26. 3. 23

Velenje - 22. 3. 2023

Vlak ob 7.39 je naša stalnica, ampak jaz ga že drugič napovem ob 7.29, na srečo bolj zgodaj in ne prepozno. Do prihoda se nas od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbere 15, na Bregu se nam pridruži še 16. potnica. V Zidanem Mostu prestopamo, v Celju malo počakamo in ob 8.47 sedemo na vlak proti Velenju. Z zanimanjem sledimo postajam: Celje Lava, Petrovče, Žalec, Šempeter, Polzela, Šmartno, Paška vas, skozi predor se pripeljemo v Florjan, potem pa Šoštanj, Velenje Pesje 



in ob 9.48 Velenje. Pri vsakem kraju se spomnimo česa zanimivega, vmes pa se pogovarjamo tudi o Velenju in programu ogleda. Progo iz Celja v Velenje so zgradili leta 1891, predvsem zaradi prevoza lignita, leta 1899 še naprej do Dravograda. Ta del so leta 1968 odmontirali.

Da ne bi obnemogli, kar takoj po prihodu v Velenje krenemo na malico v Kolodvorsko restavracijo, ki je sicer nova, 


na mestu stare je zdaj ta v sklopu trgovine Tuš. Strežemo pa nam natakar, ki je delal že v stari Kolodvorski restavraciji. Malica za sedem evrov je z juho in se moramo kar potruditi, da jo "zmažemo". Ampak za kavo je še tudi prostor.

Zdaj pa v lep sončen dan proti staremu delu Velenja, naselju ob vznožju Velenjskega gradu. Nekdanji trg se v pisnih virih prvič omenja leta 1264. Cerkev pod Velenjskim gradom, ki se v starih zapisih pojavlja pod imenom Naša ljuba gospa v Velenju, v pisnih virih prvič omenjajo leta 1477, zgrajena pa naj bi bila sredi 13. stoletja. To področje nas preseneti s svojo urejenostjo, kasneje pa tudi ostali deli mesta.


Na Grad
se vzpenjamo po stopnicah, informativne table ob njih pa nam služijo tudi za oddih pri vzpenjanju. 


Na levi strani se pnejo skakalnice, šest jih je, spomladi leta 2017 so odprli nov smučarsko-skakalni center, sicer pa je bila najstarejša skakalnica na tem mestu že leta 1955. 


Oziramo se na mesto in Šalek: stolp, ki stoji še danes, je najstarejši del gradu in ima trikotni tloris, ki je edinstvena oblika v Sloveniji in Evropi. Grad je bil prvič omenjen leta 1278, imel je različne lastnike: Šaleški vitezi, Celjski grofje, Rifniški vitezi. Okoli leta 1770 je grad pogorel in so ga opustili.



V muzeju na Gradu smo naročeni ob dvanajstih in smo dovolj zgodnji, da se sprehodimo po urejenih poteh okrog stavbe in v gozdu odkrijemo tudi strmo bližnjico iz starega dela Velenja. Pozdravi nas prijazna vodička Andželina Jukić, magistra zgodovine. Kot upokojeni plačamo po štiri evre za voden ogled in najprej se povzpnemo na ogled razstave Med romaniko in barokom. Velenjski grad so prvič omenili v pisnih virih leta 1270, najprej je bila to vojaška utrdba, ki je branila pred turškimi vpadi, kmečkimi upori, današnjo podobo renesančnega dvorca pa je dobil v 16., 17. stoletju. Zvrstilo se je okrog dvajset lastnikov (plemiške družine niso bile preveč premožne, stroški bivanja pa so bili precej visoki, menjave tudi zaradi dot plemiškim hčerkam) in v prvem prostoru spoznamo njihove grbe. Grad velja za enega najbolj ohranjenih in najlepših gradov v Sloveniji. Nikoli ni bil zapuščen, zadnji lastnik je bil goriški grof Coronini-Cromberg , leta 1943 se je izselil, prišla je nemška vojska, po vojni postane družbena last, najprej za stanovanja, muzej pa je v njem od leta 1957. 


Prvi prostor predstavlja najstarejše obdobje od 11. do 17. stoletja z grbi lastnikov Gradu in cerkveno zgodovino: kamniti oltar svetega Jošta iz leta 1676, ki je posebnost, ker so bili v tistem času večinoma leseni oltarji. Njegove ostanke so našli kot material za popravilo razpok cerkve na Paškem Kozjaku. Tu so še kipi iz 13., 14. stoletja iz okoliških cerkva, liturgične posode in dve kamniti plošči iz časa reformacije in protireformacije. V naslednjem prostoru so freske iz 17. (16.) stoletja iz Gradu Švarcenštajn z zgodbami iz stare zaveze, sicer pa oblačilno kulturo novega veka in neverjetno živimi barvami. Grad je zdaj v privatni lasti in v zelo slabem stanju. Primer kmečkega življenja pomeni prikaz Kavčnikove dimnice, ki še vedno stoji v Zavodnju pri Šoštanju in je najstarejši primer dimnice v tem prostoru. Naseljena je bila do leta 1986, zadnji lastnik je bil posebnež, zelo inteligenten, razgledan, ki mu je prijala samota, zaradi neuslišane ljubezni se je razstrelil. Kuhinjsko posodje je kmečko, nekaj ga je z gradov Kacenštajn in Šalek. Šaleška dolina je dolina gradov: Velenjski je najbolje ohranjen, od Šaleškega je ostal samo obrambni stolp, po požaru leta 1770 ga niso več obnavljali. Življenje se je selilo v trge in začele so nastajati historične vile kot je Vila Bianca ob vznožju stopnic na Velenjski grad. Ostali gradovi so bolj ali manj v slabem stanju. Velenjski grad je bil razkošno opremljen, vendar se oprema v toku časa ni ohranila, veliko stvari pa je zadnji lastnik tudi vzel s sabo, ko se je izselil. V vitrinah je nekaj ostankov z Gradu Šalek, posebnost je slonokoščena sončna ura. Mogoče bodo zbirko obogatili z vsebino slovanskih grobov iz 9. stoletja, ki so jih našli pri obnovi cerkve svetega Martina.


Razstava Mesto, ki so mu rekli čudež, prikazuje nastajanje sodobnega mesta Velenje v letih 1945 - 1960. Najprej se ustavimo ob zemljevidu na tleh, vidimo, koliko vodotokov se izliva v jezera: Škalsko, Velenjsko in Družmirsko, ki se še vedno veča (naselje Gaberke je že ogroženo zaradi pogrezanja). Velike zaloge lignita so še tudi pod mestom, vendar se premogovnik ne more širiti tja. Težave niso samo z ugrezanjem, pri Termoelektrarni Šoštanj nastajajajo ogromni kupi odpadnega materiala, veliko je prahu, indonezijski premog še posebno smrdi pri kurjenju. Najbolj se pritožujejo Pesjanerji, prebivalci naselja Pesje. 


Vendar premogovnik za Velenje veliko pomeni, zaposluje okrog dva tisoč ljudi in ni ga mogoče kar zapreti, tu je še v navezi Termoelektrarna Šoštanj in veliko manjših podjetij: treba je najti ravnovesje med kopanjem lignita in varstvom okolja. Pomembna je tudi Tovarna Gorenje s kitajskim vodstvom in zaenkrat dela v redu, izdelujejo še vedno belo tehniko, televizorje. Po drugi svetovni vojni je bil direktor Premogovnika Nestl Žgank (1909 - 2004), ki sicer ni bil Velenjčan, je pa s svojim vodstvom uvedel red in imel dober pristop do delavcev, šel tudi sam v jamo delat z ljudmi, se udeleževal udarniških akcij. Iz Ljubljane ni bilo veliko pomoči pri izgradnji mesta, mnenje vodstva pa je bilo, da si rudarji po težkem in zahtevnem delu zaslužijo svetla stanovanja in lepo okolje. Tako je začelo nastajati mesto v parku in še danes je tu veliko zelenih površin, pa športnih in kulturnih objektov za sprostitev v prostem času. Velenje je bilo znano po kotalkanju, plesnih turnirjih ... Ljudje so delali z zanosom, tudi prostovoljno pri gradnji šol, vrtcev ... Udarniške ure so pomenile tudi  značke in bonitete: recimo, prednost pri stanovanju z nizko najemnino ali kasneje z možnostjo odkupa pod ugodnimi pogoji. Velenje je veljalo za čudež socializma, najprej pa je bilo treba regulirati reko Pako - okrog dva milijona udarniških ur. Ljudje iz kmečkega okolja so se najprej morali navaditi na nove pogoje bivanja, da niso balkoni in kleti za gojenje domačih živali, recimo. 


Zanimiva je ureditev sejne sobe s slikami, parolami, grafikoni izkopov, projekcijo filma z navidez starim projektorjem, ki mu je v podporo novejši. 


Stalna razstava na Gradu je tudi Afrika: zbirko sestavljajo predmeti, ki jih je v petindvajsetih letih bivanja v Afriki zbral in Velenju poklonil češki akademski kipar František Foit z ženo leta 1971. Iskal je pristno afriško umetnost in sam veliko ustvarjal. Pri tem je naletel na kar nekaj problemov, obtožili so ga celo ljudožerstva. Veliko mu je pomagal Boris Kuhar, direktor Slovenskega etnografskega muzeja. Z ženo sta dobila v Velenju stanovanje in simbolično pokojnino, vendar je František to užival slabih štirinajst dni, umrl je v prometni nesreči. Zelo obširna zbirka obsega predmete iz vsakdanjega življenja, veliko je mask, pa tudi avtorjevih kipov. Posebnost so afriške lutke, na ogled so tudi umetnikovi pripomočki in naprave, okoli šest tisoč fotografij, nekaj filmov ... 

V stari muzejski gostilni iz prve polovice 20. stoletja je postavljeno originalno gostilniško pohištvo z gostilniškim pultom, lesenim hladilnikom, omarami za kozarce in krožnike, gramofoni in drugo opremo. Sicer pa na Gradu ni bilo nikoli gostilne, tudi trgovine ne.

V stari trgovini obujamo spomine, sicer ta trgovina z mešanim blagom sodi v obdobje okrog leta 1930. V njej je postavljeno originalno pohištvo dveh trgovin iz Šaleške doline, ampak podobnih prodajaln in blagovnih znamk se še tudi mi spomnimo.


Vodička nas popelje v prostore nekdanje konjušnice pod osrednjim gradom, kjer si ogledamo  prazgodovinsko najdbo ostankov treh predtavnikov dveh vrst mastodontov, prednikov današnjega slona, ki so jih leta 1964 našli v Škalah. Živeli so pred približno tremi milijoni let, ne na tem področju, ampak so se tu preko selili v toplejše kraje, ker niso imeli dlake in niso bili prilagojeni na mraz, za hrano pa so rabili liste. To je v Evropi največja zbirka takih kosti. Zanimiva je tudi to, da so v vseh primerih najdb prazgodovinskih ostanov ogromnih živali postavljene cerkve svetega Jurija. Mogoče so ljudje odkopali te velike kosti, mislili, da so od zmaja, jih zakopali nazaj, v bližini pa postavili cerkev svetnika, ki je znan po tem, da je premagal zmaja.


Nazadnje se sprehodimo še po razstavi Šaleška dolina 1941 - 1945, ki prikazuje dogajanja v drugi svetovni vojni, nasilje nad prebivalstvom in uporniško gibanje, rdeča nit razstave je pa partizanski pesnik Karel Destovnik – Kajuh. 

Zahvalimo se res dobri vodički, ostanemo pa še nekaj časa v grajskem parku, da se odpočijemo od ogledov in se malo okrepčamo. Po stopnicah se spustimo v mesto, se posladkamo s sladoledom, potem pa preverimo, 


da Titov kip še stoji na Titovem trgu in se spomnimo, da je bil Tito na obisku v tem mestu kar štirikrat.

Na poti proti Velenjskemu jezeru hodimo mimo novejših blokov, lepo ohranjenih prvih blokov za rudarje, 


veliko je zelenja, ne spregledamo tudi vhoda v stari rov, kjer je mogoče obiskati rudnik. Ob jezeru so uredili Mastadontovo igrišče za otroke, nad njim pa velik pollok za razgled. 




V bližini je na eni strani na griču naselje vrtičkarjev Kunta Kinte, ki žal arhitektonsko zaradi različnih prizidkov nima več tako lepega enotnega izgleda; na drugi strani pa je Velenjska plaža s kampom.

Na Železniško postajo Pesje se odpravimo po cesti, ker nam tako svetujejo domačini. Lahko pa bi ubrali bližnjico ob jezeru, če bi vedeli za prehod. Seveda je treba najti most preko Pake in podhod pod železniškimi tiri. 


Ta Podhod Pesje je nekaj posebnega z razstavo Škale, ki jih ni več ...: fotografije 57 hiš in kmetij, ki so zdaj pod vodo Velenjskega rudnika.

Z mešanimi občutki stopimo na vlak ob 16.10 za Celje, predvsem pa pošteno utrujeni po enajst ali celo dvanajst kilometrih prehojenih poti. V Celju imamo čas še za okrepčilo, vlak proti Zidanemu Mostu odpelje ob 17.32, tam prestopimo in malo pred pol sedmo smo v Sevnici.

Pravi maraton hoje in spoznavanja zgodovine Velenja! Nekaj podatkov je tudi pod video posnetki.

Video: 






VELENJE (Vir: Wikipedia)

Velenje je mesto na Štajerskem. S 25.396 prebivalci je Velenje šesto največje slovensko mesto (primerljivo s Koprom), Mestna občina Velenje pa ima dobrih 33.000 prebivalcev in je na sedmem mestu v Sloveniji.

Velenje je predvsem znano po Premogovniku Velenje in tovarni Gorenje. Nekdanje Velenje (Staro Velenje) je zdaj le obrobno staro mestno jedro pod Velenjskim gradom. Velenje se je nekaj časa uradno imenovalo Titovo Velenje (od 10. oktobra 1981 do 17. julija 1990), ker se je moralo v vsaki jugoslovanski republiki in avtonomni pokrajini eno mesto imenovati po Josipu Brozu.

Mesto je dandanes znano po prepletanju starejše  in modernistične arhitekture, ki je zaznamovala hitro rast in urbanizacijo mesta po drugi svetovni vojni. V mestu je moč najti več kulturnih in arhitekturnih biserov, med drugim tudi več gradov: grad Velenje, grad Šalek, grad Turn, grad Ekeštajn, grad Švarcenštajn ter še ostale, predvsem manjše gradove.

V Velenju ima sedež Šolski center Velenje z gimnazijo, Visoka šola za varstvo okolja in enota Fakultete za energetiko v Krškem, ki je članica Univerze v Mariboru. Imajo tudi več osnovnih šol in vrtcev.

Ime mesta Velenje izhaja iz slovanizirane oblike nemškega imena za to mesto (Wöllan oziroma ponekod tudi Wöllach). Pred hitro urbanizacijo v petdesetih in šestdesetih 20. stoletja Velenje, kot manjše trško središče, ni imelo lastnega mestnega grba, po hitri urbanizaciji in vzpostavitvi več industrijskih obratov, pa se je za grb izbral motiv, ki se uporablja še danes. Na grbu je za obzidjem velenjskega gradu upodobljena modernistična stolpnica na rumenem ozadju.

Mestna občina Velenje leži v vzhodni polovici Šaleške doline ob dolinskem delu reke Pake. Zahodna meja občine razpolovi Šaleško dolino v smeri sever-jug na območju nekdanje vasi Preloge, kjer danes pod dolinskim dnom poteka v Premogovniku Velenje najintenzivnejši odkop lignita in kjer meji na Občino Šoštanj. Meja se nadaljuje po spodnjem toku potoka Velunja do podnožja Graške Gore.

Rudnik lignita zalaga s premogom Elektrarno Šoštanj, ki je bila v nedavni preteklosti vir onesnaževanja ne le v Velenju, ampak po celi Šaleški dolini in še šire. Kakor se budi zavest o zaščiti okolja pred škodljivimi vplivi, se razmere v zadnjem času vztrajno zboljšujejo. Premogovnik Velenje je že vse od leta 1875 glavna gonilna sila razvoja v Velenjski kotlini in širši okolici. Privabljal je tako domače kot tudi tuje delavce, ki so iskali vir zaslužka za lastno preživetje in preživetje družine. Blizu 200 milijonov ton izkopanega premoga je zgolj številka, toda tako ogromna, da na površju zadostuje za Družmirsko (se še povečuje zaradi izkopov), Velenjsko in Škalsko jezero. Rudnik je danes v dolgoročnem zapiranju.

Škale

Starih Škal ni več. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so bile prva vas v Šaleški dolini, ki se je zaradi intenzivnega izkopavanja kakih 300 metrov pod tlemi začela pogrezati. Počasi, a vztrajno, dokler jih v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni zalila voda. Nastalo je jezero – pa niti ne tisto, ki mu pravijo Škalsko. Stare Škale plavajo v Velenjskem jezeru. Prva, ki se je začela ugrezati, je bila cerkev, o kateri domačini radi poudarijo, da je bila s tisoč leti najstarejša v Šaleški dolini

Termoelektrarna Šoštanj krajše TEŠ je največja slovenska elektrarna, deluje od leta 1956. Proizvede povprečno tretjino energije v državi, v kriznih obdobjih pa pokrivajo preko polovico porabe Slovenije. Povprečna letna električna energija se giblje med 3.500 in 3.800 GWh (Nuklearna: 5.289 - 20 % potreb po električni energiji v Sloveniji in 16 % potreb na Hrvaškem; Hidroelektrarna Boštanj 109 GWh – 1 procent).

Gorenje

Ustanovljeno leta 1950, trenutno vkitajski lasti (?).

Znameniti Velenjčani

Anton Aškerc (1856 – 1912) - v Škalah pri Velenju je služboval kot kaplan v letih 1894 do 1898 in v tem času je leta 1896 izdal Lirske in epske poezije, močno je sočustvoval z knapi in bil pretresen nad bedo in trpljenjem njihovih življenj ter svoje občutenje opisal v Delavčevi pesmi o premogu.

Kaj  mar jim sonce in kaj  mar jim  dan! Za kruhom svojim  mora siromak  — Svetloba, užitek,  ah,  to je za druge .  .  . Le idite!   Že čaka vas obed. Pod njim se miza hišna  ne šibi, ne bo predolgo se muditi treba . . . Le idite krepčat se in počivat za novi, težki trud!  .  . .

Naprej, naprej! In jama spet požira nove čete spočitih mož v  prepad svoj  nenasitni. In ista pesem dan  za dnevom  .  .  .

Stojte! Počasi,  vi  premogarji  predrzni! Pod zemljo spava demon silen skrit. Gorje,  če ga z razgrajanjem  zbudite! On  gospodar bogastev je podzemskih in on lastnik premoga samega. Gorje, če se zbudi! Osveti se, če vas zasači, roparje,  tatove, ki  prišli mu  zaklade ste jemat! Kako jih  čuval veke je neštete, on sam je vedel za-nje,  nihče   drug. On sam jih  gledal je, on sam zaklepal, on sam  s ponosom se jih   veselil  .  .  . In  zdaj  priplazi  človek se do njih, ta zvita stvar,  prekanjena in zlobna  in  z lakomnimi gleda jih  očmi, Z umazanimi grabi jih rokami In  vlači jih na svetlo te zaklade! Gorje,  če se predrami skopi škrat! Užge vse  pline svoje smrtonosne, ki hrani jih pripravljene za vas. To bode blisk in grom,  potres pod zemljo! In  v pekel vam goreč prečara jamo In v hipu vas  pobije jezni duh  .  .  .

In gor vas spravijo na vrh  potem na sonce božje, na svetlobo živo mrliče,  ki vas težko bo   spoznati, vas, stokajoče v bolečinah smrtnih, umirajoče mučenike dela  .   .   . In kaj  porečejo pač žene vaše? In deca vaša kaj poreče takrat ? (odlomek)

Nestl Žgank (1909 – 2004) - direktor Premogovnika Velenje in župan Velenja, znan kot graditelj sodobnega mesta Velenje in njegov prvi častni občan.

Velenjski grad

Velenjski grad je eden bolje ohranjenih gradov v Sloveniji. Prvič se omenja v pisnih virih leta 1270. Danes ima obliko tipične vojaško-stanovanjske utrdbe. Skozi stoletja so grad dograjevali in pregrajevali, današnjo podobo renesančnega dvorca pa je dobil v 16. stoletju. Različni lastniki, muzej od 1957.

Šalek

Opuščen je bil v 18. stoletju. Okoli leta 1770 je grad pogorel in bil opuščen in je danes v razvalinah. Stolp, ki stoji še danes, je najstarejši del gradu in ima trikotni tloris, ki je edinstvena funkcija v Sloveniji in Evropi. Grad se prvič omenja leta 1278, različni lastniki: Šaleški vitezi, Celjski grofje, Rifniški vitezi …

Današnje Staro Velenje je naselje ob vznožju Velenjskega gradu. Nekdanji trg se v pisnih virih prvič omenja leta 1264. Cerkev pod Velenjskim gradom, ki se v starih zapisih pojavlja pod imenom Naša ljuba gospa v Velenju, se v pisnih virih prvič omenja leta 1477, zgrajena pa naj bi bila sredi 13. stoletja.

20. 3. 23

Ribnica - 15. 3. 2023

12 nas je od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, ki se vkrcamo na Železniški postaji Sevnica ob 7.39 na vlak za Ljubljano. Ker je nevarnost, da zaradi zamude v Ljubljani ne ujamemo vlaka proti Novemu mestu, v Zidanem Mostu prestopimo na vlak Hodoš - Koper in smo pravočasni. Ob 9.21 proti Grosuplju, tam pa takoj ob 9.52 v smeri Kočevja. Z zanimanjem opazujemo okolico, veliko je razlite vode, proga pa je v glavnem speljana po robu dolin in ni ogrožena. Iz Ljubljane do Kočevja so jo odprli leta 1893, do Novega mesta šele leto kasneje, rabili pa so jo predvsem za prevoz premoga iz premogovnika Kočevje (tudi 170 tisoč ton letno) in lesa (134 tisoč ton letno). Ko so rudnik zaprli in zaradi sicer zmanjšanega prometa, so promet ukinili. Dolgo so progo obnavljali, postavili moderna postajališča, potniški promet je spet stekel 3. januarja 2021.


Nekaj minut čez pol enajsto izstopimo v Ribnici in se po Kolodvorski ulici napotimo proti centru mesta, ki ima z bližnjo Hrovačo okrog štiri tisoč prebivalcev, je pa tudi sedež občine. Nekaj starejših poslopij stoji v tej ulici: nekdanja restavracija, TVD Partizan, Osnovna šola doktorja Franceta Prešerna z novim prizidkom. 


Ko zavijemo v smeri Cerkve svetega Štefana, na desni najdemo Gostilno pri Pildarju, kjer smo si naročili malico. Rebrca s krompirjem in solato, ričet s klobaso ali golaž - vse je po šest evrov 50 in hrana v lepo urejenem okolju se res prileže.



Po mostu preko reke Bistrice hitimo proti Rokodelskemu centru, kjer nas pričakujejo ob dvanajstih. Za voden ogled Centra z demostracijo pletenja košar, Ribniškega gradu in Parka kulturnikov nam zaračunajo šest evrov 50, 



potem pa s prijazno vodičko krenemo proti Gradu. Najprej nam razloži nekaj posebnosti njihovega narečja, ki je pojoč in ga ljudje radi poslušajo: za e-jem vrinejo j - mlejko, cejsta, po cejlem svejtu znan. Sicer pa stojimo pred Ribniškim gradom, ki so ga zgradili grofje Žovneški (predniki Celjskih grofov) nekje v 11. stoletju, od njega pa so ostali samo temelji in stolp. Pisni vir o njem obstaja iz leta 1220, ko je bil v rokah grofov Turjaških. Skozi stoletja je prehajal iz rok v roke, z lastniki je spreminjal podobo. Zadnji lastnik je bil Anton Rudež, najprej upravitelj, leta 1810 ga je kupil od Kobenzlov. Družina Rudež še vedno živi v Ribnici, večina gozdov na Veliki gori (trenutno na vrhu pokriti s snegom) je v njihovi lasti. Grad so prodali leta 1935 jugoslovanski vojski, med drugo svetovno vojno je bila tu enkrat italijanska bolnišnica, pa partizanska bolnišnica. Tik pred koncem so ga partizani požgali, da se ne bi vanj vselili Nemci. Po vojni je dolgo časa trajalo, da se nekaj delov obnovili, nekaj pozidali in namenili muzejski dejavnosti. Na eni strani je Park kulturnikov, na drugem so v novejšem času uredili prizorišče na prostem. Trenutno je na ogled razstava Boj krvavi zoper čarovniško zalego


Postavili so jo ob 300-letnici zadnjega čarovniškega procesa od 1700 do 1701 (dve leti je trajal), ki ga je vodil zelo krut krvni sodnik doktor Janez Jurij Hočevar, terjal pa je vsaj sedem žrtev. Za 40-letno Marino Češarek (noseča in šest otrok) se je ohranil zapisnik zaslišanje in obsodbe, prisluhnemo lahko grozljivi dramatizaciji tega dogodka. Čarovniški procesi so se dogajali kar 350 let, prvi je bila na tem področju za Veroniko Deseniško: ljudje niso bili osveščeni, niso imeli informacij, določenih stvari (ujme, nesreče, slaba letina) si niso znali razlagati, veliko pa je bilo tudi nevoščljivosti, ljubosumja in maščevanja. Najbolj so bile na udaru ženske: babice in zeliščarke. Sodišča so bila posvetna, sodniki izobraženi, tudi zakonik je določal smrtno kazen za čarovništvo, priznanje so izsilili z mučenjem (tudi na stolu z bodicami). Osumljenke so obrili in iskali znamenja (praske), povezave s hudičem. Priznale so shode, letenje na metli, zvezo s hudičem, ovadile so še druge ženske. Na Slovenskem je bilo obtoženih najmanj 500 oseb, verjetno še več - tja do tisoč. Procese je okrog leta 1780 končala Marija Terezija. Ogledamo si mučilna orodja, natezalnico, zgoraj pa še zelišča in uroke. Poraja se vprašanje, če je v sedanjem času kaj takega mogoče. Seveda, samo v drugačni obliki.


V Parku kuturnikov je zapisanih 65 imen zaslužnih v Ribnici, med njimi samo dve ženski. Ustavimo se pri imenih: Jakob Gallus Petelin (skladatelj), Stanislav Škrabec (frančiškan in jezikoslovec, ohranjena domačija je v Hrovači), Bojan Adamič (skladatelj, že kot otrok z metlo dajal takt ribniški godbi), Peter Kozler (kartograf), Peter Kozina (Tovarna Peko), Tone Seliškar (pisatelj), France Prešeren (kot odličnjak z zlatimi črkami zapisan v kroniko ribniške šole, ki je bila tako dobra, da je dajala celo kader za dunajsko univerzo), Majda Šilc (narodni heroj), Jože Petek (partizanski fotograf), Zofka Kveder (književnica), Primož Trubar (maševal v Ribnici), Valentin Vodnik (pesnik) ...

Zdaj pa nazaj v Rokodelski center! Najprej je bila to grajska pristava, ki je začela propadati. Obnovili so jo in nadgradili ter leta 2010 odprli ta Center, ki je javni zavod pod okriljem občine. Združuje Zavod za rokodelstvo, Muzej v Ribniškem gradu, Galerijo v Miklovi hiši in Muzejsko trgovino z izdelki, ki so izključno delo domačih rok. 


Tu nas vodička najprej popelje po razstavi o rokodelstvu. Pogoji zanj so dobri: kvaliteten les zaradi hladnih zim, glina, predvsem pa pridne roke, delavnost, iznajdljivost; takega dela so se lotili, ker sicer ni bilo dovolj pridelka za številne družine. Na začetku razstave je majhna zibelka, ki spominja na navado, da so Ribnčani dojenčka z zibko položili na prag: če se je zvrnila noter, naj bi otrok ostal doma in "dejlal", če ven, pa naj bi po "svejtu" hodu in robo prodajal. Iz vsakega lesa se da nekaj narediti, tudi iz "lejščevja". 



Poleg suhorobarstva je pomembno tudi lončarstvo, zanimiv je prikaz notranjosti dveh hiš, v eni so izdelovali suho robo, v drugi lončevino. Ribniška glina ni bila najboljše kvalitete, za finejše izdelke so uporabljali kočevsko. Treba jo je bilo dobro pretlačiti z nogami, otroci so todelali pred odhodom v šolo, delo na kolovratu je bilo izredno težaško. Za žganje so imeli manjše in večje peči, tudi take za dva tisoč kosov lončevine, za katero so porabili tudi pet kubikov drv. Temperatura v njej je morala doseči tisoč stopinj, ker niso imeli termometrov, so v peč pogledali skozi majhno luknjico, ko niso videli več obrisov posode, je bila temperatura dovolj visoka. Značilni izdelek je konjiček, ki v riti piska. Živeli in delali so v istem prostoru. Zaslužka je bilo malo, slabe letine, stalno so vdirali tudi Turki. Zato so prebivalci razmišljali o selitvi. 



Cesar Friderik III se je zavedal problema in je leta 1492 podpisal Krošnjarski patent, s katerim je dovolil tem prebivalcem prodajo svojih pridelkov in izdelkov brez davka po celem cesarstvu. Tega leta je Krištof Kolumb odkril Ameriko, Ribnčani pa možnost za zaslužek in naj bi ga tam že čakali s krošnjo. Začela se je neke vrste serijska proizvodnja: vsaka hiša en produkt in še danes je tako. Danes ne prodajajo več peš, razvažajo s kombiji in tovornjaki ter prodajajo na stojnicah. 


Včasih so imeli v nekaterih krajih najete .prostore za robo in spanje, vsaj je imel svoj rajon,  ki ga je "obžiral". Kupci so tako vedeli, kakšno robo lahko pričakujejo, poleg robe pa je v hišo prinašal dobro voljo. Sicer pa se Ribnčani znajdejo, pobirajo ideje po terenu, imajo pa tudi svoj procent: za en evro kupijo, za dva prodajo, od tistega enega procenta pa živijo. Ribniška suha roba je geografsko zaščitena, se pa imenuje tako, ker mora biti material res suh. Na razstavi je vse, kar je včasih rabila kmečka hiša, tudi reta (mi ji pravimo regoseja), veliko gospodinjskih pripomočkov (danes predvsem za podpeko). Tega ne rabijo več toliko, zato so se preusmerili na spominke. Ribnčan Urban je navdihoval tudi umetnike: France Mihelič je upodabljal ribniške motive, znane so pesmi ... Na koncu je vprašanje (Za)kaj delaš?, kar pomeni, da se je treba kdaj preusmeriti, v Ribnici od uporabnih predmetov k spominkom; pa tudi vprašanje, zakaj delamo: da preživimo, zaslužimo, ustvarjamo, izživimo umetniški navdih, se sprostimo, pri tem uživamo ... V Ribnici "dejlajo, da imajo", držijo skupaj, so avtohtoni, tu živijo od nekdaj; v Kočevju je pa drugačna mentaliteta, po odhodu Kočevarjev so se tja naseljevali različni ljudje s svojimi navadami in cilji, pogled na življenje je drugačen. Glede Kočevarjev je težka zgodba:  v prvih treh desetletjih štirinajstega stoletja so Ortenburžani (grofje iz zgornje Koroške) naselili uporne nemške kmete iz Koroške in vzhodne Tirolske (300 družin) praktično v gozdove, kjer so živeli in delali v težkih pogojih. Med drugo svetovno vojno so jih okupatorji preselili v Posavje in jim predstavljali obljubljeno deželo, v bistvu pa so jih izigrali, postali so ljudje brez doma, razseljeni po svetu, veliko jih je odšlo v Združene države Amerike. Njihovo in svojo usodo lepo opisuje John Tschinkel v delu Zvonovi so umolknili. Avtor večkrat pride v rodno vas Grčarice, ki je sosednja od vodičkine, osebno ga pozna in je častni občan Ribnice.


Pripravili so nam tudi prestavitev pletenja košar: pletar Mišo pove, kako išče primerne leske, pokaže, kako dela vitre, uporablja "babo" (leseno stojalo z luknjami) in druge pripomočke ter prikaže pletenje. 


K temu delu pozove tudi nas in čast reši Mira, ki s svojimi spretnimi prsti takoj usvoji to veščino.



Nekaj časa se zadržimo še v trgovini, nekaj malenkosti tudi kupimo, 



potem pa se napotimo k Cerkvi, ki je že tretja na tem mestu (prva je bila zgrajena okoli leta tisoč, sedanja v letih 1866 - 1868) , posvečena pa je svetemu Štefanu mučeniku. Za obnovo v drugi svetovni vojni poškodovanih zvonikov je napravil načrte že ostareli Jože Plečnik, pol leta za tem je umrl in to naj bi bilo njegovo zadnje delo. Vodička nam poskuša priskrbeti ključ, da bi si ogledali notranjost, vendar župnika ni doma. 

Ko si ogledujemo, kje je avtobusna postaja, še vedno je tik cerkve, pripelje avtobus za Ljubljano, ki ima očitno zamudo in mi se kar vkrcamo, saj je v Ribnici presneto mrzlo. Na avtobusu se ogrejemo, višek uživanja pa je pogled na venec sveže zasneženih gora: od Julijcev do Kamniško - Savinjskih Alp. Ob 16.20 stopimo v Ljubljani na vlak in pred šesto zvečer smo v Sevnici.

Veliko novega smo izvedeli!

Video:




RIBNICA

Mesto s 3.600 prebivalci (skupaj z bližnjo Hrovačo pa okroglimi 4000, občina okrog 10 tisoč) in središče istoimenske občine, ki leži na Ribniškem polju na jugovzhodu Slovenije, na ravnem svetu med vzpetinama Mala in Velika gora. Razprostira se ob obeh bregovih ponikalnice Bistrice z jedrom ob trški glavni ulici, kjer stojijo župnijska cerkev Župnije Ribnica, posvečena svetemu Štefanu, kmetijska zadruga, kulturni dom in različni lokali. Ob sosednjem bregu stoji grad Ribnica, ki je bil med drugo svetovno vojno požgan in kasneje delno obnovljen, zdaj je v njem muzej obrti. Ob robu naselja je železniška postaja na progi med Grosupljem in Kočevjem.

Ribnica naj bi bila prvič omenjena leta 1082, ko naj bi se Katarina Žovneška poročila s Turjačanom Konradom in za doto prinesla ribniško graščino. Ta letnica je sporna, prva zanesljiva omemba Ribnice sega v leto 1220, ko to področje obvladuje fevdalna rodbina Turjačanov, in sicer kot gospostvo Rewenicz. Leta 1263, pod Ortenburžani, se omenja grad kot Castrum Reiuenz, v srednjem veku pa se ime ponemči, in najdemo Ribnico kot Reiffnitz. Intenzivneje se je začela širiti po letu 1962, ko je postala sedež razširjene občine. Status mesta je Ribnica dobila šele leta 2006.

V leto 1492 datira listina cesarja Friderika III., s katero so prebivalci dobili pravico do prodajanja pridelkov, živine in domačih izdelkov. Tako imenovani krošnjarski patent je privilegij, s katerim je dodelil kočevskim in ribniškim kmetom pravico do prostega trgovanja z žitom, platnom in doma izdelano robo po deželah v svojem cesarstvu. S tem so izdelki ali »roba« prestopili hišni prag. Razvilo se je krošnjarstvo - potujoča trgovina s krošnjo na ramenih, pozneje s konji in vozovi, s kolesom in avtomobilom. Tu so tudi temelji za izdelovanje znamenite ribniške suhe robe. Pomembnejše gospodarske dejavnosti v kraju so zdaj poleg obrti še predelava lesa in izdelava stavbnega pohištva ter kovinarstvo. Tradicijo obrtništva predstavlja Ribniški sejem suhe robe in lončarstva, ki je znan v širšem slovenskem prostoru.

Leta 1220 se prvič omenja gospostvo Ribnica, Ribniški grad pa leta 1263. Zgrajen je bil po vsej verjetnosti že konec 11. ali v začetki 12. stoletja. Pozidali so ga njegovi prvi lastniki, ki so po do zdaj znanih podatkih Turjačani. V drugi polovici 15. stoletja so ga, zaradi turške nevarnosti, obzidali z mogočnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Grad je skozi svojo stoletno zgodovino menjal lastnike od Turjačanov, Ortenburžanov, Celjskih grofov, Habsburžanov, grofov Kislih, baronov Trilek, grofov Cobencl. Njegovi zadnji lastniki pa so bili Rudeži od leta 1810 do 1935. Tega leta je Anton Rudež mlajši grajski kompleks prodal državi Jugoslaviji, ki ga je uporabila za potrebe vojske. Usodo ribniškega grajskega kompleksa je najbolj zaznamovala druga svetovna vojna, saj je bil grad med vojno požgan in deloma uničen. Po vojni ni bilo interesa po celotni obnovi grajskega kompleksa, vendar je s  pomočjo arhitekta Cirila Tavčarja, nastala moderna simbolna zasnova, ki so jo domačini hitro posvojili.  Osrednjo stavbo – palacij so porušili, ohranili so le njen tloris. Obnovili so dva stolpa, ki so jih povezali z novim hodnikom. V teh prostorih je dobil svoje mesto ribniški muzej (1961) ter kavarna, ki jo je leta 1978 nadomestila poročna dvorana.  V sklopu prenove so v gradu dogradili letno gledališče, ki je še danes živo prizorišče dogodkov na prostem.  Že v okviru prvotne prenove  so  predvideli tudi Park kulturnikov, ki je bil realiziran leta 1982, ko so postavili obeležja 65 zaslužnim ribniškim rojakom. V osemdesetih letih 20. stoletja, ko so v Ribnici potekala vsakoletna likovna srečanja pa je v gradu dobila prostor tudi forma viva.

V Ribniški dolini imajo najbolj prepoznavno domačo obrt v slovenskem prostoru, suho robo in zaradi te obrti muzej lahko raziskuje svojevrsten način življenja, ki se odraža na različnih nivojih in v različnih obdobjih obstajanja ribniškega človeka. Suho robo delimo na deset panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo in krošnjarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeno hišo, določen kraj in določeno vrsto lesa. Poleg suhorobarskih so kruh dajali Ribničanom tudi lončarski izdelki. Izdelovali so jih na jugu Ribniške doline, kjer je glina. Najbolj znan ribniški lončarski izdelek je igrača – konjiček, ki “v riti piska”. Ribničane so ljudje, s katerimi so se srečevali, vedno povezovali s humorjem, prebrisanostjo, razposajenostjo in podjetnostjo.

Javni zavod Rokodelski center Ribnica – zavod za rokodelstvo, muzejsko in galerijsko dejavnost je bil ustanovljen leta 2010. Poslanstvo zavoda je trajna skrb za celostno ohranjanje in razvoj kulturne dediščine, ter njeno povezovanje s sodobnim ustvarjanjem, zbiranje, varovanje, dokumentiranje in preučevanje kulturne dediščine za prenos informacij javnosti o njenem pomenu nekdaj, danes in v prihodnosti, povezovanje kulturnih dejavnosti s turizmom in ostalimi panogami gospodarstva, izobraževanje in populariziranje domače in umetnostne obrti in sodobne likovne ustvarjalnosti.

Cerkev svetega Štefana stoji na mestu starodavne prednice, ki je bila večkrat porušena in prezidana. Prvotna ribniška župnijska cerkev je bila zgrajena vsaj okoli leta 1000, sočasno z njo verjetno tudi Ribniški grad. Več stavb, ki jih je poškodoval potres ali požar, sedanjo so gradili v letih 1866 - 1868, med drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana, pri obnovi je sodeloval tudi že ostareli Plečnik, kasneje je bilo potrebnih še veliko popravil zaradi vgrajenega neprimernega materiala glede na klimatske razmere. Sanacija še leta 1998. Ribniška župnijska cerkev je ena največjih cerkva v ljubljanski nadškofiji in Sloveniji. V dolžino meri 50 m, široka je 22 m in visoka v koru 17,6 m ter v ladji 20 m. Galeriji merita 30 x 5 m. Cerkev je sezidana v neoromanskem slogu. Oltarna slika svetega Štefana iz leta 1901 je delo znanega slovenskega impresionista Ivana Groharja.

Ljudje, povezani s krajem: Erika Žnidaršič, TV voditeljica in novinarka; Bojan Adamič (1912–1995), skladatelj, dirigent in aranžer; Stane Mancini (1931–2019), pevec zabavne in narodnozabavne glasbe, France Prešeren, slovenski pesnik in pravnik; Franc Mihelič, pevec in glasbenik, France Mihelič (1907–1998), slikar, grafik, ilustrator, akademik; Franja Bojc Bidovec (1913–1985), partizanska zdravnica; Majda Šilc, partizanka in narodna herojinja; doprsni kip se nahaja ob glavni cesti pri vrtcu Ribnica.

 

Kako je Ribnica dobila ime? (Hvala, Marjeta, za to povezavo!)

Ribniški grb


Sedanja Ribniška dolina je bila nekoč ogromno jezero. V njem je bilo veliko rib – velikih in majhnih. Med njimi je živela tudi zlata ribica. Bila je krasotica. V Veliki gori pa je takrat živel velikan. Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe na jezero. Zlata ribica mu je pri lovu pomagala, s tem da je svetila. Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili k jezeru ponjo. Nekoč, ko so prišli zajemat, so z njo zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo med kamenje, kjer je okamnela. Velikan se je zbudil iz spanja in je šel kot ponavadi lovit. Zlata ribica mu ni prišla svetit. Iskal jo je, a je ni našel. Tedaj se je strašno razjezil, lomil je stene in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovje. V jezeru so nastale velike rupe, kamor je odtekla voda. Jezero je tako izginilo, na dnu pa je ostalo mnogo rib. Iz vseh krajev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je ta kraj dobil ime – RIBNICA. V spomin na ta dogodek ima Ribnica še danes v svojem grbu ribo.”

18. 3. 23

Velikonočnica na Boletini - 13. 3. 2023

Ob 7.39 nas šest od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica stopi na vlak proti Ljubljani, v Zidanem Mostu prestopimo in se zapeljemo do Železniške postaje Ponikva, ki je v bistvu v naselju Hotunje. Skoraj devet je že in prijala bi kakšna kavica. 

Foto: Ljubo Motore.
Ni problema: v bližini je Okrepčevalnica pri Gobcu in prijazna ter "gobčna" natakarica v rdeči obleki, ki nam hitro postreže s toplim napitkom in informacijami, da so se Gobec pisali nekdanji lastniki lokala, pa tudi o poti do velikonočnice nam zna svetovati. 

Preko železnice in potoka Slomščica



potem pa navkreber po urejeni pešpoti proti naselju Ponikva (okrog 500 prebivalcev). 



Če se obrneš, opaziš okrog sebe prijazne hribe z vijugastimi cestami do posameznih hiš, vmes njive in veliko sadovnjakov, 



za ozadje pa venec gora: prepoznamo Kamniško-Savinjske, posebej se nam kaže Peca. Ponikva je sicer eden najstarejših poseljenih krajev na slovenskem Štajerskem, prvič omenjen leta 1203 (več o zgodovini spodaj), mi pa pridemo najprej na ulico novih hiš. 



Na desni strani nas zamika Cerkev svetega Ožbolta in krenemo k njej. V Wikipediji lahko preberemo:

Cerkev stoji na zemljišču, ki je bil del velike posesti, ki jo je v začetku 18. stoletja kupil Štefan Novak, praded Antona Martina Slomška. Na njegovi zemlji je že stala kapela svetega Ožbalta iz 15. stoletja. Dal jo je povečati in opremiti v baročnem slogu. Okrog cerkve je njegov pravvnuk blaženi Anton Martin Slomšek (slovenski škof, pesnik in pisatelj,1800 - 1862), ki se je rodil v zaselku Slom, pasel očetovo čredo. Stopnice, ki vodijo v zvonik, so mu bile prva prižnica, da je z nje drugim pastirjem obnavljal nagovor, ki ga je slišal pri nedeljski sveti maši. Kasneje se je kot študent in duhovnik tu rad ustavil in molil. Stavba datira v leta 1735 oziroma 1736 in je bila leta 1856 predelana. Na jug orientirano cerkev sestavljajo ladja s kapelo, zvonik in enako širok prezbiterij. Oprema je večinoma baročna iz 19. stoletja. 

Foto: Vinko Šeško.
Cerkev je na lepem razgledišču, ob njej je posajena lipa, za katero je nekdo popravil napis in drevo naj bi bilo lipovec. Na informativni tabli je poleg opisa tudi besedilo Slomškove pesmi: Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo ... 


Takoj jo začnemo mrmrati, ko se oziramo na Ponikvo in naokrog. 


V dolino se spustimo kar po travniku, srečamo večjo skupino pohodnikov iz Šmarja pri Jelšah, 


potem pa se malo ustavimo ob potoku z oznakami Kraške vodne učne poti Stanka Busarja


Še mali naprej po cesti in smo na rastišču velikonočnice na Boletini, ki spada v območje Nature 2000. Zavarovano je z ograjo, ravno ta dan pa izvajajo tudi štetje te zavarovane rastline. 





In imajo kaj šteti, letos res bogato cveti. 

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.
Fotografiramo, malicamo, se grejemo na soncu, potem pa krenemo proti Ponikvi



Najprej obiščemo Cerkev svetega Martina, ki so jo zgradili v 18. stoletju na mestu starejše v renesančnem slogu s sledovi rokokoja. Preseneti nas s svojo velikostjo in bogato baročno opremo (več spodaj). Na fasadi so tudi ostanki oreha, pod katerim je bil odlikovan dvanajstletni Anton Martin Slomšek pri prvi šolski skušnji leta 1812. 


V bližini je spomenik Antonu Martinu Slomšku in Blažu Kocenu (geograf in kartograf, 1821 - 1871), ki je nekaj posebnega: na zaviti zgradbi je zasajeno grmičevje in zelenje.

V lokalu pri trgovini se odžejamo, 


potem pa spustimo spet v dolino. Seveda se spet oglasimo v Okrepčevalnici pri Gobcu, da poskusimo tokajca in domačega tacerja (dve beli vini), 


potem pa z direktnim vlakom ob 13.09 proti Sevnici in že pred pol tretjo smo doma.



Krasen dan!

Posnetek poti.
Več posnetkov

Video:


PONIKVA (vir: Wikipedija)

Naselje leži na odprtem, večinoma zakrasnelem slemenu, vzhodno nad železniško progo, speljano po dolini potoka Slomščice. Železniško postajo Ponikva so odprli leta 1845. Slovenski škof, pesnik in pisatelj, blaženi Anton Martin Slomšek je bil rojen v bližnjem zaselku Slom, ki spada pod vas Uniše.

O poselitvi območja današnje Ponikve že v mlajši kameni dobi - neolitiku, dokazuje najdba kamnite sekire v Slatini, ki jo hrani Pokrajinski muzej v Celju. Ponikva spada med najstarejše poseljene kraje na slovenskem Štajerskem, naselje se prvič omenja leta 1203. Ponikovski gospodje se omenjajo v 13. stoletju. Stara cerkev sv. Martina se kot župnijska omenja že leta 1263. Župnija Ponikva je nekdaj obsegala območje sedanje šmarske dekanije. Ponikva je sprva spadala pod Oglejski patriarhat, od leta 1494 pa pod kolegialni kapitelj v Novem Mestu. Leta 1787 je župnija pripadla Lavantinski škofiji. Sedanja mogočna cerkvena stavba je iz prve polovice 18. stoletja. Skozi ves srednji vek so naselja in zaselki celjskega območja doživljali mnoge naravne nesreče, bolezni, pustošenja ter poplave, tudi naravne ujme, kot so kobilice. V letih 1644-46 je razsajala kuga. Od nje in od rdeče griže je umrlo 152 ljudi, od osepnic pa 43. Danes so ohranjena kužna znamenja v Serževici in Ponkvici. Ponikva je dvakrat pogorela 1768 in 1782. Začel je goreti leseni farovž in tako je zgorela dragocena dokumentacija o zgodovini cerkve. Pri požaru je zgorela vsa vas, razen dveh hiš na koncu vasi. Preko Ponikve so trikrat divjali Turki. Leta 1473 so se Turki, vračajoči s Koroške, razdelili pri Slovenj Gradcu v dve skupini in ena je šla preko Slovenskih Konjic in tudi Ponikve. Obe skupini sta prenočili pod Rifnikom. Ponovno so šli preko Ponikve v letih 1492 in 1529. V časih turške nevarnosti so župnijsko cerkev obdali s taborskim obzidjem s štirimi stolpi. Obzidje so odstranili šele sedi 19. stoletja.

Graščina Ponikva. Prvotni lastniki graščine so bili gospodje s Ponikve, omenjeni že (1197-1213). Že takrat je bila graščina središče večjega gospodarstva. Pozneje so se posestniki menjavali. Leta 1493 je pripadla graščina v last celjskim grofom. Po izumrtju Celjskih, postane graščina last Habsburžanov, ki so imeli tu do 1585 svoj deželnoknežji urad. Leta 1635 so graščino, ki je bila obdana z obzidjem in jarkom, razdejali uporni kmetje. Leta 1836 postane upravnik graščine polkovnik Viktor Guggenthall, ki je začel razprodajati zemljo. Graščini je dozidal še eno nadstropje, zgradil na desni strani sodnijo z zapori. Njegov sin Aleksander je graščino leta 1876 prodal in se preselil v novozgrajeno sodnijo, ki jo je imenoval vila Rosenau. Zadnja lastnica graščine Ana Ernestina Auffarth je umrla leta 1944. Graščina je leta 1947 pogorela. Vilo Rosenau je kupil gostilničar Štefan Gobec in v njej danes živijo njegovi potomci.

Politično in upravno je bila Ponikva po odpravi podložništva z zakonom iz leta 1862 krajna občina. Imela je svojega župana, dva svetovalca in šestnajst odbornikov, razdeljene na tri volilne razrede. Vsak razred je volil po šest mož in namestnike. Do leta 1848 so bili po davčnih okolicah krajni sodniki, ki so pomagali gospodi v gradu in na Blagovni. Morali so gledati, da so ceste popravljali, skrbeli so za red in varnost. Pomagali so loviti za vojaščino godne mladeniče, ki so se skrivali pred naborom. Predlagali so mladeniče za odkup vojaščine. Dvakrat tedensko so delali obhode. Sodnija je bila tudi v Šmarju, vrhovna oblast pa okrajno glavarstvo v Celju. Na vasi je bila orožna postaja s štrasmojstrom in dvema orožnikoma. Postaja je bila od leta 1880 naprej. Občina je morala iz davkov vzdrževati šolo, cerkev, farovž. Sedež občine je bil v graščini. Leta 1900 je štela občina 2690 prebivalcev, 630 gospodinjstev, 19 vasi. Zanimiva je sestava prebivalstva: 2582 kmetov, 2 duhovnika, 4 učitelji, 1 tajnik občine, 1 poštna upraviteljica, 3 orožniki, 1 sluga, 14 čuvajev, 6 zidarjev, 3 tesarji, 5 mežnarjev, 4 kovači, 10 šivilj

Med obema vojnama je bila Ponikva sedež istoimenske občine. Po drugi svetovni vojni so bili najprej formirani KLO Ponikva, Hotunje in Dolga gora. Nato se je KLO Dolga gora razformiral in priključil delno k Ponikvi, delno pa k Ločam in Sladki Gori. Leta 1955 je bila občina razformirana, danes je Ponikva ena izmed 10 krajevnih skupnosti občine Šentjur. Ozemlje meri 33,1 km2, ima pet vaških skupnosti in 16 vasi, ter šteje 2370 prebivalcev.

Večina prebivalcev je danes zaposlena v industriji, prometu ter storitvenih dejavnostih v Šentjurju in Celju, nekateri tudi na železnici. V okolici je razvito kmetijstvo, zlasti živinoreja in sadjarstvo,, v manjši meri tudi vinogradništvo.

Začetek šolanja na Ponikvi sega v leto 1786. Šola je bila enorazrednica – trivialka. V trivialki je bilo v začetku 35 – 40 otrok. Učitelji so bili plačani delno v naturalijah, čisti dohodki so znašali 150 gld. Pouk je potekal v kaplaniji. Učitelji so morali opravljati še delo organista. Vzporedno z redno državno šolo v nemškem jeziku je uspešno delovala Nedeljska šola v slovenskem jeziku, ki jo je ustanovil in vodil kaplan Jakob Prašnikar. Učenci so se najprej učili branja in pisanja v slovenskem jeziku, šele nato so jih poučevali tudi nemščine. Bila je brezplačna in je delovala ob nedeljah in praznikih, obiskovali pa so jo lahko tudi starejši, ki še niso znali pisati in brati. Nedeljsko šolo je obiskoval tudi Anton Martin Slomšek, ki se je izkazal kot zelo marljiv učenec. V letu 1811 so se lotili gradnje prve šolske stavbe na Ponikvi. Pouk v njej se je pričel 27. februarja 1812. Za nadzornika je bil imenovan Jakob Prašnikar, učitelj pa je postal Janez Nepomuk Zweck iz Slovenskih Konjic. Med leti 1812 in 1814 je trivialko v novi šolski stavbi obiskoval tudi Anton Martin Slomšek, nato pa šolanje nadaljeval na celjski glavni šoli. Med leti 1828 in 1832 je trivialko na Ponikvi obiskoval tudi Blaž Kocen. Novo šolsko poslopje s štirimi velikimi razredi so zgradili 1898. leta na Gmajni. Mešana ljudska šola se je imenovala – tako kot mnoge šole po Štajerskem – “Jubilejna ljudska šola Franca Jožefa I.”. Tako je postala štirirazrednica in leta 1921 je prerasla v šestrazrednico. Poleg moških učiteljev sta ves čas svojega učiteljevanja učili prvi učiteljici. Marija Kregar (40 let) in Fani Vošnjak (36 let). Med obema vojnama je bil šolski upravitelj rojak iz Primorske Franjo Bole, ki je s svojo družino, nečakom Brankom Boličem in učiteljem Primorcem Ljudevitom Komarjem na široko odprl šolo za kmetijski pouk, kulturno prosvetno delo, Telovadno društvo Sokol, Društvo kmečkih fantov in deklet (DKFiD), tamburaški zbor, in iniciral izgradnjo vodovoda. Ljudevit Komar je zaslužen za otvoritev železniške postaje Lipoglav, ki se je v 70. letih preteklega stoletja preimenovala v postajališče Dolga Gora. Novembra 1937 je upravljanje šole prevzel Jože Kincl, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v celjskem Starem piskru. Po nemški zasedbi, 15. aprila 1941, je Ponikvo vodil nemški župan Albert Prohaska. V šolo so prišli nemški učitelji. Med drugo svetovno vojno so Nemci leta 1941 uničili dragoceno šolsko knjižnico Blaža Kocena. Po II. svetovni vojni so učenci iz 6. razrednice so šli po 4. razredu v Poljčane ali Šentjur, če so nameravali študirati naprej. Leta 1961 je postala OŠ popolna osemletka z razrednim in predmetnim poukom. Šolski okoliš “16 vasi” se je razširil s pripojitvijo Dolge gore, tako da je bilo več paralelk v posameznih razredih. Največje število otrok je bilo 332, danes jih je samo še okoli 250. Leta 1974, 20. junija, je potres šolo poškodoval in namesto nje je bila s sredstvi ljubljanskih občin v enem letu zgrajena moderna nova šola, poimenovano po kartografu Blažu Kocenu. Po tridesetih letih je novem tisočletju prostorska stiska narekovala izgradnjo nove šole, ki je pričela delovati v šolskem letu 2007.

Cerkev svetega Martina je župnijska cerkev župnije Ponikva. Stoji na vzhodnem robu trškega naselja Ponikva, v občini Šentjur pri Celju. Sedanja cerkev sv. Martina na Ponikvi stoji na mestu, kjer je prvotno stala stara romanska pražupnijska cerkev, prvič omenjena 1236 kot sedež pražupnije, prav tako posvečena svetemu Martinu. Staro cerkev so leta 1732 podrli in na njenem mestu med leti 1732 in 1737 zgradili cerkev v renesančnem slogu, na določenih mestih s sledovi rokokoja, z bogato baročno opremo iz delavnice mojstrov Mersijev oziroma Jurija Mersi. Pozidana je bila v času delovanja župnika Martina Georga Jurešiča. Cerkev je posvetil goriški nadškof Karel Mihael Attems. Arhitekt je bil Jožef Hoffer. Notranjščino je leta 1890 s freskami poslikal Jakob Brollo. Gre za dokaj mogočno cerkev saj v dolžino znaša 35 metrov, v višino 18 metrov. Višina kupole se dviga do 16,45 metra, strop pa do višine 12,22 m; zvonik pa sega do mogočnih 50 metrov. Izjemno impozantna je monumentalna prižnica, ki so jo izdelali v sloviti kiparski delavnici Mersijev. V središču osrednjega oltarja je sveti Martin z ostalimi svetniki. Oltar je bil obnovljen na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Najstarejši del cerkve je kapela Marije sedem žalosti iz leta 1733, ki so jo koristili za bogoslužje, ko se je cerkev šele gradila. Cerkev razpolaga med drugim z dvemi ciboriji iz 18. stoletja in s t.i. „Slomškovim kelihom" iz čistega srebra, ki ga je cerkvi daroval, ko je postal škof, ter tudi relikvija svetega križa, vdelana v kristal. Velike cerkvene orgle mojstra Leonharda Ebnerja so bile postavljene leta 1857 in kasneje obnovljene, a so bile v začetku 21. stoletja nadomeščene z novimi. Med cerkveno opremo je zanimiva še zakristijska omara iz leta 1740 in križev pot iz leta 1859. V cerkvi so leta 1912 položili novi tlak in pri tem zaprli majhno cerkveno grobnico pod prezbiterijem cerkve. Cerkev je prvotno imela štiri zvonove, posvečene moškim in ženskam, ki jih je 24. junija 1851 krstil sam Anton Martin Slomšek, ki pa so jih med prvo svetovno vojno pretopili za potrebe vojske. V času turških vpadov je bilo leta 1491 zgrajeno dvofazno taborsko obzidje okoli cerkve. s štirimi vogalnimi stolpi, od katerih so ostanki dveh še vidni. Taborsko obzidje je bilo odstranjeno leta 1850. Pri arheoloških raziskavah okoli cerkve in tabornega obzidja je bilo odkrito veliko število skeletnih grobov.