Osem nas od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica čaka na vlak ob 7.39 proti Ljubljani. Na Bregu se nam pridruži še ena potnica.
Naš vlak ima samo dve minuti zamude, zato v Zidanem Mostu malo počakamo na IC vlak iz Hodoša v Koper. Precej poln je, vendar samo do Ljubljane, potem pa nas je manj. Med vožnjo obudimo spomine na razvoj železnice:
Vozimo smo se po drugem najstarejšem odseku železniške proge pri nas iz leta 1849 do Ljubljane (do Celja že 1846), potem do Postojne po odseku iz leta 1856, do Kopra pa nas popelje najmlajša proga, zgrajena leta 1967, na katere otvoritev se je pripeljal predsednik Tito z Modrim vlakom. Prvi vlak pa je v Koper pripeljal 40 vagonov sladkorja iz Češkoslovaške, potniški so začeli voziti v letih 1971, 1972. Kdaj bo pa zgrajen drugi tir, to pa je veliko vprašanje. S pogledom iščemo preostali steber Borovniškega viadukta iz leta 1856, ki je bil takrat največji zidani v Evropi z dvema etažama po 22 in 25 obokov. Med drugo svetovno vojno je bil že v slabem stanju, leta 1947 so naredili za železnico obvoz daleč po dolini, na viadukt pa spominja samo še en steber sredi mesta.
Udobno se pripeljemo v Koper, sicer z enajstminutno zamudo, vendar še dovolj zgodaj, da ujamemo lokalni avtobus proti Piranu. Izstopimo pa že pri Tržnici Koper, ker na grudi lakota.
Večina si privošči lignje ali kakšne druge dobrote pri Fritolinu. Čez 40 minut pa naprej proti Piranu (lokalci vozijo vsakih dvajset minut). Kmalu se skrijemo v predor, iz katerega pokukamo že v Izoli. Mesto z okoli 12 tisoč prebivalci poznamo predvsem po Hotelu Delfin, opazimo pa tudi lokomotivo nekdanje ozkotirne železnice, tako imenovane Porečanke (Parenzane), ki je od leta 1905 do 1936 povezovala Trst in Poreč, danes pa je steza za kolesarje in pohodnike. Na hribu nad nami stoji velika izolska bolnišnica.
Z Belvederja se nam odpre krasen razgled na Izolo z okolico, potem pa se po drevoredu spustimo proti Strunjanu (700 prebivalcev). V majhnem parku ne prezremo spomenika, ki spominja na dogodek, ko so italijanski fašisti 19. marca 1921 v Strunjanu med vožnjo Porečanke proti Trstu z vlaka streljali na otroke in jih sedem zadeli. Pod streli sta dva otroka umrla, pet jih je bilo ranjenih, med njimi dva tako hudo, da sta vse življenje ostala invalidna. Proti morju se raztezajo nekdanje soline, sicer pa je to Krajinski park. Kraj je znan po kakiju in vsako jesen praznujejo praznik kakija. Tovarna Krka ima tu svoj hotel z depandansami.
Vzpenjamo se v hrib, potem pa navzdol proti Luciji in Portorožu (okrog 3000 prebivalcev). Kot zdraviliški kraj je bil Portorož lokalno znan že v 13. stoletju, prvi poskusi razvoja turizma v Portorožu segajo v leto 1865 (prva vila), za uradni začetek portoroškega turizma velja leta 1885 (poskusno zdravilišče z oblogami in pitjem slanice). Leta 2022 – milijon osemsto tisoč prenočitev (občina Piran).
Že smo nad Bernardinom in pred nami je Piran z malo manj kot 4000 prebivalcev, slikovito postavljen na polotok. Za ostala vozila je urejeno parkirišče pred mestom in zastonjski prevoz do Tartinijevega trga,
Foto: Marta Brežan.
avtobusi z voznim redom lahko pripeljejo na Avtobusno postajališče Piran, ki ne slovi po urejenosti: nepregledni vozni red, ni oznak, kje stojijo avtobusi za različne smeri, stegovati moraš vrat za napise relacij na vozilih, gnečo delajo pa še nekateri turistični avtobusi.
Po ozki ulici vzporedno s tisto ob morju se sprehodimo do Tartinijevega trga, se čudimo nekaterim ozkim prehodom, se sprašujemo, kako otroci tu najdejo domov in turisti svoje najeto sobo ali stanovanje. Kavarna Piran ima ogromno miz s stoli in le nekaj gostov, zato se odločimo, da bomo to število malo povečali, ker smo že potrebni kave. Kar šest zaposlenih se več ali manj ukvarja z nami,
Posnetka z aparatom Marte Brežan.
tudi pri fotografiranju nam pomagajo, Lojzeta kot edinega v skupini proglasijo za pašo. In ta potem za cel harem plača pijačo, ki gotovo ni bila poceni. HVALA, paša!
Foto: Marta Brežan.
Še fotografiranje pred Tartinijevem spomenikom; Giuseppe Tartini je bil italijanski skladatelj in violinist, ki se je rodil 8. aprila 1692 v Piranu, umrl pa je 26. februarja 1770 v Padovi. Tri se gredo kopat, štirje na sprehod, z Mirico pa si najprej Akvarij, kjer plačava štiri evre vstopnine za upokojene.
Sicer majhna ustanova, ki jo lep vzdržujejo. Na spletni strani se predstavljajo takole:Akvarij Piran je del UP Centra znanosti, ki združuje enote, namenjene predstavitvi znanstveno-raziskovalnega dela Univerze na Primorskem širši javnosti. V akvariju se tako lahko potopite v podmorski svet Severnega Jadrana. V Akvariju Piran se boste pobližje spoznali z edinstvenim podmorskim svetom Severnega Jadrana. V njem domuje okoli 140 različnih vrst organizmov, med katerimi so številčno najbolj zastopane ribe, okoli 60 vrst. V večjih akvarijih lahko opazujete tako jate rib odprtega morja, na primer brancine, ciplje, orade in druge plavalke kot tudi jate rib, ki se raje zadržujejo v obalnem pasu, to so črniki, salpe, kavali, fratri, špari in druge. z lukenj skalnega grebena vas bodo mrko pogledali ugorji, murene, ob njih pa radovedne kirnije. V manjših akvarijih se skrivajo številne babice, sprehajalčki, usnjače, pirke, volkci, prisesniki. Z nekaj sreče in natančnim očesom boste opazili celo sramežljivce peščenega in muljastega dna, ki nam iz peska težko pokažejo kaj več kot le štrleče oči ali plavut; to so morski listi, zvezdogled, morski zmaj. Seveda je tu še par dolgonosih morskih konjičkov, ki nas občasno očarajo s svojim paritvenim plesom, navadni morski psi, morska mačka in balestra. Ne manjkajo niti številni raki, od drobne žagaste kozice pa vse do mogočnega jastoga in raroga. Akvarije si delijo s številnimi mehkužci, tako školjkami in polži kot hobotnico in sipami. K barvitosti in razgibanosti akvarijev vsekakor prispevajo tudi številne vrste spužev, ožigalkarjev in predvsem iglokožcev, kot so morske zvezde, kumare, ježki ter kačjerepi.
Pomorski muzej »Sergej Mašera« preko zaliva naju ne pritegne, napotiva se proti Cerkvi svetega Jurija. Ob vzponu opaziva kažipot za Kulturni center Mediadom Pyrhani, kjer si upokojeni za tri evre lahko ogledamo slikovit prikaz zgodovine Pirana. Kdaj drugič.
Zavijeva tudi malo po poti proti Fiesi,
potem pa mimo krstilnice in prostostoječega zvonika do Cerkve svetega Jurija. Prvotna cerkev je na tem izpostavljenem mestu stala že v 6., 7. stoletju, današnjo podobo pa je dobila po dolgi obnovi med 1595 in 1637.
V notranjost je mogoče pokukati samo z vhoda, sicer je vhod skozi muzej.Zazreva se po morju do Trsta,
pa to ostankov mestnega obzidja: največji del ohranjenega obzidja sodi v čas od začetka 15. do sredine 16. stoletja, prvi del je nastal že v 7. stoletju, med letoma 1470 in 1533 je tretje obzidje zaobjelo celoten polotok.
Spustiva se na obalo, kjer pokontrolirava, če se naše kopalke niso utopile; prav zadovoljne so s temperaturo vode.
Piranski svetilnik stoji na najbolj zahodni točki slovenske obale, na obrambnem stolpu iz 16., 17. stoletja.1874 je nastala zgradba z notranjimi prostori, do leta 1976 je v njej živel svetilničar z družino, ki je prižigal veliko petrolejko. Nekaj časa je objekt propadal, potem ga je prevzela italijanska skupnost. Pred njim sem stala že vsaj četrtič z željo, da bi si ogledala notranjost. Tudi tokrat mi ni uspelo: niti kakšnega obvestila ni, na spletu pa je podatek, kdaj imajo odprto za dva evra vstopnine.
Tudi v baročna Cerkev Marije Zdravja, ki sega v 18. stoletje, lahko le pokukava. Zgrajena je na manjši cerkvi (omenjeni že v letu 1274). Sprehodiva se po obali ob lokalih, ki imajo na svojih terasah kar nekaj gostov, potem pa nama v manjši okrepčevalnici zadiši pijača: meni kozarec malvazije in navadna voda. Sonce je segrelo ozračje do 26, 27 stopinj, morje pa naj bi imelo skoraj 24 stopinj.
Ob štirih smo zmenjeni na Avtobusni postaji Piran: Marta ostaja na Obali in nadaljuje s svojim programom, ostali pa bi se vrnili. Najprej z avtobusom ob 16.15 do Ljubljane, potem pa z vlakom. Avtobus, ki je začel svojo pot v Luciji, je skoraj poln, nas pa prava množica. Prednost imajo tisti, ki potujejo v Celje (končna postaja tega avtobusa), iz naše skupine uspe dobiti sedež samo trem. Ostali upamo, da res pelje avtobus za Ljubljano še ob 16.50, čeprav ga na spletnem voznem redu ni, samo kasneje sta še vsaj dva avtobusa: ob 18.00 in 19.00. Ampak avtobus se čez pol ure res pojavi, skoraj prazen je in udobno se peljemo že od Kopra naprej po avtocesti. Na poti nas razveselijo mavrice,
nekje pri Rakeku pa zmoči izdatna ploha. Prvi avtobus je obiskoval kraje do Postojne in ga tako prehitimo, v Ljubljani smo minuto pred njim. Še vedno prepozno za vlak ob 18.55, kljub našemu teku na peron, nam uide. Pa saj je naslednji ob 19.55! Ob njem pa na tabli piše BUS, torej nadomestni avtobusni prevoz do Litije. Treba pa je vedeti, da avtobusi odpeljejo prej kot bi vlak, kar štirje so se odpravili na pot v to smer, zadnji 25 minut prej kot bi odpeljal vlak. K sreči se z dvema različnima avtobusoma vsi pripeljemo v Litijo, kjer na postaji sameva dvojna kompozicija z napisom Sevnica, od Slovenskih železnic pa nikjer nikogar. Čakamo okrog 20 minut, da vlak štarta po voznem redu, tik pred odhodom se pojavi sprevodnica, ki se čudi, kako bo obvladala dve kompoziciji, ena je celo nadstropna (dvopodna). Kakorkoli že: pred pol deseto smo z malo zamude v Sevnici.
Zelo razgiban dan, sploh zaradi prevozov.
Video:
