Maribor - 24. 10. 2022

Vsi štirje od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica smo prezgodaj na Železniški postaji Sevnica in si lahko do odhoda vlaka ob 7.42 privoščimo kavico. V Zidanem Mostu prestopimo in v prijetnem klepetu nadaljujemo vožnjo v Maribor, 

kamor prispemo z zamudo ob 9.45. Po bližnjici ob Avtobusni postaji Maribor, potem pa po Partizanski v središče mesta, 

kjer nas že pozdravlja značilna opečnata fasada Frančiškanske cerkve Marije Matere usmiljenja s samostanom iz leta 1900. To je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, 

krasi pa jo glavni oltar iz 17 vrst marmorja. Na hitro si jo ogledamo, 

potem pa mimo Mestnega grada hitimo v Mestni park. 

Na desni ne moremo spregledati mogočnega Hutterjevega bloka, ki priča o skrbi Josipa Hutterja, ustanovitelja Tekstilne tovarne, za delavce. Tu je še Akvarij s terarijem z začetki v letu 1953. In že smo na začetku Naravoslovne učne poti Piramida - Kalvarija s prvimi informativnimi tablami 

in začnemo se počasi vzpenjati po široki peščeni poti. Pod nami se vse bolj odpira mesto, pogled na vinograde (omenjene že leta 1243) je pa grozljiv: res je strmina velika in obdelovanje težavno, ampak Piramida je le simbol Maribora in ne more biti tako zanemarjena. Na ovinku se odločimo za strmo bližnjico do kapelice. 

Od nje se razgledujemo po mestu pod nami. 

Sprehodimo se okrog izkopanin nekdanjega gradu Marchburg, prvič omenjenega leta 1164, ki je dal mestu ime. V toku zgodovine so ga obnavljali, zvrstilo se je veliko lastnikov, leta 1528 ga je poškodovala strela, leta 1790 so stavbo porušili. Veliko materiala so odpeljali za gradnjo drugih stavb v mestu, iz njega so zgradili tudi piramido, ki pa jo leta 1821 uničila strela. V spomin na grad od takrat na vrhu griča z nadmorsko višino 386 metrov stoji kapelica. Razmišljamo o zgodbi o rovu, ki naj bi povezoval ta grad s tistim v mestu, vendar niso strokovnjali še nič natančnega odkrili. Tudi sicer so lokacijo začeli raziskovati pozno, šele v 80 letih preteklega stoletja, bolj intenzivno pa leta 2010/2011. 

Foto: Vinko Šeško.

Malicamo, dober tek nam v "francoski" slovenščini zaželi turist, s katerim malo poklepetamo o lepotah Slovenije, 

potem pa krenemo naprej po grebenu, s katerega se nam tu in tam odpre "okno" s pogledom na vinograd vzhodno od Maribora. Pot je gladka, pod koraki šumi odpadlo listje, spustimo se in mimogrede smo pri ribnikih: petem, četrtem, tretjem in drugem, mimo prvega pa smo šli na začetku naše poti. 

Foto: Vinko Šeško..

Za trenutek sedemo in uživamo ob šumu vodometa, potem pa smo kritični zaradi zaprte Restavracije Pri treh ribnikih, kjer bi se nam prilegla kakšna pijača. Zavijemo nazaj po drugi strani ribnika, izkoristimo veliko polkrožno klop (teh je tu res veliko) za okrepčilo, potem pa naslednji vzpon - na Mestni vrh. 

Ob prijetni gozdni poti najdemo množico gob, na vrhu (348 metrov) smo zadovoljni z negovanimi vinogradi, ob vznožju hriba pa je spet slabše. Spustimo se, da se potem spet vzpenjamo na Kalvarijo. Tudi v tej dolini se ni mogoče odžejati: Brigadirsko klet odpirajo samo ob koncih tedna. Žalostni smo ob praznih in zanemarjenih kapelicah, razveselimo pa se ob kostanju. Sicer je droben, debelega so domačini verjetno že pobrali. 

Cerkev svete Barbare so zgradili točno sto metrov nad Mariborom (375 metrov) v zahvalo pred kugo rešeni leta 1683. Kugi je v letih 1680/81 podleglo 360 od 1000 prebivalcev Maribora. 

Uživamo v razgledu, potem pa se spustimo skozi vinograd na prečno pot pod skalo s cerkvijo. Po njej se sprehodimo do strmih stopnic, ki jih je Kmetijska šola Maribor zgradila leta 1956 za dostop med vinograde. Nekaj časa so propadale, v letih 2005/06 so jih obnavljali, zdaj pa razmišljajo o razširitvi, ker so postale popularne za teke in tekmovanja. Od Škofijske gimnazije vodi 454 betonskih stopnic na plato Kalvarije: 210 metrov so dolge, z njimi premagamo višino 80 metrov s povprečnim naklonom 20 stopinj. 

Spodnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Odločimo se, da prehodimo polovico do vrha, pa se že pri tem upehamo. 

Na platoju stojijo različne klopce, preprosta igrala - vse iz neobdelanega lesa, da zgleda res naravno. Široka steza vodi potem do steze, po kateri smo prišli do stopnic.

Ustavimo se še na razgledišču Pri sedmih hrastih, od konca 19. stoleja je to del Mestnega parka, sicer pa že takrat priljubljena izletniška točka meščanov, predvsem Nemcev, Slovenci so raje zahajali na Pekrsko gorco. Še kratek spust skoz gozd, po širokem pločniku do Mestnega parka, 

na robu katerega se nam zdi, da vidimo nekdanjo Hutterjevo vilo, skozi jesensko obarvani Park, 

mimo Mestnega gradu in na Železniško postajo Maribor. Dovolj časa je še za pivo in kavo, potem pa nas vlak ob 15.25 odpelje proti domu. V Sevnici smo že pred pol šesto.

PRAVO VREME IN DRUŽBA ZA TAKO POHAJKOVANJE!

Več o Mariboru.

Več posnetkov.

Video:

Maribor - 19. 10. 2022

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: deset se nas zbere na Železniški postaji Sevnica in vstopimo na vlak ob 7.42, s katerim se že pripelje Jožica iz Krškega. V Zidanem Mostu skoraj pozabimo prestopiti, ker se zaklepetamo s planinci in planinkami Planinskega društva Videm, v Rimskih Toplicah se nam pridruži še Milka.

Foto: Marta Brežan.

Okrog pol desetih smo v Mariboru (več o njem pod video posnetki) 

in gremo najprej po odpustke v Frančiškansko cerkev Marije Matere usmiljenja (ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, prva v Avstroogrski) in samostan z značilno opečnato fasado, ki so jo gradili v letih 1892/1900 na mestu kapucinske cerkve. Glavni oltar je iz 17 vrst marmorja. Tu je bil pokopan Anton Martin Slomšek, kasneje so posmrtne ostanke prenesli v Stolno cerkev. 

Pozanimam se glede malice, v Moji kavarni spijemo kavo. Še na stranišču imajo glasbo, zato je kava dražja. Imamo pa razgled na spomenik (Kojak) in Mestni grad, ki je sestavljen iz dveh delov: grajska bastija (del mestnega utrdbenega sistema) in upravni dvor deželnega kneza grajen 1478 – 1481. Leta 1620 spremenijo v rezidenčni grad z viteško dvorano in loretsko kapelo (votivne slike), 1933 ga prevzame mestna občina, od 1938 je v njem Pokrajinski muzej. Občudujemo lepe rože na stavbi, potem pa krenemo naprej mimo 1. Gimnazije, 

kjer pred spomenikom Generalu Maistru naletimo na dva policista na konjih. 

Še preko ceste in smo že v Mestnem parku s petimi ribniki, ki obsega več kot pet hektarov. Urejati so ga začeli leta 1872, prej so bili tu srednjeveški ribniki za napajanje vodnega kanala  ob obzidju. Vzhodni del so morali ob urejanju izsušiti. Po prvi svetovni vojni je bil tu paviljon s teraso, garderobami in čolnarno. Leta 1972 so ukinili čolnarjenje in drsanje. Tu raste več kot 150 vrst dreves in grmovnic iz vsega sveta. Zasaditev je na angleški način s travnatimi in vodnimi površinami. Akvarij so ustanovili leta 1953: 39 akvarijev, 120 vrst rib, 50 vrst plazilcev in dvoživk. V vogalu je prvi ribnik, potem se mimo Gostišča Pri treh ribnikih, ki je zaprto, sprehodimo še mimo drugega in tretjega. Preko ceste se skriva četrti, malo naprej pa stopimo na traso Naravoslovne učne poti Piramida - Kalvarija. 

Nekaj časa po cesti mimo ovc in petega ribnika, na drugi strani pa stoji dvorana Teniškega kluba. 

Zdaj pa v gozd: počasi se vzpenjamo, strmina se poveča, 

potem pa široka ravna pot  in dlje časa hodimo po grebenu, kjer z leve strani že prihajajo zvoki s ceste proti Šentilju in se nam tu in tam odpre "okno" s pogledom na vinograde. Najdemo tudi pravo gnezdo štorovk in še nekaj drugih gob, prijetno je hoditi po gozdu in broditi po suhem listju. 

Fotografija z aparatom Milke Požun.

Ko stopimo iz gozda, se nam na desno odpre pogled na zahodni del Maribora in Kalvarijo. 

Še malo v breg in smo na vrhu Piramide (386 metrov nadmorske višine) z ruševinami nekdanjega gradu Marchburg (grad v marki – obmejni grofiji), prvič omenjenega leta 1164 (obramba pred Madžari). 1560 so ga renesančno obnovili, 1790 porušili. Iz ostankov materiala so postavili piramido, ki jo je leta 1821 uničila strela. Takrat so v spomin na lokacijo gradu postavili Marijino kapelico. Pod nami se razprostirajo zanemarjeni vinogradi, ki so jih prvič omenili leta 1243. Sicer pa pogled sega od Meljskega hriba, Malečnika, Hidroelektrarne Zlatoličje, preko središča mesta, do Mariborskega otoka in Kalvarije. Za ozadje pa služi zeleno Pohorje s Pohorsko  vzpenjačo, ki deluje že od leta 1957. 

V središču mesta opazimo mogočni Hutterjev blok. Josip Hutter (1889 – 1963) je bil po rodu Kočevski Nemec. Bil je ustanovitelj in solastnik mariborske tekstilne tovarne Hutter&drug (njegov poslovni partner in drugi lastnik je bil Richard Poche). Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1926 in je kmalu postalo eno najuglednejših, najsodobnejših in najbolj uspešnih mariborskih tekstilnih podjetij, ki je leta 1940 zaposlovalo 1600 delavcev in delavk. Po drugi svetovni vojni so iz njega nastala tri podjetja: MTT, Svila in Pik. Kot filantrop (človekoljub) je postal znan po skrbi za svoje delavce. Zanje je, med drugim, ustanovil poseben pokojninski sklad, zgradil delavsko kolonijo na Pobrežju in sodoben stanovanjski blok v mestu. Gradnja tega štiri do pet nadstropnega stanovanjskega »velikana« z osmimi vhodi na štiri ulice in notranjim dvoriščem za pralnice, sušilnice, likalnice, kurilnico za centralno kurjavo (141 stanovanj: garsonjere do pet in pol sobnih) je potekala v letih 1940/45, Hutter je plačal tudi marmor travertin za fasado, ki pa so ga leta 1945 »ukradli« Ljubljančani in krasi poslopje Pošte v bližini Železniške postaje Ljubljana. Blok je imel tudi zaklonišča in ene prvih dvigal v Mariboru. Hutter je bil ustanovni član najstarejšega slovenskega rotary kluba, Rotary kluba Maribor. Kot občinski svetnik je pred drugo svetovno vojno aktivno sodeloval v mariborski občinski politiki. Leta 1945 so zakoncema Hutter zaplenili premoženje, Josip Hutter pa je bil nekaj časa tudi zaprt. V petdesetih letih sta zakonca Hutter dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo, kjer je nato Josip Hutter do smrti živel v skromnih razmerah. Leta 1993 je Hutterjev sin Josip Rudolf po vojni nacionaliziran kompleks dobil vrnjen v naravi in ga nato prodal mariborski mestni občini; ta je poskrbela za prenovo zunanjščine Hutterjevega bloka in ometane fasade dala prebarvati v oker barvo, posamezne arhitekturne poudarke oziroma pasove pa v rdečkasto-rjavo.

Dovolj ogledovanja, na vrsti je malica. 

Okrepljeni se spustimo po vijugasti peščeni poti nazaj v mesto in se na vogalu Mestnega parka poslovimo: 

Foto: Marta Brežan.

večina gre na vlak ob 13.20, dve po trgovinah, midve z Jožico pa skleneva, da izkoristiva lepo vreme za preostanek Naravoslovne poti. Poiščeva začetek vzpona na Mestni vrh (348 metrov), ki naju pripelje skozi gozd na plato z vinogradi. Te lepo vzdržujejo, na strmini so pa zanemarjeni in opuščeni. Kratek spust, potem pa skozi gozd na Kalvarijo (375 metrov - točno sto metrov nad nivojem mesta). Kapelice so prazne, 

en kip je na vrhu v Cerkvi svete Barbare, ki so jo postavili v zahvalo pred kugo rešeni leta 1683. 

Niže je razgledišče Pri sedmih hrastih, že pred sto leti priljubljena izletniška točka meščanov, ki so jo v letih 1894/96 priključili Mestnemu parku. Kalvarija je bila bolj nemška, slovenska pa Pekrska gorca. Naju pa zanima, kje so tiste strme stopnice, o katerih zadnje čase spet toliko govorijo. 

Po nasvetu mimoidočih se sprehodiva po ravni poti med vinogradi in jih res najdeva. 

Od Škofijske gimnazije vodi na plato Kalvarije 454 betonskih stopnic: 210 metrov so dolge, premagajo višino 80 metrov s povprečnim naklonom 20 stopinj. Mariborska kmetijska šola jih je zgradila leta 1956 za dostop do vinogradniških površin, večkrat so jih obnavljali, Mestna občina zdaj razmišlja o temeljiti obnovi. Po njih prirejajo tudi tekmovanja in nočne teke. Naju ne mikajo preveč, samo fotografirava se in vrneva med vinogradi, skozi gozd in Mestni park v mesto.

Malo nama že kruli po želodcu, zato sedeva h golažu in  pivu, potem pa počasi na vlak ob 16.30. Ob pol sedmih sva v Sevnici.

DOBRO IZKORIŠČEN LEP JESENSKI DAN!

Več posnetkov

Video:

MARIBOR

100 tisoč prebivalcev, včasih tudi 120. Nadmorska višina 275 metrov, Sevnica 183. Obkrožajo ga Mariborsko Pohorje (vzpenjača od 1957), Meranovo, Pekrska gorca, Kalvarija, Mestni vrh in Piramida. Mesto je neformalna prestolnica Slovenske Štajerske ter velja za gospodarsko, finančno, upravno, izobraževalno, kulturno, zdravstveno, trgovsko in turistično središče celotne severovzhodne Slovenije. Univerza, Nadškofija, višja  sodišča, Univerzitetni klinični center, letališče.

Maribor se kot lokacija gradu v znanih virih prvič omenja leta 1164, kot naselje 1209, kot mesto pa 1254. Zaradi ugodne strateške lege se je hitro razvijal, še zlasti v 19. stoletju in do 20. stoletja postal pomembno industrijsko središče z lego ob železniški progi. Mesto je ostalo pod oblastjo Habsburške monarhije vse do leta 1918. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Maribor zapadel v gospodarsko krizo zaradi zapiranja tovarn.

Najstarejši doslej znani sledovi poselitve mariborskega okoliša segajo v pozno 5. tisočletje pred našim štetjem - začetek bakrene dobe (najdišča Malečnik, Radvanje, Spodnje Hoče). Izkopanine iz vseh naslednjih stoletij. Območje današnjega Maribora je bilo v začetku 12. stoletja del mejne grofije frankovske države. Da bi nadzorovali vhod v Dravsko dolino pred madžarskimi vpadi so na današnji Piramidi postavili trdnjavo, grad, ki se v dokumentih prvič omenja 20. oktobra 1164 kot castrum Marchburch. Ime izvira iz pojma grad v marki, oziroma v nemščini Burg in der Mark ali Markpurg, Markburg in kasneje Marburg. Vendar pa je grad verjetno stal že pred datumom, saj se Bernard Mariborski, mejni grof Podravske krajine iz rodu Spanheimov, s predikatom Mariborski omenja že leta 1124. Maribor je kljuboval obleganjem Matije Korvina leta 1480 in 1481 ter obleganjem Otomanskega cesarstva leta 1532 in 1683.

Prvi zapis slovenskega imena Maribor je delo Stanka Vraza in sicer v pismu Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836. Vraz je ime preprosto priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar, nemški burg pa spremenil v slovenski bor - in sicer po zgledu, kakor so Nemci iz Branibora izpeljali Brandenburg. Sprva je sicer uporabljal obliko Marbor, kasneje pa dosledno le Maribor. Po letu 1838 so pričeli ime Maribor uporabljati tudi Vrazovi prijatelji. Zaradi odpora predvsem med Slovenci je borba za uveljavitev imena trajala naslednjih 25 let. Šele leta 1861, ko je tedanji državni poslanec Lovro Toman, politik in pesnik, avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska, izdal pesem Mar i bor ter dal imenu tudi pomen, se je ime uveljavilo med Slovenci. Slovensko geslo mesta je tako postalo Mar i bor - mar mi je i(in) bor-im se za to mesto.

Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je nemška vojska že 8. aprila zasedla Maribor. Kot večina severne Slovenije je pripadel nemški okupacijski coni. 26. aprila 1941 je Maribor obiskal Adolf Hitler, vodja Nemškega rajha. Maribor je bil poleg Pariza edino mesto izven meja Nemškega rajha, ki ga je Hitler osebno obiskal po zasedbi. »Napravite mi to deželo spet nemško!» Okupatorska represija je bila v Mariboru posebej huda: raznarodovalna politika, več kot 5000 Mariborčanov je bilo hitro izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, množično streljali talce kot povračilni ukrep za nemške žrtve NOB. 2. oktobra 1942 so v Mariboru na dvorišču sodnih zaporov ustrelili 143 talcev, kar je bil največji pomor talcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem (pokopani v Gradcu, tudi Savo Kladnik). Streljanja talcev je bilo še več.

Maribor je bil do druge svetovne vojne najhitreje razvijajoče se mesto v državi. Prevladovali so industrijski obrati v Melju, kjer še danes stoji veliko pomembnih industrijskih obratov. A med drugo svetovno vojno, ko ga je zavzel okupator, so ga zavezniški bombniki bombardirali, da je postal eno najbolj uničenih mest v Jugoslaviji, saj je bilo porušenih kar 47 % vseh stavb. Bombardiranja so se pričela 7. januarja 1944 (letalske alarme so sicer sprožali že od 9. septembra 1942). Na Maribor je bilo v 28 bombnih napadih odvrženih več kot 15.000 bomb, ki so skupaj terjale življenje 482 civilistov in jih ranile 352. Mnogo prebivalstva se je zaradi varnosti pred bombardiranji preselilo na podeželje. Zavezniki so Maribor zadnjič bombardirali še 12. aprila 1945. Okupatorska politika je bila ob samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Zadnje nemške vojaške enote so Maribor zapustile 9. maja zjutraj, od večjih jugoslovanskih mest je bil Maribor osvobojen zadnji. Večino nastale škode so uspeli popraviti šele po letu 1950.

Piramida (386 metrov) z ruševinami nekdanjega gradu Marchburg (grad v marki – obmejni grofiji), prvič omenjenega leta 1164 (obramba pred Madžari). 1560 so ga renesančno obnovili, 1790 porušili. Iz ostankov materiala so postavili piramido, ki jo je leta 1821 uničila strela. Takrat so v spomin na lokacijo gradu postavili Marijino kapelico. Prva omemba vinogradov na tem griču: 1243. Naravoslovna učna pot Piramida – Kalvarija (pet kilometrov, dve do tri ure).

Mestni vrh (348 metrov): vinogradi, postavijo klopotec.

Kalvarija (375 metrov): romarska pot s kapelicami (prazne, en kip je v cerkvi), na vrhu Cerkev svete Barbare, ki so jo postavili v zahvalo pred kugo rešeni leta 1683. Niže je razgledišče Pri sedmih hrastih, že pred sto leti priljubljena izletniška točka meščanov, ki so jo v letih 1894/96 priključili Mestnemu parku. Kalvarija je bila bolj nemška, slovenska pa Pekrska gorca. Od Škofijske gimnazije vodi na plato Kalvarije 454 betonskih stopnic: 210 metrov so dolge, premagajo višino 80 metrov s povprečnim naklonom 20 stopinj. Po njih prirejajo tudi tekmovanja, nočne teke. Mariborska kmetijska šola jih je zgradila leta 1956 za dostop do vinogradniških površin, večkrat so jih obnavljali, Mestna občina zdaj razmišlja o temeljiti  obnovi.

Mestni park s petimi ribniki obsega več kot pet hektarov, urejati so ga začeli leta 1872, prej so bili tu srednjeveški ribniki za napajanje vodnega kanala ob obzidju. Vzhodni del so morali ob urejanju izsušiti. Po prvi svetovni vojni je bil tu paviljon s teraso, garderobami in čolnarno. Leta 1972 so ukinili čolnarjenje in drsanje. Tu raste več kot 150 vrst dreves in grmovnic iz vsega sveta. Zasaditev je na angleški način s travnatimi in vodnimi površinami. Akvarij so ustanovili leta 1953: 39 akvarijev, 120 vrst rib, 50 vrst plazilcev in dvoživk.

Mestni grad iz dveh delov: grajska bastija (del mestnega utrdbenega sistema) in upravni dvor deželnega kneza grajen 1478 – 1481. Leta 1620 rezidenčni grad z viteško dvorano in loretsko kapelo (votivne slike), 1933 ga prevzame mestna občina, od 1938 Pokrajinski muzej.

Hutterjev blok: Josip Hutter (1889 – 1963) je bil po rodu Kočevski Nemec. Bil je ustanovitelj in solastnik mariborske tekstilne tovarne Hutter&drug (njegov poslovni partner in drugi lastnik je bil Richard Poche). Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1926 in je kmalu postalo eno najuglednejših, najsodobnejših in najbolj uspešnih mariborskih tekstilnih podjetij, ki je leta 1940 zaposlovalo 1600 delavcev in delavk. Po drugi svetovni vojni so iz njega nastala tri podjetja: MTT, Svila in Pik. Kot filantrop (človekoljub) je postal znan po skrbi za svoje delavce. Zanje je, med drugim, ustanovil poseben pokojninski sklad, zgradil delavsko kolonijo na Pobrežju in sodoben stanovanjski blok v mestu. Gradnja tega štiri do pet nadstropnega stanovanjskega »velikana« z osmimi vhodi na štiri ulice in notranjim dvoriščem za pralnice, sušilnice, likalnice, kurilnico za centralno kurjavo (141 stanovanj: garsonjere do pet in pol sobnih) je potekala v letih 1940/45, Hutter je plačal tudi marmor travertin za fasado, ki pa so ga leta 1945 »ukradli« Ljubljančani in krasi poslopje Pošte v bližini Železniške postaje Ljubljana. Blok je imel tudi zaklonišča in ene prvih dvigal v Mariboru. Hutter je bil ustanovni član najstarejšega slovenskega rotary kluba, Rotary kluba Maribor. Kot občinski svetnik je pred drugo svetovno vojno aktivno sodeloval v mariborski občinski politiki. Leta 1945 so zakoncema Hutter zaplenili premoženje, Josip Hutter pa je bil nekaj časa tudi zaprt. V petdesetih letih sta zakonca Hutter dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo, kjer je nato Josip Hutter do smrti živel v skromnih razmerah. Leta 1993 je Hutterjev sin Josip Rudolf po vojni nacionaliziran kompleks dobil vrnjen v naravi in ga nato prodal mariborski mestni občini; ta je poskrbela za prenovo zunanjščine Hutterjevega bloka in ometane fasade dala prebarvati v oker barvo, posamezne arhitekturne poudarke oziroma pasove pa v rdečkasto-rjavo.

Frančiškansko cerkev Marije Matere usmiljenja (ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, prva v Avstroogrski) in samostan z značilno opečnato fasado so gradili v letih 1892/1900 na mestu kapucinske cerkve. Glavni oltar je iz 17 vrst marmorja. Tu je bil pokopan Anton Martin Slomšek, kasneje so posmrtne ostanke prenesli v Stolno cerkev.

Stolna cerkev svetega Janeza Krstnika ima začetke v letu 1248, dozidave v 15., 17. in 18. stoletju.

Glavni trg z Mestno hišo iz leta 1515 in Marijinim ali kužnim znamenjem iz 17. stoletja. Kuga je v letih 1680/81 terjala življenje več kot 300 prebivalcev od tisoč (po drugih podatkih petino).

Sodni stolp: osnova je iz leta 1310, bil obrambni stolp ob obzidju. Večkrat so ga dozidali, v 16. stoletju je dobil trdnjavsko obliko. Zdaj tu prirejajo koncerte. Zraven je nekdanji Minoritski samostan iz 13. stoletja, ukinjen leta 1784 z jožefinskimi reformami. Leta 1927 vojašnica, zdaj Lutkovno gledališče.

Lent je stari del Maribora ob Dravi. Ime Lent izvira iz stare nemške besede Lander, kar pomeni prostor za pristajanje, saj je bilo tu pomembno pristanišče, kjer je letno pristajalo do 1100 rečnih splavov. Tu je stala zelo pomembna vodna utrdba - Dravske Benetke. Nastala je v 16. stoletju. Leta 1919 so Lent poimenovali v Pristan. V 80-tih letih 20. stoletja so začeli Lent načrtno obnavljati in danes ga poživljajo številne gostilne, kavarne, obnovili pa so tudi starejše hiše, kar daje Lentu čar starinskosti. Daleč naokoli je znana okrog 450 let stara vinska trta sorte žametovka ali modra kavčina, ki je najstarejša na svetu in še danes rodi. Posadili so jo ob koncu srednjega veka, ko so Maribor oblegali Turki (1532, 1683). Leta 2004 je bila vpisana v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov.

Vodni stolp iz leta 1555, zdaj vinoteka.

Spomenik knezu Koclju (820 – 876) – slovanski knez Spodnje Panonije.

Narodni dom so zgradili v letih 1898/99 po vzoru mestne hiše v Pardubicah (Češka) v neorenesančnem stilu. Bil je sedež slovenskih organizacij v takrat večinsko nemškem mestu. Zdaj služi kot prireditveni prostor.

Mariborska sinagoga je ena najstarejših še ohranjenih sinagog v Evropi in ena od dveh (druga je v Lendavi) še ohranjenih v Sloveniji. V srednjem veku je bilo mesto center judovske skupnosti v tem območju. Prva omemba mariborskih judov sega v leto 1277, ko so zapisali, da živijo v judovskem getu. Geto je bil lociran v jugovzhodnem delu mesta in je na vrhuncu obsegal veliko število ulic in del mestnega centra, prav tako del glavnega trga. V getu je bila sinagoga, judovsko pokopališče in Talmudska šola. Po izgonu Judov je bila to Cerkev Vseh svetih (1501), zdaj razstavni prostor. V Židovskem stolpu iz leta 1465 je trenutno Foto galerija.

Bela krajina - 17. 10. 2022

Osem nas je od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbranih ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Ravno prav za dva avtomobila, s katerimi se popeljemo preko Novega mesta in Gorjancev v Semič. 

Kavo popijemo okrog pol desetih v lepo urejenem Hotelu Smuk, potem pa nadaljujemo pot skozi Rosalnice s tremi cerkvami do Vinomerskih steljnikov. 

Foto: Ljubo Motore.

Postajališče je na novo urejeno z informativno tablo, mizo in klopmi, zadnje vabi k malici. 

Vse naokrog nas so bele breze, nekatere še malo zelene, druge že odmetujejo listje, pod njimi pa suha praprot. 

Naravni gozd v Beli krajini je gozd belega gabra in hrasta, z odnašanjem organskega materiala so ljudje osiromašili prst in nastal je degradirani gozd z brezami in orlovo praprotjo. Intenzivno steljarjenje se je na tem področju začelo konec 18. stoletja in postalo splošno razširjeno sredi 19. stoletja. Leta 1960 je bilo tu okrog deset tisoč hektarov steljniških površin, ki pa so jih že začeli opuščati. Danes jih s košnjo ohranjajo v skupni površini približno sto hektarov kot značilnost kulturne krajine v okolici Vinomerja, Marindola in Žuničev. Pomenijo pa steljniki tudi visoko stopnjo biotske raznovrstnosti (resa, vresa, orhideje, zvončnice, gobe, metulji, žuželke, ptice), z njimi je povezano ljudsko izročilo, številne šege in navade. Varovani so kot naravna vrednota in so del Natura 2000. (Vir: informativna tabla.)

Sprehodimo se po pokošeni praproti in stezi, ki je markirana pot iz Metlike na Krašnji vrh, gob ni veliko, nadihamo pa se svežega zraka in uživamo na soncu in ob pogledu na nebo brez oblačka.

Zapeljemo se še malo naprej do vinogradov Vinomer. Če breze niso bile zelo barvite, nam pa trte ponudijo paleto odtenkov. Najprej se odžejamo pri sorodnikih, ki jih najde Ljubo, potem pa napravimo manjši obhod med vinogradi in zremo proti Slamni vasi, Boldražu in Radovici, ki jo poznamo po Osnovni šoli Brihtna glava kot nekoč. 

Vračamo se proti Metliki, neuspešno ustavimo na kmečkem turizmu, 

potem pa v Metliki zapeljemo do Turizma Jakljevič v Grabrovcu, 

Oba posnetka: Vinko Šeško.

kjer nam gospodar ob kozarcu belega Belokranjca in rdeče portugalke pripravi pravo predavanje o kletarjenju.

Skozi vas Grabrovec se peljemo do Bušinje vasi, ki leži že ob glavni cesti proti Novemu mestu. Pri tem moramo paziti, da ne zapeljemo kam v stran, ker bi se kmalu znašli na hrvaškem področju. 

Ste si kdaj ogledali na zemljevidu, kako tu poteka meja med Slovenijo in Hrvaško?

Na cesti je nekaj zastoja zaradi del, ampak kmalu smo v Novem mestu, potem pa nekaj časa po avtocesti, sledi Škocjan, kavica na Bučki in vožnja proti Sevnici.

Sonce, nebo brez oblačka, bogastvo jesenskih barv in degustacije darov narave in pridelka pridnih rok.

Več posnetkov

Video: