Enajst članic in članov Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se na parkirišču pri rondoju v Šmarju veseli, ker ob pol osmih skoraj ni več megle. Upamo, da bo tako tudi na Kumu, kamor smo namenjeni. Ko se vozimo skozi Radeče in kasneje po dolini Sopote, vidimo celo s soncem obsijane strmine, vrh Kuma pa ima klobuk, bolje rečeno: kapuco. Skozi Podkum se zapeljemo v naselje Mali Kum, kjer je zares konec vožnje.
Močno piha, ko si ogledujemo nekatere hiše, ki so obnovljene ali na novo postavljene, mogočno drevo z zanimivim napisom, lepo božje drevce in razgled na travnike spodaj, ki jih deloma osvetljujejo sončni žarki.
Kar takoj je treba v strmino, razgledi pa se odpirajo tudi na jugovzhod. K sreči je pot na začetku suha, saj smo pred leti imeli slabo izkušnjo s snegom in ledom.
Široka pot vodi do kapelice Svete Neže, potem pa se malo zoži.
Ves čas upamo, da bo veter razgnal meglo, ta pa se kar gosti in na nas začnejo padati debele kaplje, nekaj je bolj ledenih kot dežnih.
Ko pridemo do kapelice na križišču poti proti Radečam, se najhitrejša pohodnika že vračata z vrha in objavita, da je tudi tam megla in močan veter.
Foto: Vinko Šeško.
Tako pade odločitev, da se tudi ostali vračamo v dolino. Da ne bi bili prehitro doma, se na kavi in klepetu oglasimo v gostilni Pr Čop (Podkum), doline pa so spet brez megle in občasno posije celo sonce. Kaj hočemo, danes je pač drugače kot pretekle dni, ko so se višine kopale v soncu nad morjem megle po dolinah.
V megleno jutro se peljemo na nagradni izlet - poln avtobus članov in članic Planinskega društva Lisca Sevnica. Po pozdravu predsednika Roka nam neumorna tajnica in deklica za vse Darinka izda cilj našega popotovanja. Najprej se ustavimo v Stični, kjer malicamo, potem pa se napotimo v samostan.
Sprejme nas muzejska svetnica in direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih, ki nam slikovito prikaže zgodovino samostana,
popelje po križnem hodniku in skozi cerkev Žalostne matere božje, pokukamo pa tudi v samostansko jedilnico in na notranji vrt. Stiška opatija reda cistercijancev, najstarejši samostan na slovenskem ozemlju, je začela nastajati v 12. stoletju, danes tu "moli in dela" štirinajst menihov.
Kaj sami pravijo o svojem delu:
Naše sedanje dejavnosti so zelo različne. Že vzdrževanje samostana, tega prvovrstnega kulturnozgodovinskega spomenika, katerega strehe znašajo kar dva hektarja površine, zahteva veliko časa in moči. Na skrbi imamo Slovenski verski muzej, Dom duhovnih vaj, podjetje SITIK za proizvodnjo čajev, jabolčnega kisa in drugih naravnih zdravilnih pripomočkov. Ukvarjamo se z dušnim pastirstvom na domači župniji, pišemo in izdajamo knjige duhovne vsebine, ukvarjamo se s teološko znanostjo, zlasti s teologijo srca, delamo na vrtu, v sadovnjaku, pri čebelah, pečemo hostije itd. V našem Domu duhovnih vaj se teden za tednom zbirajo skupine, ki si prizadevajo za duhovno poglobitev. V zadnjih desetletjih so bili v samostanu že številni simpoziji, večkrat tudi mednarodni.
Na pokopališču s skromnimi, za vse enakimi križi, in kasneje v muzeju se spomnimo tudi patra Ašiča, ki ga vsi poznamo po njegovih čajih. Rodil pa se je v sosednji občini Krško - na Raztezu pri Brestanici.
Na stalni razstavi Življenje za samostanskimi zidovi spoznamo bogato zgodovino samostana in dejavnosti menihov. Še posebno so lahko ponosni na Stiški rokopis iz 15. stoletja, ki je za Brižinskimi spomeniki in Celovškim rokopisom tretje najstarejše slovensko besedilo.
Z zanimanjem si ogledamo tudi drugo stalno razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem, ki nas popelje od pozne antike do današnjih dni. Magistra umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja pa nas zna vedno pritegniti s kakšno zanimivostjo ali izzivom.
Po ogledih se priležejo topli napitki in nakupovanje v samostanski trgovini.
Zdaj pa naprej: iz megle na sonce! Skoraj ne moremo verjeti, ko nas po vzponu v vas Pristava nad Stično obsijejo sončni žarki. Prihajamo v Turistično Vas Pristava, ki je zares nekaj posebnega in zasluži, da izraz "vas" zapišemo z veliko. Mogoče pa je to le zaradi vpliva angleškega programa, ki avtomatično zapiše vse pomembne izraze v naslovih z veliko. Štiri kmetije so na tej prelepi razgledni planoti oblikovale edinstveno celoto za turiste. Pr Tonijevih nudijo postajališča za avtodome, piknik prostor z igrali, prostor za postavitev šotora, vožnje z gokarti, prostor za poroke. Pr Mežnar imajo žige za pohodne poti in ključ od cerkve, pri njih si lahko ogledate domače živali, celo vas pa oskrbujejo z mlekom, jajci in mesom. Naprodaj so tudi krompir in vrtnine. Pr Lampret ponujajo med in ogled kmečkih poslopij. Pr Okornu so predvsem znani po suhomesnatih izdelkih in kmečkih kosilih, ki jih lahko ponudijo 60 gostom. In ravno tu se najprej ustavimo.
Prijazna Mateja nas čaka s tremi vrstami aperitiva in predstavitvijo vasi.
Popelje nas med travniki do razgleda proti Kumu,
nato pa do kmetije Pr Mežnar, kjer si za malico lahko sami namažemo skuto na kruh.
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Sledi sprehod mimo partizanskega doma z dvema spomenikoma ter po parku s krasnim razgledom do Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp, na jugu pa do Snežnika. Spustimo se do domiselno urejenega prostora za avtodome, kjer so vodovodne pipe kovinski petelinčki, nosilci pa zanimivo oblikovane lesene strukture. Občudujemo prostor za piknike z leseno hišico in igrali, Pr Tonijevih pa si ogledamo predstavitev, kako so vaščani uredili ta park iz zaraščene gmajne. Posladkamo se z jabolčnim sokom,
potem pa malo dlje hodimo do cerkve Svetega Lamberta. Wikipedia navaja:
Nedaleč stran stoji tudi cerkev sv. Lamberta (650 mnm), ki je postavljena na mestu nekdanjega gradu, v katerem je prebivala t.i. »Gospa s Pristave«, vojvodinja Virida iz Milana. Virida je bila soproga habsburškega vojvode Leopolda III., ki je vodil tudi večino naše dežele. Na gradičku je živela po moževi smrti leta 1386, do svoje smrti leta 1407 (pokopana je v Stiški baziliki). Cerkev je postavljena na temeljih gradu, ohranjena je le ena stena, ki danes služi kot oltar.
V spomin na Virido poteka po tem območju Viridina pot,
njen portret pa lahko vidimo tudi na hišici na prostoru za piknike.
Vračamo se in spet smo pri Okornu, kjer nas čaka prava kmečka pojedina, sproščeno vzdušje s harmoniko in plesom, ki se mu pridruži tudi gospodinja Marta. Kasneje izvemo, da ni samo odlična kuharica, pleše tudi pri folklori.
Vsega lepega je enkrat konec. Vračamo se veseli in polni lepih vtisov. Predsednik Rok in tajnica Darinka nam razdelita še krasne koledarje z motivi z gora, mi pa smo jima nadvse hvaležni za ta čudovit izlet.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zaključuje bogato leto pohodov. Izjemoma se dobimo v torek in se s tremi avtomobili popeljemo do Cerja, kjer je kar veliko parkirišče z lepo informativno tablo.
Vinko in Elka se odpeljeta naprej na Lisco, ostali pa nadaljujemo pot peš.
Večina se odloči za Pastirčkovo pot, ki je lepo sveže nadelana pod tisto zahtevno varovano.
Dan je meglen, ni pa pretirano mrzlo in ob cesti nas pozdravi lep šopek žanjevca, više pa se nam nasmihajo telohi.
Nekdo je smrečico ob poti okrasil z obeski in pričaral praznično vzdušje. Še krajši vzpon in že smo na travnatem delu Lisce.
Z vrha ni kakšnega posebnega razgleda, zato se hitro umaknemo v Jurkovo kočo, kjer prijetno prasketa ogenj v peči, diši pa tudi po čaju in dodatkih za njegovo hlajenje - žganju in zeliščnem likerju.
Foto: Vinko Šeško.
Prostor smo že v nedeljo primerno okrasili, zdaj pa romajo na mizo različne dobrote v obliki peciva, bonbonov in sadja. Elka je spletla celo majhne nogavičke, da sladkarij ne bi zeblo. Naš šef Vinko nas lepo pozdravi, njegova desna roka Anica pa nas seznani z natančnimi podatki o naših turah, prisotnosti in finančnem stanju. Z Vinkom Šeško pokaževa nekaj utrinkov leta 2015, potem pa se do sitega naklepetamo.
Prva slika je bila posneta s fotoaparatom Vinka Šeška.
Natančno opoldne sledi slastno kosilo v Tončkovem domu: tudi tisti najbolj lačni ga nismo zmogli pojesti do konca. Ob pokušanju vina in okrepitvi s kavico spet v Jurkovi koči je na vrsti zabavni srečolov.
Do solz se nasmejimo, najbolj pri mojem dobitku, ki lahko vzbuja različne asociacije.
Foto: Vinko Šeško.
Še skupinski posnetek pred kočo in posloviti se je treba od Lisce. Po obilni hrani prija sprehod navzdol po Sončni cesti do Cerja, kjer nas čakajo avtomobili. Pa za letos druženja še ni konec: naslednji ponedeljek nameravamo na Kum, zadnji ponedeljek v letu pa je rezerviran za klepet ob kavi in dobre želje za naslednje leto.
Že več let se jezim, ker trgovci včasih že kar po prvem novembru začnejo krasiti izložbe in trgovine za božične in novoletne praznike. Ampak, ko pride Miklavž, je pa že čas, da se začne veseli in pisani december.
Celje je v teh dneh praznično okrašeno. Pred železniško postajo je oder za prireditve, blizu hotela Evropa pa mogočna smreka,
ki je lepa že podnevi,
ponoči pa kar zažari.
Velik adventni venec na coni za pešce označuje začetek sejma z raznovrstnimi stojnicami, ki se na eni strani zaključuje s pravljičnim vlakcem in vrtiljakom pred kinom Metropol, na drugi pa s Pravljično deželo in odrom za otroške prireditve. Program je sicer napovedan od enajstega naprej, ampak je že devetega bila na sporedu pravljica za najmlajše.
Od mnogih stojnic diši po kuhanem vinu, mogoče ga je pa najbolj zanimivo popiti v lokalu, kjer v veliki kovinski posodi med mizami gorijo polena in dajejo posebno toplo vzdušje. Pred trgovino Mana je bil v sredo ob šestih kar na ulici koncert ženskega pevskega zbora, dva lajnarja pa menjata svoje lokacije.
Že več let je posebno razkošno razsvetljena občinska stavba, pred njo pa stoji lepo okrašena smreka.
Zunaj strogega centra je manj okrasja, izstopa le City Center, ki je prava paša za oči zunaj in znotraj.
Pred Optiko na Mariborski se že tradicionalno prižiga barvna cvetica, za slovo pa se z železniške postaje lahko zazremo v stene starega gradu, na katerih se menjujejo barve.
Celje je torej vredno obiska v predprazničnih dneh.
Štirinajst članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se s štirimi avtomobili zapelje do Sel pod Lisco.
Na primernem prostoru nedaleč od križišča parkiramo in se po cesti napotimo v megleno jutro. Megla je tu še gostejša kot v Sevnici, ni pa mrzlo, le neprijetno vlažno.
V strmini nad cesto se nam nasmihajo telohi, ki nam pridejo prav za ustavljanje in lovljenje sape. Na ovinku zapustimo glavno cesto in napredujemo skoraj naravnost, celo navzdol, pa spet v hrib, dokler ne pridemo do grebena, kjer planinske poti vodijo levo na Ješivec, desno pa proti Lisci. Vmes odkrijemo še dva grobova neznanih pokopanih, ki sta vzdrževana. Tu in tam je pot ledena,
ko pa se vzpenjamo proti Lisci, lahko občudujemo z ledom in ivjem okrašene veje, cvetje in trave.
Foto: Vinko Šeško.
Megla se redči in kmalu nas pobožajo prvi sončni žarki.
Hitimo fotografirati ledeno okrasje, ki se že topi in z vej pada na naše glave.
Pobočje Lisce se kopa v soncu, doline okrog pa so meglena morja z nekaj otoki višjih hribov, ki molijo iz goste bele mase. Na obzorju opazimo dim elektrarne v Šoštanju, kaže se nam Raduha in Kamniško - Savinjske Alpe, v daljavi je Triglav, tudi Snežnik odkrijemo.
Druga slika je bila posneta s fotoaparatom Vinka Šeška.
Kar ne moremo se posloviti od prijetnega kotička pri razgledni tabli, kjer se nam pridruži še petnajsti član krožka.
V Jurkovi koči nam je gospodar Vinko zakuril in skuhal čaj, ki še kako prija.
Foto: Vinko Šeško.
Miza se kmalu začne šibiti pod tekočimi in trdimi dobrotami, malica je res obilna.
Težko se poslovimo od sončne Lisce, trije še kar malo ostanemo, potem pa se vrnemo po strmi stezi in gozdni vlaki do vozila v megli.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
