Od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se nas ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču Šmarje (Sevnica) zbere pravljičnih sedem. Z dvema avtomobiloma se zapeljemo po dolini Sevnične, zavijemo desno v Zabukovje, nato levo in skozi Pokojnik na Mrzlo Planino ter naprej do Zaloga. Parkiramo nad domačijo, kjer živijo Žvegličevi, če se ne motim.
Naprej cesta ni asfaltirana, kar nekaj je snega in paziti je treba po zaledenelih delih.
Počasi se vzpenjamo in kmalu pridemo do prave zimske pravljice, saj je dovolj snega tudi na drevju. Proti Javorniku je pot bolj strma,
malo pred njim pa se odpre čistina, da lahko gledamo proti Sevnici.
Gledati pa moramo tudi pod noge, da ne pohodimo jaric, ki sramežljivo kukajo izpod snega. Pred kakšnim tednom so gotovo uživale v bolj toplem vremenu.
Travnik na Javorniku je pokrit s snegom, slikamo se na vrhu, potem pa nadaljujemo pot proti Koči na Bohorju.
Foto: Ljubo Motore.
Pred njo je v zavetju prijetno posedeti in malicati.
Vračamo se po isti poti, vendar tokrat ne gremo na Javornik, ampak po spodnji poti,
ob kateri se ne moremo nagledati jaric, malih zvončkov, kronic, tudi kakšno tevje se pokaže vmes.
Foto: Ljubo Motore.
Nekaj cvetja vokvirja sneg, drugo se sonči na zaplatah brez snega. Sneg je bil do zdaj suh, zdaj pa ga sonce že mehča. Veter, ki nas ves čas spremlja vsaj v krošnjah nad nami, ga nam nekaj strese tudi za vrat.
Vračamo se preko Metnega Vrha in uživamo v razgledih, svoje vtise pa strnemo še ob kavici v Sevnici. Kako lep zimsko - pomladanski dan!
S Planinskim društvom Lisca Sevnica gremo spet po eni izmed treh evropskih pešpoti - po E6, poleg te imamo pri nas še E7 in E12, skupaj 1000 kilometrov samo po Sloveniji. Ob sedmih zjutraj se na Avtobusni postaji Sevnica vkrcamo na avtobus, jih nekaj poberemo še v Boštanju, Tržišču, na Mirni, v Trebnjem in v Ljubljani, skupaj nas je 46. Že v Trebnjem se čudimo snežnemu poprhu,
pred Postojno pa doživimo pravo zimsko pravljico.
Na postajališču Lom imamo pol ure časa, da se okrepčamo, potem pa nadaljujemo pot proti Hrastovljam. Prizadevna Darinka nas seznanja s podatki o krajih, skozi katere bomo hodili. Ob desetih smo v Hrastovljah.
Hrastovlje je naselje z okrog 140 prebivalci v suhem nadaljevanju doline reke Rižane, ki izvira severno od vasi med vinogradi in sadovnjaki.
Znano je predvsem po Cerkvi Svete Trojice, ki je triladijska cerkev z začetki v 12. ali 13. stoletju. Čeprav je majhna, posnema velike katedrale, od 16. stoletja je obdana z obzidjem za obrambo pred Turki. Janez iz Kastva jo je poslikal leta 1490, da bi nepismeni razumeli vsebino svetega pisma. V času kuge so poslikave zaradi dezinfekcije pokrili z apnom in to jih je zaščitilo. Leta 1949 jih je odkril domačin Jože Pohlen in deset let so jih čistili. Presenetijo nas žive barve, prikazani pa so prizori iz stare zaveze (stvarjenje sveta v šestih dnevih in počitek na sedmi dan; na drugi strani izgon iz raja, življenje na zemlji), nove zaveze (oznanenje, rojstvo Jezusa, poklon treh kraljev, križanje, vstajenje od mrtvih, vnebohod). Najdemo tudi upodobitve vseh mesecev v letu z značilnimi opravili, v absidi pa zanimiv prikaz dvanajstih apostolov.
Najbolj zanimiv pa je gotovo Mrtvaški ples, ki je edini v Sloveniji in eden od desetih najbolj ohranjenih v Evropi. Njegovo sporočilo je, da smo v smrti vsi enaki: od otroka, reveža do kralja, papeža ... Dragocen je tudi napis v glagolici, da so tlak položili leta 1518.
Po ogledu cerkve se napotimo na zborno mesto, kjer nas pozdravi Jože Prah, predsednik Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji.
Potem pa na pot: okrog 120 pohodnikov in pohodnic po trdi in deloma blatni gozdni poti ob spremljavi vetra v krošnjah borov. Seveda se je treba za sto metrov povzpeti in po uri in pol smo pred Kupedom,
kjer se nam odpre pogled na viadukt Črni kal, lepo lahko sledimo Kraškemu robu, za njim pa se nam kaže Slavnik.
Kubed je naselje z okrog 190 prebivalci in v virih lahko preberemo:
Ohranjen je del nekdanje srednjeveške utrdbe s peterokotnim obrambnim stolpom ob vhodu, ene od tistih, ki jih je dal zgraditi istrski mejni grof Ulrich Weimarski. Z nje so lahko nadzorovali trgovske poti med celino in notranjostjo Istre ter je v času napadov Uskokov in Turkov v 15. in 16. stoletju poleg posadki nudila zaščito in zavetje tudi lokalnim prebivalcem. Čisto na robu vzpetine nad naseljem stoji nekdanja župnijska cerkev svetega Florijana iz leta 1688, zgrajena na mestu še starejše srednjeveške. V bližini cerkve stoji zvonik, zgrajen iz istrskega kamna, ki je nekdanji obrambni stolp. Petkotni obrambni stolp so namreč spremenili v zvonik leta 1833.
4000 Istranov je na velikem ljudskem taboru leta 1870 zahtevalo Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenskega jezika v šolah in uradih, znižanje davkov ter da bi v koprskem okolišu zgradili slovensko srednjo šolo. Leta 1943 so Nemci požgali okoli 60 hiš in gospodarskih poslopij.
Foto: Vinko Šeško.
Pri cerkvi in stolpu res močno piha, zato se umaknem po poti pod skalo, tam malo počivamo in malicamo.
Nekateri izkoristijo avtobusni prevoz naprej, večina pa zakoraka v smeri Marezig.
Vzpona zdaj ni toliko, dolgo hodimo po prijetni gozdni poti, potem ob travnikih, oljčnikih, na vzpetinah se že kažejo tudi vinogradi.
Tako visoko smo že, ta kukamo proti Koprskemu zalivu, ampah treba je še mimo Svetega Antona
in razvajenim od gozdnih poti nam cesta ni preveč všeč.
Po približno dveh urah prikorakamo v Marezige (500 - 600 prebivalcev), eno izmed središč Šavrinije in Dežele refoška. Maja priredijo v čast refoška praznovanje in ocenijo zadnjo letino.
Hodimo mimo Cerkve Svetega Križa, ki so jo zgradili na temelju starejše iz 9. stoletja. Spominska tabla nas spomni na leto 1921 in upor krajanov proti fašistom.
Mi pa se razgubimo po Vinski fontani in v Gostilno Karjola, da okusimo lokalne dobrote. Burja tudi tu močno piha, prevrača celo stole na terasi,
omogoči pa nam čudovit pogled na Koper in Trst.
Ob pol štirih je odhod avtobusa,
nekaj pohodnikov zapeljemo do njihovih vozil v Hrastovljah, potem pa na avtocesto in proti domu. Sneg opazimo samo še na višjih hribih,
veliko ga je še na Nanosu, nekaj snežink pa nas preseneti iz zraka ob postanku na Lomu. Dobro razpoloženi in s pesmijo na ustih se okrog sedmih zvečer pripeljemo v Sevnico. Doživetih dvanajst ur!
Na vlak ob 8.18proti Dobovičaka tudi pisana skupina 11 ljudi (ena oseba se pridruži še na vlaku), delno iz skupineSpoznavanje vrednot in delno iz skupineNa lepše, ki sta obe odDruštva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Pripelje modra kompozicija Stadler in to enonadstropna, česar smo še posebno veseli, ker se s takim vlakom še nismo peljali. No, ni čisto res: jaz sem se s podobnim v Nemčiji, mogoče tudi kdo drug, v Sloveniji pa je to posebnost. Kot otroci pohitimo po stopnicah navzgor in v prvem nadstropju uživamo do Dobove.
V Dobovo prispemo malo pred deveto uro in kar takoj krenemo mimo Term Paradiso, prečkamo cesto in že smo v vasi Mihalovec. Tu nam dobrodošlico izrečejo psi, pri vsaki hiši je kakšen, nekateri so tudi odvezani.
Veliko je še tudi koruznjakov. Sicer pa mene na to naselje z okrog 300 prebivalci veže spomin na sošolca Vinka iz Gimnazije Brežice, od tod se je v službo v Zdravstveni dom Sevnica vozila tudi zdaj že upokojena zobna asistentka. Tista najbolj razkošna hiša je gotovo od lastnikov Term Paradiso Cvetkovičev.
Zunaj naselja nas preseneti športno letališče s travnato podlago,
poljska pot, po kateri hodimo, pa ima tudi nekaj luž in blata.
Lepša je, ko se povzpnemo na nasip. Na vsaki strani kmalu opazimo lesen križ, ki spominja na grobišča pobojev ob koncu druge svetovne vojne; eno naj bi bilo tudi pri brodu. Malo pred Mostecem stoji čistilna naprava,
pred nami pa je že tudi hišica Brodarsko turističnega društva Mostec. Dobro uro hoje smo rabili do sem.
Brodar ali brodnik Stanko Savnik (041 715 806) nas že čaka in nam najprej ponudi travarico in medico - seveda: dezinfekcija je obvezna. Razloži nam, da brod na tem mestu vozi že od leta 1885 in je bil včasih zelo važna prometna povezava, saj so kmetje z levega brega Save imeli travnike tudi na desnem bregu. Danes je to že peti brod po vrsti in je pomemben predvsem zaradi turizma, saj se gosti iz Čateških toplic radi prepeljejo preko Save s še edinim brodom na Savi v Sloveniji. Zaradi Elektrarne Brežice je včasih vodostaj prenizek, da bi brod pripeljal do desnega brega in pristal, problem pa je lahko tudi previsoka voda.
Za nas je bila ravno prav visoka in za dva evra po osebi smo se vozili sem in tja zelo naravi prijazno: brod poganja vodni tok. Če bodo zgradili elektrarno v Mokricah, tega toka ne bo več, vendar brod ostane, verjetno na motorni pogon. V hišici si ogledamo še posnetke iz zgodovine brodarstva, potem pa se poslovimo od zgovornega brodnika.
Napotimo se naprej po nasipu, ki bi nas po štirih kilometrih pripeljal v Brežice, vendar mi se po nekaj sto metrih spustimo k brzicam na Savi, ki jih verjetno kmalu zaradi akumulacije ne bo več.
Vračamo se in zavijemo v Mostec, ki ima okrog 230 prebivalcev, svoje ime pa je dobil zaradi mostov preko dveh potokov, ki omogočata dostop v naselje. Radi bi se malo okrepčali, izbiramo pa lahko med dvema gostilnama: Cetin in Krulc. Zadnja naj bi bila najstarejša gostilna v Sloveniji iz leta 1529, podobno pa se hvali tudi gostilna pri Žički kartuziji. Pri Krulcu naj bi prespal Matej Gubec, ki ga poznamo iz časa kmečkih uporov. Obe gostilni med drugim ponujata malice po šest evrov, mi se odločimo za ponudbo Gostilne Krulc.
Ko se odpočijemo, okrepimo telo in privežemo dušo, štiri udeleženke takoj odidejo na vlak ob enih, ostali še malo posedimo,
potem pa se sprehodimo do cerkvice svetih Fabijana in Sebastjana (Boštjana), ki jo je nekaj družin leta 1767 zgradilo v zahvalo za rešitev pred kugo. Svetnika sta še vedno priprošnjika v primeru nalezljivih bolezni, torej tudi corone.
Malo naprej poiščemo rojstno hišo Jožeta Toporišiča (1926 - 1914), jezikoslovca, slovenista in častnega občana Občine Brežice. Domačini so ga bolj poznali kot Pepija, ki se je pogosto vračal v rodni kraj in z bratom ter njegovo družino rad prepeval. Na hiši so leta 2016 uredili spominsko ploščo, v hiši pa še vedno živi njegova svakinja. Tu je tudi točka Posavske jezikovne poti, ki se začne na Pišecah (Maks Pleteršnik), vodi skozi Krško (Adam Bohorič, Jurij Dalmatin, Janez Vajkard Valvasor) in se konča na Mostecu (Jože Toporišič). Spomnemo se, da je Toporišič s svojo slovnico dvignil veliko polemik: za srednješolce je bila mogoče preveč znanstvena.
Po bodoči kolesarski stezi, gradi jo podjetje Gradnje iz Boštanja, se vračamo v Dobovo, v dobre pol ure smo tam. Vlak za povratek v Sevnico odpelje ob 14.11 in večina skupine se odloči zanj,
trije pa uživamo še v bazenih Term Paradiso: v topli vodi, na soncu, brez gneče ... Za nas je povratek ob 17.11, prej pa še kakšen napitek.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
