Sedem Sneguljčic ali sedem Palčic od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se vkrca na vlak ob 6.05 proti Ljubljani. Vlak nima zamude, zato si v Ljubljani lahko privoščimo okrepčilo in pred avtobus za Bohinj postavimo tako zgodaj, da dobimo na njem prve sedeže. Do osmih se vozilo napolni, Mimi pa že naveže stike s šoferjem, ki je po rodu iz Banje Luke. Z njim se prijetno zabavamo vse do konca vožnje.
Malo po deseti uri smo v Ukancu in tri udeleženke se odločijo za nihalko na Rjavo skalo (Vogel) kjub oderuški ceni 25 evrov za povratno karto za upokojence. Vozi vsake pol ure, na uro lahko prepelje 950 oseb in pri tem premaga skoraj tisoč metrov v višino (s 569 na 1533 metre). Leta 1962 je bila nihalka samo tovorna, od leta 1964 prevaža tudi potnike, leta 2001 so jo posodobili. Z zgornje postaje se odpre čudovit razgled na Bohinjsko jezero in proti Triglavu, više pa je mogoče priti s sedežnico.
Štiri smo bolj navdušene za hojo in krenemo okrog Jezera: okrog osem kilometrov po severni strani. Steza po južni strani je pol krajša, vendar je naša bolj naravna, daleč od avtomobilov, občasno nas sicer zmotijo kolesarji, ki pa na njej nimajo kaj iskati. V Ukancu smo, kjer je samo 45 stalnih prebivalcev, med zelenjem pa se skriva veliko počitniških hišic. Ime izhaja iz poimenovanja "u konc" - ljudje so bili prepričani, da je pod Komarčo konec sveta. Gledamo proti Rjavi skali, občudujemo barvo čiste vode, se navdušujemo nad malimi peščenimi plažami in vzemirjamo ribice. Voda je zadnje dni presegla najvišjo temperaturo, ki je 24 stopinj, zdaj pa so namerili že čez 25. Bohinjsko jezero je ledeniškega izvora, dolgo 4,1 kilometer in široko 1,2 kilometra, obala je dolga 11,35 kilometra. Zavzema površino 3,3 kvadratnega kilometra in vsebuje okrog sto milijonov kubičnih metrov vode, dovolj, da bi prekrila celo Slovenijo. Bohinjci pa pravijo, da je vode za en škaf, če je ta dovolj velik. Tako je to največje naravno jezero v Sloveniji, pa tudi zelo globoko: le deset procentov je plitvejšega od deset metrov, dvajset procentov nad 40 metrov, največja globina pa je 44,5 metra. Vodo ji daje Savica, na obali je še več manjših izvirov, pod mostom v Ribčevem Lazu pa voda izteka kot Jezernica, z leve dobi po priblićno sto metrih še pritok Mostnica in skupaj tvorita Savo Bohinjko.
Temperatura zraka se je dvignila in na poti iščemo senco.
Na romantičnem mestu s skalo v vodi malicamo in počivamo, potem pa naprej proti Ribčevemu Lazu, kjer je gneča na plaži in sicer že kar velika.
Ne prezremo Cerkve svetega Janeza Krstnika, katere začetek sega v 12. stoletje, znana pa je po gotski poslikavi z dvema belima hudičema, angeli imajo zobe in golšo, na freski ima sveti Krištof sedem prstov na nogi. Ohranjena je lesena glava svetega Janeza Krstnika - takih je samo pet na svetu. Kor je pa v obliki gorenjskega ganka.
Do odhoda ladje po Jezeru imamo še toliko časa, da Pod skalco natočimo svežo vodo, potem pa plačamo po deset evrov za povratno plovbo in se vkrcamo na ladjo Zlatorog (vozi pa tudi Triglavska roža).
Imamo mlado kapitanko, ki nas varno vozi, predvsem pa skoraj neslišno - na jezeru so dovoljeni le električni motorji. Vodička nam v slovenščini in angleščini razlaga zanimivosti, med katerimi je tudi nastanek imena Bohinj. Ko je Bog ustvarjal svet, je na ljudi iz tega konca pozabil, zato jim je bil prisiljen dati najlepši del, ki si ga je sicer rezerviral zase. Bohinjci bogu pravijo "boh" in zato ime Bohinj.
Proti zahodu se nam pokaže Slap Savica s svojima dvema pramenoma: 78 in 25 metrov sta visoka. V kampu pri Ukancu se ustavimo za dobrih dvajset minut, dovolj za obisk toalet in sladoled, potem pa nazaj. Vozimo se mimo Cerkve svetega Duha v baročnem slogu iz leta 1743. Zgradili so jo po hudi suši, zato je streha v obliki kamelje grbe kot simbolu za vir vode.
Naše tri sopotnice so se že vrnile z nihalko, se z ladjo za osem evrov v eno smer pripeljale do Ribčevega Laza in ujele avtobus za Ljubljano. Me štiri pa se pred odhodom avtobusa še podpremo s hrano in pijačo in pozdravimo štiri srčne može, ki so v treh dneh 26. 8. 1778 kot prvopristopniki osvojili Triglav. Nanje spominja kip Stojana Batiča iz leta 1978, ki je visok 2864 milimetrov - tisočkrat manj kot Triglav.
Avtobus ima zamudo, pa nič ne de: tako imamo v Ljubljani čas še za pijačo. Vlak ob 18.55 in v Sevnici smo še pred pol deveto zvečer.
Video:
2 komentarja:
Leeepooo :) in zanimivo!
Hvala, Marta!
Objavite komentar