Vremenska napoved je bolj mokra, jutro pa je čisto v redu. Deset se nas zbere od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica in stopimo na vlak ob 7.33 za Ljubljano. Še pet se nam jih pridruži na vlaku, ki je precej poln: U3 iz Krškega je namenjen v Maribor, člani in članice Planinskega društva Videm pa na Lovrenc. V Zidanem Mostu prestopimo in smo okrog pol devetih v Celju.
Foto: Stanko Mirtič.
Foto: Stanko Mirtič.
Pričaka nas sonce in počasi se napotimo proti Avtobusni postaji Celje. Uredimo nujne potrebe, pogovorimo se o Mozirju in Mozirskem gaju, potem pa je tu že avtobus, ki nas
ob 9.10 popelje proti Mozirju. Med potjo opazujemo posledice lanske poplave, vozimo pa se vse bolj v meglo in oblake.
V Mozirju ob desetih izstopimo, avtobus pa nadaljuje pot proti Solčavi.
Foto: Stanko Mirtič.
Čudimo se, koliko dobrot s kmetij je naprodaj v avtomatih, potem pa pohitimo proti Mozirskemu gaju: oblaki se nevarno zbirajo.
Foto: Marta Brežan.
Foto: Stanko Mirtič.
V lokalu posedimo ob kavi in čaju, mene pa čaka presenečenje: darilo in voščilo ob obletnici rojstnega dneva. Dež vse skupaj še malo blagoslovi, tako moramo vedriti na pokriti terasi.
Foto: Stanko Mirtič.
Pa nam ni hudega, hitro je pri roki dezinfekcija.Vedno znova koga preseneti, da je lokomotiva pred vhodom v Mozirski gaj darilo VIPAPa iz Krškega. Ne znamo pa si razložiti, zakaj je tu: v Mozirju nikoli ni bilo železnice. Sedem evrov stane vstopnica za upokojene, zdaj pa uživat med cvetje.
Čim pokritiziram, da ne dela vodomet pri vhodu, se ta sproži. Kakšna avtomatika! Kasneje ob izhodu ni več delal.
Mozirski gaj je
park, ki je bil včasih gmajna, od leta 1974 do 1978 so ga uredili, potem
pa še večkrat po poplavah in neurjih. Za okrog sto gredic na sedmih
hektarih površine skrbi posebna ekipa, tudi veliko prostovoljcev,
zasaditve pa prispevajo cvetličarji iz cele Slovenije. Spomladi tu zacveti
okrog 500 tisoč spomladanskih cvetov, med njimi okrog 200 tisoč
tulipanov.
Začnemo sprehod med tulipani: nekateri se sklanjajo v pozdrav, verjetno jih je sneg upognil, nekaj jih je že odcvetelo, v popkih so le redki.
Spodnji posnetek je delo Marte Brežan.
Mačehe krasijo mavrični lok, metulja in še kaj.
Tudi zgodnji rododendroni so že odprli svoje cvetove, japonske češnje pa so na žalost že odcvetele.
Povzpnemo se na stolp in uživamo ob pogledu na cvetoče gredice in naselje Mozirje.
Foto: Stanko Mirtič.
Mimo Kapele svetega Valentina (začetek gradnje 1992, blagoslovljena 1993) se sprehodimo še do jeza, preko katerega buči Savinja. Na več mestih pa vidimo ostanke razdejanja v poplavi lani.
Na eni od zgradb je označena višina vode dne 4. 8. 2023, niso še uspeli na novo zasaditi zeliščnega vrta, težave so imeli pri urejanju potoka, ker ga ne bi smeli na svojo roko. Uslužbenec nam pove, da ne dobivajo nobene podpore od občine ali države. Zapiramo in odpiramo dežnike, ker občasno malo rosi, vendar se ne damo:
Foto: Cveta Fakin.
cvetje se blešči v kapljicah, nas pa mokrota sveži.
Po ogledu si zaslužimo malico, ki smo jo naročili Pri Peku, kjer imajo ob pol enih še vedno gnečo. V slast nam gredo pašta fižol s sladico, pečenka z zeljnimi krpicami in solato, nekaterim pa dunajski zrezek s solato. Vse skupaj še primerno zalijemo.
Tri potnice se odločijo za povratek domov z avtobusom ob 13.05,
Foto: Stanko Mirtič.
drugi pa se sprehodimo po starem delu Mozirja, ki je kot izumrl: vsi so v službi ali doma, čeprav skoraj ne dežuje več. Nekatere stare hiše so malo zapuščene, večina pa je lepo obnovljena. Pritegne nas fasada z Jakijevo umetnino, Grabnerjeva hiša (za njo Cveta najde podatek, da je njena osnova iz 18. stoletja, po vojni je tu začela delovati krojaška delavnica Elkroj, zdaj je to poslovno stanovanjski objekt) in Goričarjeva - Zvirova hiša (iz druge polovice 19. stoletja na temelju baročne hiše). Bila je prizorišče tedanjega družbenega dogajanja in zbirališče rodoljubov, leta 1893 je bila v njej ustanovljena savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva, gostila je tudi prvo društveno knjižnico, za katero je prvo knjigo podaril Anton Aškerc.
Zgodovinski trg Mozirje je lepo predstavljen v Kamri.
Mozirje je kraj
z okoli 2100 prebivalci, ki je tudi sedež občine. Naselje omenjajo že v 12.
stoletju (tudi prvo cerkev), v 14. stoletju pa postane trg. Cerkev svetega Jurija je prvič omenjena leta 1241, v 16. stoletju je bila obdana s taborskim obzidjem. Večkrat so jo širili in obnavljali.
Spodnji posnetek: Marta Brežan.
Pred Cerkvijo svetega Jurija stojijo lesene jaslice in Slomškov kip z otrokoma. Imamo srečo, da so vrata odklenjena in si lahko ogledamo bogato notranjost. Celo v orgelski glasbi lahko uživamo.Ob dveh vstopimo na avtobus za Celje, kamor prispemo v štiridesetih minutah. Dež nas neusmiljeno zmaka na poti do Železniške postaje Celje, tudi dežniki ne zaležejo kaj dosti. Ker ima mednarodni vlak 50 minut zamude, ni dvoma, da je za nas ugodnejši osebni ob 15.31 s prestopanjem v Zidanem Mostu in prihodom v Sevnico okrog pol petih.
Če tudi dež je, al' sneg, al' toča - nič zato:
mi sonce v sebi nosimo!
Video:
