Dvanajst nas je zbranih na Železniški postaji Sevnica za Na lepše, ena pa se nam pridruži še v Zidanem Mostu, do katerega se pripeljemo z mednarodnim vlakom, ki odhaja iz Sevnice ob 8.09, če nima zamude. Malo jo tokrat ima, vendar smo pravočasno v Zidanem Mostu, da ulovimo ICS vlak za Maribor. Potujemo z našimi zastonjskimi rdečimi vozovnicami, za mednarodni vlak doplačama evro in pol, za ICS do Pragerskega pa tri evre, vendar na njem dobimo kavo ali čaj. Vlak je sicer udoben, meni pa ni preveč všeč: majhna okna ima, res pa se na ovinkih lepo nagne, zato mu včasih rečemo kar "nagibni vlak". Nekdo pripomne, da se počuti kot v letalu, le stevard ni najlepši. Vtis takoj popravi skrbna vodja Jelka, ki nas pogosti z bonboni. Na Pragerskem nas že čaka regionalni vlak in Na Ptuju smo okrog desetih. Že z vlaka vidimo značilno sliko tega najstarejšega mesta v Sloveniji z okrog 18 tisoč prebivalci.
Foto: Drago Slukan.
Na Železniški postaji Ptuj ob opravljanju nujnih potreb pozdravimo tudi krajanko iz okolice Sevnice, ki jo je ljubezen pripeljala na Ptuj.
Potem pa nas pozdravi mlada simpatična Jelkina nečakinja
Eva Hrastar, ki nas spremlja po ulicah Ptuja, drugače pa se ukvarja s petjem in jogo. Najprej se sprehodimo na hribček do
Cerkve svetega Ožbolta, ki je prvič omenjena leta 1300 in znana tudi po Ožboltovem sejmu - najstarejšem v tem mestu. Njena zunanjost kaže na dozidave in prezidave.
Ob njej je na cvetlični gredi od leta 2021 vodoravna sončna ura, sicer pa je pred njo prostor z najlepšim razgledom na zbiranje mask za pustni karneval.
Pot nadaljujemo do tržnice, ki je hkrati tudi prireditveni prostor, pozimi pa drsališče. Ob njej stojijo panoji s prikazom zgodovine, na vogalu pa tudi spomenik Generalu Maistru. Vzamemo si čas za kavo, ki ga popestrijo anekdote Jelke in Draga, doma sta namreč iz okolice Ptuja, tu sta obiskovala srednjo šolo, potem pa našla službo v Sevnici. V bistvu cel dan poteka v sproščenem obujanju spominov in veselem vzdušju.
Še malo se povzpnemo mimo
Cerkve svetega Jurija, ki so jo postavili v 12. stoletju, potem pa večkrat predelali in dozidali. Sveti Jurij je zavetnik mesta in njegov rdeči križ na belem polju je tudi v mestnem grbu.
Na zunanjih stenah cerkve in bližnjega
Mestnega stolpa so vzidani renesančni in baročni nagrobniki, ostanki starega pokopališča, ki je bilo ob cerkvi vse do leta 1776. Stolp je ostanek mestnega obzidja iz 16. stoletja, ima sicer natančno izdelano uro,
le na strani proti gradu je ni, ker graščak zanjo ni hotel nič prispevati.
Pred njim stoji
Orfejev spomenik, ki je bil prvotno nagrobni spomenik, v srednjem veku pa tudi sramotilni kamen. Eva obudi zgodbo o
Orfeju in Evridiki, ki jo poznamo v različnih verzijah. Na vsak način pa grški pevec Orfej skuša iz Hada rešiti svojo umrlo ženo Evridiko, ki naj bi jo na svet pripeljal ne da bi se pri tem ozrl. Ko je on že na površju, Evridika pa še pod zemjo, ne zdrži, ozre se in njegov trud je bil zaman. V okolici Ptuja so iz rimskih časov ohranjeni tudi štirje mitreji - svetišča.
V starem delu mesta je vsaka stavba nekaj posebnega: Mestno gledališče, Stari magistrat,
Foto: Drago Slukan.
najstarejša hiša z Vinarijo Kobal, Hotel Mitra ... Najdemo tudi nekdanjo hiralnico za vojake, ki je danes Glasbena šola.
Krasen pogled na Ptuj se nam odpre z mosta preko Drave za pešce in kolesarje.
Pot nas vodi naprej mimo Dravskega stolpa, ki so ga zgradili v 16. stoletju kot obrambo proti Turki,
mimo Minoritske cerkve in samostana svetih Petra in Pavla (začetki 13. stoletje, dozidave v 17. in kasnejše obnove),
Fürstove hiše (podpora umetnikom, ustvarjalcem in samozaposlenim),
mogočne Mestne hiše iz začetka 20. stoletja
ter Florjanovega spomenika.
Zdaj pa nam že pošteno kruli po želodcu in rešitev najdemo v
Gostilni Rozika, kjer nam postrežejo z izdatno malico na pokriti terasi v prvem nadstropju.
Odločim se, da popoldne še ostanem na Ptuju, škoda bi pa bila, da ne bi ostalih pospremila na Železniško postajo Ptuj, kjer se Eva poslovi od nas s pesmima Vozi me vlak v daljave in Orion. Tudi mi pomagamo, najbolj pa smo udarni pri pesmi Če študent naj rajžo gre. Prisrčna hvala Evi za njeno zanimivo, igrivo, poznavalsko spremstvo po Ptuju!
Večina se odpravi na vlak ob 14.21, jaz pa zakorakam nazaj v središče mesta:
najprej za Grad Ptuj, potem po ozki ulici navkreber do njega.
Krasni razgledi se mi odprejo,
obiščem razstavo s kurenti, sicer pa sem muzejske zbirke že večkrat videla.
Navzdol se spustim do Dominikanskega samostana iz 13. stoletja, v katerem so zdaj razstaviščni prostori in dvorana za prireditve.
Nekaj posebnega pa je Knjižnica Ivana Potrča Ptuj od leta 2000. Lepo so preuredili mogočno renesančno-baročno stavbo Malega gradu (prvič omenjen v 14. stoletju)
in dobili svojske kotičke za knjižnico, čitalnico, posebne študijske sobe vse do postrešja, tu so še razstavni prostori in novejši prizidek. Osebje mi prijazno dovoli, da si vse ogledam, dobim pa tudi ključ za razstavo Aleksandra Fenosa, nečaka Aleša Fenosa, s katerim sva bila dolga leta sodelavca na Osnovni šoli Sava Kladnika Sevnica.
Barvite in razgibane slike, ki jih dopolnjuje še razstava nakita Srečka Molka iz različnih vrst lesa.
V senci zgradb starega mestnega jedra posedim ob kavici, potem se napotim proti Železniški postaji Ptuj,
mimogrede pa še preverim v Minoritskem samostanu, kako tečejo priprave na 33. festival dobrot slovenskih kmetij, ki ga odpirajo naslednji dan.
V Ptujsko klet pa kdaj drugič.Vlak iz Hodoša za Pragersko ob 17.26 je točen, na Pragerskem je treba prestopiti na IC vlak z doplačilom evro in pol, v Zidanem Mostu pa na potniškega za Dobovo. Še pred pol osmo zvečer sva z Lojzem, ki je tudi ostal dlje časa na Ptuju zaradi obiska, v Sevnici.
ČUDOVIT DAN: SPROŠČUJOČ, POLN SMEHA, NOVIH SPOZNANJ - VSEM HVALA ZANJ, POSEBNO PA ŠE JELKI IN EVI!
Video:
