Na vlak ob 7.32 se nas na Železniški postaji Sevnica vkrca pet od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, na vlaku sta že dve, ko na Bregu izstopimo, nas čak še tretja pohodnica. Pravzaprav je naselje Breg z okrog 140 prebivalci malo vzhodneje, naprej od Gasilskega doma, Železniška postaja Breg pa spada pod Šentjur na Polju (do leta 1955 Sveti Jurij pri Loki) z okrog 80 prebivalci.
Med hišami in mimo prestavljene kapelice se sprehodimo do Save,
potem pa ob njej proti Hidroelektrarni Vrhovo. To so gradili od 1989 do 1993 in proizvede okrog 120 milijonov kilovatnh ur letno. Pod njo se v zatoku kopičijo smeti. Razveselimo se rumenih cvetov lučnika,
Megle se trgajo, v soncu se pokaže Kum, z mosta pri Vrhovem pa nazaj Lisca in Cerkev svetega Jurija.
Tu nas preseneti naš sošolec Janko z Vrhovega in sledi prijeten klepet in fotografiranje.
Ko pridemo na plano, se nam odpre pogled na Loko pri Zidanem Mostu preko Save z lovilci smeti.
Pri Bajerju beremo informativne table,
Pri Ribiškem domu občudujemo lepe hiške, zastonj pa se oziramo, da bi našli nutrije, ki jih je bilo na tem področju včasih kar veliko. Številni ribiči poskušajo svojo srečo, mi pa se oziramo proti Brunku in Žebniku. Lepo urejeni sadovnjaki na jablanah še vedno ponujajo sadove, ki so skrbno pokriti z mrežo.
Mimo Graščine Novi Dvor in parka z raznolikim drevjem pridemo do mosta,
po katerem spet dosežemo levi breg Save.
Lakota nas vodi na teraso lokala Bistro Križišče, kjer si privoščimo malico, Jožica pa poskrbi, da nismo žejne. Tu nas čaka še eno prijetno presenečenje: srečanje z ljubo Ljubo, našo vandrovsko prijateljico.
Vlak ob 12.05 ima nekaj zamude, vendar smo še pred eno v Sevnici.
Bilo je to dopoldne z ravno pravimi temperaturami za ne preveč naporen sprehod.
RADEČE
Sedež občine z
okoli 2000 prebivalci. Osnovna šola, Vrtec, Zdravstveni dom, Knjižnica, Društvo DPM, trgovine.
Na pokopališču stoji grobna
kapela viteške družine Gutmannsthal - Benvenuti, ki je bila pomembna za
Radeče od 1853 do 1926. Nanjo spominja tudi grb na Dvorcu Turn v starem
mestnem jedru, ki je bil sicer zgrajen v 16. stoletju (1575), leta 1860 pa mu
je ta družina dala sedanjo podobo. Na strmini nad Radečami so razvaline
starejšega gradu, ki so ga konec 13. stoletja zgradili sorodniki svibenske
gospode vitezi Ratschachi na nadmorski višini 272 metrov. V 15. stoletju so ga porušili,
spet obnovili in v 17. opustili. V zakupu so ga imele mnoge plemiške družine,
konec 18. stoletja pa pride v meščanske roke, od 1902 do 1907 je bil njegov
lastnik ljubljanski župan Ivan Hribar. Danes so od mogočnega gradu ostale le
razvaline vhodnega stolpa in nekaj obrambnega zidovja.
Ob Savi po Učni poti Savus. Ribiški dom s počitniškimi hišicami. Ribnik Bajer z
informativnimi tablami, v gozdu nad njim prostor za uživanje z razglednim
stolpom in udobnimi klopmi.
Graščina Dvor z nastankom v 16. stoletju in zanimivim parkom s starimi drevesi iz 19. stoletja. Nastajati je začel leta 1853. Leta 1913 je bilo v njem okoli sto različnih vrst drevja in grmovnic, leta 1949 ostane le še 19 redkih eksot, v zadnjem času pa so gozdarji popisali 548 dreves. Graščino je začel graditi Žiga Višnjegorski leta 1535, pred drugo svetovno vojno pride v last usmiljenih sester reda Svetega Vincencija, po vojni je nekaj časa sedež uprave Zasavskih premogovnikov. V precej zaščiteni zgradbi je zdaj Prevzgojni dom. V Wikipediji lahko preberemo: Prevzgojni dom Radeče je edini prevzgojni dom v Sloveniji. V njem so zaprti mladoletniki in mladoletnice, ki jim je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Prevzgojni dom ima kapaciteto 68 obsojencev. Prestajanje ukrepa traja od enega do treh let.
Stari železni most, ki so ga odprli leta 1894. Ob izgradnji je bil tretji največji most na področju tedanje Avstro-Ogrske, dokončan je bil v rekordnih enajstih mesecih. Nima podpornih nosilcev, dolg je 84, širok 6 metrov, njegova nosilnost pa je 12 ton. Posebnost železnega mostu je, da so vsi spoji med seboj kovičeni.
Cerkev svetega Petra iz
leta 1910. Zgodovina župnije sv. Peter Radeče sega v 14. stoletje. Že leta 1385
so Radeče imele lasten vikariat in stalnega duhovnika. Prvotna cerkev je stala
na območju današnje cerkve, približno širi metre nižje v samem osrčju
Starograjske ulice. Bila je lesena in naj bi nastala v obdobju pozne romanike.
Župna cerkev je postala leta 1618, takrat so jo tudi obnovili. Od te kamnite
gotske cerkve z lesenim zvonikom je ohranjen le še prezbiterij, sedanja zimska
kapela, posvečena Mariji Brezmadežni.
Pomen Radeč v času splavarjenja. Splav za turiste.
