31. 5. 22

Celje - 25. 5. 2022

Na Železniški postaji Sevnica nas je pet od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica za vlak ob 7.42 v smeri proti Zidanem Mostu. V lep sončen dan si mrmramo: " Lepo je v naši domovini biti mlad - po srcu ..." .Nismo še pozabili praznika dneva mladosti. V Zidanem Mostu prestopimo na vlak za Celje in že med vožnjo se začne naše spremljanje Mire v novo desetletje: postreže nam z okusnimi čokoladnimi bonboni.



V Celju (tretje največje mesto v Sloveniji z okrog 40 tisoč prebivalci) se napotimo preko parkirišča, mimo vodometa in že vidimo naš cilj: Stari grad Celje, največji slovenski srednjeveški grad. Njegovi temelji so stali že v drugi polovici 12. stoletja, v pisnih virih je pa prvič omenjen leta 1323, takrat je bil to samo romanski palacij z obzidjem. Leta 1341 se je z Gradu Žovnek sem preselil Friderik I z ženo in štirimi otroki in postal grof Celjski. Spremenil je grad in ga razširil v stanovanjsko rezidenco. Okoli leta 1400 so zgradili štirinadstropni obrambni stolp in obrambno obzidje. To je Friderikov stolp, ki se imenuje po Frideriku II, sem ga je oče zaprl po njegovi samovoljni zvezi z Veroniko Deseniško, njo pa je dal ubiti. Dinastija se konča z Ulrikom II, ki ni imel moškega potomca. Za osvežitev spomina bo treba kdaj spet prebrati knjigo Danes grofje Celjski in nikdar več avtorice Anna Wambrechtsamer, ki je bila rojena na Planini pri Sevnici in je tam tudi pokopana.

Po lepo urejeni poti hodimo ob Savinji, 


prečkamo cesto in pri kapelici zavijemo po gozdni poti (Pelikanova pot)  v hrib. Počasi napredujemo, saj se kar dobro vzpenjamo, kratek počitek pa si privoščimo na klopi ob Jožicinih češnjah. Pod plezališčem z balkona uživamo lep pogled na Celje. Samo še ob ob obzidju malo navzgor in malo navzdol in že smo pri vhodu. Po štiri evre vstopnine plačamo, ker smo upokojenci, deležni pa smo tudi kratke razlage o Gradu. 


Po vzponu si najprej zaslužimo malo počitka ob kavi v lokalu Veronika. Časti seveda Mira, tudi čokoladnih bonbonov še ni zmanjkalo. 




Potem pa počasi na ogled: najprej romanski in gotski palacij in ob njih razgledišče ter zanimiv lesen vrtiljak. Novost je tudi digitalni prikaz življenja v starih časih na posebni napravi. 


V stolpu
nad Pelikanovo potjo si ogledamo prikaz življenja v Gradu, potem pa se povzpnemo v Friderikov stolp



Z njegovega vrha je seveda najboljši razgled. 


Kar nekaj časa si vzamemo za Friderikov pogovor in slikanje z njim, na mučilne naprave v kleti pa kar pozabimo. Prikaz Veronikinega plesa žal ne dela. Samo še na travnik, ki je namenjen viteškemu taboru, in k stari trti pogledamo, potem pa je ogled končan.

Na povratku spremenimo začetek poti in krenemo po gozdni cesti in mimo samotne hiše, potem pa se priključimo že znani poti.

Ko zazvoni poldne, je čas za kosilo. Ravno ob tem času sedemo za mizo Pizzerije in špagetarije Koper, kjer sta na vrsti dve vrsti malic: goveji zrezek v omaki s praženim krompirjem in lignji z žara s krompirjem, zraven solata in pred tem še gobova juha. S ceno si ne belimo glave: vse plača Mira, tudi pijačo. Prav potijo ji zapojemo Vse najboljše in Kolkor kapljic.


Lojze je prepričan, da mora plačati vstopnino za našo skupino, zato na Železniški postaji Celje poskrbi za kavo. Da bi se na dan mladosti res počutili mladi, poskrbijo dijaki in dijakinje, ki se vračajo iz šole ob 13.27. Vlak je direkten in še pred pol tretjo uro smo v Sevnici.


Mira vztraja, da ni kosila brez sladice, zato se posladkamo še s sladoledom.

HVALA, MIRA! VELIKO DOBREGA IN LEPEGA, KAJ SKUPNEGA, PREDVSEM PA DOVOLJ ZDRAVJA!

Video:





27. 5. 22

Lukovec in Konjsko - 23. 5. 2022

Šest se nas zbere od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica ob sedmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Pogledujemo v nebo in se odločimo, da zaradi negotovega vremena krenemo kam blizu. Torej kar lepo pot pod noge.

Po Savski, kavica in čestitka Marjani za rojstni dan, 


potem na brv preko Save, pa ob Savi v smeri proti Logu. 


Ko se cesta odcepi za Lukovec, krenemo po njej, pa ne za dolgo: 



v ovinku se začenjamo vzpenjati po ozki stezi, kjer je treba paziti na vsak korak. Na levi strani ostaja votlina, v kateri je nekaj časa nekdo celo bival, 


ob koncu ožine pa nas preseneti rumeno cvetje in malo više goba - ena sama. Krenemo na levo po lepi gozdni poti, 



ki nas pripelje do križa na Lukovcu (okrog 180 prebivalcev), od tam prečimo travnik in nadaljujemo po cesti.


Lepi kozolci v vasi še vedno stojijo, malo pa pogled kazijo novogradnje. 


Zadiši po pokošeni travi.


Sicer pa je pri hišah veliko cvetja


Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.
tudi pri Zofki, ki nas gostoljubno postreže s pijačo in razkaže res lepo urejeno okolico hiše. 

Ob koncu vasi zavijemo na desno v dolino, 


potem pa pridemo po poti pod skalami do Cerkve svete Marije Magdalene. Na soncu se malo odpočijemo in okrepčamo,


še pogled nazaj na Lukovec, 
potem pa spustimo po cesti - samo do prvega odcepa gozdne ceste na levi. 


Ljubo nam predstavi to lepo pot, ki je speljana skoraj po ravnem nad Zemljakovo domačijo, pripelje pa nas nad Konjsko (okrog 80 prebivalcev).




Tudi na Konjskem so okolice hiš lepo urejene, na daleč nas pozdravi skupina konj. Spustimo se med njivami in travniki, 


pogledamo nazaj na Konjsko, ob robu gozda pa so lepo uredili vrata za prehod v ograji električnega pastirja. 



Pri križu
se ustavimo in malo poklepetamo o tem, kako lepa sta Lukovec in Konjsko, 






z roba pa občudujemo še pogled na Boštanj in Sevnico.

Spustimo se do Save

Foto: Ljubo Motore.
jo po brvi prečkamo ter se vrnemo na parkirišče. Za pijačo pred slovesom si tudi vzamemo čas.

VREME JE ZDRŽALO, MI PA UŽIVALI V DOPOLDNEVU.

Video:

26. 5. 22

Ptuj - 19. 5. 2022

Dvanajst nas je zbranih na Železniški postaji Sevnica za Na lepše, ena pa se nam pridruži še v Zidanem Mostu, do katerega se pripeljemo z mednarodnim vlakom, ki odhaja iz Sevnice ob 8.09, če nima zamude. Malo jo tokrat ima, vendar smo pravočasno v Zidanem Mostu, da ulovimo ICS vlak za Maribor. Potujemo z našimi zastonjskimi rdečimi vozovnicami, za mednarodni vlak doplačama evro in pol, za ICS do Pragerskega pa tri evre, vendar na njem dobimo kavo ali čaj. Vlak je sicer udoben, meni pa ni preveč všeč: majhna okna ima, res pa se na ovinkih lepo nagne, zato mu včasih rečemo kar "nagibni vlak". Nekdo pripomne, da se počuti kot v letalu, le stevard ni najlepši. Vtis takoj popravi skrbna vodja Jelka, ki nas pogosti z bonboni. Na Pragerskem nas že čaka regionalni vlak in Na Ptuju smo okrog desetih. Že z vlaka vidimo značilno sliko tega najstarejšega mesta v Sloveniji z okrog 18 tisoč prebivalci.

Foto: Drago Slukan.
Na Železniški postaji Ptuj ob opravljanju nujnih potreb pozdravimo tudi krajanko iz okolice Sevnice, ki jo je ljubezen pripeljala na Ptuj. 


Potem pa nas pozdravi mlada simpatična Jelkina nečakinja Eva Hrastar, ki nas spremlja po ulicah Ptuja, drugače pa se ukvarja s petjem in jogo. Najprej se sprehodimo na hribček do Cerkve svetega Ožbolta, ki je prvič omenjena leta 1300 in znana tudi po Ožboltovem sejmu - najstarejšem v tem mestu. Njena zunanjost kaže na dozidave in prezidave. 


Ob njej je na cvetlični gredi od leta 2021 vodoravna sončna ura, sicer pa je pred njo prostor z najlepšim razgledom na zbiranje mask za pustni karneval.


Pot nadaljujemo do tržnice, ki je hkrati tudi prireditveni prostor, pozimi pa drsališče. Ob njej stojijo panoji s prikazom zgodovine, na vogalu pa tudi spomenik Generalu Maistru. Vzamemo si čas za kavo, ki ga popestrijo anekdote Jelke in Draga, doma sta namreč iz okolice Ptuja, tu sta obiskovala srednjo šolo, potem pa našla službo v Sevnici. V bistvu cel dan poteka v sproščenem obujanju spominov in veselem vzdušju.


Še malo se povzpnemo mimo Cerkve svetega Jurija, ki so jo postavili v 12. stoletju, potem pa večkrat predelali in dozidali. Sveti Jurij je zavetnik mesta in njegov rdeči križ na belem polju je tudi v mestnem grbu. 


Na zunanjih stenah cerkve in bližnjega Mestnega stolpa so vzidani renesančni in baročni nagrobniki, ostanki starega pokopališča, ki je bilo ob cerkvi vse do leta 1776. Stolp je ostanek mestnega obzidja iz 16. stoletja, ima sicer natančno izdelano uro, 


le na strani proti gradu je ni, ker graščak zanjo ni hotel nič prispevati. 


Pred njim stoji Orfejev spomenik, ki je bil prvotno nagrobni spomenik, v srednjem veku pa tudi sramotilni kamen. Eva obudi zgodbo o Orfeju in Evridiki, ki jo poznamo v različnih verzijah. Na vsak način pa grški pevec Orfej skuša iz Hada rešiti svojo umrlo ženo Evridiko, ki naj bi jo na svet pripeljal ne da bi se pri tem ozrl. Ko je on že na površju, Evridika pa še pod zemjo, ne zdrži, ozre se in njegov trud je bil zaman. V okolici Ptuja so iz rimskih časov ohranjeni tudi štirje mitreji - svetišča.

V starem delu mesta je vsaka stavba nekaj posebnega: Mestno gledališče, Stari magistrat, 

Foto: Drago Slukan.
najstarejša hiša z Vinarijo Kobal, Hotel Mitra ... Najdemo tudi nekdanjo hiralnico za vojake, ki je danes Glasbena šola.



Krasen pogled na Ptuj se nam odpre z mosta preko Drave za pešce in kolesarje. 


Pot nas vodi naprej mimo Dravskega stolpa, ki so ga zgradili v 16. stoletju kot obrambo proti Turki, 


mimo Minoritske cerkve in samostana svetih Petra in Pavla (začetki 13. stoletje, dozidave v 17. in kasnejše obnove), 


Fürstove hiše
(podpora umetnikom, ustvarjalcem in samozaposlenim), 


mogočne Mestne hiše iz začetka 20. stoletja 


ter Florjanovega spomenika


Zdaj pa nam že pošteno kruli po želodcu in rešitev najdemo v Gostilni Rozika, kjer nam postrežejo z izdatno malico na pokriti terasi v prvem nadstropju.

Odločim se, da popoldne še ostanem na Ptuju, škoda bi pa bila, da ne bi ostalih pospremila na Železniško postajo Ptuj, kjer se Eva poslovi od nas s pesmima Vozi me vlak v daljave in Orion. Tudi mi pomagamo, najbolj pa smo udarni pri pesmi Če študent naj rajžo gre. Prisrčna hvala Evi za njeno zanimivo, igrivo, poznavalsko spremstvo po Ptuju!

Večina se odpravi na vlak ob 14.21, jaz pa zakorakam nazaj v središče mesta: 


najprej za Grad Ptuj, potem po ozki ulici navkreber do njega. 



Krasni razgledi se mi odprejo, 


obiščem razstavo s kurenti, sicer pa sem muzejske zbirke že večkrat videla. 


Navzdol se spustim do Dominikanskega samostana iz 13. stoletja, v katerem so zdaj razstaviščni prostori in dvorana za prireditve. 


Nekaj posebnega pa je Knjižnica Ivana Potrča Ptuj od leta 2000. Lepo so preuredili mogočno renesančno-baročno stavbo Malega gradu (prvič omenjen v 14. stoletju) 



in dobili svojske kotičke za knjižnico, čitalnico, posebne študijske sobe vse do postrešja, tu so še razstavni prostori in novejši prizidek. Osebje mi prijazno dovoli, da si vse ogledam, dobim pa tudi ključ za razstavo Aleksandra Fenosa, nečaka Aleša Fenosa, s katerim sva bila dolga leta sodelavca na Osnovni šoli Sava Kladnika Sevnica. 



Barvite in razgibane slike, ki jih dopolnjuje še razstava nakita Srečka Molka iz različnih vrst lesa.

V senci zgradb starega mestnega jedra posedim ob kavici, potem se napotim proti Železniški postaji Ptuj, 



mimogrede pa še preverim v Minoritskem samostanu, kako tečejo priprave na 33. festival dobrot slovenskih kmetij, ki ga odpirajo naslednji dan.


V Ptujsko klet
pa kdaj drugič.

Vlak iz Hodoša za Pragersko ob 17.26 je točen, na Pragerskem je treba prestopiti na IC vlak z doplačilom evro in pol, v Zidanem Mostu pa na potniškega za Dobovo. Še pred pol osmo zvečer sva z Lojzem, ki je tudi ostal dlje časa na Ptuju zaradi obiska, v Sevnici. 

ČUDOVIT DAN: SPROŠČUJOČ, POLN SMEHA, NOVIH SPOZNANJ - VSEM HVALA ZANJ, POSEBNO PA ŠE JELKI IN EVI!

Video: