Po prvotni vremenski napovedi neverjetno lepo jutro: sončno, sveže, malo vetra, umito ozračje z nekaj oblaki za okras kasneje čez dan. Pet nas je zbranih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in vprašanje je, kam bi krenili. Hitro najdemo odgovor: na Lovrencu cveti encijan (Clusijev svišč - Gentiana clusii).
Z avtom se zapeljemo po dolini Sevnične, zavijemo v Krakovem na levo, potem pa skozi Lisce, Sele do prostora Nad Frecetom, kjer parkiramo.
Rastišče encijana je ograjeno z leseno ograjo in trakovi, zdaj table še posebno opozarjajo, da so travniki privatna lastnina in je prehod dovoljen samo po stezah. Ampak nekateri nimajo občutka za lastnino in naravo ter ne upoštevajo navodil. Nekateri rastline celo skrivoma izkopavajo, čeprav te potem kje na vrtu žalostno shirajo, sicer pa je encijan tudi zaščiten od leta 1922. Občina Sevnica je na pobudo posavskih planincev leta 1994 rastišče na Lovrencu z odlokom razglasila za naravni botanični spomenik (Zavarovano območje narave). Planinsko društvo Lisca Sevnica organizira v času cvetenja dežurme, ki opozarjajo obiskovalce na pravilno ravnanje.
Letos je cvetja še posebno veliko, v jutranji rosi se odpirajo cvetovi soncu.
Staša Lepej v svojem članku piše:
Sama cerkev svetega Lovrenca je bila verjetno postavljena okrog leta 1545, nad glavnimi vrati in na koru pa je vklesana letnica 1709. Med tedanjimi cerkvami župnije Loka pri Zidanem Mostu je bila ta cerkev največja in najprostornejša. Cerkev se omenja iz Trubarjevih časov, po nekih virih naj bi v njej svoje čase pridigal tudi slavni oče slovenske knjige Primož Trubar.
O cerkvi na Lovrencu je znana legenda o pastirčku Lovrencu, ki jo je v knjižici z naslovom Pastirček Lovrenc zapisal pater dr. Karel Gržan. Ta je med letoma 1997 in 2009 kot župnik služboval na Razborju pod Lisco. Legenda pripoveduje o malem Lovrencu, ki je s svojo mamo bežal pred Turki iz Jurkloštra. Njegova mama je med begom umrla, Lovrenc pa se je zatekel na neko kmetijo na Velikem Kozju, kjer so ga vzeli za pastirčka. Lovrenc je imel težko življenje, saj so gospodarji zelo grdo ravnali z njim. Neko zimo je ob sečnji drv pod Velikim Kozjem zbolel.
Naslednjo pomlad je, ko je na travnatem pobočju pasel ovce, umrl. Lovrenc je bil preko svoje umrle mame nekako povezan z Marijo. Ko je umrl, so na pašniku zacveteli modri encijani. Na tem mestu so postavili cerkev, okrog nje pa še danes v velikem številu raste v njegov spomin encijan.
Malicamo na soncu pred cerkvijo,
se sprehodimo do kapelice, ki so jo obnovili in aktualizirali vsebino: nasproti Kristusove krone je upodobljen virus covida.
Ob poti že poganjajo tudi opojne zlatice, ki je slovenski endemit: raste le od Kuma do Bohorja. Verjetno pa je najbolj strnjeno rastišče na Lovrencu.
Vračamo se delno po Srčkovi poti, mimo Zagodetove kapelice in Lukčeve koče
in že smo spet pri avtomobilu. V Sevnici zberemo vtise ob kavi in ugotovimo: kratko, a sladko. Ob dvanajstih sem že doma.
