To je teden, ko naj bi šli z Jelko na lepše, vendar je za četrtek napovedano slabo vreme. V sredo naj bi bilo lepo, zato gremo spoznavat vrednote. Deset se nas zbere na Železniški postaji Sevnica in potrpežljivo čakamo na vlak proti Dobovi. Ta naj bi pripeljal ob 9.17, napovedanih pa je 25 minut zamude. Pelje vlak proti Ljubljani, pa tisti proti Trebnjemu, še en tovorni je vmes, mednarodni proti Dobovi, le našega ni od nikoder. Končno se odpeljemo s 37 minut zamude
Spodnji grad Turn nam je ob poti, zato stopimo pogledat, kakšen je v notranjosti. Njegovi začetki segajo v 13. stoletje, veliko so ga prezidavali, starejši del je brez vmesnih stropov in služi ljudem za skladišče, v novejšem prizidku so tri stanovanja: eno lastniško in dve najemniški. Verjetno je lastniško tisto z novejšo streho in lepše urejenimi okni, zunaj pa so tudi lepo zasajene cvetoče grede. Znana nam je zgodba o dveh sortih bratih, vsak je živel v svojem gradu, skozi okno sta se ustrelila do smrti. Potok Brestanica ima zaradi akumulacije za Elektrarno Krško visok vodostaj,
v njem pa opazimo tudi velike ribe.
V zavoju Save Penk so včasih lovili les, ki ga je narasla voda prinašala s sabo,
Skoraj spregledamo kip Melanije, bolj zanimivi so pogledi preko Save na Spodnje, Srednje in Gornje Pijavško ter nad njimi razgledna vas Ženje.
Cerkev svetega Kancijana je verjetno iz 16. stoletja, na pokopališču počivajo moji dragi in, ko bo čas, se jim pridružim. Tu in ob Savi sta bili dve arheološki najdbišči.
Na travnikih lepo raste trava, njive so pokrite z zelenim žitom, v rastlinjakih ženske že plevejo jagode. Blanca ima sicer samo 240 prebivalcev, razvija pa se na planoti v bližini naselje Kladje (180 prebivalcev) in šolo ter vrtec so morali pred kratkim dograditi. Kraj ima trgovino, pošto, gostilno, lokal in hostel, tu ima sedež avtobusni prevoznik Mirt, doma pa je tu tudi pesnica Štefka Vidrih. Gasilci so zelo aktivni, ljudski pevci tudi, poznamo pa tudi godbo Blanški vinogradniki in druge ustvarjalce na področju kulture. Za špornike so uredili igrišče, osnovnošolci so dobri tekači, predvsem tekačice - skratka imajo vse, kar imajo veliki. V skladišču rezerv hranijo sladkor, hladilnica za sadje pa je baje prazna, čeprav so naokrog veliki nasadi jablan. Obrat Acryform tovarne Plastoform iz Šmarjete izdeluje plastične izdelke, zaposluje pa 100 do 140 delavcev.
Čeprav smo imeli v načrtu kavico na Blanci, raje pohitimo na vlak ob 12.19. No, nekateri si pijačo privoščimo v Sevnici.
Lepo izkoriščen dan, ko nas je ves čas med hojo grelo sonce v hrbet.
BRESTANICA - ROŽNO - BLANCA
Brestanica - malo manj kot 1000 prebivalcev.
Termoelektrarna Brestanica je ena izmed najstarejših delujočih elektrarn v Sloveniji. Njena zgodovina sega v leto 1939, ko se je začela gradnja in inštalacija prvega turboagregata na premogovno tehnologijo. Prve kilovatne ure električne energije je elektrarna oddala v omrežje julija 1943. Ker so se konec 60. let začele težave z dobavo premoga iz senovskega in okoliških rudnikov, se je takratno vodstvo odločilo za izgradnjo plinsko-parne elektrarne na primarni bencin in kurilno olje. To je bila prva kombinirana plinsko-parna elektrarna na območju tedanje Jugoslavije. Vloga elektrarne se je s tem spremenila, saj je s svojimi hitro prilagodljivimi plinskimi bloki postala proizvajalec vršne oziroma konične energije, poleg tega pa je z možnostjo zagona plinskih blokov iz breznapetostnega stanja pridobila pomembno vlogo pri zagotavljanju sistemskih storitev za elektroenergetski sistem. Okrog sto zaposlenih ima in nad 50 gigavatnih ur letne proizvodnje.
Cerkev Marije Lurške sodi med največje cerkve v Sloveniji, gotovo pa je največja v Posavju. Gradili so jo med leti 1908 in 1914. Je mogočna triladijska cerkev v neoromanskem slogu in spada med najlepše historizirajoče sakralne objekte na Slovenskem. Cerkev je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji. Prve ideje o gradnji nove župnije v kraju, segajo v konec 19. stoletja. Zaradi težkih gospodarskih razmer je bila pobuda za izgradnjo cerkve podana v začetku 20. stoletja, pod okriljem kaplana Jožeta Cerjaka. Z gradnjo cerkve se je začelo leta 1900. Leta 1901, ko so dobili potrebna dovoljenja, so 17. maja začeli vpisovati ude Cerkvene stavbe družbe Marije Lurške in tako zbirati denar za gradnjo nove cerkve. Pri gradnji so s svojimi prispevki sodelovali vsi Slovenci iz vseh koncev domovine in tujine. Tako je cerkev tudi dobila naslov Slovenski Lurd. Prvi in največji dar pa je bilo zemljišče, ki ga je za stavbo in župnišče prispevala domačinka Ana Korban. Gradnja se je začela leta 1908 ob trojnem jubileju, kar pričajo tudi vzidane plošče pri glavnem oltarju: 50-letnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, zlati maši papeža Pija X. in 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. Temeljni kamen je blagoslovil knezoškof Mihael Napotnik 16. julija. Cerkev je gradilo gradbeno podjetje G. Tonnies iz Ljubljane za 98.000 kron brez materiala. V dveh letih je bila stavba cerkve pokrita. Tesarska dela je opravil tesar Venčeslav Jirkal iz Zagreba. Šamoten tlak so položili češki mojstri iz Vakovice pri Pragi. 18. aprila je brestaniški trapistovski opat blagoslovil križa za oba zvonika, ki sta bila še isti dan nameščena. Istega leta, 26. septembra, je škof Napotnik v lurški votlini blagoslovil kip Lurške Marije za glavni oltar in svetega Jožefa za stranski oltar. 29. septembra 1910 pa je v Peray-le-Monialu blagoslovil kip Srca Jezusovega za drugi stranski oltar. Vse tri kipe je izdelalo podjetje Raffl iz Pariza. Novembra so vgradili tudi barvna okna, ki jih je izdelalo podjetje Neuhauser Dr. Jele & C. iz Innsbrucka. V letu 1911 so cerkev poslikali. Poslikal jo je Osvald Bierti in jo tako obogatil s podobami rožnega venca, alegorije vere, upanja in ljubezni pa so delo akademskega slikarja Petra Markoviča iz Roža na Koroškem, ki je kasneje naslikal tudi smrt svetega Jožefa in prikazanje Srca Jezusovega sveti Marjeti Alakok nad stranskima oltarjema. Glavni oltar in prižnico je izdelal kamnosek Feliks Toman iz Ljubljane, stranska oltarja pa Vincenc Čemernik iz Celja. Oltar Žalostne Matere Božje in Božji grob je naredil J. Mayer iz Münchna. Križev oltar je delo podobarja iz Malega Kamna. Krstni kamen je izdelal Čemernik. Cerkev in glavni oltar sta bila slovesno posvečena 2. julija 1914. Posvečeval je Mihael Napotnik, obredi pa so trajali 5 ur. Navzočih je bilo več tisoč romarjev iz vse Slovenije. Prav tisti dan in čas so po železnici čez Brestanico peljali na Dunaj v sarajevskem atentatu ubitega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in ženo Zofijo. Z apostolsko listino številka 116/29 papeža Pija XI. z dne 8. junija 1929 je bila cerkev Lurške Marije v Brestanici, tedanjem Rajhenburgu, odlikovana z naslovom Basilica Minor in pridružena Liberijanski baziliki S. Maria Maggiore v Rimu s 1. oktobrom 1929. Škof Andrej Karlin je potem, ko je slovesno razglasil Lurško cerkev za baziliko, vernikom razložil pomen tega in jim naročil, naj jo vselej imenujejo z naslovom bazilika. To nazivanje domačini uporabljajo vselej tudi dandanes.
Stara župnijska cerkev svetega Petra stoji v najstarejšem delu Brestanice, imenovanem Šutna. Poznogotska stavba stoji na mestu, kjer je poprej stala manjša romanska cerkev iz 12. oziroma 13. stoletja, tako da današnja cerkvena ladja pokriva tloris predhodnega svetišča. Enoladijska zgradba združuje več slogov. Romanska zasnova ladje je baročno preoblikovana, prezbiterij je gotski z mrežasto-rebrastimi oboki iz 15. stoletja in s stropnimi freskami. Postopno je bila dozidana stranska kapela, leta 1688 zvonik in sredi 18. stoletja še obe baročni kapeli. Cerkev je dobila končno obliko z dozidavo severne zakristije leta 1896. Severna baročna kapela s štukaturami na stropu in oltarjem iz leta 1740 je posvečena sv. Frančišku Ksaveriju.
Cerkev svetega Boštjana stoji v gornjem delu brestaniškega Trga. Zgrajena je bila okrog 1150 -1250 leta. Na prezbiteriju so bile ob obnovi odkrite tri romanske bifore in na južni steni, preprosto romansko okno. 1523 leta (letnica nad stranskim vhodom) je bila cerkev podaljšana. Leta 1792 so prizidali zvonik in leta 1823 še zakristijo. V glavnem oltarju, postavljenem v drugi polovici 17. stol, se nahaja kip svetega Sebastijana, na stranskih konzolah pa stojita kipa svete Barbare in svete Katarine. Desni stranski oltar bogati kip svete Barbare, levega stranskega pa krasi kip svetega Florjana. Zato se tu, poleg zavetnikovega, obhaja tudi slovesni god svetega Florjana. Po zadnji vojni je bila cerkev okradena, zato kar nekaj kipov in druge opreme manjka. Cerkev je v letu 2020 - 2021 popolnoma obnovljena.
Spodnji grad Turn: v novejšem delu stanujejo tri družine: eno stanovanje je kupljeno, drugi dve sta najemniški. Sicer je zgodovina tega gradu manj znana kot tistega na hribu: njegovi začetki naj bi bili v 13. stoletju, torej vsaj sto ali nekaj sto let kasneje kot pri zgornjem. Veliko so ga prezidavali in dozidavali, zdaj pa so v starem delu ostali samo zunanji zidovi z luknjami namesto oken in brez treh vmesnih stropov. Ima pa zgradba novo streho in verjetno negotovo prihodnost. Pred davnimi leti so celo govorili, da se je zanj zanimala Konfekcija Lisca, ki je iskala prostor za šivalnico. Še vedno pa je v spominu tudi zgodba o dveh sprtih bratih, lastnikih gradov, ki sta si napovedala dvoboj točno opoldne in se z oken obeh gradov medsebojno ustrelila.
S šestdeset metrov visokega skalnega pomola nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okoliški prostor že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. Grajsko stavbo je dal med letoma 1131 in 1147 pozidati mogočni lastnik posesti, salzburški nadškof Konrad, o čemer priča najstarejši, romanski del objekta. Stavbo in pripadajoče posestvo so stoletja upravljali ministeriali, ki so dobili ime po gradu – Rajhenburški. To je bila vplivna družina, ki je v 15. stoletju dosegla viteški naziv. Po izumrtju so njihovi nasledniki stavbi dodajali sodobnejše elemente in ji postopoma dali podobo, kakršno občudujemo danes. Leta 1881 so Rajhenburg kupili menihi trapisti in ga preuredili v samostan, ki je deloval do okupacije aprila 1941, ko je nemška okupacijska oblast v gradu in pripadajočih gospodarskih poslopjih vzpostavila taborišče za izgon Slovencev. Leta 1947 je bil red trapistov razpuščen, grad pa nacionaliziran. Leto kasneje, je bil junija odprt Kazensko poboljševalni dom za ženske in pozneje še druge kazenske ustanove. Od leta 1968, ko je bila v njem odprta razstava o slovenskih izgnancih, pa je namenjen predvsem muzejski in prireditveni dejavnosti. Po končanem denacionalizacijskem postopku v letu 2004 je grad v lasti Občine Krško, s celostno prenovljeno stavbo pa danes upravlja Kulturni dom Krško. Ob raznovrstnih dogodkih (koncerti, gledališke predstave, predavanja ...) se lahko obiskovalci na stalnih in občasnih razstavah seznanijo z zgodovino gradu, kraja in celotnega prostora. S sprehodom skozi stavbo dobijo vpogled v razvoj grajske arhitekture od romanike, gotike in renesanse do sodobnosti. Grad se ponaša z dvema kapelama: romansko iz 12. in gotsko iz 16. stoletja. Renesančni bivalni del z razkošno dvorano zaključuje soba z bogatimi freskarskimi poslikavami. Muzejske postavitve Muzeja novejše zgodovine Slovenije nam ponujajo vpogled v zgodovino delovanja menihov trapistov, usodo slovenskih izgnancev in čas, ko so na gradu delovale različne kazenske ustanove. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi grajsko pohištvo iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije, vedute Brestanice od konca 19. stoletja ter motive iz društvenega in družabnega življenja spoznavamo na predstavljenih razglednicah, na gradu pa so razstavljena tudi žlahtna odličja z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev najbolj znanega brestaniškega športnika Primoža Kozmusa. Prostor renesančne dvorane bogatijo likovna dela akademskega slikarja Jožeta Ciuhe, umetnostne razstave pa pripravljajo tudi v veliki dvorani, ki jo zaznamuje štirikrilno gotsko okno s kamnitim križem. Grad Rajhenburg sodi med najpomembnejše spomenike srednjeveške grajske arhitekture v Sloveniji, zato dajejo velik poudarek stavbni zgodovini objekta. V grajski kleti deluje peninoteka, muzejska trgovina pa ponuja kataloge razstav ter številne lokalne izdelke in brestaniško čokolado. Celovito prenovljeni grad s slikovito lego in vzorčno prenovljeno notranjostjo je tudi odličen ambient za poročne obrede, sodobna oprema pa omogoča, da je celotna stavba dostopna tudi gibalno oviranim osebam. Celostna prenova grajske stavbe, ki je potekala med letoma 2010 in 2012, je bila financirana v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov − prednostne usmeritve Mreženje kulturnih potencialov.
Ob vodi so nasajene jelše, veliko je navadne trdoleske z zanimivimi plodovi. V Penku so ob povodnjih lovili les in premog, tu je tudi pomnik partijskega srečanja 5. 5. 1941. Ob poti je tudi več urejenih kotičkov za ribolov in oddih. Mostove za železniško progo (1862, drugi tir 1944) so morali zaradi povišanega vodostaja utrditi. Roške jame, ki so jih izkopali pri gradnji železnice, so zaraščene, zdaj so vse zalite z vodo, včasih je bila v nekaterih voda samo ob res visoki Savi.
Cerkev svetega Kancijana je podružnična cerkev župnije Brestanica. Leži tik nad cesto Sevnica – Blanca - Brestanica in nad železniško progo. Cerkev je izredno ozka in dolga in utegne biti iz 16.stoletja, ker ima peščenaste oglene kamne obdelane še po gotskem načinu. Sicer pa okna in zvonik nakazujejo 17. stoletje.
HE Arto - Blanca (2010/2011) je tretja hidroelektrarna v verigi šestih HE na spodnji Savi z nazivno močjo 39,12 MW. Je pretočno akumulacijskega tipa z nameščenimi tremi vertikalnimi agregati z nazivnim pretokom 500 m3/s, s petimi pretočnimi polji in povprečno letno proizvodnjo 148 GWh (Nuklearna leta 2019 5.500). HE Arto - Blanca v slovenski elektroenergetski sistem prispeva približno en odstotek trenutne letne proizvodnje električne energije v Sloveniji, skladno s potrebami proizvaja tudi vršno energijo in nudi možnost izvajanja sistemskih storitev. Elektrarna je daljinsko vodena iz centra vodenja GEN in v normalnih hidroloških razmerah obratuje brez posadke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar