31. 1. 24

Primož - 29. 1. 2024

Sonce počasi ogreva ozračje, ko se ob osmih zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), mi pa se najprej gremo ogret s kavo.


Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Laze, od koder se nas pet napoti proti Primožu



Lepi razgledi se nam odpirajo proti Dedni gori, potem Rogačicam, dlje naprej so Gorjanci ...

Foto: Vinko Šeško.
Vinko in Elčka nam prideta naproti, da napravimo posnetek v sončnem dopoldnevu.

Pri njiju (Češnjice) v kaminu plapola ogenj, 


miza pa vabi z aperitivom in poprtnikom, ki ga je spekla Mimi. 

Foto: Vinko Šeško.
Vinkov rojstni dan slavimo in zaželimo mu vse dobro z besedami in pesmijo. Potem pa malica: še topel popečen toast z maslom in na njem tatarski biftek - to pa res tekne!

Da vsaj malo porabimo kalorije, se napotimo mimo vinograda, ki ga Vinko že pridno obrezuje, 


skozi gozd s šopki telohov, potem pa na urejeno igrišče kraja Češnjice. Popki na češnjah so že napeti, 


na travniku pa najdemo tudi spomladanske žafrane.

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.
Ko se vrnemo, nas čaka spet obložena miza: okusna kisla juha, pecivo, tri vrste vina, kava ... Res nismo bili lačni in žejni.

Posnetek z aparatom Vinka Šeška.
Zgodnje dopoldanske ure so nas zvabila spet domov na počitek po kulinarično "napornem" dopoldnevu.

HVALA LEPA GOSTITELJEM!

Video:

Ljubljana - 28. 1. 2024

Na lepše z Jelko: v Cankarjev dom Ljubljana. Vlak z Železniške postaje Sevnica odpelje točno ob 7.33. Ker od Litije do Ljubljane obetajo nadomestni avtobusni prevoz, raje v Zidanem Mostu počakam na IC vlak Hodoš - Ljubljana in sem z desetminutno zamudo na cilju. Ravno dovolj časa, da kupim kavo za s sabo in v pekarni in slaščičarni, ki je odprta tudi ob nedeljah, rogljiček za okrepčilo.


Do Cankarjevega doma rabim manj kot 25 minut in počasi se nas zbere 17 za vodeni ogled Globoke hiše s slušalkami, od Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica nas je šest. Okroglo uro se predajamo sugestivnemu besedilu, podkrepljenemu z verzi in glasbo, v katerem izvemo veliko o nastajanju te ustanove in njenemu poslanstvu.

Sonce je pregnalo meglo, treba pa je pregnati tudi tisto v želodcu. Ob nedeljah v Ljubljani ni veliko možnosti za prehranjevanje, 


jaz poskusim pri Figovcu. Veliko miz je rezerviranih, pa še nezasedenih, tudi zame najdejo mizico. 




Lokal je zanimivo urejen: leseni kuhinjski pripomočki po stenah, kanglice za pribor in prtičke, emajlirana posoda za bograč. K njemu mi prija še kozarec refoška in želodec je zaenkrat zadovoljen.


Sonce me zvabi po "kulturni poti" mimo Opere, Narodne galerije in Moderne galerije 



na Jakopičeve sprehajališče, kjer se predstavlja slovenska vojska.




Na kavo pa v višine - na Nebotičnik. Najprej uživam v razgledih, potem pa ob pijači.



Sprehodim se do Tromostovja, se na Tržnici razveselim ob razigranih drsalcih in drsalkah na ledu, potem pa se s tirno vzpenjačo odpeljem na Grad. Po mestu in tu vrvi veliko ljudi, največ je italijanskih turistov. 




Vsi občudujemo Kamniško - Savinjske Alpe in se nastavljamo soncu.

Težko grem mimo antikvariata, da ne bi kaj kupila, tudi tokrat "posvojim" dve knjigi. 




V Stolnico svetega Nikolaja se grem poslovit od jaslic. Zanimivo, da pobirajo po dva evra vstopnine; kaj pa, če greš samo molit?

Po Miklošičevi lepo počasi proti Železniški postaji: ob tem obvezno ogledujem fasade starih poslopij: nekatere so res nekaj posebnega. 



Na koncu ulice pa - kot, da bi bile že tam Kamniško - Savinjske Alpe. Potem pa se med njimi pojavi še Triglav, seveda zavarovalniški.


Pred odhodom domov se je treba še malo okrepiti: McDonald's mi pride prav za malico.

Za vlak ob 15.50 je treba še malo počakati, da odprejo kompozicijo, potem pa se udobno okrog pol šestih (z nekaj zamude) pripeljem v Sevnico.

Video:

22. 1. 24

Lisca - 22. 1. 2024



Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: v sončnem, a hladnem jutru, se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere šest, vendar sta dva odločena, da po poledenelih poteh ni varno hoditi. Tako gremo skupaj na kavo in klepet, štirje pa se odločimo za Lisco.

Z avtomobilom se zapeljemo ob Sevnični, preko Krakovega, skozi naselje Lisce na Malo Lisco. Cesta je kopna, po dolini je drevje in grmovje obloženo s snegom, više pa ne. Toplotna inverzija je kriva za to: v Sevnici je bilo ob našem odhodu minus osem stopinj, na Lisci pa le minus dve.

Spodnji posnetek: Vinko Šeško.
Parkiramo in se napotimo po snegu v hrib. Vidi se, da je bilo za konec tedna veliko obiska in je po snegu mnogo poti in gazi. 



Ko stopimo iz gozda, se nam najprej odpira pogled proti severu, 


Spodnji posnetek z aparatom Vinka Šeška.
na vrhu pa daleč naokrog: Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe so prav fotogenične, doline zastirajo redke meglice. 


Oba posnetka: Vinko Šeško.
Na vrhu pošteno piha, zato se spustimo po stezi k Jurkovi koči, pravo zavetje na soncu pa najdemo na klopeh pred Tončkovim domom, ki je sicer ob ponedeljkih zaprt. Iz lastnih zalog se malo okrepčamo, potem pa se po cesti vrnemo k vozilu.


Ob enajstih
smo spet v Sevnici, ki jo je sonce malo ogrelo, še vedno pa kaže zimski videz.

Video:

21. 1. 24

Tržišče - 17. 1. 2024

Sreda je dan za Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Deset se nas zbere za vlak ob 9.50 proti Trebnjemu in hitro smo v Tržišču, kjer izstopimo. 


Naša gostiteljica Mimi, ki nam pogosto razkriva zanimivosti tega kraja z okoli 200 prebivalci, nas že čaka. Pridruži se nam še Irena in nekaj dežnih kapljic, ki pa nas ne motijo preveč.


Preko Mirne pešačimo proti naselju. 



Spodnji posnetek: Marta Brežan.
Kavica v lokalu Caffe Mlin se vedno prileže; hvala, Mimi! Ob poti si ogledamo njivo Aktiva kmečkih žena, pokomentiramo stavbo in vsebino osnovne šole, 

Foto: Irena Rugelj.
potem pa se ustavimo na perišču, ki je nekaj posebnega s kamnitimi ploščami za pranje. Mimo šole se povzpnemo na Lanišče, kjer je na njivah včasih rasel lan. 


Prečkamo cesto in se ustavimo pri gostoljubnem ključarju, ki nam postreže z žgano pijačo in keksi.



Zdaj pa strmo v hrib: najprej nas prestraši hud pes, ki pa je k sreči za ograjo, potem pa z utrjene gozdne poti kukamo po strmini do reke Mirne, ki se vije ob vznožju hriba, potem pa napravi velik okljuk in napravi zeleni polotok. Prečka jo tudi proga in razgled je vse do Železniške postaje Tržišče.

Ogledamo si Cerkev svetega Jurija, ki je lepo obnovljena, 

Foto: Marta Brežan.

v notranjosti pa so uspeli rešiti freske izpod ometa samo na nekaterih mestih. 

Foto: Marta Brežan.

Kljub oblakom (občasno pa se pokaže celo sonce) uživamo v razgledu daleč naokoli, prileže pa se nam tudi malica.

Spustimo se po cesti, obiščemo drevored smrek in dve počitniški hišici, ob predaji cerkvenega ključa pa smo spet deležni gostoljubja: medica in še topli vaflji - krasna kombinacija!



Do glavne ceste pridemo pravočasno za avtobus ob 13.35, čakamo ga še dodatnih deset minut, potem pa nas mine potrpljenje. Uslužbenka Nomaga v Krškem mi je zagotovila, da avtobus v času šolskega pouka gotovo vozi, verjetno je imel zamudo. Mi pa se sprehodimo do Gostilne Majcen - Ulčnik, da se umaknemo pred dežjem in pogrejemo s čajem ter kuhanim vinom. Hvala, Tončka!

Še vedno malo dežuje, ko se odpravimo na vlak za Sevnico ob 15.10, ki nima zamude in malo pred pol štiro smo v Sevnici.

Včasih se ni treba ustrašiti neugodne vremenske napovedi!

Video:


TRŽIŠČE

Po progi iz leta 1938 (Trebnje - Krmelj že 1908, do Krmelja ukinili 1966).

Cerkve svetega Jurija: njen začetek sega v 13. stoletje, večkrat so jo prezidali, zvonovi so iz leta 1586; bronasti pa iz leta 1545.  Med drugo svetovno vojno je bila požgana in delno porušena.  Sicer pa ima Tržišče poleg te cerkve še Cerkev svete Trojice s pokopališčem iz 16. stoletja, ki je omenjena že 1526. Zaradi večkratnih prezidav ni enotnega sloga: ladja deloma romanska, prezbiterij gotski. Cerkev in župnišče požgana 31. maja 1944. Obnova cerkve v letih 1952 do 1953. Včasih pa je bilo pokopališče pri Cerkvi Marije Vnebovzete. Poleg glavnega oltarja ima proti vhodu obrnjeno kapelo sv. Florjana. Zidana v 13. stoletju, povečali v 17. Oprema je novejša in je pretežno iz 19. stoletja.  Vsa kapela je poslikana. Freske, ki so danes še pod ometom, pripadajo furlanski slikarski smeri iz obdobja okoli leta 1400. Pokopališče je bilo opuščeno leta 1953.

Osnovna šola Tržišče: začasna šola v Tržišču 1869 – 1880 v rokah Cerkve, prva javna šola 1880, najprej v župnikovi kašči. Gradnja šolskega poslopja 1886–1888, nadzidava v letu 1902 in pouk v stavbi Hranilnice. Nova šola odprta  novembra 2016. Število učencev in učenk 11 – 21 (skupaj 128).