Danes nas je v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica pet, ravno prav za večji avto, s katerim se zapeljemo s parkiriška pri krožišču v Šmarju (Sevnica) po dolini Sevnične in še pred Planino pri Sevnici zavijemo proti Golobinjku pri Planini, se vzpnemo in potem spustimo na Marof (Mrzlo Polje).
Parkiramo pred majhno trgovino, ob kateri je tudi točilnica. Prijazni domačin nam postreže z borovničkami in skuha kavo ter postreže z informacijami o Orionovi poti. Na spletni strani z znamenitostmi v laški občini lahko preberemo:
Orionova pot je speljana po sledeh starodavnih kultur skozi kraje in predele, za katere pater dr. Karel Gržan v knjigi V znamenju Oriona sklepa, da je tam bilo megalitsko svetišče, »središče sveta« v trikotu med Savinjo, Savo in Sotlo. Številna doslej večinoma neznana gradišča (več sto metrov dolgi zidovi, ruševine naselbin …), ki z izjemno natančnostjo sledijo zvezdni razporeditvi, to tezo razvidno potrjujejo. Organiziran Pohod po Orionovi poti vsako leto meseca avgusta.
Zgodovinsko-naravoslovna tematska pohodna pot ORIONOVA POT (C1) je prejela priznanje za prvo mesto na regijskem tekmovanju na območju Celja.
Oziramo se po lepi dolini, mikajo nas ribniki, ampak najprej bi radi prišli do območja treh gričev.
Napotimo se po asfaltirani cesti proti Blatnemu Vrhu, pot pa nam kažejo lični leseni svetlo rjavi stebrički z oranžnimi napisi.
Ko zapustimo cesto, se sprehodimo po lepi gozdni poti, posuti s suhim listjem, gozd pa krasi bršljan in veliko mahu.
Že zagledamo prvi grič, potem pa pridemo na travnik s pogledom na vse tri. Neverjetno je, da bi narava oblikovala take pravilne oblike. So res kot vrhovi piramid, svetišč, ki so povezane z vmesnim zidom. Med dvema gričema je lepo urejen prostor za počitek in informativa tabla. Leta 2010 smo bili slušatelji in slušateljice Društva Univerza za tretje življensko obdobje tu s patrom Gržanom in poskušali razumeti povezanost med nebom in zemljo. Danes je tu gozdni delavec, ki z moderno mehanizacijo seka in pospravlja neverjetno debele bukve.
Pot nadaljujemo mimo kmetije, kapelice pri križišču, potem pa se spustimo v gozd. Začnemo se spraševati, ali naj gremo še naprej, pa skupaj ugotovimo, da je za povratek še prezgodaj.
V gozdu se znajdemo pri ribniku, katerega površina je zmrznjena, tudi dve raci na sredini. K sreči sta umetni.
Zelo lepa sprehajalna pot nas vodi po strmini nad potokom, ki ga moramo kmalu prečkati in se zagristi v strmino.
Hodimo po grebenu, ki je pokrit s kamnitim zidom, gotovo je to delo človeških rok. Podobno je tudi na sosednjem grebenu, kjer nas informativna tabla pouči, da smo na področju ozvezdja Bika. Tu sedemo na klopco in malicamo. Nadaljevanje poti je nekaj časa po bolj obljudenem področju (še vedno je to Blatni Vrh),
potem pa se pred nami spet odpre pogled na dolino in ribnike na Marofu.
Foto: Vinko Šeško.
Na robu borovega gozda stoji privlačna miza s klopmi, ki kar vabi k počitku. Ne zadržujemo se dolgo, spustimo se v dolino in ugotovimo, da se nam bo želja izpolnila: pot je speljana tudi mimo ribnikov.
Prej pa nas pripelje v Počereju še do posebne lepote, to je Pečerenski slap (ali Počerenski) na reki Gračnici. Voda si je izdolbla neverjetno pot s slapiščem v skalni soteski, potem pa se izteka v tolmun. Razpadajoča opečnata stavba priča o nekdanjem mlinu, na skali nad njo pa še vedno stoji naseljena hiša. Zdaj hodimo po travniku ob Gračnici,
kmalu pa se bregovi spet dvignejo, lesena ograja nas varuje pred zdrsom v vodo globoko pod nami. Na enem mestu kamnita gmota nesporno kaže na nekdanji prehod preko vode.
Spustimo se k ribnikom, ki so s svojo travnato okolico ob toplem vremenu gotovo lepo mesto za piknike in sprostitev v naravi. Ob večjem ribniku stoji tudi objekt, ki ga upravlja Ribiška družina Laško. Vračamo se k avtomobilu in ugotavljamo, kako lepo je speljana pot - čisto pa naših željah. V trgovini in točilnici na Marofu ni nikogar, zato se zapeljemo proti Jurkloštru.
Kaj kmalu se spet ustavimo, da si ogledamo obnovljeni Šmidov mlin in Gračniški slap. V bistvu sta to dva slapova: eden je visok osem metrov, drugi malo manj, ob veliki količini vode pa se združita v enotnega.
Peljemo se po cesti ob Gračnici, na obe strani se dvigajo visoki hribi: Voluš na desni je visok 778 metrov. Cerkev v Jurkloštru z ostanki samostana smo si že večkrat ogledali, zato se zapeljemo do novega dela, kjer v lokalu pri trgovini še enkrat uživamo ob kavici.
Tu se odcepi cesta v Lahov graben, sledijo Sele, Lisce, Krakovo in domača Sevnica. Tole dopoldne je bilo res lepo doživetje.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar