Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica kot običajno ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Najprej kavica in kovanje načrtov, kako bi pobegnili iz megle.
Ker smo samo štirje, se z enim avtomobilom odpeljemo ob Sevnični, zavijemo v breg do Zabukovja nad Sevnico, potem naprej skozi naselje Pokojnik, strmo v hrib in na križišču desno: smo v zaselku Pokojni Vrh samo z nekaj hišami (uradno hiše spadajo pod Mrzlo Planino), ena niti ni naseljena.
Foto: Ljubo Motore.
Parkiramo pri štiridelnemu kozolcu, ki ga obrašča grmovje in drevje. Veseli smo, da smo se izmotali iz megle, je pa oblačno, topleje kot v dolini, sonce poskuša prodreti skozi oblake.
Avtor spodnjega posnetka je Ljubo Motore.
Ker gremo dovolj glasno mimo kmetije Pečnik, nas najprej pozdravi kosmati lepotec, potem pa nas gospodinja, ki se izkaže za mojo nekdanjo učenko, pogosti z "jegrom". Da ne bi reveži na poteh obnemogli, dobimo še veliko salamo. PRISRČNA HVALA!
Po ozki stezici se vzpnemo k Cerkvi svetega Primoža in Felicijana. V jedru verjetno romanska cerkev je bila v 17. stoletju temeljito predelana. Je enoladijska s tristrano sklenjenim prezbiterijem, s strešnim stolpičem in z zakristijo na južni strani. Oprema je pretežno baročna. Spada pa v župnijo Zabukovje.
Po lepi travnati poti se sprehodimo po veliki planoti s travniki, na katerih pasejo tudi konje.
Kot šopek je nekje na sredini planjave skupina borovca in brez z zlatorumenimi listi.
Na robu kukamo proti naselju Zalog, nekje pod nami se skriva naselje Mrzla Planina, med njima pa se vije slikovita cesta. Proti severu se širi širok pas gozda vse do Javornika, vmes pa nad njim Zaloški travniki.
Na robu travnika našo pozornost vzbudi hrast, ki ima okrogle izrastke s šopi vej. Ne znamo si razlagati, kaj bi to bilo.
Vračamo se mimo lovske preže in mimo najvišje točke: Pokojnik z 768 metri.
Foto: Ljubo Motore.
V daljavi se nam kaže Lisca, za njo Kum, na obzorju pa se zableščijo Kamniške Alpe. Domačin se sprehaja s psom in z njim poklepetamo o lepotah tega kraja, pa tudi tegobah, ki so bile včasih zaradi pomanjkanja vode. Zdaj je problem rešen z vodovodom Komunale Sevnica.
V vasi si ogledamo nenavadno znamenje: križ pod dvema zraslima drevesoma gabra. Gostoljubna domačinka nas spet sliši in nam postreže še z okusnim jabolčnikom.
Pokaže se nam sonce in kar nekam žal nam je, da bi se vrnili v meglo v dolini. Soncu se še dolgo nastavljamo, ko se vozimo po grebenu skozi Zabukovje, preko Padeža in Metnega Vrha v Drožanjsko ulico. Šele tu se spet pogreznemo v meglo.
Elčka nas povabi na kavo, da strnemo vtise, naši sogovorniki pa skoraj ne verjamejo, da smo bili nekaj trenutkov prej na soncu.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!