Nad Radečami - 26. 5. 2021

Lepo, sončno sredino jutro je in pet se nas zbere od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje v Sevnici na Železniški postaji Sevnica. Z vlakom ob 7.47 se namenimo proti Radečem, na vlaku pa vmes pozdravimo še številno skupino planink in planincev iz Krškega. Marsikoga v skupini poznamo, zato se zapletemo v pogovor in v Radečah skoraj pozabimo izstopiti.

Preko mosta, s katerega se čudimo gosti megli naprej v Zasavju, potem pa med bloki do pokopališča, kjer obudimo spomine na nekatere družine. 

Vir: KTRC Radeče.

Tu je tudi grobna kapela viteške družine Gutmannsthal - Benvenuti, ki je bila pomembna za Radeče od 1853 do 1926. Nanjo spominja tudi grb na Dvorcu Turn v starem mestnem jedru, ki je bil sicer zgrajen v 16. stoletju, leta 1860 pa mu je ta družina dala sedanjo podobo. Na strmini nad Radečami so razvaline starejšega gradu iz 14. stoletja, ki so ga v 15. porušili, spet obnovili in v 17. opustili.

Vzpnemo se po cesti, kjer nas že čaka Nevenka s čajem in sladkimi dobrotami. Privoščimo si daljši klepet, potem pa napotimo proti Dobravi. Ob cesti so zakoličene parcele za nove hiše, 

nas pa pozdravlja raznoliko cvetje. 

Uživamo tudi v pogledih proti Loki. 

Gostoljubna Rezika nas pričaka s "ta kratkim" in priboljški, mi pa nadaljujemo pot po cesti. Markirana pot za Brunk sicer vodi na desno v gozd, zaradi podrtih dreves je skoraj neprehodna, pa tudi nismo namenjeni na Brunk. V gozdu na več lokacijah sekajo in čistijo podrto drevje, 

skozi "okno" pa se odpre pogled na Radeče s cerkvijo svetega Petra iz leta 1911 na temelju starejše iz 14. stoletja. 

Nekaj čistine s hišami, potem hiša na samem in že smo v naselju Brunška Gora. Mira se pozna z domačini v prvi hiši in takoj se zaklepetamo, prijazno pa nam ponudijo tudi sok. Treba je še kaj prigrizniti, 

občudovati razgled na Brunk in Loko, cvetje .....

Zdaj pa samo še navzdol do Hotemeža, kjer se izognemo prometni cesti in jo uberemo ob nasadu malin in 

mimo Graščine Dvor z nastankom v 16. stoletju in zanimivim parkom iz 19. stoletja. Do prihoda vlaka ob enih sedemo v lokal pri Železniški postaji Radeče, kjer nas Mira "počasti" s kavo in pico na račun svojega rojstnega dneva. VSE NAJBOLJŠE, MIRA! 

Še dogovor za naslednji teden in z vlakom domov.

Več posnetkov

Video:

Maribor drugič - 25. 5. 2021

Včasih je bil današnji dan praznik mladosti, zakaj ga ne bi praznovala tudi letos z izletom v Maribor, saj je od zadnjega potepanja ostalo še veliko stvari, ki jih želim videti. Vremenska napoved: brez dežja do dveh popoldne, potem pa .....

Vlak Croatia ima tokrat skoraj eno uro zamude: baje je do Dobove zaradi del na hrvaški strani pripeljal z dvajset minut zamude, ostalo pa je dodala še kontrola na naši strani. Še dobro, da imam s sabo knjigo in tudi vožnja do Maribora hitro mine.

Nekaj minut čez enajst prispem na cilj in nebo je svinčeno sivo. 

Po bližnjici se z Železniške postaje Maribor napotim mimo Avtobusne postaje Maribor, kjer mi dobrodošlico zaželi velika reklama Lisce. Naprej po Partizanski, na kateri odkrijem lepo urejeno javno stranišče in Informacije, kjer me opremijo z zemljevidom poti Kalvarija - Piramida. Bo prav prišel za naslednji obisk. 

V bližini frančiškanske cerkve Bazilika Matere usmiljenja je oboje, zato kar pokljukam na velika vrata in ta se odpro. Objame me spokojna tišina in bogastvo več oltarjev pod značilno obokanimi stropovi. Cerkev s samostanom s fasado iz rdeče opeke so zgradili od leta 1892 do leta 1900 in stoji na mestu nekdanje kapucinske cerkve, zgrajene v 17. stoletju.

Preko živahnega Grajskega trga pridem na Slovensko ulico, kjer mi premami ponudba lokala MAL'CA mimogrede: danes ponujajo okusen ričet, h kateremu si privoščim kozarec rdečega. Komaj pojem, ko točno opoldne padejo prve kaplje dežja. Toliko o zanesljivosti vremenske napovedi .....

Teh nekaj kapljic me pa že ne bo oviralo! Z dežnikom odkorakam na Slomškov trg, ki ga obdaja cela vrsta pomembnih zgradb: 

Pošta Slovenije, Drama, opera, balet Maribor, Univerza v Mariboru. 

Na sredi pa dominira zgradba Stolne cerkve svetega Janeza Krstnika in pred njo spomenik Antonu Martinu Slomšku, ki je v tej cerkvi tudi pokopan. Prvič je omenjena leta 1248, v 15. stoletju je to romanska bazilika, kasneje gotsko prezidana, ima pa baročni kapeli in opremo iz 17. in 18. stoletja. V njej so oltarji res raznoliki in bogati, oboki pa gotsko ošiljeni z rjavimi robovi.

Pred Umetnostno galerijo se spomnim, da smo jo pred leti že organizirano obiskali. 

Zraven pa me prijetno preseneti na novo urejena Koroška cesta.

Do tržnice ni daleč, za njo pa se že kažeta Sodni stolp in Drava. Kljub rahlemu dežju se odločim za sprehod ob Dravi: 

najprej ob Drevoredu 27 vrb, kjer me na vodi prijetno preseneti labodja družina, potem pa na suhem še ena. 

Pridem do 127 metrov dolge Studenške brvi za pešce in kolesarje preko Drave, ki povezuje Lent s Studenci. V zgodovini je večkrat menjala izgled, zadnji je iz leta 2008. Še malo naprej po levem bregu Drave me vleče, pogledujem proti Studencem z romarsko Cerkvijo svetega Jožefa iz 18. stoletja s kapucinskim samostanom, malo naprej pa se že vidi tudi Koroški most.

Vrnem se do Studenške brvi, prečkam Dravo in se obrnem nazaj po njenem desnem bregu. 

Preko Drave so kot na odru najbolj znani deli Lenta: Sodni stolp, Stara trta, sinagoga, Vodni stolp. Na peščeni poti je vse več luž, deč vse močnejši, še veter začne pihati. 

Breg nad potjo je gosto porasel, na žalost je veliko zlatice in invazivnega japonskega dresnika. 

Že je tu Glavni most in poleg njega moderno poslopje Medicinske fakultete. 

Potem sledita na levem bregu še Titov most in ob njem Hotel City in naprej proti Železniškemu mostu Kino Maribox, na desni pa nakupovalni center Europark. 

Prečkam Titov most in hitim proti Železniški postaji Maribor, nekomu v avtu se pa še bolj mudi in me na prehodu za pešce skoraj zbije. Izkažejo se dobre zavore in me ne zadene. Vlak je že postavljen na peron in prijetno ogret je. Pod streho je laže prenašati dež, ki ne preneha vse do Sevnice.

Kratko, a sladko! Še veliko zanimivosti je ostalo za naslednji obisk Maribora.

Več posnetkov

Video:

Vrhek pri Tržišču - 24. 5. 2021

Če tudi dež je, al' sneg, al' toča: nič zato! Mi sonce v sebi nosimo. Sedem nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se pod dežniki zbiramo ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Z dvema avtomobiloma se odpeljemo do Tržišča, kjer nas pri Gostišču Majcen Ulčnik že čaka Mimi. 

Okrepčamo se s kavo in pecivom, potem pa krenemo po cesti v breg spoznavat Vrhek, naselje, ki je razpršeno v okolici Tržišča in ima okoli 90 prebivalcev. 

Občudujemo lepo urejene vrtove z veliko cvetja in grmovnic, 

tem pa dela konkurenco cvetje na travnikih. 

Pogledi nam uhajajo tudi proti Tržišču v dolini. Po asfaltirani cesti hodimo, 

potem pa zavijemo po bližnjici in se po lepi poti spet priključimo cesti. 

Mimo obeležja, ki spominja na mejo med Nemčijo in Italijo v času druge svetovne vojne, se dvignemo do najvišje točke Vrhka. 

Foto: Ljubo Motore.

Skupinska fotografija, potem pa nazaj do odcepa, kjer z gruščem posuta pot vodi do rastišča rumenega sleča (Rhododendron luteum) ali azaleje pontice, kot smo včasih rekli. 

Ob gozdnem robu se navzdol vije vrsta rumeno cvetočih in dišečih grmov, večina je v najlepšem cvetju. Rastišče je lepo napredovalo od časa, ko so prostor očistili, in velja za mesto naravne vrednote. Rumeni sleč raste tu, na Gorjancih, največ pa ga je v Boštanju. Od leta 1976 je zavarovana rastlina.

Blizu je staro napajališče, sicer pa je ta hrib znan po tem, da tu izvira veliko vode.

Po zaraščeni poti se povzpnemo skozi gozd, ker bi radi videli še eno rastišče, vendar se pri domačiji obrnemo na desno in po lepi gozdni poti pridemo pod travnik in že obiskano rastišče. Pot nas vodi na levo, spuščamo se, Mimi nam pove, da je bila to pot z Vrhka v Krmelj, po kateri so hodili v trgovino. 

Iz gozda pridemo pri onemoglem kozolcu malo pred tablo za Krmelj. Po cesti zdaj krenemo v smeri Tržišča, nekateri spet rinemo v gozd, da bi našli grme rumenega sleča, pa nam to ne uspe. Mokra trava na travniku, po katerem si krčimo pot, nas premoči do kolena, še dobro, da potem spet po cesti ni več daleč do naših parkiranih avtomobilov. 

Za slovo Mimi postreže še z okusno potičko, potem pa hitimo domov, da se posušimo.

Več posnetkov

Video: