Naš ponedeljkov pohod mi je bil tako všeč, da sem ga predlagala tudi študijskemu krožku Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. S to razliko, da se tokrat s Cirilom Dolinškom (041 704 136) dogovorimo za voden ogled cerkve in kozolca na Šmarčni.
Dvanajst se nas ob devetih (začel se je zimski "delovni čas" za krožek) zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju, ravno dovolj za tri avtomobile.
Zapeljemo se na Breg in parkiramo pred športnim igriščem, kjer nas že čaka Nevenka. Kar hladno jutro je, mi pa najprej pozdravimo kobilo ob poti, ki nam izrazi dobrodošlico z rezgetanjem. Sprehodimo se pod tridelnim železniškim mostom, ki je kar nekako umetniško izdelan. Z mosta, oziroma brvi za pešce in kolesarje (včasih zapelje preko tudi kakšen avto), občudujemo čisto vodo v Savi in razgled proti Razborju in Lisci. Všeč nam je tudi kozolček, pod katerim se na pol skrivajo smetnjaki, pred njim pa je na kamnu markacija in oznaka poti na Lovrenc in Lisco.
Pri cerkvi nas že čaka vodič Ciril Dolinšek, ki nam najprej predstavi Šmarčno, kraj z okoli 80 prebivalci, kjer pa je samo še pet kmetij, pa še te ne oddajajo več mleka. V kraju dela vaški odbor, aktivna je gasilska enota, aktiv kmečkih žena; ob prireditvah pa vsi poprimejo za delo. Pomembno vlogo ima društvo Večni mladi, ki med drugim že dvajset let pripravlja žive jaslice. Okroglo obletnico bodo proslavili 25. decembra, ko bo zapela tudi Nuša Derenda. Društvo ima tudi svojega oslička, ki ga uporabijo pri jaslicah, nam pa ob odhodu iz vasi zariga v pozdrav.
Vas je obkrožena z lepimi hribi, do Kompolja pa se razprostira 500 hektarov polja - drugega največjega v Posavju. Včasih je bila znana po kavsarjih, ki so ob visoki vodi s posebnimi kavlji vlekli iz Save les. To je opisal že Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske, za časa Marije Terezije pa so imeli vaščani eno parcelo manj gozda, ker so jo imeli v bistvu v Savi. Zgodilo se je tudi, da so iz vode potegnili sodčke piva, ko se je pri prevozu više ob Savi prevrnil voz z njimi. Več dni je bilo v vasi veselo, en sodček pa je ohranjen tudi v Dolinškovem kozolcu. Ko so se bregovi zaraščali, je bilo kavsanje oteženo, ob ureditvi brežin pri gradnji elektrarne Vrhovo pa je spet mogoče in ga včasih obnovijo, za obujanje običaja, predvsem pa za zabavo in druženje.
Mimo ožganega manjšega kozolca, v katerega je udarila strela, se sprehodimo do večjega, ki je urejen kot etnološki muzej. Postavili so ga leta 1920, ima tri okna, na eni strani so leta 1974 dodali stegnjeni kozolec. Do leta 1960 je bil krit s slamo, kasneje z betonsko kritino, zdaj je z glineno opeko. Svojemu osnovnemu namenu je služil do leta 1988, leta 2009 je padla odločitev za preurejanje, leta 2012 pa se je začela temeljita prenova pod nadzorom spomeniškega varstva. Vse je moralo biti kot v originalu, celo streha naj bi bila spet slamnata, vendar je bila predraga. Leta 2014 je sledila uradna otvoritev z bogatim programom. Od takrat se pod kozolcem pogosto kaj dogaja, tudi obiskovalcev je veliko. Ciril Dolinšek je tu zbral okoli 750 stvari in večino tudi sam restavriral. So iz obdobja 1800 do 1960, samo po en kos podobnih predmetov.
Spodaj so večji predmeti: mlatilnica, kombajn, voz, sanke, konjski obračalnik in zgrabljalnik, lajta za gnojnico, slamoreznice, mulčer ... Na vrhu stopnic nas pozdravi lutka kavsarja z značilnim orodjem. Tudi sicer je ta etaža namenjena poljedeljskim in vinogradniškim pripravam in orodju.
Na najvišjem nivoju najdemo po sklopih delavnico s ponkom in orodjem, tesarsko orodje, kovček potujočega čevljarja, vse za koline, opremo za hišo in gospodinjske pripomočke, stare šolske zvezke z lepopisom, otroški voziček in igrače, moško kolo ... Ciril nam natoči pijačo z vinsko rutico, mi pa z zanimanjem komentiramo razstavljene predmete, se jih spominjamo iz svoje mladosti, primerjamo različna poimenovanja - skratka: podoživimo stare čase.
Vrnemo se k cerkvici Marije Pomočnice. Že v 16. stoletju so vaščani na bližnjem hribu želeli postaviti cerkev. Zanjo bi moral dati dovoljenje tudi Primož Trubar, takrat župnik v Loki pri Zidanem Mostu. Ker zidavi ni bil naklonjen, so na srečanju z njim padle trde pesti, moral je s čolnom zbežati nazaj preko Save in dovoljenja seveda ni dal. V 17. stoletju so na mestu sedanje cerkve postavili kužno znamenje in kasneje tudi kapelico. Ko so leta 1897 prenavljali cerkev na Topolovcu, so kipec Marije postavili pod kap cerkve in tam naj bi Marija jokala. Jok so slišali šmarski fantje, ki so se zadrževali v okolici. V košu na ramenih je prinesel kipec Marije v šmarsko kapelico domačin Franc Slanšek. Leta 1906 so pri kapelici zgradili še 16 metrov visok zvonik. Med drugo svetovno vojno so bili vaščani izgnani in zaobljubili so se, če se bodo srečno vrnili, bodo zgradili cerkev. Po vrnitvi je bilo najprej treba urediti upostošene domove, zaobljubo so začeli izpolnjevati leta 1968 in cerkev je bila blagoslovljena dve leti kasneje. Vas se je modernizirala, zaradi asfaltiranja ceste so dvignili nivo terena in cerkev je stala v jami, kamor je zatekala voda. Leta 2000 so začeli z načrti za novo cerkev, porušili kapelico in gradnjo iz leta 1970, ostal je samo še zvonik. Gradili so cerkev od 2010 do 2013, večino del so opravili vaščano sami: zahteven obokan strop, okna z barvastim steklom, oltar, klopi, lepo položena tla.
Freske so delo Bojana Sumraka, za katerega Ciril pove, da jih je ustvarjal ob glasni rock glasbi, Marijin obraz pa je trikrat popravljal, ker se mu je vedno zdel preveč podoben njegovi ženi.
Pred cerkvijo nas pozdravi sonce, napravimo skupinsko fotografiranje, potem pa se zahvalimo vodiču in napotimo preko Save nazaj na Breg.
Pri športnem igrišču malo počivamo, malicamo, potem pa se po cesti ob Podvinskem potoku, ki ga regulirajo, odpravimo proti Gradišču.
Ko se povzpnemo in se gozd začne redčiti, se nam odpirajo lepi pogledi proti Lisci, Razborju in Lovrencu; na vrhu pa še posebno lepi na dolino Save: od Kompolja, preko Šmarčne do Šentjurja na Polju. Na Gradišču, ki sicer uradno spada pod naselje Breg, so našli obdelane kamne iz prazgodovinskega obdobja. Zapletemo se v pogovor z bratom od Toneta Zgonca, ki ga vsi dobro poznamo in je bil tu doma, potem pa začnemo spuščati proti Bregu: mimo zapuščene kapelice do bolje vdrževane v dolini.
Na Bregu ali Šmarčni ni lokala, zato se zapeljemo v Loko pri Zidanem Mostu in si privežemo dušu s čajem, kavo in kakavom v Trubarjevem hramu.
V Trubarjevem domu upokojencev razstavlja naša sošolka iz Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Pavla Černigoj in za zaključek programa si ogledamo njena zanimiva in raznolika dela. Še sprehod po parku do razgledišča na dolino Save in čas je za povratek domov.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar