Danes pa se samo tri odpravimo na vlak ob 5.34, ki pelje direktno v Maribor in je tam že ob 7.25. Ravno še dovolj časa za sprehod do Avtobusne postaje Maribor, za obisk stranišča in kakšen posladek. Na drugi strani Mlinske ceste pripelje brezplačni avtobus za prevoz na Roglo, ki bo vozil ob sobotah in četrtkih še do konca avgusta. Nekaj starejših in precej otrok se vkrca, vmes so košare za gobe in borovnice. Izvijemo se iz mestnih ulic in zavijemo na avtocesto. Postanek je samo še v Slovenski Bistrici pred trgovino Lidl, nekajminutni v Slovenskih Konjicah in kratek v Zrečah. Potem pa se začnemo vzpenjati proti Rogli. Štiri občine pod Pohorjem (Oplotnica, Slovenske Konjice, Vitanje, Zreče) že vrsto let združujejo svojo turistično ponudbo kot Destinacija Rogla-Pohorje. Del te ponudbe je tudi ta avtobus in brezplačna vodička Nina (časti Slovenska turistična organizacija), ki vstopi v Slovenskih Konjicah. Takoj nam postreže s podatki o občinah in razdeli časopis z opisi in ponudbami tega področja. Više, ko smo, lepše se nam odpirajo razgledi na zelenje gozdov, strmine z jasami, nekje levo pa po dolini teče reka Dravinja. Glavno bogastvo Pohorja je bil včasih les, danes pa je pomembna panoga tudi turizem. Zanimive so Zreče, ne samo zaradi Term, katerih začetek sega v leto 1978, ampak zaradi dejstva, da zaposluje okrog dva tisoč ljudi, več, kot je prebivalcev. Velik delež pri tem ima Unior (Univerzalno Orodje), ki poleg orodja izdeluje odkovke in se ukvarja s strojegradnjo. Njihova odličnost se kaže v utopnem kovanja jekla, hladnem kovanju, strojni obdelavi lastnih odkovkov in rešitvah pri namensko obdelovalnih strojih.
Okrog pol desetih smo na Rogli pred novejšim Hotelom Natura, ob 9.45 pa je že zbirališče pred Picerijo Planja za voden pohod do Lovrenških jezer. Kar lepo število se nas zbere za ta program,
počasi se podamo preko travnikov, planjav, po gozdu, z nekaj vzponi, Nina pa nam razlaga značilnosti narave, kaže razglede, opozarja na rastline (čmeriko, munec ali konjsko smrt s puhastimi glavicami, mesojedo rosiko - le na sliki, borovnice z redkimi sadeži, brusnice) in živali. 80 procentov Pohorja je gozd, vmes so planje - visokogorska travišča. Da jih gozd ne bi zarastel, so v zadnjem času očistili površino 15 hektarov, to je zelo pomembno tudi za obstoj ruševca in divjega petelina, vir hrane za žuželke ... Pohorje je staro gorje, sestavljeno iz magmatskih in metamorfnih kamnin, ki ne prepuščajo vode. Je kot spužva, ki vpija vlago in občasno jo tudi izbruhne. Rastline so prilagojene takim tlem: veliko je maha, različnih praproti.
Ogledamo si informativno tablo o Rezervatu Lovrenška jezera, tudi legendo o Jezerniku, ki varuje gozd.
Po gozdu, po poti med razkritimi koreninami, mimo pravih poljan maha s kupčki mravljišč vmes napredujemo proti jezerom.
Brunčane poti (lesene, iz brun in desk) so obnovili, tako hodimo lepo po suhem. Na nadmorski višini nad 1500 metrov in površini 16 hektarov, veliki 1000 krat 300 metrov, naj bi bilo 11 do 22 jezerc, odvisno od trajnosti stoječe vode. Šota je tu debela dva do tri metre, uporabljajo jo tudi za zdravilne obloge. V njej so kotanje, ki jih deževnica napolni z vodo.
Zaradi šote so jezerca črna in skrivnostna, globina pa je od 80 do 120 centimetrov.
Za turiste je dostopna približno polovica področja, pot zavija krožno mimo nekaterih jezer, na velikem je nasajen tudi lokvanj.
potem pa za povratek: tokrat v glavnem po gozdu, po večini po Slovenski planinski poti, označeni s Knafeljčevimi markacijami in številko ena. Na začetku so uredili brunčane poti, potem pa značilne gozde poti, ki so na koncu že prave ceste. Spet nas spremlja borovničevje, tu in tam je še kakšna borovnica, spet pa veliko mahu in mravljišč.
Po približno treh urah in pol smo spet na izhodišču, kjer nam krave, ki počivajo, dajo namig, da bi tudi mi morali. Pohorske specialitete so pohorski lonec, pohorska omleta, ponujajo tudi gobovo juho in sladice z borovnicami. Seveda je treba vsaj nekaj od tega pokusiti.
Ob treh nas Nina čaka pri vhodu Poti med krošnjami Pohorje, ki so jo odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko,
nas vmes navduši z adrenalinskimi in poučnimi postajami. Nina nam najprej med iglavci predstavi še listavec jerebiko, ki hrani s plodovi tudi ruševca, posušeni pa so lahko tudi nadomestek moke. Važna je za obnovo gozda.
Vidimo različne kamnine: granodiorit (tonalit, granit) - Cezlak, marmor so uporabljali že Rimljani, čizlakit je danes zaščiten (je na fasadi slovenskega parlamenta), serpentinit so v kameni dobi uporabljali za orodje - sekire. Na Pohorju je veliko škrilja za pokrivanje streh in oblaganje zidov, ena vrsta se svetlika po poteh - blestnik. Kremenčev pesek in bukova pepelika sta omogočala delo glažut in izdelavo stekla, s tem pa so skoraj povsem uničili bukove gozdove. Zahodni del Pohorja je bil včasih zelo bogat z železovo rudo, ki je celo motila aparature letal, ki so letela tu preko.
21,3 metra nad tlemi pohopsamo po trdno spleteni mreži, potem pa se ustavimo pri rastlinah na Pohorju.
Vse bolj se dvigamo in pogledujemo v dolino, nato pa nas pot za konec ponese na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Od junija 2020 je na voljo nova atrakcija na Poti med krošnjami Pohorje. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa me je za dva evra popeljal na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker povržina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden vstaneš.
Na naslednji postaji nam Nina razloži živalski svet Pohorja in omeni gamsa, potočnega raka in mravlje ter nabiranje mravljinčnih jajčec za farmacevtsko industrijo na Dunaju v preteklosti. To je bilo nezakonito, vendar zelo donosno.
Po svetu so zgradili že deset stolpov - vsak je malo drugačen, v načrtu jih imajo še nekaj. Tega so zgradili v manj kot štirih mesecih, porabili približno 280 ton jekla, vgradili 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), zavili 112 tisoč vijakov, temelji so težki 1450 ton. Edino slovensko podjetje, ki je sodelovalo, je Gradnje Marguč iz Slovenskih Konjic za beton. Pot je poleti odprta 9.30 – 19.00, izven sezone malo manj. Vstopnina za upokojene: 8 evrov.
Čas je za počitek ob kavi na terasi Hotela Natura, ki ponuja tudi bosonogo hojo po različnih materialih, ima športna igrišča ...
Avtobus nas že čaka in ob pol šestih se odpeljemo proti Mariboru, kjer smo deset minut do sedmih. Dovolj časa, da mirno lahko opravimo nujne zadeve in ujamemo vlak ob 19.25. Prestopamo v Zidanem Mostu, v Sevnici smo ob 21.17. Krasen dan: ni bil pretežno sončen, kot naj bi bil po vremenski napovedi, največ je bilo oblakov, tu in tam sonce, 15 do 16 stopinj - torej deset manj, kot v dolini. Skoraj idealno za pohajkovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar