Kar dva avtobusa smo napolnili člani in članice Društva upokojencev Sevnica in Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica za izlet v baročni Varaždin. Naš avtobus z voznikom Igorjem gre na pot skozi Celje in potem po avtocesti. Vodič Cveto vestno razlaga zanimivosti krajev ob poti, pove pa tudi kakšno šalo.
Prvi postanek je
na Tepanju, da se okrepimo s štručkami, kavo, pa tudi dezinficiramo se. Potem pa naprej in preko meje na prehodu
Zavrč. Ravnina in naselja, ki se stikajo med seboj in že je tu predmestje
Varaždina, mesta z okoli 44 tisoč prebivalci, sedmimi osnovnimi šolami, devetimi srednjimi šolami, 31 univerzitetnimi programi. Dve od petih vojašnic sta preurejeni v prostore univerze in študentski dom. Že tretjič zaporedoma je dobil naziv kot najboljše mesto za življenje, lani je bil najlepši adventni kraj na Hrvaškem.
Pričakata nas dve vodički, razdelimo se v dve skupini in si najprej ogledamo znamenito
pokopališče, katerega začetki so v letu 1773. Prej so pokopavali okrog cerkve, dokler Marija Terezija ni prepovedala pokopa znotraj mestnega obzidja zaradi možnosti širjenja nalezljivih bolezni. Meščani pa so nekaj časa pokopavali pod župnijsko cerkev v katakombe, ki jih še urejajo. Sedanji izgled pokopališča je na začetku 20. stoletja zasnoval kot upravitelj
Herman Haller, zasadil sedem tisoč cipres in jih oblikoval v geometrijske like. Upravitelj je bil preko 40 let in pokopališče je zdaj zaščiten spomenik parkovne kulture.
Poseben vtis napravi velik prostor, ki so spominja na vse umrle v prvi svetovni vojni v vojni bolnici. Pred zelenjem cipres 367 vrtnic spominja nanje - za vsakega umrlega po ena. V sredini prostora je lipa kot simbol slovanstva s spominsko ploščo. Seveda je tu tudi pomnik na drugo svetovno vojno in na novem delu na domovinsko vojno. Najstarejši del domačini imenujejo Pekel, kjer so verjetno pokopane tudi ženske, obtožene kot čarovnice.
Veter nas dobro prepihava, ko se vračamo na avtobus, ki nas zapelje v stari del mesta, kjer parkiramo v bližini gimnazijskega poslopja. Zunaj nekdanjega obzidja so gradili predvsem v preteklem stoletju zaradi industrializacije. Mnoga podjetja propadajo, v stečaju je tudi znani Varteks. Stanovanja so draga, kvadratni meter dosega ceno tri tisoč evrov, plače pa so nizke: v trgovini okrog 800 evrov.
Sprehodimo se do glavnega trga (Trg kralja Tomislava), ki ga meščani imenujejo Korzo. Veter se zaletava v veliko okrašeno smreko, premetava okraske in moti prodajo na stojnicah.
Mestna hiša je ena najstarejših v Evropi in je lani decembra obhajalo 500-ti rojstni dan. Tu se je dogajalo vse najvažnejše v mestu, tu je stal tudi sramotilni steber. V 18. stoletju je bil Varaždin glavno mesto Hrvaške s sedežem bana, banskega sveta, poslopjem parlamenta ... Ta čas je pomenil vrhunec za mesto, v katerega je prihajalo plemstvo iz cele Evrope (obdobje "Malega Dunaja"). Tekmovali so med sabo, kdo bo zgradil bolj razkošno palačo. Vozile so pozlačene kočije, sprehajale so se dame v sijajnih krinolinah. To je tudi "Mali Rim"", ker ima enajst zvonikov: devet katoliških cerkev, eno pravoslavno in zvonik mestne hiše. V mestni hiši je bila ena prvih kavarn s kavo in čokolado, v stavbi blizu nje je še danes kavarna Grofica Marica po dunajskem vzoru z značilnim pecivom "klipići".
Malo niže na vogalu stoji palača Drašković, zgrajena v 17. stoletju, v 19. stoletju pa je doživela številne predelave. Dvajset let, od 1756 do 1776, je bila palača sedež hrvaškega bana grofa Franja Nadaždija, v prvem nadstropju v veliki dvorani pa so potekale seje hrvaškega sabora. Tu se je pod predsedovanjem bana Nadaždija sestal kraljevi regentski svet - prva hrvaška deželna vlada. Po velikem požaru leta 1776 (od 501 hiše jih je zgorelo 385) sta se ban in vlada preselila v Zagreb. Vodička nam pove tudi zgodbo o Kazimirju Draškoviću (18. stoletje) in njegovi izvoljenki Suzani, ki je bila nižjega rodu, je pa v Varaždinu prirejala znane zabave in postala celo banica.
Na drugi strani vidimo vogalno palačo Franza in Katarine Patačić iz 18. stoletja, kjer se je odvijalo družabno življenje v tistem času (plesi, predstave, pesniški večeri). Drugi Patačić (Baltazar), ki je živel izven mesta, se je izmislil "vinske doktorje", za sprejem v ta klub si moral izpiti pinto vina (liter in sedem deci). Njihov moto: kdor pije, dobro spi, kdor dobro spi, ne greši, kdor ne greši, gre v nebesa.
Palača Varaždinske županije iz 18. stoletja je ena največjih baročnih palač na Hrvaškem in njena okna so zanimiv adventni koledar s posnetki zanimivosti županije.
Zanimiv je kotiček Anđelinjaka ob cerkvi z angeli. Angele najdemo tudi na različnih mestih zgradb in vsak obiskovalec dobi svojega angela varuha, Varaždin naj bi bilo mesto, kjer angeli spijo.
Frančiškanska baročna cerkev - njeni začetki so v 17. stoletju, poleg stoji samostan, pred njo pa kip Grgura Ninskega kiparja Ivana Meštrovića iz brona (1932), ki je bil prvotno namenjen za Split, pa je bil za tam premajhen.
V palači Hercer si lahko ogledamo edinstveno zbirko 4500 žuželk. Sicer je to zgradba v klasicističnem slogu iz konca 18. stoletja družine, ki je obogatela s poštnimi storitvami in si kupila plemstvo.
Mimo uršulinske cerkve in samostana s šolo in vrtcem se odpravimo skozi področje, posvečeno kovaštvu, na mogoče najlepši trg v mestu: Trg Miljenka Stančića.
Našo pozornost pritegne slikovita fasada palače Sermage iz 18. stoletja, ki je danes galerija starih mojstrov.
Na njenem dvorišču so uredili "Čarobni grad djeda Mraza" s čarobnim dvigalom, v katerem imate občutek, da letite nad mestom in vidite njegove najznamenitejše dele, potem pa do Severnega pola in hiše dedka Mraza. Tu je tudi hiša "bake Mraz", ki otrokom pripoveduje zgodbe.
Mimo različnih stojnic pridemo skozi stražarnico z dvižnim mostom pred Grad Varaždin, ki je obdan z zemeljskimi okopi (bedemi). Tu je že leta 1180 stala lesena zgradba. Lastniki so se v toku stoletij menjavali, med njimi so bili tudi Celjski grofi, veliko so dograjevali in spreminjali v najrazličnejših stilih. V 16. stoletju doživi grad največjo preobrazbo: na zunaj ostaja utrdba (nikoli je niso osvojili), znotraj pa palača z dvema dvoriščema in odprtimi hodniki. Poleg obzidja so tu še bedemi, včasih je bil tudi jarek z vodo. Vodička pove zgodba, kako so se na sprehodu po bedemih srečali škof in dama sumljive morale. Škof je poskušal damo spreobrniti, ta se je razjezila in ga pahnila v jarek. Ker ni znal plavati, pa tudi njegovo spremstvo ne, je utonil. Nauk: ne zabadaj nos v zadeve drugih. Danes je v gradu mestni muzej, posebna zgradba pa je nekdanja žitnica.
Tudi naša restavracija se imenuje Bedem in se ponaša z eno Michelinovo zvezdico za lani in letos. Kar nekaj časa porabimo za kosilo z juho, na ovalih pa tri vrste mesa, tri vrste priloge, zraven še solata, ki vsebuje kanček značilnega varaždinskega - bučno olje. Značilni za Varaždin in zaščiteni so pa sicer: pecivo "klipići", varaždinsko zelje, bučno olje in ajdova kaša. Coca cola in voda nam ne tekneta preveč, naročeno belo vino pa je res dobro.
V mraku se odpravimo po razsvetljenem mestu:
najprej se za sedem evrov po osebi zapeljemo tri kroge (piše dva za to ceno) z velikim kolesom,
Spodnji posnetek: Alojz Florjančič.
popijemo kuhanček na glavnem trgu, potem pa ponovimo dnevni obhod. Vrsta za čarobno dvigalo je predolga, malo še preizkusimo ponudbo na stojnicah, ob šestih pa smo na zbornem mestu za odhod.
Vračamo se mimo Zagreba in na vožnji Cveto pove še nekaj šal, največ pa reklam za bodoča potovanja in letovanja. Pred deveto zvečer smo v Sevnici in veliko nas misli, da bi bilo treba Varaždin ob priliki še bolj natančno raziskati.
Video:
