16 nas je od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica pripravljenih na Železniški postaji Sevnica na odhod z mednarodnim vlakom ob 8.08, ki pa ima nekaj minut zamude. Z njim se odpeljemo vse do Jesenic, vsi trije vagoni so precej polni, saj potuje tudi velika skupina U3 iz Krškega. Nam se v Zidanem Mostu pridruži še ena popotnica, potem pa uživamo v prijetni vožnji do cilja.
Na Jesenicah se peš odpravimo do lokala Bistro Oaza, kjer smo si po telefonu že prej naročili malico. Pešačimo mimo Cerkve svetega Lenarta in Kosove graščine - ta predel velja za najstarejšega na Jesenicah, čeprav videz poslopij tega ne kaže.
Za malico dobimo najprej juho, potem solato, tudi pijačo, vse gre pa nekam počasi, zato prosimo, da nam glavno jed zapakirajo, ker se nam mudi na avtobus ob minuto pred dvanajsto. Imamo torej dva hoda: dobesedno, ker vmes tudi hodimo na avtobusno postajo in se približno pol ure vozimo z avtobusom skozi Slovenski Javornik, Koroško Belo do Javorniškega Rovta.
Takoj, ko izstopimo, se zagledamo v travnik, poln narcis.
Pri Domu Pristava imajo gorenjski upokojeni pohodniki in pohodnice zborovanje, nič jih ne motimo, napotimo se med drevesa starega parka in na klopcah imamo drugi hod malice v obliki piknika. Takrat tudi ugotovimo, da so želene krače piščančje kračice ali kračkice, lakoto pa le vsaj malo potešijo. Mrzel pečen krompir in mrzli špageti po milansko so pa za posebno specialiteto.
Zdaj pa v naravo! Po gozdni cesti pridemo najprej do travnika z bolj redkimi narcisami, poleg so še podlesne vetrnice in drugo drobno cvetje.
Malo naprej pa se nam levo nad cesto odpre breg, posut z neštetimi belimi cvetovi. Med njimi stoji stan, ki žal propada, drugače bi lepo dopolnil idilično sliko.
Dva dni dežja se pozna predvsem pri vonju, kljub temu pa ga zaznamo v manjših količinah.
Spustimo se pod cesto, kjer nas čaka še en travnik, ki je odet v belo. Potem pa je okrašena še cela dolina proti Domu Pristava. Kar ne moremo se nagledati teh lepotic, ki se nam priklanjajo v vetru.
Gneča pri Domu se je zmanjšala in lahko uživamo ob kavi ter drugih napitkih. Avtobus, ki naj bi odpeljal proti Jesenicam pet minut čez tri, zamuja nekaj minut, kljub temu pa smo na Jesenicah kmalu po pol štirih.
Ustavimo se pri Cerkvi Marijinega vnebovzetja, ocenjujemo obnovo graščine, postojimo pri ostankih plavža, muzejska zbirka v lepo obnovljeni delavski kasarni je pa že zaprta. Zanima nas še nekdanje skladišče oglja in obris Korenove hiše, pomena uglašenih kovinskih plošč si pa ne znamo razložiti.
Rahlo utrujeni malo počivamo v kavarni pri gledališču,
si ogledamo zanimivo poslikan podhod na Železniški postaji Jesenice, potem pa počakamo na vlak iz Beljaka, ki bi moral odpeljati ob 17.40, pa ima dvajset minut zamude. Na poti zamudo malo nadoknadi in še pred osmo zvečer smo v Sevnici - nekaj minut manjka, da bi bili na poti polnih dvanajst ur.
KRASEN DAN Z NOVIMI IZZIVI!
Železniška proga: Sevnica – Zidani Most (1862, drugi tir 1944), do Ljubljane
(1849), do Jesenic (1870 do Trbiža, ukinjeno do Planice 1966, v Italijo deset
let prej).
Mežakla s podgorjem se najbolj približa Karavankam (najdaljše
slovensko pogorje od Trbiža do Maclja), tu so zrasle Jesenice, delavsko,
železarsko, hokejsko, obmejno gostoljubno mesto in občinsko središče. Grb
Občine Jesenice (21 tisoč prebivalcev) je enak grbu mesta Jesenice (13.600
ljudi), predstavljen pa je na temno modrem ščitu, na katerem je v srebrni barvi
upodobljen srednjeveški znak za železo. V njem je mogoče videti J za Jesenice
in H za hokej.
Nastanek Jesenic je povezan z razvojem fužinarstva ob reki Savi.
Razvoj rudnikov, plavžev in fužin (topolnic železa) v jeseniški okolici se je
začel konec 14. stoletja z ortenburškim rudarskim redom. Poleg fužine na Savi,
Javorniku, Plavžu in Murovi so bile fužine tudi v Mojstrani, Radovni in
Bohinju. Prvotne fužine so bile večinoma v lasti Italijanov.
V drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo
imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od
Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu
Michelangelu Zoisu (oče Žiga Zoisa), lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na
Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem.
Konec 18. stoletja, so Zoisi zašli v velike finančne težave,
predvsem zaradi zastarelih obratov, visokih proizvodnih stroškov ter tuje
konkurence. Večji del njihovega premoženja je bil že v tujih rokah. Zato do
leta 1869 sporazumno s svojimi upniki ustanovili delniško družbo pod imenom
Kranjska industrijska družba (KID). Tri leta kasneje je tudi Ruard zaradi
podobnih težav kot Zoisi pristopil kot delničar h KID. Z dnem, ko je Ruard
pristopil h KID, se je pričela nova era železarstva v jeseniški dolini.
Dve obsežni fužini sta se združili v celoto - največjo industrijo v Vojvodini
Kranjski. Jesenice so postajale razvito mesto. Iz fužin je na Savi zrasla
moderna železarna, kraj pa je dobival industrijsko podobo in je omogočal razvoj
drugim panogam (turizem, obrt, gostinstvo, šolstvo, kultura, šport …). Po letu
1960 je doživela pospešen razvoj, leta 1992 je preoblikovana v več manjših podjetij.
Acroni leta 1999 prvič preseže prodaja 200 tisoč ton jekla (različne vrste
jekla, elektropločevina …).
V začetku 20. stoletja so bile Jesenice v ospredju dogajanja
na slovenskem političnem odru. Slovensko-nemška narodnostna napetost je imela
na Jesenicah svojevrsten značaj spričo močnega nemškega kapitala v KID. Čeprav
do 1897 v jeseniški dolini ni bilo nobene politične organizacije, so se strasti
že v prvih letih tega stoletja močno razplamtele. Tega leta je bilo pri Marktu
na Stari Savi ustanovljeno Katoliško prosvetno društvo. Prišlo je do
klerikalno-liberalnih nasprotij, ki so se najbolj kazala v ločenem delovanju
kulturnih, športnih in strokovnih društev.
Kompleks Stara Sava je področje z ostanki fužinarskega naselja iz konca 17.
stoletja. Železarski muzej je leta 2024 še vedno zaprt zaradi obnove. Mogoče pa
si je ogledati Muzej delavske kulture v lepo obnovljeni delavski kasarni, v
kateri je tudi Glasbena šola. Cerkev Marijinega vnebovzetja je iz začetka 17.
stoletja, ohranjen pa je tudi del plavža in eno od štirih skladišč za koks. Še
vedno obnavljajo mogočno Bucelleni-Ruardovo graščino iz 16. stoletja.
Murova na pobočju Mirce (1025 m) je najstarejši del Jesenic. Zgradbe so
razporejene okrog jeseniške cerkve. V Valvasorjevem času je bilo staro mestno
jedro le trg, ki so ga po nemško imenovali Marckt Assling. V kompleks stare
Murove sodi tudi župna cerkev svetega Lenarta z arhitekturno zanimivim
župniščem, ki je zgrajeno po načrtih arhitekta Toneta Bitenca. Cerkev na
Jesenicah so imeli že leta 1469, obstoječo so zgradili leta 1523, jo baročno
prezidali v prvi polovici 18. stoletja, potem pa večkrat prenavljali. Kip
Kristusa Kralja nad glavnimi vrati je delo Toneta Kralja, vrata pa je oblikoval
Jože Plečnik. Žal je le nekaj hiš na Murovi ohranilo staro podobo. Posebej
nazorne so Resmanova, Pračkova, Pavlekova in Markeževa hiša. Muzej Kosova
graščina je bila v prvotni obliki sezidana leta 1521 in se omenja kot stari
belopeški grad. Zgradil jo je zakupnik belopeške gosposke Žiga Dietrichstein. V
Slavi Vojvodine Kranjske jo je leta 1689 predstavil Janez Vajkard Valvasor.
Leta 1821, natančno 300 let po zgraditvi, jo je takratni lastnik jeseniški trgovec
Frančišek Pavel Kos povečal in obnovil v klasicističnem slogu. Stavba je dobila
zdajšnje ime. Graščina je kasneje prešla v last savskih fužinarjev Ruardov,
kasneje Kranjske industrijske družbe. Nato ga je odkupila jeseniška srenja. Od
leta 1883 do 1915 so stavbo uporabljali za ljudsko šolo. Med obema svetovnima
vojnama so bili v njej občinski uradi in stanovanja, med in po drugi svetovni
vojni pa še sodniški prostori in zapori. Danes graščina služi različnim
praktičnim namenom in spada pod okrilje Gornjesavskega muzeja Jesenice. V
graščini je od leta 1984 v prvem nadstropju stalna razstava novejše zgodovine
Jesenic. V pritličju je galerija za občasne razstave in nekaj kipov. V drugem
je poleg večnamenske dvorane za kulturne prireditve tudi občinska protokolarna
in poročna dvorana.
Z Jesenic so: Miha Mazzini, Helena Blagne, hokejist Anže
Kopitar.
Dom Pristava v Javorniškem Rovtu se nahaja ob vznožju Karavank, v
prijetnem ambientu naravnega okolja. Od Jesenic so oddaljeni le 5 km, vendar
dovolj, da ni čutiti mestnega vrveža.
Dom stoji na nadmorski višini 975m in je izhodiščna točka za razne
pohodniške poti na okoliške hribe in gore. Komur ni do hoje, lahko preživi
prijeten dan v bližnji okolici doma Pristave, lahko si ogleda Zoisov park,
mogoče nekoliko pozabljen, vendar čudovit … V poletnem času se boste prijetno
ohladili v senci prastarih dreves, ki jih je pred 250 leti posadil znameniti
botanik tistega časa Karel Zois (1756 – 1799, umrl zaradi kapi), brat Žige
Zoisa. Dom je nekdanja Zoisova pristava z vklesano letnico 1641, ki je zaradi
zgodovinskega pomena zaščitena. Stoji ob robu travnika na vzhodnem podnožju
slemena Španovega vrha nad vasjo Javorniški Rovt. Železarna Jesenice, ki je
bila lastnica zgradbe in posestva, je 1. januarja 1953 odstopila poslopje Planinskemu
društvu Javornik-Koroška Bela z namenom, da v njem uredi planinsko postojanko.
PD jo je takoj uredilo in že 17. maja 1953 odprlo kot Dom Pristava na
Javorniškem Rovtu. Leta 1971 so zgradili prizidek za kuhinjo in sanitarije,
pridobili pa so tudi več sob. Notranjost doma so večkrat obnavljali in
posodabljali. Karel Zois je bil eden prvih raziskovalcev kranjskega alpskega
rastlinstva. Zbral je herbarij z okoli 2100 primerki. V glavnem je živel na
gradu Brdo pri Kranju in na Javorniku pri Jesenicah. V letih 1785–1790 je na
Brdu urejal grajski park, sadil domača in tuja drevesa ter alpske rastline. Ta
nasad je prvi botanični vrt na Slovenskem. Zbiral je tudi slovenska imena
rastlin. Bil je v stikih s takratnimi pomembnimi evropskimi botaniki. O svojem
botaničnem delu Zois ni ničesar objavil. Podobno kot Žiga je samo pošiljal
posušene ali žive rastline znancem, zlasti prijateljema F. X. Wulfnu v Celovec
in N. T. Hostu na Dunaj, ki sta jih določala. Po njem se imenujeta zoisova
zvončnica (Campanula zoysii) in zoisova vijolica (Viola zoysii) ter rod
tropskih trav Zoysia. Ker je raziskoval alpsko visokogorje, je po njem
imenovana tudi Zoisova koča na Kokrškem sedlu.
Številni rovti v okolici Jesenic (predvsem Plavški in Javorniški
rovt) se spomladi odenejo z belo barvo narcis (ključavnic – v slovenščini
je kar 120 izrazov zanje). Te bele ali rumene rože spadajo v rod čebulnic, so
strupene, čebulice povzročajo odrevenelost in omotico. Lepi Narcis iz
grške mitologije se je zaljubil v svojo podobo, ki jo je videl na vodni gladini.
Bogovi so ga spremenili v cvetico, ki svoj cvet sklanja, kakor je on sklanjal
svojo glavo nad vodno gladino. Narcisa ima bledo barvo Narcisove polti, v
sredini rumeno srce v ognjenordečem krogu.
Žiga Zois (1747 – 1819): se je ukvarjal s fužinarstvom, bil mecen (Jernej
Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik), bolehal za putiko, zato si je
skonstruiral invalidski voziček (zdaj v Mestnem muzeju Ljubljana).
Viri: spletne strani in Wikipedia.
