Bistrica - 2. 7. 2026

Zaradi slabše vremenske napovedi za sredo gre skupina Posebna prijateljska potepanja na pot v četrtek z vlakom ob 6.13 iz Sevnica. Direktno do Jesenic nas pripelje, vendar imamo zaradi 14 minut zamude probleme: vlak za Novo Gorico nas ne počaka kljub sprevodnikovi obljubi, da bo. Dispetcher baje ni pravočasno sporočil. Poleg nas enajstih je na peronu še kar veliko drugih potnikov, naslednji vlak pa čez več kot dve uri. K sreči pa v počitniški sezoni vozi vlak Jesenice - Bohinjska Bistrica, počakati moramo do 9.45 - dobre pol ure. V tem času na hitro spijemo kavico, potem pa naprej. Ta vlak ne ustavlja na vseh postajah, tudi v Nomnju, kamor smo namenjeni, ne. Tu nam pride prav eden izmed P-jev, značilnih za našo skupino: prilagodljivost: zapeljemo se do Bohinjske Bistrice in odločimo za izvir, oziroma slapove Bistrice. Sredi maja smo bili že namenjeni tja, pa je bila pot zaradi visoke vode neprehodna. 

Desni posnetek: Marta Brežan.

Najprej pa fotografiranje po izstopu z vlaka, potem pa do Cerkve svetega Nikolaja. 

Cerkev je baročna, omenjena v Valvazorjevih časih (1689), pomembno prenovljena, oziroma pozidana konec 19. stoletja (1884). Sprehodimo se preko pokopališča in opazimo nagrobnik 43 žrtvam, ki so umrle pri gradnji bohinjskega železniškega predora, veliko partizanskih grobov in grobov z nam neznanimi priimki.

Iz središča Bohinjske Bistrice je označena pot do izvira Bistrice in podatek, da je do tja uro in petnajst minut. No, mi smo rabili nekaj več. Takoj opazimo, da je tokrat v rečici nekaj manj vode kot maja. To je največji pritok Save Bohinjke (desni), ki tri kilometre daleč zbira vode Bohinjsko - Tolminskih gora, izvira pa v grapi nad planino Osredki pod pobočjem Lisca. Niže voda teče v dveh slapovih, eden je preko jezu za elektrarno - elektriko so rabili za vrtanje Bohinjskega predora. Danes izvir polni vodovod za Bohinjsko Bistrico. Poleti slapova tudi presahneta, pozimi pa oblikujeta ledene zavese. 

Levi posnetek: Marta Brežan.

Najprej hodimo po cesti, občudujemo pogled na gore, potem preko mostu, še naprej po cesti, kmalu pa se v levo odcepi kamnita pot. 

Ves čas malo piha, od tu naprej pa hodimo skoraj ves čas po senci. Više pridemo na gozdno cesto in desno po njej skoraj po ravnem napredujemo proti izviru. Na koncu se pot spusti k vodi, ki se živahno pretaka med kamni, oblikuje pa tudi lepe tolmune. S pobočja na levi marsikje curlja voda, iz ene skale pa kar pravi izvir. 

Spodnje fotografije: Marta Brežan.

Odpre se nam čudovita kotanja z dvema slapovoma: enim ravnim, drugim razvejanim. Veliko ljudi se sonči ob vodi, najbolj pogumni pa celo zaplava po tolmunu - samo za kratek čas, voda je gotovo zelo mrzla. Ob slapovih so tudi zajetja in jez za elektrarno. Uživamo v zelenju, počivamo, se okrepčamo.

Po isti poti se vračamo, uživamo v cvetju kresničevja, omana in drugih drobnih cvetic. Na delu poti s kamni je treba posebno paziti, da nam ne spodrsne. Na koncu izvemo, da smo imeli pravzaprav srečo: načrtovani slap Grmečica pri Nomnju je čisto brez vode.

Do odhoda avtobusa imamo dobre pol ure časa, pohitimo v lokal Štrudl, kjer se večinoma posladkamo z jabolčnim ali mešanim zavitkom, tudi domače pivo nam ob tem zelo prija. Avtobus ob 15.55 ima kakšnih petnajst minut zamude, ima pa dovolj prostora za nas. V Ljubljani smo ob 17.20, ujamemo vlak ob 17.55 in smo okrog pol osmih v Sevnici.

Dan z uspešnim prilagajanjem.

Video:

Hinja pri Podborštu - 29. 6. 2026

Danes gre tudi Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica bolj zgodaj na pot: ob sedmih se dobimo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Pet nas je in z enim avtomobilom se odpeljemo proti Boštanju, kjer nastajajo zastoji zaradi del v krožišču, potem pa po dolini Mirne, zavijemo v Krmelj, potem naprej v Šentjanž in skozi naselje Hinje do rečice Hinje. Vinko in Ljubo dobro poznata te terene in kmalu parkiramo v senci ob vodi. 

Oziramo se v slikoviti breg z naseljem Podboršt, potem pa se napotimo v drugo smer - ob toku vode. Ta izvira v dveh krakih v hribih pri Šentjanžu, pri vasi Koludrje se združita, rečica teče skozi Krmelj in se pri Tržišču izliva v reko Mirno. Po široki brvi stopimo na levi breg, po katerem poteka široka pot, prevozna s traktorji. Kmalu ugotovimo, zakaj: ob vodi so nanizani travniki (loke), ki so že pokošeni. S hriba tu in tam priteče voda, ki naredi luže in treba je po blatu, vendar ni prehudo. 

Najlepše pa je hoditi po mehkih pokošenih travnikih. Levo in desno se dvigujejo gozdovi, smo sredi pravega zelenega bogastva v prijetni senci, dele travnikov pa osvetljuje jutranja sončna svetloba. Nekje levo nad nami je greben, kjer je bil včasih dnevni kop premoga (Tagbau), in smo ga že večkrat prehodili. Zadnji travnik in konec poti, od tu naprej je prostor le še za vodo, ki se ves čas prijetno razliva. Vinko in Slavica bredeta naprej in se v vodi prijetno hladita, ostali trije pa ob vodi. Vračamo se po isti poti in se na domiselno oblikovanem počivališču okrepčamo.

Foto: Ljubo Motore.

Foto: Vinko Šeško.

Brez kave tudi danes ne gre: privoščimo si jo v Medvedovem brlogu, potem pa domov, da se umaknemo vročini. Dobro je vedeti, da lahko v bližini najdemo kotičke za ohladitev.

Video:

Tržišče in Škovec - 24. 6. 2026

Tokrat malo bolj zgodaj: skupina Posebna prijateljska potepanja se v Sevnici vkrca na vlak ob 6.45 proti Trebnjemu. Devet nas je, v Tržišču pa nas pričaka domačinka Mimi. 

Najprej do velike pletenke, potem pa do lokala Mlinček, kjer nas Mimi kot dobra gostiteljica počasti s kavo. Nato krenemo mimo črpalke, trgovine in osnovne šole, on njej navkreber skozi Lanišče, kjer so včasih sejali lan. Od tu vidimo tri cerkve: Sveti Jurij, Sveta Trojica in Marijino vnebovzetje - veliko za kraj, ki ima samo okrog 200 prebivalcev. Po travniku se spustimo v dolino in v rosni travi operemo copate, potem pa v hrib v Kapljo vas. 

Sonce nas že dobro ogreva, zato nam prija, da se umaknemo v gozd v senco in uživamo na lepi mehki poti. Že so tu prve hiše Škovca, malo sončne ceste in potem skozi gozd do Počivališča Trata. Da se ne bi prehladile (same ženske smo), dezinficiramo grla kar z dvema pijačama, da bi bolj držalo. Zdaj pa navkreber mimo odcepa k izviru Šahovec in v središče vasi z nekaj nad 60 prebivalci (Škovljani so to). Jaz pa imam nekam prazne roke, seveda: palice sem pustila na počivališču. Žalostno gledam navzdol, potem bo treba spet gor, ko me dve sopohodnici razveselita - prinesli sta mi palice. Proti jugu se oziramo še proti eni cerkvi - Marijinega vnebovzetja na Svetem Vrhu in načrtujemo obisk v prihodnosti. 

Ustavimo se ob kozolcu, prirejenem za druženja, izkoristimo igrala  (zlasti gugalnice), potem pa se čudimo, kaj vse so v vasi dosegli v zadnjih letih. Res je lepo urejena, celo fasade hiš so v glavnem enotnih barv, leta 2010 pa so dobili pečat gostoljubja in dosegli prvo mesto kot izletniški kraj v Posavju in tretje mesto v državi. Sprehodimo se po vasi in ustavimo pri Zasebnem etnografskem muzeju Leopolda Borštnarja, ki nam ne nudi samo ogleda zbranega kmečkega orodja in starodobnikov, v prijetni senci tudi v miru malicamo.

Zdaj pa po cesti navzdol, v glavnem po senci, kratek postanek na Postajališču Rina in še nekaj zgodovine. Včasih je bil tu bogat izvir vode, ki so ga leta 1919 uredili za uporabo v gospodinjstvu in napajanje živine. Leta 1940 je izvir usahnil, voda se je pokazala na drugi strani hriba (izvir Šahovec), tu pa se pojavi samo še ob večjem deževju. V okolici so opuščeni rovi rudnika cinkove rude iz 18. in 19. stoletja, ki so jo predelovali v topilnici v Krmelju. Sicer pa je bil Škovec kot Šibkovec omenjen že v 15. stoletju.

Še vedno se spuščamo po cesti, potem pa mimo ribogojnice in mimo njiv proti Tržišču. Nepokošena trava nam spet malo očisti obuvala, razveseli pa nas skupina makov v žitu. Pri osnovni šoli "zašpilimo klobaso", potem pa jo že po kar vročem soncu mahamo proti Železniški postaji Tržišče. 

V senci čakamo na vlak, ki ima pol ure zamude, ampak pred eno smo v Sevnici.

Posnetki Marte Brežan:

Prijeten hlad v senci in poletno ogrevanje na soncu.

Video:

Lamperče (Drožanje) - 22. 6. 2026

Ponedeljek ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): zbiranje Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej kavica in klepet, potem pa z enim avtomobilom, ker nas je samo pet, proti staremu delu Sevnice in po Drožanjski cesti do Kozinčeve hiše v zaselku Začel (Drožanje). 

Parkiramo v senci in krenemo v gozd: najprej se malo dvignemo, potem pa po grebenu - ves čas po senci. Presodimo, kakšna bo letina v Venetovem vinogradu, ki se dviga nad njegovo zidanico posebne oblike. Oziramo pa se tudi proti jugu, v dolino: pod nami je Drožanjska cesta, nad njo grad, potem Konjsko in Lukovec nad Savo, zadaj v megli Gorjanci. 

Po travniku in ob njivi pridemo do Cerkve svetega Martina in poklepetamo z domačini. Na spletu lahko preberemo:

Cerkev Sv. Martina je v osnovi zelo stara, saj ima še romansko ladjo. V pisnih virih se cerkev prvič omenja leta 1581. Leta 1737 so cerkev domnevno barokizirali, povišali in obokali. Leta 1805 je med nevihto udarila vanjo strela in uničila cerkev. Leta 1839 je zopet nastal silen orkan in zopet je bila cerkev oropana stolpa in zvonov. In zopet so revni, a dobri ljudje obnovili stolp in kupili nove zvonove. Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar Sv. Martina iz leta 1881. Levi oltar s sliko Sv. Mihaela je iz 18. stoletja, na desnem pa sta na sliki upodobljena škofa Sv. Gregor in Urban.

Gostoljubni Ljubotov bratranec nas povabi v svojo klet, kjer najprej spijemo "jegra" za zdravje, potem pa sledi pokušina belega vina, za katerega trte sadijo šele v zadnjem času. Med tremi vinogradniki se razvije prava strokovna debata. Tudi laiki smo se lahko kaj naučili.

Spet se malo povzpnemo in uživamo v pogledu na Žabjek s Cerkvijo svetega Lovrenca, potem pa spustimo med vinogradi v gozd. Po cesti zdaj ni več daleč do našega avtomobila, s katerim se mimo Cerkve svetega Roka spustimo v Sevnico. Za slovo pa še osvežujoča pijača v lokalu Kruhek.

Foto: Vinko Šeško.

Foto: Ljubo Motore.

Lepo, ne preveč vroče dopoldne, ker smo izbirali poti po senci.

Video:

Cankarjev vrh in Tivoli - 18. 6. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja: dvanajst se nas pelje z vlakom v Ljubljano (odhod iz Sevnice ob 7.38), ena se nam pridruži v Ljubljani. 

Nepričakovano se pripeljemo na glavno železniško postajo in si kar tam privoščimo kavo in priboljške. Do Bavarskega dvora se napotimo peš in tja kmalu pripelje avtobus linije 18, s katerim se zapeljemo do postajališča Večna pot. Malo nazaj in že smo na poti na Cankarjev vrh. K sreči je speljana po senci, se pa kar precej vzpenja. 

Foto: Marta Brežan.

Spodnja posnetka: Marjetka Sagaj.

Pa ne dolgo: v manj kot pol ure smo pri Cerkvi Marijinega obiskovanja, izpred katere zremo proti Krimu. Spustimo se do Gostilne Rožnik, ki nas preseneti s ponudbo jedi z žlico (jota, ričet, golaž) in sladkih priboljškov. Seveda vse skupaj izkoristimo, tudi tekoče zadeve.

Spodnji posnetki: Marta Brežan in Nada Knez.

Naprej pa po široki poti v smeri Šišenskega hriba, ki ga pa ne osvojimo, prej zavijemo navzdol proti Tivoliju. Na robu gozda sledi kratek počitek, potem pa pod Tivolskim gradom po Jakopičevim sprehajališču, kjer so razstavljeni zanimivi posnetki izseljeniških srečanj in piknikov. Kar po tratah krenemo proti ribniku in se vmes ozremo na spomenika Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja. 

Ribnik nas preseneti z bogastvom belih in rdečih cvetov lokvanja, vmes pa drsi po vodi družina labodov s štirimi še sivimi mladiči. 

Tudi vrtnice zraven ribnika še lepo cvetijo in kar ne moremo se ločiti od vseh njihovih lepot. Lokal Čolnarna je lepo obnovljen in se v njem lahko okrepčamo.

Ozračje se je precej segrelo, zato nam je kar prav, da je postajališče linije 14 Pod Rožnikom v bližini in se lepo na hladnem zapeljemo do Bavarskega dvora. Od tam na Železniško postajo Ljubljana ni daleč, regionalni vlak ob 15.35 odpelje z nje in ne s "Vzhodne postaje" z nadomestnimi peroni, okrog petih smo v Sevnici.

Nekaj podatkov je pod videom.
Video:

Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib obsega okrog 460 hektarov površine in je za Ljubljano poleg Golovca (827 hektarov) pomembna zelena površina. To je mestni gozd, gozd s posebnim pomenom, ki pa je pretežno v privatni lasti. V njem so živalski vrt, smučarski objekti, Koseški bajer v nekdanjem glinokopu, naravna rezervata Mostec in Mali Rožnik, pomembna mokrišča. V parku najdemo skoraj tri tisoč vrst organizmov. Veliko je pohodniških poti, na žalost niso označene, označena je le krožna učna Jesenkova pot. To območje obišče milijon in sedem sto tisoč obiskovalcev in obiskovalk letno, na dan 200 - 250, včasih zabeležijo tisoč do dva tisoč prehodov dnevno. Včasih je bilo tu zavetišče za gobavce in pribežališče mestnim prebivalcem v času epidemij.

Del Rožnika se imenuje Cankarjev vrh na nadmorski višini 394 metrov (višji je Šišenski hrib - 429 metrov). V Gostilni Rožnik, ki ima osnovo že v 19. stoletju, je od 1910 do 1917 živel Ivan Cankar in tu baje napisal delo Podobe iz sanj. V tem času so ga obiskovali prijatelji, med njimi tudi Oton Župančič. V manjši stavbi so uredili spominsko sobo, ki pa je le redko odprta, na dvorišču stoji tudi Cankarjev kip, ki ga je oblikoval kipar Frančišek Smerdu. V bližini se dviga Cerkev Marijinega obiskovanja z značilno rdečkasto barvo. Cerkev je tu bila že v 16. stoletju, to pa so zgradili v 18. stoletju, je baročna z opremo iz 19. stoletja. Travnik pod cerkvijo poznamo po prvomajskih praznovanjih, tu so do pred kratkim podeljevali tudi nagrado kresnik za najboljši roma preteklega leta.

Park Tivoli nosi ime po zabaviščnem parku v Københavnu na Danskem (iz leta 1843 - najstarejši na svetu), podobna pa sta tudi v Rimu in Parizu. V baročnem obdobju so v Ljubljani nekateri lastniki načrtno urejali svojo okolico. Načrt za prvi javni park pa je nastal v času Ilirskih provinc, oblikoval ga je francoski inženir Blanchard. Odprli so ga leta 1813. V njem so delali različni vrtnarji, županu Ivanu Hribarju je svetoval tudi Maks Fabijani. Med 1921 in 1939 je park preuredil Jože Plečnik. V njem so sedaj otroška igrišča, Kopališče Ilirija, Športna dvorana Tivoli, Cekinov grad (Muzej novejše zgodovine) in Tivolski grad (Mednarodni grafični likovni center). Ribnik ima bogato zgodovino: uredilo ga je nemško drsalno društvo za drsanje in čolnarjenje, leta 1906 ga prevzame občina. Med obema vojnama opustijo drsanje, kasneje tudi čolnarjenje. Danes so v njem okrasne in druge ribe, lepo so se razrasli lokvanji, med njimi plava labodji par. Ribnik vsebuje 5000 - 7700 kubičnih metrov vode, njegove mere so 140 krat 50 metrov, globina 0,9 - 1,3 metra. V bližini je rastlinjak in manjši botanični vrt, največ je nasajenih vrtnic.

Volčji Potok - 8. 6. 2026

Vremenska napoved za dneve od torka do petka: dež, torej ostane za potepanje ponedeljek. Pet se na zbere za vlak ob 7.38 z Železniške postaje Sevnica, ena se nam pridruži v Ljubljani. Ob desetih nas avtobus odpelje proti Volčjemu Potoku in v manj kot uri smo na cilju.

Vstopnina devet evrov in pol za upokojene in že smo v soncu obsijanem Arboretumu. Danes nas zanimajo predvsem vrtnice in prve so na vrsti tiste papeške, ki so jih vzgojili iz cepičev vatikanskih vrtov in poletne rezidence v Castel Gandolfu. 

Foto: Marta Brežan in Marjetka Sagaj.

Rožni vrt je v obliki geometrijskega vzorca Trga svetega Peta v Vatikanu, krasi pa ga tudi kip Terezije iz Lisieuxa.

Ne pozabimo na orhideje, kaktuse in metulje, 

potem pa se podamo v zgornji rozarij, ki ga urejajo že od leta 1963 in pričara bogastvo 600 vrst vrtnic (skupaj jih je v parku okrog 1.300 vrst). Najrazličnejše barve, oblike, tudi dišeče, nekatere plezajo po drevju in z njimi tvorijo razkošne šopke.

Foto: Marta Brežan.

V enem od ribnikov so zacveteli lokvanji, pri slapu pa se košatijo različne vrste host.

Nekaj se nas odpravi po gozdu na vrh hriba z ostanki gradu, ki je bil že v 17. stoletju razvalina. Povzpnemo se po 47 stopnicah na deset metrov visoki razgledni stolp, ki so ga postavili leta 2023. Z njega se nam odpira pogled proti jugu, proti severu pa se nam kažejo Kamniško-Savinjske  Alpe s Kamniškim sedlom. 

Spustimo se spet v dolino in sprehodimo še do travnika s spodnjim rozarijem. Razveselijo nas košati cvetoči grmi in spet vzpenjalke po drevesih.

V tako lepem okolju čas res hitro mine in že moramo na avtobus ob treh proti Ljubljani, potem pa z vlakom domov.

Dobra odločitev za obisk na dan, ki je bil s soncem obsijan.

Nekaj podrobnosti:

Posestvo Volčji Potok so imeli različni lastniki: ob koncu 16. stoletja družine Bonhomo, potem Burger, Gozani, leta 1882 pa ga je kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan I in leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil.  Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike. Leta 1944 so partizani okrog 300 let staro graščino po nepotrebnem uničili in nanjo spominja kulisa. Po drugi svetovni vojni so področje nacionalizirali. V času druge svetovne vojne je Leon pred Nemci pobegnil v Ljubljano, po njej mu je uspelo ohraniti park in je bil nekaj časa neformalni upravitelj. Tu je leta 1949 tudi umrl in je pokopan na Homcu. Znan je njegov najmlajši sin Ferry Souvan (1919 - 1974), podjetnik, besedilopisec in  skladatelj, ki je za Avsenike napisal veliko uspešnic: Tam, kjer murke cveto, Na Robleku, Pri Joževcu ...

Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska in gozdarska fakulteta v Ljubljani. Danes je Arboretum Volčji Potok samostojni subjekt in kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je 5000 dreves, 1300 vrtnic in dva milijona tulipanov ter narcis (300 vrst).

Razvaline srednjeveškega gradu so iz časa okrog leta 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili. V Slavi Vojvodine Kranjske ga je leta 1689 omenjal že Valvasor. Vrh grajskega hriba z ostanki močnega zidovja je vreden ogleda, predvsem pa bodo z njim zadovoljni ljubitelji odprtih razgledov, saj so v marcu 2023 ob ruševinah gradu postavili nov razgledni stolp. Ta  obiskovalcem ponuja pogled na ruševine in na širšo okolico Arboretuma Volčji Potok. Stolp je visok 10 m in je izdelan iz jeklene konstrukcije. Ima 4 nosilne stebre, 6 podestov in 47 stopnic. Projektno nalogo je sprejelo projektivno podjetje Ambient d.o.o., vodja projekta je bila Marija Magdalena Kregar, univ. dipl. inž. arh., načrt pa je izdelal Miha Jaklič, univ. dipl. inž. grad. Največje dovoljeno število ljudi na razgledni ploščadi je 12.

Botanični vrt Univerze v Mariboru - 4. 6. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja: z vlakom ob 7.38 iz Sevnice v Maribor s prestopanjem v Zidanem Mostu. Kar 25 se nas nabere in zaradi zamude vlaka je treba na hitro spiti kavo na Avtobusni postaji Maribor, potem pa ujeti avtobus linije P11 za smer Razvanje. Izstopimo na zadnjem postajališču pred Botaničnim vrtom Univerze v Mariboru v naselju Pivola pri Hočah. Plačamo šest evrov vstopnine po osebi in se napotimo raziskovat področje, ki ga je začela zasajevati družina Ipavec v 19. stoletju kot zasebno zbirko. Iz tega obdobja so orjaške sekvoje: ko je leta 1994 Fakulteta za kmetijstvo dobila v upravljanje Pohorski dvor, je doktor Kranjčič sprožil postopek za odkup parcele z njimi in tako začel uresničevati zamisel o Botaničnem vrtu, ki danes obsega čez 15 hektarov. To je prijeten kraj za sprehode, oglede, kulturne in druge prireditve (Vrtnice in vino). Pohorski dvor s parkom je zrasel na osnovi gradu Homboš, ki je prvič omenjen v 12. stoletju, več lastnikov ga je večkrat dograjevalo in spreminjalo, po vojni je bil podržavljen, služil kot sanatorij za pljučne bolezni, pozneje pa tudi kot psihiatrična bolnica. Danes je sedež Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede z okrog 400 hektari zemlje.

Ob poti kmalu odkrijemo zrele jagode, mesojede rastline pa nas ne privlačijo preveč. Najprej se ustavimo v sobi z mizami, stoli in avtomati za pijače in prigrizke, ki jih komaj pripravimo do tega, da nas ubogajo. Meni poleg kave avtomat vrne še več kovancev, kot sem jih plačala. Tudi priložnost za stranišče je vredno izrabiti.

Med drevesi ne prezremo številnih gomil najbolj ohranjenega starejše železodobnega grobišča. Smo namreč na področju Paštele - ene najpomembnejših naselbin med Alpami in Panonsko nižino, ki je od devetega do šestega stoletja pred našim štetjem segala od Habakuka do Pivole. Nekaj gomil na polju so uničili z oranjem, nekaj z vojaškim skladiščem, v gozdu jih je pa še veliko ostalo. 

V muzejčku je predstavljen delček načina bivanja v naselbini, ogledali pa smo si tudi film o njej. Raziskali so način prehrane: pivo iz zelišči, kruh iz enozrnice, smokve z medom in zmletimi orehi. Danes poskušajo spet saditi in sejati rastline iz tistega časa.

Po lepem sončnem vremenu se napotimo med gredicami različnih rastlin, ob robu nas spremljajo cvetoče grmovnice, na hribčku pozdravi pravi skalnjak.

Dva posnetka sta delo Helene Ševerkar.

Nad vse pa so lepi nasadi različnih vrst vrtnic. Ene se že osipajo, druge bahato cvetijo, popki nekaterih se šele pripravljajo na cvetenje. Koliko barv in oblik, pri nekaterih tudi opojnega vonja!

Sedemo na klopi v senco, da se oči odpočijejo od lepot, 

potem pa sprehodimo po sadno-zelenjavnem vrtu, kjer že zori ribez, več vrst češenj - vse vabi, da sežeš po njih. Blagodejna senca iglavcev nas ohladi, navdušijo nas sekvoje in kleki, pa tudi druge različne vrste zelenih lepotcev.

Vračamo se mimo vrtnic in skozi gozd z gomilami, na koncu nas pozdravijo še zadnji cvetovi rododendronov.

Z avtobusom ob 13.45 se vračamo v Maribor, nekateri potem direktno na vlak, 

nekaj pa se nas sprehodi po Lentu, kjer je vse pripravljeno za Žametno večerjo na prostem. Tudi mi sedemo k poznemu kosilu v lokalu blizu tržnice, na vlak odidemo ob 17.20 in smo okrog pol osmih v Sevnici.

Dan, poln barv in slikovitih motivov.

Video: