4. 4. 23

Iz Loke ob Savi v Radeče - 29. 3. 2023

Danes pa malo kasneje, da sonce ogreje ozračje. Sedem se nas zbere od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 9.39 proti Ljubljani, zapeljemo se samo do Loke pri Zidanem Mostu (500 prebivalcev), tam se nam pridruži še ena pohodnica. Za kratek čas se ustavimo na Železniški postaji Loka, da ponovimo podatke o tem, da so to progo zgradili leta 1862 (drugi tir šele 1944), prvo železniško postajo pa skoraj 50 let kasneje leta 1911. Majhno zgradbo so leta 1976 nadomestili z novo, zdaj nima osebja in tudi zanimivih razstav učencev Podružnične šole Loka ni več. Baje bi postanke vlakov celo ukinili, če ne bi bil v kraju Trubarjev dom upokojencev.

Smo že pri mogočnem šolskem poslopjuZačetek šolanja sega v leta 1786, 1793; redni pouk pa je potekal od leta 1800 v različnih stavbah. Sedanjo so zgradili leta 1907 in jo ob stoletnici obnovili in razširili. Trenutno je organiziran pouk Podružnične šole Loka v dveh kombiniranih oddelkih in enem samostojnem (1. in 2. razred = 12 učencev in učenk, 3. in 4. razred = 13, 5. razred =6). Pod isto streho pa so tudi trije oddelki vrtca.


Hodimo mimo hiš, občudujemo cvetje na vrtovih, na levi pa se dviga Cerkev svete Helene, katere osnova sega v 13. stoletje, kasneje so jo prezidavali, obnavljali, utrjevali zidove. V določenem obdobju je bil v njej protestantski in rimokatoliški del. Zraven stoji velika zgradba Župnijskega doma - včasih je imela cerkev v Loki 13 podružnic in sedem duhovnikov. Pri Cerkvi je še Kapela svetega Frančiška Ksaverija iz leta 1733, ki je občasno prostor za razstave. Trije spomeniki spominjajo na znane može, povezane z Loko: Primož Trubar naj bi tu služboval med leti 1527/1528 in 1542 (verjetno je bil več v Laškem, tu pa je njegove posle opravljal vikar); Dragotin Ripšl je bil župnik, narodni buditelj, ukvarjal se je z naprednim sadjarstvom; pisatelj Alojz Rebula je rad zahajal v Loko, kjer se je rodila njegova žena, pisateljica Zora Tavčar. Iz Loke pa izhaja tudi zgodovinar Janko Prunk.

Na drugi strani ceste stoji graščina: prvotna zgradba je bila iz 13.stoletja, okrog leta 1880 so jo prezidali v angleškem kastelnem stilu in obdali z velikim parkom. Lastniki so bili loški gospodje, potem različni drugi, po drugi svetovni vojni so jo nacionalizirali. V njej od leta 1947 gostuje Trubarjev dom upokojencev, ki so ga v letih 1970 in 1990 prezidali in obnovili.


Ob cesti proti prehodu preko železnice na levim strani odkrijemo
cvetje votlega petelinčka, ki ga v bližnji okolici Sevnice nisem opazila, 



potem pa se napotimo ob Savi, ki še vedno nosi s sabo ostanke neurij. Spomnemo se, da v decembru na ograji sadovnjaka visijo slikoviti adventbi venčki, jih bo treba tudi letos obiskati.

Pri Hidroelektrarni Vrhovo iz leta 1993 prečkamo Savo, 



potem pa se napotimo po njenem desnem bregu proti Radečam. Napravili so široko pot, jo posuli s peskom, na nekaterih mestih pa se bregovi še vedno ugrezajo.
Ribiški dom s hišicami trenutno sameva, na Bajerju pa dva ribiča "kopata črve". 



Gozd nad ribnikom nam je vedno zanimiv: mogočna drevesa, mreža za počivanje, zanimive klopi, leseni stolp, informativne table o ribah, pogled proti Loki ... Malo počivamo in se okrepčamo, potem pa krenemo naprej ob Savi. 

Graščina Dvor je nastala v 16. stoletju in ima zanimiv park s starimi drevesi iz 19. stoletja. Nastajati je začel leta 1853. Leta 1913 je bilo v njem okoli sto različnih vrst drevja in grmovnic, leta 1949 ostane le še 19 redkih eksot, v zadnjem času pa so gozdarji popisali 548 dreves. Graščino je začel graditi Žiga Višnjegorski leta 1535, pred drugo svetovno vojno pride v last usmiljenih sester reda Svetega Vincencija, po vojni je nekaj časa sedež uprave Zasavskih premogovnikov. V precej zaščiteni zgradbi je zdaj Prevzgojni dom. V Wikipediji lahko preberemo: Prevzgojni dom Radeče je edini prevzgojni dom v Sloveniji. V njem so zaprti mladoletniki in mladoletnice, ki jim je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Prevzgojni dom ima kapaciteto 68 obsojencev. Prestajanje ukrepa traja od enega do treh let. 


V
 parku opazimo cele grede votlih petelinčkov.



Odpre se nam pogled na Radeče, sedež občine z okoli 2000 prebivalci. Tu so: Osnovna šola, Vrtec, Zdravstveni dom, Knjižnica, trgovine.
Na pokopališču stoji grobna kapela viteške družine Gutmannsthal - Benvenuti, ki je bila pomembna za Radeče od 1853 do 1926. Nanjo spominja tudi grb na Dvorcu Turn v starem mestnem jedru, ki je bil sicer zgrajen v 16. stoletju (1575), leta 1860 pa mu je ta družina dala sedanjo podobo. Na strmini nad Radečami so razvaline starejšega gradu, ki so ga konec 13. stoletja zgradili sorodniki svibenske gospode vitezi Ratschachi na nadmorski višini 272 metrov. V 15. stoletju so ga porušili, spet obnovili in v 17. opustili. V zakupu so ga imele mnoge plemiške družine, konec 18. stoletja pa pride v meščanske roke, od 1902 do 1907 je bil njegov lastnik ljubljanski župan Ivan Hribar. Danes so od mogočnega gradu ostale le razvaline vhodnega stolpa in nekaj obrambnega zidovja. Na pomen Radeč v času splavarjenja spominja splav za turiste. Stari železni most so odprli leta 1894. Ob izgradnji je bil tretji največji most na področju tedanje Avstro-Ogrske, dokončan je bil v rekordnih enajstih mesecih. Nima podpornih nosilcev, dolg je 84, širok 6 metrov, njegova nosilnost pa je 12 ton. Posebnost železnega mostu je, da so vsi spoji med seboj kovičeni. Cerkev svetega Petra je iz leta 1910. Zgodovina župnije sveti Peter Radeče sega v 14. stoletje. Že leta 1385 so Radeče imele lasten vikariat in stalnega duhovnika. Prvotna cerkev je stala na območju današnje cerkve, približno širi metre nižje v samem osrčju Starograjske ulice. Bila je lesena in naj bi nastala v obdobju pozne romanike. Župna cerkev je postala leta 1618, takrat so jo tudi obnovili. Od te kamnite gotske cerkve z lesenim zvonikom je ohranjen le še prezbiterij, sedanja zimska kapela, posvečena Mariji Brezmadežni.


Še po mostu preko Save
v Gostilno Križišče, kjer smo si naročili malico - večinoma vampe, ki jih dopolni še sladica.

Z vlakom ob 14.06 (nekaj minut zamude ima) se odpeljemo proti Sevnici in ob pol treh smo doma.

Lep pohod nedaleč od Sevnice!

Video:

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Draga Romana.
Vsakič,ko berem o vaših pohodih in vseh zelo zanimivih opisih ,sem vedno vesela,ker podoživljam mnoge spomine,kamor sem tudi jaz nekoč hodila.
Hvala ti za to bogastvo znanja in čestitam vsem pohodnicam,ki ti zvesto sledijo.
V čast mi je da te poznam in cenim že skoraj pol stoletja,zadnja leta pa se prijetno družim s tabo na različnih dogodkih..
Hvaležen objem za vse nazaj Mici Jeler.

Romana Ivačič pravi ...

Hvala lepa, Mici! Lepo okrevaj.

Unknown pravi ...

Romana, prejšnji teden v sredo smo šli z Martino po tej poti in sem ponovno pregledala tvoje zapiske.
Hvala!
Barbara S.

Romana Ivačič pravi ...

Upam, da ste uživali, Barbara.