Običajni vlak ob 7.39 z Železniške postaje Sevnica z običajnimi trinajstimi udeleženimi in štirinajsto priključeno v Ljubljani: to je običajna sreda za Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Med vožnjo klepetamo in se pogovarjamo o Domžalah,
Muzej so uredili v dvoranskem delu Godbenega doma iz leta 1929, ki je bil prvi v nekdanji Jugoslaviji.
Tokrat je to Razstava tradicionalnega litovskega slamnatega okrasja: zanimive oblike iz slamic, ki so povezane z nitkami; ti obešeni "vrtovi" ("sodai") nihajo, kažejo različne sence in tako ustvarjajo poseben umetniški vtis. Obešajo jih nad vrati, mizami, dojenčki, dobijo jih mladoporočenci, da prinesejo srečo, blaginjo, varujejo hišo in ljudi. Pri nas v Prekmurju pletejo slamnato okrasje kot zahvalo za dobro letino.
Kako je slamnikarstvo prišlo v Domžale? Dve zgodbi obstajata: v 16. stoletju so bile Firence center izdelovanja slamnikov in od tam naj bi to izkustvo prinesel v Domžale odsluženi vojak. Drugo zgodbo je povedal Janko Kersnik v Kranjskem deželnem zboru leta 1893. V Domžale naj bi prišel popotnik iz Firenc in tu želel prenočiti. Nihče ga ni želel sprejeti pod streho, ker ni izgledal zaupanja vreden. Gospodarjev sin je pregovoril starše, naj ga pustijo spati v hlevu. V zahvalo ga je zjutraj naučil plesti kite iz slame in mu pokazal, kako jih je mogoče sešiti v slamnik. Na mestu tiste kmetije naj bi kasneje zrasla slamnikarska tovarna.
Področje Domžal z okolico je imelo dva pomembna pogoja za izdelavo: dovolj zastonj kvalitetne pšenične slame starih sort (zdaj jo morajo uvažati iz Kitajske) in pridne roke predvsem kajžarjev iz družin z veliko člani. Težko je bilo ugotoviti, kdaj se je vse skupaj začelo. Valvazor o tem še ni nič pisal, v neki cerkveni kroniki za leto 1703 so našli zapisan priimek Slamnik in to smatrajo kot možen začetek. Slamo so dobili z ročno žetvijo, treba jo je bilo posušiti, ročno omlatiti, snopiče so dali pod streho do zime, ko so začeli s pletenjem. Sortirali so slamo po debelini, barvi in hrapavosti.
1866 so izumili šivalni stroj za blago,
Po drugi svetovni vojni so slamnike izdelovali v nacionalizirani tovarni Univerzale, ki pa se je kasneje preusmerila na konfekcijo in leta 2003 zaprla vrata. Danes slamnike izdelujejo nekateri posamezniki, pokažejo jih na posebnem sejmu, v Muzeju pa organizirajo delavnice za izdelavo.
Zadovoljni z zanimivim obiskom se napotimo proti Stari fabrki, kjer imamo naročeno malico. Nikamor se nam ne mudi, posedimo pri mizi in sproščenem klepetu.
Večina še ne bi šla domov: odpravimo se iskat Razgledno plošča Šumberk. Pot do nje ni najbolje označena, ampak s spraševanjem in "obvoznico" mimo vodohrama jo le najdemo.
Kljub lepemu dnevu je treba razmišljati tudi o povratku: malo pred tretjo uro ujamemo avtobus proti Ljubljani, tam pa se naše lahkotno pohajkovanje konča - če hočemo ujeti vlak ob 15.45, moramo kar nabrusiti pete. Uspe nam in malo pred pol šestih smo v Sevnici.
ČUDOVIT DAN! Pa ne samo zaradi vremena.
Video:
Mesto z okrog 13 tisoč prebivalci, ki ga imenujejo tudi Satelitsko mesto Ljubljane, Športno mesto, Prostor zadovoljnih ljudi. Je sedež občine, ki je bila včasih sedma največja v Sloveniji, zdaj je manjša, ker sta se odcepila Trzin in Mengeš. Na rodovitnih poljih njenega področja so ljudje živeli že v prazgodovini, našli pa so ostanke tudi iz rimskega obdobja. Prvič je kraj omenjen v 13. stoletju, veliko je v okolici gradov. V drugi polovici 19. stoletja začne slamnikarstvo iz obrti prehajati v industrijsko proizvodnjo. Leta 1925 kraj postane trg, leta 1952 pa mesto. Po drugi svetovni vojni se razvijata kemična in tekstilna industrija, v 80-ih letih je to najbolj razvito mesto v Sloveniji in Jugoslaviji. Tudi danes je to bogata občina z veliko različnimi obrtmi in manjšimi podjetji. Pohvalijo se lahko s sedmimi osnovnimi šolami, gimnazijo ter poklicno in strokovno šolo, imajo pa tudi oddelek Biotehniške fakultete (zootehnika). Spomin na slamnikarstvo ohranja Slamnikarski muzej, obnovljena Menačenkova domačija pa je etnološki muzej.
NEKAJ POVEZAV ZA RADOVEDNE
