Ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju devet zbranih od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej seveda kava in klepet, potem pa z dvema avtomobiloma proti Bučki. Malo pred njo zavijemo v smeri Štritovskega jezera in parkiramo na namočenem travniku,
kjer nam dela družbo lep konj - za ograjo. Voda je v jezeru kar visoka, po obrisih na travi pa vidimo, da je lahko še višja. Grmovje in drevje brsti, nekaj je že tudi cvetja.
Na strani Moja jezera lahko preberemo: Velikost: 1,5 ha, globina: 10-15 m. Štritovsko jezero je dobilo ime po vasi Štrit, sredi katere leži s svojo trikotno obliko. Nastalo je na dolomitni osnovi, na katero so se odložili miocenski laporji in kremenovi peščenjaki, čeznje pa so potoki nanesli neprepustne ilovice in gline. Glino so dolga stoletja izkoriščali za krajevno lončarstvo. Opuščeno glinokopno jamo je zalila meteorna voda. V obrežnem pasu jezera prevladujejo značilnosti mlake, v globinskem pa značilnosti jezera. Zaradi glinokopa je voda na površini sprva razmeroma motna. Zaraščanje bregov na kopnem in v vodi spremlja naselitev vodnih živali, ki pridejo same ali pa jih sem zanesejo druge živali. Spomladi se jezerska gladina spremeni v preprogo cvetočih lokvanjev. Obrežja jezera značilno porašča trstičje, ki je kljub navidezni enoličnosti raznovrsten in bogat habitat z zelo različnimi bivanjskimi nišami. Prehranjevalne verige v trstičju so zelo dolge: organske usedline - ličinka trzače - ličinka kačjega pastirja - vodni pajek - pupek - belouška - lunj. Ribiška družina skrbi tudi za življenje v vodi, saj redno vlaga vanjo ribji zarod. Tako najdemo v jezeru krape, ščuke, amurja in druge vrste rib. Legenda pravi, da je jezero nastalo takole: na mestu jezera je bila kotanja, na dnu katere je bil izvir. Voda tega izvira je odtekala proti bližnjemu potoku. Nekoč je nekdo v jamo vrgel živo srebro, to pa je preprečilo nadaljnje odtekanje vode. Tako je voda zapolnila kotanjo in nastalo je jezero (Vir: bucka.info).
Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.
Sprehodimo se malo ob jezeru in nič čudno se nam ne zdi, da je zaradi motne vode že kdo utonil v njem.
Napotimo se navzdol proti Dulam in na odcepu naletimo na zanimiv napis: sicer velja samo za tiste, ki razumejo angleško, je pa prepovedano motenje posesti in kršitelji bodo ustreljeni, preživeli pa ponovno ustreljeni. Ne tvegamo prehoda,
raje uživamo v dolini pod nami s pogledom na avtocesto. Dule imajo veliko športno igrišče, nas pa vleče ma pot ob potoku Čolnišček, čeprav je na začetku zelo blatna.
To je Mlinarjeva pot in na mestu Košakovega mlina nam zastavijo zanimivo leseno sestavljenko.
Najprej po travniku, potem pa po gozdu med cvetočimi podlesnimi vetrnicami in pasjim zobom ter s pogledom na vijuge potoka spodaj na naši levi.
Foto: Ljubo Motore.
Foto: Vinko Šeško.
Kmalu smo pri nekdanjem Sedlarjevem mlinu, kjer se v miru malo okrepčamo in uživamo v naravi.
Vračamo se delno po isti poti, potem pa krenemo v breg in se vrnemo do avtomobilov. Eden se je tako usidral v blatnem travniku, da ga moramo poriniti ven.
Vsak dobi svojo porcijo blata, največ tisti neposredno za kolesi.
V prijetnem lokalu pri trgovini na Bučki nas Milka počasti s kavo kot vstopnino za Ponedeljkovo skupino,
Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.
Mimi pa nas preseneti s picama in pivom ob rojstnem dnevu. VSE NAJBOLJŠE!Vračamo se z mislijo, da bi bilo treba z Mlinarjevo potjo kdaj nadaljevati.
Video:
