Izlet v neznano - nekaj neznanega in novega: štirje avtobusi in skoraj 200 udeležencev. Odhod je deset minut čez šest z Avtobusne postaje Sevnica, jaz pa najprej preverjam preko ceste pri Prahovih. Tam se pripravlja za odhod avtobus številka štiri, jaz pa sodim na trojko. Torej se sprehodim do avtobusne postaje in pridružim v glavnem znani družbi planincev in pohodnikov. Že kar na začetku nas čaka težka naloga: ugibanje, kam smo namenjeni. Dobimo lepo oblikovan vprašalnik, na katerem imam še najmanj težav z vpisom imena, priimka in rojstnega datuma. Zatika se mi že pri letnicah v zvezi s Turistično agencijo Turizem Toni, prava uganka pa je, kako se imenuje otok na morju, kamor se vozimo. Ko se med književniki pojavi ime Miška Kranjca, začnem razmišljati o nekdanjem Panonskem morju in kakšnem otoku na Muri. Na koncu so še hecne risbice in človek bi list najraje obdržal. Mimogrede smo v Celju in na avtocesti proti Mariboru. Ob vožnji po avtocesti od Maribora do Lendave se nam za kratek čas pokaže odsek sonca v nekakšni čudni geometrijski obliki, potem pa njegovih direktnih žarkov skoraj nismo deležni.
Že je tu veliko postajališče Grabonoš, kjer imamo daljši postanek za nujne potrebe in malo manj nujno izdatno malico. Dve vrsti klobas, sir, kumarice, kislo zelje, makaroni, kruh, dve vrsti vina - baje je pri preskrbi imela prste vmes tudi Kmečka zadruga Sevnica. Poklon ekipi, ki je znala vse pripraviti in servirati! Zdaj pa naprej proti Lendavi.
Postanek našega avtobusa je bil najprej v Grajski vinski kleti. Drugi trije avtobusi so imeli drugačen vrstni red ogledov in drug drugemu nismo delali gneče. Klet je leta 1717 dal zgraditil grof Esterhazy, ki je po odhodu Turkov ponovno spodbudil obdelavo vinogradov v teh krajih. Danes z njo upravlja Kmetijsko gospodarstvo Lendava, ki odkupuje grozdje pridelovalcev Lendavskih goric, načrtujejo pa tudi zasaditev svojih vinogradov. V mogočnih prostorih na eni strani vino zori v lesenih sodih, na drugi pa v kovinskih cisternah. Vhodna vrata so zelo lepo izdelana iz kovanega železa. Prostor za degustacije sprejme lahko več kot sto gostov. Na mizi nas čakata sir in kruh, poskusimo štiri sorte vina: Lendavčan, Laški rizling, Sivi pinot in Chardonnay, imajo pa tudi Renski rizling. Veselo nazdravljamo in oglasi se pesem. Ob vhodu preberemo njihov slogan: Otok vina v morju žita. Tako - uganka je rešena.
Hitro skočimo še na grad, katerega začetki segajo v dvanajsto stoletje in, kjer zaradi Kulturnega praznika ni vstopnine, ter pohitimo skozi zbirke muzeja in galerije. Večino že poznam s preteklih obiskov, nova pa mi je mednarodna razstava fotografij z mnogimi umetniškimi posnetki.
Še posnetek starega dela Lendave skozi grajsko okno in hitro nazaj na avtobus.
Začenjamo se vzpenjati v Lendavske gorice, obmejno gričevje s slikovitimi vinogradi in zidanicami.
Ustavimo se pri Cerkvi (Kapelici) Svete Trojice, ki stoji na mestu nekdanje utrdbe, obkroža pa jo najstarejše pokopališče v lendavski občini. Postavili so jo hvaležni verniki v letih 1727 - 1728 po koncu turških vpadov, o naravno mumificiranem truplu Hadika pa obstaja več legend. Po nekaj težavah s projekcijo nam vodička predstavi zgodovino cerkve, v kateri je tudi grobnica vplivne družine iz Lendave Kakasdi Hajós.
Izpred cerkve se odpirajo lepi razgledi proti Lendavi, pa tudi proti našemu naslednjemu cilju - razglednemu stolpu Vinarium.
To 53,50 metrov visoko jekleno kostrukcijo z armirano-betonskim pritličjem so odprli 2. septembra 2015 in z odprte ali zaprte ploščadi je mogoče občudovati razgled v štiri države: Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko in Avstrijo. Vstopnina je za skupine in upokojence pet evrov za vzpon z dvigalom ali peš po 240 stopnicah. Odprta ploščad je na višini 42 metrov, više navadni smrtniki ne morejo.
Razgled je tokrat le po Lendavskih goricah, lične hišice za prodajo pod stolpom pa so tudi večinoma zaprte.
Vračamo se po Dolgovaških goricah, namenjeni pa smo v Malo Polano, kjer si na spomeniško zaščiteni Sabolovi domačiji ogledamo Pletarsko delavnico Pomelaj. Pomelaj so včasih rekli človeku, ki je pripeljal zrnje mlet v mlin in je tam med čakanjem pomagal pri delu.
V tej Zadrugi za razvoj podeželja je zaposlenih 12 ljudi, večinoma invalidov, ki pletejo izdelke iz šibja vrbe amerikanke (imajo svoj nasad) in iz ličja ali bilja avtohtone vrste prekmurske koruze trdinke. Njihovi izdelki so res lepi in kar veliko je nakupov, predvsem pa segamo po praženih bučnih semenih. Poskusimo tudi njihove marmelade, najbolj zanimiv pa je prikaz pletenja iz ličja.
Do Velike Polane - Evropske vasi štorkelj ni več daleč, tu pa nas predvsem zanima Domačija Miška Kranjca. Kot v Mali Polani tudi tu vodička prijetno razlaga v prekmurščini o življenju in delu pisatelja in o značilnih štorkljah. V obeh Polanah gnezdi kar devet parov belih štorkelj, ki za mnoge pomenijo simbol sreče. Ogledamo si pisateljeve osebne predmete, njegove knjige, prevode, slike, priznanja ... Veseli pa smo tudi novice, da so začeli obnavljati njegovo zidanico v Lendavskih goricah, ki je dolga leta žalostno propadala. Tudi vinograd spet obdelujejo.
Dan se preveša v pozni popoldan, ko je čas za pozno kosilo ali zgodnjo večerjo. Postrežejo nam v Hiši domačih dobrot Troica v Lendavi, kjer je dovolj prostora za potnike vseh štirih avtobusov. Narezek za predjed, kava, dve vrsti juhe, dve vrsti mesa in cmočki v omaki, solata, za povrh pa še prekmurska gibanica. Vse ob prijetnih zvokih žive glasbe, plesu, pesmi in dobri volji. Organizator se izkaže še z nekaj nagradami in na povratku domov ugotavljamo, da je bil dan pravo doživetje.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar