Rogla - 24. 8. 2022

Okrog petih krenem proti Železniški postaji Sevnica, da sprejmem pranečaka Aleksa in prenečakinjo Niko, s katerima imam v načrtu obisk Rogle za vesel zaključek počitnic. Pridruži se nam še prijateljica Marta in ob 5.33 se odpeljemo z direktnim vlakom za Maribor, kamor prispemo okrog pol osmih. Ob osmih odpelje posebni zastonjski avtobus skozi Slovensko Bistrico, Slovenske Konjice, Zreče na Roglo. V Zrečah se nam pridruži vodička, ki pove veliko podatkov o Pohorju in štirih občinah pod njim. 

Vzpenjamo se po ovinkasti cesti in si ogledujemo jase z velikimi kmetijami, ki se večinoma  ukvarjajo tudi s turizmom. Malo pred deseto parkiramo pred Hotelom Natura, vodička pa nas povabi na voden ogled Poti med krošnjami Pohorje. Vstopnina za odrasle je 11 evrov, za otroke in starejše 9, mi pa kot dva odrasla in dva otroka skupaj plačamo neke vrste družinsko karto v skupnem znesku 29 evrov, zraven pa dobimo še dve otroški vstopnici za živalski vrt v Slovenskih Konjicah. Otroka dobita tudi obrazec za iskanje izgubljenega  zaklada veverička Emila, pri katerem si ob pravilnih odgovorih in rešenem geslu lahko zagotoviš sodelovanje na žrebanju za nagrade - različne vrste vstopnic. Ob desetih krenemo na ogled. 

Na treh poučnih postajah nam vodička spregovori o kamninah, rastlinah in živalih na Pohorju (tudi o pobiranju mravljinčnih jajčec na črno za mastne zaslužke); vse je tudi lepo predstavljeno s slikovnim materialom in besedilom. 

Svoje ravnotežje in to, da nas ni strah pred višino, preizkusimo na vseh adrenalinskih postajah. 

Aleks in Nika se potem z vrha stolpa spustita po 62 metrov dolgem suhem in zaprtem toboganu v notranjosti stolpa, Aleks celo dvakrat, meni pa je bilo dovolj enkrat že pred meseci. Za spust dobiš posebno podlogo, zanj je treba plačati dva evra.

Med obiskom izvemo veliko zanimivih podatkov. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamofne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Pot med krošnjami Pohorje so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, približno polovico  na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. 

Nemška in češka firma sta stolp zgradili v manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno.

Po obveznem postanku v trgovini s spominki se ustavimo pri leseni kravi s teličkom, potem pa si pri Hotelu Planja ogledamo Čutno pot, kjer lahko hodiš bos po različnih naravnih materialih, tudi po smrekovih storžih, ležeš lahko na posteljo s svežo travo ali postojiš na sedmih energetskih točkah. Nad nami je jezero, kjer se lahko preizkusiš v spretnosti: ne loviš rib, ampak poskušaš spraviti valjček v katero od okroglih odprtin. 

Mimo lesene skulpture ovčk nas pot vodi do malo čudnega motorista iz lesa in na teraso lokala, kjer se malo odpočijemo in okrepimo s pijačo in jedačo. Poskusimo enolončnico pohorski lonec, zapečene sendviče, tudi borovničeva pita se znajde na mizi.

S polnimi želodci se počasi odpravimo proti Cerkvi Jezusove spremenitve na gori, ki je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. Žal si jo lahko ogledamo le od zunaj in ocenjujemo, da se obloge iz kamna in lesene skodle lepo skladajo z okoljem, le športne naprave so preblizu, cerkev bi bolj sodila nekam na jaso med smreke.

Na širokih klopeh nekaj časa počivamo: greje nas toplo sonce, hladi mrzel veter, nad nami pa se preganjajo tančice oblakov. Potem pa nas pritegne 1360 metrov dolgo Adrenalinsko sankališče Zlodejevo. Za odrasle je cena ene vožnje deset evrov, za otroke pa 7,50, tri vožnje za otroke 16 evrov. Aleks in Nika se seveda spustita trikrat in zelo malo zavirata na ovinkih, 

Foto: Marta Brežan.

jaz pa previdno nekajkrat le zmanjšam hitrost, ki je lahko tudi 40 kilometrov na uro. Baje je vožnja varna tudi brez zaviranja. Drviš mimo smrek, ki jih lahko bolj v miru opazuješ šele, ko te naprava pelje počasi navzgor, pod smrekami pa skodrana trava in veliko mravljišč.

Po tej vznemirljivi izkušnji se napotimo proti razglednemu stolpu. Razgledni stolp na Rogli je stal že leta 1934. Bil je lesen, nasledil pa ga je današnji stolp iz jeklene konstrukcije postavljen leta 1956, ki je visok 30 metrov. Na njemu povsod okoli nas zavalovi temno morje pohorskih gozdov. Za vzpon 66 metrov moraš imeti kar nekaj kondicije in poguma, nikjer pa nisem zasledila podatka o številu stopnic. Seveda na vrh pošljemo mlada dva.

Na povratku si ogledamo še začetek smučarske proge, ki jo širijo, 

in slikovito Pohorsko vasico z lesenimi hiškami (vsaka ima svojo vsebino ter kakšen preizkus) in cerkvico. Lahko se preizkusiš še z molžo krave ali igro Spomin, kjer so sličice na notranji strani pokrovov od kant za mleko. Tu so še: krajši zipline, lesene priprave za guganje in plezanje ... Domiselno, vendar slabo vzdrževano.

Ob nogometne igrišču našo pozornost pritegnejo leseni kipi, 

Foto: Marta Brežan.

potem pa je čas samo še za hitro malico: ameriške palačinke, vaflji ...

Ob pol šestih avtobus odpelje proti Mariboru. Malo pred mestom začne liti kot, da se je odprlo nebo. Iščemo dežnike in druge pripomočke, ampak še pred Avtobusno postajo Maribor dež poneha. Samo še sprehod do vlaka, ki odpelje ob 19.22, prestopanje v Zidanem Mostu, okrog pol desetih smo v Sevnici. Prijetno utrujeni. Hvala, Marta za družbo in pomoč!

Video:

Slovenske Konjice - 23. 8. 2022

Ob petih dežuje, ob šestih tudi. Kljub temu se napotim na Železniško postajo Sevnica, kjer me čaka presenečenje: še štiri od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje so vztrajne kljub deževnim kapljicam. Z vlakom ob 6.33 se odpeljemo do Zidanega Mosta, kjer prestopimo na vlak ze Celje, kamor prispemo kakšno minuto pred pol osmo. Na poti do Avtobusne postaje Celje nam ni treba odpirati dežnikov in do odhoda avtobusa v Slovenske Konjice ob 8.10 imamo dovolj časa, da prekontroliramo vse perone. Čudimo se, da rušijo še zadnji kiosk za jedačo in pijačo, saj jih je bila včasih cela vrsta. Lepo pa so na novo uredili sanitarije, ki jih je treba seveda uporabiti.

V Slovenskih Konjicah nas pričaka spet dež in nas kljub dežnikom pošteno zmoči na poti do starega središča mesta. Ime Konjice se pojavlja že v letu 1222 (najdišča pa pričajo o poselitvi od 1800 do 1700 pred našim štetjem), od leta 1934 se naselje imenuje Slovenske Konjice, da ne bi prišlo do zamenjave z mestom Konjic v Hercegovini. Od leta 1955 je to mestno naselje, od 1964 pa mesto, ki ima sedaj približno pet tisoč prebivalcev in je tako manjše od Sevnice. In zakaj Konjice? Iz zgodbe lahko izvemo, da je sveti Jurij na konju z mečem rešil prebivalce pred zmajem iz Konjiške gore, graščak je dal zgraditi Cerkev svetega Jurija, trg pa so poimenovali Konjice. Celotno zgodbo si lahko preberete pod video posnetki. Konjice so zdaj sedež občine, nadžupnije; so upravno, obrtno in oskrbno središče zahodnega dela Dravinjske doline.

Preko mosta čez Dravinjo s konjskimi glavami in Mestnega trga pešačimo na Stari trg, ki se polagoma dviga ob potoku Ribnica (desni pritok Dravinje), rahlo zavija, obkrožajo pa ga v glavnem stavbe iz 19. stoletja, starejše so bile lesene in so zgorele v požarih. Na trg mejijo z ožjo stranico, potem pa so se širile nazaj v prostore za obrt, na dvorišča in vrtove. Skoraj vse so označeno s tablicami o starosti in namembnosti. 

Me pa iščemo streho in jo najdemo v Pubu Tattenbach, kavarni z bolj starinsko udobno opremo, ki jo v bistvu kazi samo angleški naziv "pub", grof Tattenbach pa je bil eden izmed lastnikov Dvorca Trebnik. 

Naročimo krajevno posebnost - Minattijevo kavo. Ivan Minatti se je leta 1924 v tem kraju rodil in tu preživel pet svojih otroških let. Spomin nanj obuja literarno-turistična pot Po Minattijevih stopinjah, del nje je tudi ta posebna kava. 

Postrežejo jo v posebno lepih skodelicah, na krožničku je pesnikova podoba in stih Nekoga moraš imeti rad. Celotno pesem dobiš v priloženem svitku, zraven pa je še čokoladni srček. In kava? Z mlekom in cimetom je, zelo okusna, stane pa dva evra in pol.

Zunaj je nehalo deževati in odpravimo se naprej po lepo urejenem trgu z veliko cvetja in zelenja ter Florjanovim in Marijinem znamenjem iz začetka 18. stoletja. 

Na njegovem zgornjem delu stoji mogočna Nadžupnijska cerkev svetega Jurija z začetki v 13. stoletju, kasneje dozidave. Gotska stavba na romanski osnovi ima poslikan strop in baročno kapelo. 

Vstopimo in občudujemo bogato notranjost.

Pot nas zdaj vodi po področju, ki je bilo včasih del velikega parka Tvorca Trebnik, potem pa so tu našle prostor Osnovna šola Pod goro z Glasbeno šolo, Gimnazija, Športna dvorana in Lambrechtov dom, ki stoji na temelju najstarejše socialno-varstvene ustanove iz leta 1871. Ustanovil jo je Franc Saleški Lambrecht, rojen v Konjicah, veletrgovec s kožuhovino in usnjem v Nemčiji in Avstriji, ki se je tako želel oddolžiti svojemu rojstnemu kraju.

Vzpenjamo se mimo pokopališča in Cerkve svete Ane, ki so jo postavili kot grajsko kapelo v prvi polovici 16. stoletja. Hitro smo v gozdu, nočemo po strmi poti na desni, ampak tudi druga se kmalu začne vzpenjati (delno po označeni Zmajčkovi poti: tri kilometre, dve uri hoda), 

dokler se na naši desni ne odpre travnik in nad njim razvaline enega največjih in najimenitnejših gradov na Štajerskem in enega najstarejših pri nas. Grad Konjice je prvič omenjen leta 1148 in ima romanske, gotske in renesančne sestavine; tako je značilen primer širitve stavbe iz manjše osnove. Gospoda Konjiški so bili znani lastniki, potem različni drugi, tudi žički kartuzijani, Windischgrätzi pa so ga kupili že v ruševinah, grad naj bi opustili leta 1793. 

Po stopnicah se povzpnem k ruševinam in pokukam v več prostorov z različno višino porušenih zidov, na koncu pa pridem do stolpa, ki je še najbolj ohranjen. 

Ob njem se mi odpre pogled od Donačke gore do Pohorja, pod mano pa so Slovenske Konjice kot na dlani. Za njimi Zlati grič z velikimi vinogradi, dvorcem iz 15. stoletja, nekje v dolini pa se pod zemljo skriva moderna vinska klet za milijon 400 tisoč litrov žlatne kapljice. 

Vračamo se po makadamske cesti, delno spet po Zmajčkovi poti, klobaso pa zašpilimo spet pod pokopališčem. Na povratku se držimo bolj desno in se sprehodimo po zgornjem delu nekdaj deset hektarov velikega parka z ribnikom pri Dvorcu Trebnik. Uredili so ga v 19. stoletju z mnogimi vrstami dreves. Med stara in mlajša drevesa (zaradi poškodb v žledu leta 2014) so lepo umestili Osnovno šolo V parku s prilagojenim programom, vrtec, teniška igrišča, veliko otroško igrišče, skupino orodij za vadbo na prostem; zgornji del s travnimi površinami in klopcami pa sega prav do gozda. O samem Trebniku turistićni delavci pravijo takole:

Vir: spletna stran Slovenske Konjice.

V hladu Konjiške gore, le streljaj od starega trškega jedra Slovenske Konjice, obdan s stoletnimi drevesi leži Dvorec Trebnik, prvič omenjen že leta 1362. Njegova najpomembnejša lastnica je vse do druge svetovne vojne bila rodbina Windischgrätz, največja ljubiteljica pa kneginja Christiana Windischgrätz, ki se je vedno znova vračala v Slovenske Konjice. Danes so obiski znane rodbine v Slovenskih Konjicah spet postali tradicija. Slikovitemu dvorcu se danes precej bolje godi, kakor pred leti, ko je po vojni bil prepuščen zobu časa. Severni trakt je Občina Slovenske Konjice leta 2013 obnovila in vanj naselila: Christianino sobo – večnamensko dvorano, poimenovano po tukaj živeči kneginji, raznolike lokale, povezane z zdravilstvom in dobrim počutjem, južni trakt so prav tako obnovili in vanj naselili prostore glasbene šole. Čeprav prostori Dvorca Trebnik ne ponujajo turističnih obiskov, je Dvorec Trebnik v Slovenskih Konjicah obvezen obisk. Okrog čudovite zgradbe namreč veje izjemna, pomirjujoča energija, ki jo v svoje krošnje ujamejo stoletna drevesa v parku nad njim.

Sprehodimo se okoli ribnika, se slikamo na mostičku, potem pa se povzpnemo po stopnicah mimo kipa padlega konja z žensko. Vidimo več stavb, ki naj bi bile prvotno zgrajene v 17. stoletju: na levi je podolgovato poslopje s sobami in manjšim lokalom, pred nami pa večje, ki je potrebno obnove, sploh desni del. Izgleda, da je v njem še vedno del Glasbene šole, ne opazimo pa nobenih lokalov, povezanih z zdravilstvom in dobrim počutjem. Na spletu je sicer objava blagovne znamke Dvorec Trebnik, tu pa ni o njem ne diha ne sluha. Iščem tudi zeliščni vrt, o katerem sem nekje brala in ga res najdem v zaklenjeni ograji med cipresami, izgleda pa precej zapuščeno: nekaj sivke in ameriškega slamnika je videti. Zraven so parcele vrtičkarjev, ki jih Občina daje v najem in upokojena učiteljica, ki čisti svoje gredice, mi pove, da je bil njen oče gozdar, mati pa sobarica v Dvorcu, ko je bil ta v lasti rodbine Windischgrätz do druge svetovne vojne. Bili naj bi dobri gospodarji, otroci osebja so se lahko družili z grajskimi in ob božiču dobili obleko ter obutev. V prostoru stavbe, ki najbolj potrebuje obnovo, naj bi bila plesna dvorana s poslikavo. 

Vračamo se z željo, da bi našle kaj za pod zob. Na žalost so na Starem in Mestnem trgu samo lokali s pijačo, pomagajo nam v lokalu Trebniškega dvorca in  Turistično-informativnega centra in odpravimo se v industrijski del mesta, kjer najdemo Bistro Polenta. 

Zelo lepo urejen lokal, kjer strežejo od  desetih do enih (oziroma: ko zmanjka, pač zmanjka) tri vrste malic po sedem evrov, ena malica je devet petdeset. 

Tako za nas malo pred eno ni več obare, vse ostalo pa lepo pripravljeno in slastno. Najbližji sosedi opravljajo tehnične preglede, ob ulici po se vrstijo različni obrati, med njimi je tudi napis Uniorja (matično podjetje je v Zrečah), pa Konusa, ki je bil včasih zelo uspešno podjetje (KONjiško USnje).

Odločimo se, da bomo na Zlati grič šle kdaj drugič, malo še pobrskamo po trgovinah, potem pa ujamemo avtobus za Celje ob 14.34 in v Celju vlak ob 15.26, ob pol petih smo že v Sevnici.

MOKER ZAČETEK, POTEM PA PRIJETNO NADALJEVANJE DNEVA!

Več posnetkov

Video:

IME KONJICE

Konjiška gora je znotraj votla, v njej pa je bilo nekoč jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru, tako da je grmelo in se je tresla vsa gora, po njenem pobočju pa so drli hudourniki. Ljudje, ki so živeli ob vznožju gore, so se zaradi nemirnega zmaja začeli bati, da bi se gora razpočila, voda pa bi zalila njihove domove in rodovitna polja.

V skrbeh so se zatekli po nasvet k bogatemu graščaku, ki je živel na gradu nad dolino. Graščak jim je svetoval, naj se s strašnim zmajem skušajo pogoditi. Ljudje so se razveselili pametnega nasveta in že naslednji dan so se odpravili na goro. Ko so zagledali strašno pošast, so kar onemeli od strahu. Nazadnje se je eden od mož le opogumil in zmaja prosil, da se umiri. Tedaj je iz zmajevih ust zadonela strašna zahteva: „Miroval bom, če mi vsako leto pripeljete šest devic!” Ob misli na zmajevo zahtevo je ljudi spreletel srh. Po kratkem posvetu pa so zahtevo vendarle sprejeli, saj so le tako lahko rešili svoje domove in vso dolino. Ljudje so se v dolino vračali z mešanimi občutki, saj niso bili prepričani, ali so ravnali prav. Bili so veseli, da so rešili sebe in Dravinjsko dolino, hkrati pa žalostni zaradi šestih mladenk, ki jih bodo vsako leto morali žrtvovati pošastnemu zmaju. Prebivalci Dravinjske doline so tako leto za letom s krvavečimi srci žrtvovali svoje mlade hčere, da so si ohranili življenja in svojo ljubljeno dolino pred povodnijo. Leto za letom je hudobni zmaj s svojo sapo v goro potegnil mladenke in jih požrl. Ko je prišla na vrsto graščakova edinka Marjetica, je graščaka začelo skrbeti in srce se mu je razmehčalo nad dotakratnimi žrtvami. Graščak je razmišljal in razmišljal, kako bi svojo Marjetico rešil pred zmajem, toda ničesar pametnega se mu ni porodilo v glavi. 
Žalostni prebivalci Dravinjske doline so v dolgi procesiji zmaju zopet pripeljali šest nedolžnih deklet, med katerimi je bila tudi Marjetica. V gori je zopet strahovito zagrmelo in zabučalo, kajti zmaj je znova hotel požreti šest dravinjskih lepotic. V tistem trenutku pa je na belem konju prijezdil sv. Jurij, ki je zmaju presekal vrat in tako rešil deklice ter prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo. Graščak je bil tako vesel, da je sv. Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo Marjetico, pod goro dal postaviti cerkev sv. Jurija. Takrat je pod goro nastal tudi trg, ki so ga v spomin na te dogodke poimenovali Konjice. 

Iz objave Splošne knjižnice Slovenske Konjice.

Koper - 17. 8. 2022

Budilka ob treh zjutraj, ob štirih pa sem že na Železniški postaji Sevnica, kjer čaka na odhod vlak za Ljubljano ob 4.10. Zaenkrat smo tri, v Zidanem Mostu se nam pridružita še dva. Smo pa mešana skupina: Sredini fotografi in Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. V Zidanem Mostu naj bi čakali 21 minut na regionalni vlak za Koper, ki pa pripelje s 25 minutno zamudo in je čakanje daljše. Enonadstropni modri Stadler je precej poln, vendar si najdemo prostor, si krajšamo čas s klepetom in občasnim "gledanjem pod kožo". 

Kljub temu pa vidimo romantične meglice, ki so še posebno goste na Ljubljanskem barju. Vlak malo nadoknadi zamudo in v Kopru smo četrt pred deveto - z dvanajst minutno zamudo.

Koper (italijansko Capodistria), je z okoli 26.000 prebivalci peto do šesto največje mesto v Sloveniji (skupaj z Velenjem), eno najpomembnejših regionalnih središč v državi, drugo največje v Istri (na istrskem polotoku, za hrvaškim Puljem) oziroma največje v Slovenski Istri. Je središče istoimenske mestne občine, Obalno-kraške statistične regije in obalne mestne aglomeracije (Slovenska obala), ima pa tudi edino slovensko tovorno pristanišče. Koper je sedež rimskokatoliške Škofije Koper, ene od treh slovenskih javnih univerz, Univerze na Primorskem, Znanstvenoraziskovalnega središča (ZRS), dvojezične radijske in televizijske postaje, Pokrajinskega muzeja, pokrajinskega in škofijskega arhiva, knjižnice Srečka Vilharja, Pristaniške kapitanije oziroma Pomorske uprave RS in mednarodnega pomorskega mejnega prehoda, upravne enote, pa tudi enega od štirih višjih sodišč v Sloveniji. V Kopru je tudi Športni park Bonifika in prometno vozlišče, najpomembnejše je izvennivojski priključek Slavček ter potniška (avtobusna in železniška) postaja. Mesto je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina. Njegova zgodovina sega v tretje do prvo stoletje pred našim štetjem (grška naselbina), dolga leta je povezan z Benečani, potem pod vladavino Avstrije, Italijo, leta 1947 postane sedež cone B Svobodnega tržaškega  ozemlja, po letu 1954 pa pomembno središče slovenske obale.

Pozdravi nas sonce, dva kar takoj kreneta proti Škocjanskemu zatoku, ostalim pa se najprej prileže jutranja kavica, potem pa se napotimo proti staremu delu mesta. 

Vmes nam zadiši iz pekarne in privoščimo si pecivo za malico.

Kot se spodobi, v mesto vstopimo skozi Vrata Munde, včasih glavna in zdaj edina še ohranjena mestna vrata od dvanajstih vrat zunanjega zida. Zgradili so jih leta 1516 v renesančnem slogu. Včasih je bil pred njimi most z utrdbo (Levji grad) za mitnico. Poleg njih je še del nekdanjega obzidja in stari umivalnik na notranji strani.

Malo naprej stoji mogočni Vodnjak Da Ponte, ki je bil omenjen že leta 1423, današnjo podobo je dobil leta 1666, uporabljali pa so ga do leta 1898. To je bil največji mestni vodnjak, v njem se je končal vodovod, ki je dovajal vodo v mesto.

Foto: Marta Brežan.

Po ozkih ulicah napredujemo na širni Titov trg, kjer se nam pogled ustavi na čudoviti Loži iz 15. stoletja (preurejena v 17. stoletju). Krasijo jo lepi beneški gotsko zašiljeni loki. Namenjena je bila meščanskim razpravam, ki so jih nato upoštevali v mestnem svetu. Stavbo krasi tudi kipec Marije z otrokom, ki so ga postavili v spomin na uničujočo kugo leta 1554/1555. V sredini 19. stoletja je v pritličju stavbe zaživela kavarna, ki velja za eno najstarejših v Sloveniji.

Nasproti nje stoji mogočna Pretorska palača, ki izvira iz 13. stoletja, s sedanjo podobo iz 15. stoletja in napisnimi kamni, kipi in grbi. Slikovita palača je bila včasih sedež mestnih vladarjev, danes pa je protokolarni objekt in mestna hiša. Še dve zanimivi stavbi iz 15. in 16. stoletja stojita zraven: Armerija (nekdanje skladišče orožja) in Foresterija za sprejem in bivanje gostov. 

Pokukamo v Stolnico Marijinega vnebovzetja, katere začetki segajo v 12. stoletje, večkrat je bila prenovljena, od jeseni 2021 pa se lahko pohvalijo s 16 ton težkimi orglami, ki so jih delno dobili kot darilo fundacije iz Švice. 

Ob obisku smo lahko prisluhnili njenim zvokom - vaji za koncert ob dvanajstih. Ob cerkvi stoji 54 metrov visok stolp iz 12. stoletja, ki so ga cerkvi pripojili kot zvonik v 15. stoletju. V njem visi zvon svetega Nazarija, najstarejši delujoči zvon v Sloveniji, ki so ga leta 1333 ulili v Benetkah. Za štiri evre vstopnine se je mogoče povzpeti na razgledišče 43 metrov visoko in občudovati razgled na mesto z okolico. 204 stopnice - malo preveč za nas.

Sprehodimo se po Čevljarski ulici in temeljito pregledamo izložbe in pročelja stavb, saj je v starem delu mesta v bistvu vsaka hiša palača ali kako drugače zgodovinsko pomembna. Pot nas naprej vodi na Bastion Belveder - utrjeno ploščad, ki je v preteklosti imela obrambno funkcijo. Svojčas je bilo to skladišče orožja, kasneje pa je postalo mestno razgledišče. Bastion iz leta 1554 (katerega videz se je v 19. stoletju nekoliko spremenil, leta 2010 pa je bil obnovljen) je edini ohranjeni utrdbeni objekt koprskega zunanjega obzidja. Ob utrdbi je danes panoramsko dvigalo, ki povezuje potniški terminal s starim mestnim jedrom. 

Občudujemo nalaganje kontejnerjev na ogromno ladjo Maersk, nad nami pa vojaška letala izvajajo loopinge.

Na drugi strani pa iznad starih hiš štrli Tomosov blok - povojni stanovanjski blok, delo arhitekta Eda Mihevca. Gre za 10-nadstropno stolpnico, zgrajeno leta 1957, kjer je bilo prvotno 90 majhnih garsonjer. Te so bile namenjene delavcem tovarne Tomos, ki so prihajali iz nekdanjih jugoslovanskih republik (v bistvu je bil to samski dom). Stolpnico so mnogi kritizirali, predvsem zaradi njenega porušenja silhuete mestnega jedra. Leta 2018 so jo prenovili, danes so v njej stanovanja. Zdaj poleg nje stoji še ena, malo nižja stolpnica.

Spustimo se na obalo, hodimo mimo mestnega kopališča, kjer mrgoli kopalcev, 

potem pa se zazremo preko zaliva v Semedelo in opazimo Gravisijev grad z obzidjem. Grad je bil zgrajen leta 1885 v neogotskem slogu. Postaviti ga je dal koprski zdravnik in plemič Pio Gravisi – Barbabianca. Kasneje so se lastniki menjali, nekaj časa je bil celo v lasti Mestne občine Koper, sedaj pa je ponovno v zasebni lasti. V stavbi je bila v dvajsetih letih 20. stoletja italijanska osnovna šola, po drugi svetovni vojni pa so bila tam celo socialna stanovanja. Po ponovnem prehodu v zasebno last je novi lastnik stavbo obnovil (nekateri deli so bili porušeni in obnovljeni v prvotni podobi, ohranjena so vhodna vrata, del zunanjega obzidja in freske), dodana je bila kapelica.

Nadaljujemo sprehod mimo Taverne - nekdanjega skladišča soli, kjer se danes odvijajo najrazličnejši glasbeni, kulturni, kulinarični in drugi dogodki. Skladišče soli je bilo postavljeno v 17. stoletju ob obzidju in starem koprskem mandraču. Po prvotnem sporu z Beneško republiko (prvič leta 1145), kjer je bil Koper poražen in prisiljen v tako imenovano »prisego zvestobe« beneškemu dožu, ob kasnejših spopadih Koper ni sodeloval (ostal je lojalen Benečanom) in tako je leta 1182 v zahvalo dobil za dobo 29 let pravico do monopolnega pristanišča soli, z izključno pravico na odseku med Gradežem in Puljem za uvoz soli na celino. S tem je Koper uveljavil svoj ekonomski primat med istrskimi mesti.

Zdaj nam pa že pošteno kruli v želodcih in napotimo se na Tržnico, ki jo sicer prenavljajo, stojnice so preselili na drugo stran, ostal pa je tudi lokalček, kjer pećejo ribe in druge dobrote iz morja. 

Odločimo se za ocvrte lignje: porcija je velika in vsebina res slastna. Vse skupaj pa je treba tudi zaliti s pijačo.

Junija smo občudovali nasade sivke in grme cvetočih oleandrov na velikem parkirišču. V poletni vročini je le še malo cvetov, osušena trava v Centralnem mestnem parku, ki so ga uredili leta 2018 na 26 tisoč kvadratnih metrih zasutega področja med nekdanjim otokom in celino (stroškov je bilo za tri milijone evrov) in okrasni elementi brez vode pa tudi izgledajo bolj klavrno. Kaj hočemo: suša je in treba je varčevati z vodo.

Po Semedelski promenadi se sprehodimo skoraj do mosta preko rečice Badeševice, ki izvira pod Svetim Antonom in se je prvotno izlivala v Škocjanski zatok, potem pa so jo delno speljali po umetni strugi tu do morja, da ne bi ob neurjih poplavljala. 

Semedelsko plažo proti Žusterni si ogledujemo od daleč. Dolga leta smo tu hodili po pohodniški in kolesarski stezi pod košatimi borovci, obala pa je bila neprivlačna za kopanje. Zadnja leta je voda v morju čistejša, lani pa je Mestna občina Koper z nasutjem pridobila okrog 20 tisoč kvadratnih metrov površine. Trate, drevesa, ob robu vrsta mladih oleandrov, v sredine še druge zasaditve. Plaža pa z nasutim peskom na nekaj mestih, lahkim dostopom do morja, vabi voda s temperaturo okrog 25 stopinj. Nas ne premami: na klopi uživamo ob pogledu na morje z veliko jadrnicami in drugimi plovili, boža nas prijeten veter, da nam pri 30 stopinjah v senci ni prevroče.

Ko se vračamo na Železniško postajo Koper, tudi iščemo senčne strani ulic. Pred odhodom vlaka ob 15.20 še obvezna kavica, potem pa vožnja proti domu. Za vlak IC plačamo evro in pol dodatka, v Zidani Most prispemo z zamudo, nekaj časa čakamo  na potniški vlak naprej in okrog pol osmih smo v Sevnici.

PRIJETEN, NITI NE TAKO KRATEK SKOK NA MORJE JE BIL TO.

Več posnetkov

Video: