16. 10. 19

Vrhovo, Šentjur na Polju, Račica - 16. 10. 2019

Saj vremenska napoved ni bila tako slaba, ampak zjutraj dežuje in ob devetih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) pod dežniki sklenemo, da mora biti danes pot trda in ne preveč dolga. 13 nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in na pot se odpravimo s tremi avtomobili. 


Prej pa mora Boris pojesti svoj pozni zajtrk kar na terenu.


Mimo Boštanja se peljemo do Vrhovega in parkiramo pri pokopališču. Z veseljem ugotovimo, da se je zvedrilo in dežnikov ne rabimo več. 



Sprehodimo se mimo sončnih kolektorjev Elektrarne Vrhovo do mosta preko Save. 



Naš pogled pritegne prava regata račk, oblaki pa se tudi ogledujejo v Savi. Na koncu mosta krenemo na desno po široki cesti ob Savi, ki so jo delno uredili šele pred kratkim. 




Oziramo se proti Elektrarni Vrhovo, 



v zatoku pa nas zmoti veliko lesa in odpadkov. Vodo sicer svežita dva pritoka - potočka. Pred naseljem Šentjur na Polju se makedamska cesta prelevi v betonsko pot. V naselju ni nikjer nikogar: mlajši v šoli, odrasli v službah.
Za povratek se odločimo kar za cesto, ob kateri se med krajšim postankom malo okrepčamo. 


V Račici nas neugodno preseneti kar nekaj poslopij, ki propadajo, nekatere domačije pa so res lepo urejene. 




Med rožami je veliko jesenskih anemon, tudi kakšna bela vrtnica se znajde poleg njih, marsikje pa vinika žari v lepih jesenskih barvah.


Preko polja nas vodi pot in Loko pri Zidanem Mostu pustimo na naši desni. Ko prečkamo progo na sicer zavarovanem prehodu, Boris razloži, zakaj imamo prometni znak Andrejev križ. V viru lahko preberemo:

Apostol Andrej je oznanjal vero po svetu in na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (okoli leta 60). Po bičanju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X, ki se zato imenuje 'Andrejev križ'.

By Juan Correa de Vivar - Galería online, Museo del Prado., Javna last, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=44914968

Ob sadovnjaku, v katerem obirajo sadje, ugotavljamo, da je letina jabolk kar bogata. 



Še po mostu preko Save, ob kolektorjih in že smo pri avtomobilih. 


Okrog sedem kilometrov smo prehodili.
Na Vrhovem posedimo v Baru Barbara, popijemo osvežilne napitke in poklepetamo. 


Ne žari samo grm na sosedovem vrtu, tudi sonce sije: napravili smo si lep dan in še vreme se je izboljšalo. Hvala, Irena, za idejo in vodenje!

15. 10. 19

Z Vršiča na Slemenovo špico - 14. 10. 2019

Spet nas je osem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica (pomagali smo si do tega števila z dvema gostoma), tokrat že ob sedmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). S kombijem hitimo ob Mirni, skozi Trebnje in proti Ljubljani, kjer se v gneči promet malo upočasni, proti Gorenjski pa je že bolje. Na Voklem se okrepčamo in čudimo, da ni niti pretirano mrzlo. Dela se lep sončen jesenski dan.




Na Dovjem se je pač treba ustaviti in skupaj z Jakobom Aljažem uživati v pogledu na Mojstrano in Julijce. 


Za hrbtom pa se kažejo jesenske barve v vsej svoji lepoti. 


Tudi Martuljkova skupina je vredna pozornosti, potem pa naprej skozi Kranjsko Goro in po ovinkih proti Vršiču. 



Prisankovo okno nam mežika v pozdrav in Ajdovska deklica tudi.


Na Vršiču je za delavnik kar veliko vozil in neverjetno veliko mladih srečujemo. Na nadmorski višini 1611 metrov je čudno toplo, sploh pa pri vzponu po zavetni stezi proti slemenu Vratca. Na Slemenovo špico smo namenjeni, obljubljajo nam uro in pol hoje, mi pa uživamo nekaj več časa: 



Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.



najprej ob pogledih nazaj v okolico Vršiča, 








potem pa ob zlatih macesnih ob poti. 



Ko se nam razširijo obzorja še na dolino Male Pišnice, pa proti Tromeji in Dobraču, na vse lepote jesenskih barv, se nam res nikamor ne mudi. 


Z zelenjem porasla Slemenova špica je že tudi pred nami, 


kmalu pa se nam med vejami pokaže tudi slikoviti Jalovec. Na nekaterih odsekih je treba paziti na stopinje in ne preveč gledati v strmino pod sabo, drugje malo bolj dvigniti noge ali se pretakniti med skalami, na koncu je vzpon malo bolj strm - kaj hočemo: priti je treba na 1911 metrov. 





Na robu travnika, ki so ga včasih krasila jezerca, zdaj pa vode ni, nas pozdravijo še posebno lepi macesni, 









z vrha pa se odpirajo prelepi razgledi. 



Zadnji posnetek: s fotoaparatom Vinka Šeška.
Čas je za kosilo v tem lepem okolju, potem pa se po isti poti vračamo na Vršič












Z druge strani človek najde še kakšne nove lepote in kar hitro smo spet pri kombijo.
Na Dovjem se v prijaznem lokalu pri spomeniku Jakobu Aljažu poslovimo od Gorenjske. Krasen dan, vreden malo truda!

Video: