25. 3. 21

Z Libne preko Libne na Videm - 24. 3. 2021

Danes se članice in en član študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbiramo na Železniški postaji Sevnica, ena članica pa se že pripelje z vlakom. 


Do Železniške postaje Libna potujemo, ko izstopimo, pa to sploh ni Libna, ampak naselje Spodnji Stari Grad. Malo naprej smo v naselju Stari Grad, ki ima cerkev svetega Miklavža, katere začetki segajo v leto 1627. Tu je bil včasih stari tok Save in leta 1828 ali 1829 so se ljudje, ki so bili pri maši, komaj rešili pred naraslo vodo, kljub temu, da je sveti Miklavž med drugim tudi zaščitnik pred nevarnostjo vode. V bližini opazimo tudi Kraljevsko dvorano Jehovovih prič, cerkev Matere Božje v Dolenji vasi pa je na rahli vzpetini približno sto metrov stran. Prvotno stavbo so zgradili leta 1627 in kot cerkev svetega Miklavža spominja na kugo. V naselje je tudi trgovina Kmečke zadruge Sevnica.

Prečkamo cesto in se napotimo med hišami, potem pa v hrib na zgornji plato, kjer je baje v nekem gospodarskem poslopju še del zidov nekdanjega starega gradu. Ob cesti je veliko pomladnega cvetja, med njimi tudi mnogocvetne podlesne vetrnice. Kolesarji imajo blizu ceste tudi svoj poligon. Pri lepo urejenih hišah ni videti veliko ljudi: odrasli so v službah, otroci pa v šoli. 

Asfaltirana cesta preide v gozdno pot, ki nas vodi skoraj po ravnem in dolgo časa lahko uživamo med skrivenčenimi hrasti, bukvami, praprotjo ...  


Drevesa se v gozdu Črna mlaka morajo boriti za življenje v negostoljubnem kremenčevem pesku, ki je ostal tu še od Panonskega morja. Med drevjem je veliko poti, tudi za kolesarje je verjetno tu pravi raj: kjer jim je teren preveč raven, napravijo še dodatne ovire.


Ko pridemo na rob gozda, se odpravimo do hiš, da izvemo za ime naselja: Pleterje je to. 


Na levi se nam odpirata Kremen in Bučerca


na desni Zdole


Drugi posnetek je delo Nevenke Vahtar.
Vrnemo se na gozdno pot in kmalu opazimo celo mrežo jarkov, ki se vijejo po nekem sistemu, na določenih mestih so nekdanja skopana utrjena mesta. To so strelski jarki iz druge svetovne vojne, ki so jih ujetniki in domačini morali kopati za Nemce, da so se ti vkopali in nadzirali področje daleč naokoli. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Ko pridemo iz gozda med vinograde, se nam odpre pogled na Vrbino z "brežiškim morjem", Savo, velike pokrite površine - nasade jagod, nuklearne elektrarne iz leta 1981 pa tudi ni mogoče zgrešiti. Pod nami so med vinogradi in travniki posamezne hiše, 


gospodar ali gospodarica enega travnika ob poti pa nas z napisom prijazno vabi na klopco, da si odpočijemo in uživamo v  razgledu. 

Foto: Nevenka Vahtar.
Vsak vleče iz nahrbtnika kakšne dobrote, malo se okrepimo, klepetamo in sončimo. Nam se nikamor ne mudi ...

Ko nadaljujemo pot, se nam spet odpirajo razgledi na Zdole, Kremen in Bučerco. Pred končnim vzponom se še malo spustimo, potem pa zakorakamo mimo lovskega doma 


do cerkve svete Marjete
. To je najstarejša cerkev v župniji Videm (1580), sicer pa je bil ta kraj obljuden že v prazgodovini (700 - 400 pred našim štetjem), o čemer pričajo najdene gomile. Gledamo proti tovarni Krka, trgovskemu središču Qlandija, gradu in vinski kleti v Leskovcu, cerkvi svete Jožefe na Trški gori, kamnolomu v Guntah, Sremiču (Grmadi). Ugotavljamo, da je Krško z okoli sedem tisoć prebivalci res nekaj posebnega: Župnija Videm spada v Škofijo Celje, Župnija Krško pa pod škofijo Novo mesto. S Krškim so povezani Janez Vajkard Valvazor, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič, družina Hočevar, Janez Mencinger, Viktor Parma, Boris Cavazza, Miran Rudan, Sašo Hribar ... Sicer pa poznamo ta kraj tudi po sadjarstvu in vinogradništvu, pa seveda po speedwayu. Industrija se je v Krškem začela s Tovarno celuloze in papirja leta 1939 in upamo, da VIPAP kot njen naslednik še dela. Smo si pa enotni, da je Sevnica lepša od Krškega.

Počitek na klopcah pri cerkvi na nadmorski višini 354 metrov izkoristimo za uradno čestitko Nevenki, ki ji zapojemo:

Nevenka se pa heca, da jih 70 'ma, pa kakor kol' pogledaš, se nič ji ne pozna.
Zdravja, sreče tebi zdaj vsak od nas želi in, da še večkrat skupaj veseli bi bili.


Slika z našimi podpisi pa naj jo spominja na naša druženja.

Spustimo se proti nekdaj mogočni hiši s številko Libna 1, ki jo obkrožajo velika gospodarska poslopja, kar priča o veliki kmetiji. Dva jezna psa nas ne pustita mimo hiše, zato gremo po bližnjici pod gnojem. 


Kremen in Bučerca sta zdaj tik pred nami, 

Foto: Nevenka Vahtar.
mi pa zapustimo cesto in krenemo po stezi v gozd, ter strmo navzdol. Za nekaj časa stopimo iz gozda med vinograde, potem pa se spet spuščamo po gozdu vse do cerkve svetega Mihaela v Stari vasi. Tam nas preseneti znak za Pešbus - zbirno mesto za šolarje, da peš v spremstvu odraslega odidejo v šolo.

Po bonbonih nam zadiši iz tovarne Imperial - Šumi, po kavi pa v lokalu Lokal, kjer kar dolgo počivamo. 


Imamo dovolj časa, da na Železniški postaji Krško posedimo in delamo načrte za bodoča srečanja. Potem pa z vlakom nazaj v Sevnico. 


Okrog devet kilometrov smo prehodili in preživeli lepo dopoldne.

Video:

22. 3. 21

Radeče - 22. 3. 2021

Sončno jutro in ob osmih zjutraj nas sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Hiter dogovor in že brzimo v dveh avtomobilih proti Radečam. Parkiramo pred lokalom Caffe Galeria, takoj izkoristimo njihovo teraso za sončenje ob kavici.



Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Ob Savi se napotimo po Učni poti Savus, se oziramo nazaj na mesto in hribe vse do Gor, 


ob poti pa nas pozdravlja cvetje. Občudujemo park s starimi drevesi, 


pri Graščini Mali dvor
pa nas zanima tudi precej zaščitena zgradba Prevzgojnega doma. V Wikipediji lahko preberemo:

Prevzgojni dom Radeče je edini prevzgojni dom v Sloveniji. V njem so zaprti mladoletniki in mladoletnice, ki jim je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Prevzgojni dom ima kapaciteto 68 obsojencev. Prestajanje ukrepa traja od 1 do 3 leta.

Mi pa lepo naprej ob Savi, 



skozi kukalo gledamo proti Brunku in občudujemo lepo urejena počivališča in informativne table. 

V bližini Ribiškega doma nas že malo skrbi, če bomo videli kakšno nutrijo


ko ena majhna le priplava in se pogosti z našimi priboljški. Popoldne jih je baje več, nekateri pa pravijo, da so jih veliko tudi postrelili, ker so se preveč razmnožile, uničujejo bregove Save in ogrožajo domače vrste živali. Nutrije ali bobrovke nekateri zamenjujejo s pižmovkami, ki pa se manjše in imajo bočno sploščen rep, nutrije pa okroglega, pa še značilne oranžne sekalce imajo nutrije. Obe živali izvirata iz Amerike in so jih v Evropo prinesli. Nutrije so zaradi kožuha v Ameriki skoraj iztrebili, zato so jih začeli gojiti na farmah. Tudi pri nas so jih ali jih še, nekaj pa jih je verjetno pobegnilo ali so jih izpustili. Zdaj postajajo že invazivna vrsta z 2 - 3 zarodi na leto, zarod pa pomeni 4 do 5 mladičev.  Sicer pa so simpatične živali z lepim kožuhom, rjave, včasih črne ali sive barve. Dolge so lahko 40 do 60 centimetrov, rep pa še dodatnih 30 do 45 centimetrov. Njihova teža je med petimi in devetimi kilogrami, na dan pa rabijo za četrtino svoje teže hrane. So rastlinojede glodavke in ob Savi se pasejo na travi, v slast jim gre zelenjava, jabolka, bananini olupki, pa tudi starega kruha se ne branijo. Seveda je vprašanje, če jih je pametno hraniti.


Pri ribniku Bajer
naletimo na dva ribiča, nutrij pa ni videti. Pot nadaljujemo do smetišča, 


pod njim pa je preko lovilca odpadkov na Savi lep pogled preko reke na Loko pri Zidanem Mostu

Sprehodimo se okrog ribnika in se povzpnemo v gozd nad njim. Velika drevesa, obrasla z bršljanom, pritegnejo naš pogled, preizkusiti pa je treba tudi veliko mrežo za ležanje. 


To je res prostor za uživanje z razglednim stolpom in udobnimi klopmi, na katerih si privoščimo počitek ter malico. 

Foto: Vinko Šeško.
Sicer pa je okolica ribnika prava učilnicana na prostem z informacijskimi tablami in preizkusom o vrstah rib.


Vračamo se spet ob Savi in ugotavljamo, da je tu poleg nas še veliko drugih sprehajalcev. Tudi v Gostišču Flosar je veliko gostov: nočemo povečevati gneče in jo mahnemo kar na parkirišče k avtomobiloma. Malo nas hladi veter, ampak Mimi nas pogosti s prigrizkom, potem pa je današnji program izpolnjen. Kratko - a sladko!

Video:




16. 3. 21

Studenec - 15. 3. 2021

Lepo sončno jutro, ampak presneto mrzlo, saj so Lisca in Kum, pa tudi nižji hribi beli. Ob osmih se nas na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) zbere pet od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Odpeljemo se proti Studencu, ustavimo se pa v zaselku Novo, ki sicer spada pod Ponikve pri Studencu



Med hišami se spuščamo in na desni že vidimo Studenec


pod nami pa je lepa dolina in v bližini vrtače s ponikanjem vode (zato Ponikve). 



Skozi gozd pridemo do večje skupine hiš, med njimi veliko skladišče na prostem in pod streho ter čudno veliko zgradbo. Tu je odcep ceste za Hudo Brezje, ampak najprej je treba do križa in malo više zaradi lepega razgleda proti severu. 




Cesta se spušča, spet kukamo proti Studencu, 


potem pa dvigne skozi gozd v zaselek Cerovec, ki spada pod Hudo Brezje. 


Okolice hiš so lepo urejene, cvetijo narcise, krokusi, rese, marelice ..... Kmalu smo pri Metelkovih, ki so že prava tovarna hrane. 

Foto: Vinko Šeško.
Na križišču se spustimo desno navzdol in ugotovimo, kakšen lep pogled je nazaj. 




Skozi gozd se spustimo v globel in občudujemo cvetove pasjega zoba ob poti. Prečkamo potoček in pridemo na poseko, ki je kot nalašč za počitek in malico. 


Posnetek je delo Vinka Šeška.

Zdaj pa se dvigamo proti Studencu: pod njim venec vinogradov, na desni pa lepi razgledi. Prepoznavamo Krajna Brda, cerkvi svete Neže in na Grački gori, Podvrh, hribe zadaj. Pridemo do šole z vrtcem, kjer nas pozdravi veseli vrišč otrok. 

Foto: Vinko Šeško.
Pozvonimo pri prijatelju Borisu, ki nas prijazno pozdravi in pogosti z odličnim orehovcem. Še do cerkve se dvignemo, raziščemo malo pokopališče, odkrivamo znane pokojne, 



predvsem pa spet uživamo v razgledih vse do Lisce. 


Gostilna Janc
ima prijetno urejen balkon, na katerem si privoščimo kavo in klepet. Pot nadaljujemo skozi naselje in se vračamo proti izhodišču. 


Vmes se nam odpre še pogled na Kamniške


potem pa zaključimo krog. Skoraj devet kilometrov smo prehodili in uživali vsako minuto pohoda. ENO LEPO DOPOLDNE! 

Video: