Danes gre tudi Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica bolj zgodaj na pot: ob sedmih se dobimo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Pet nas je in z enim avtomobilom se odpeljemo proti Boštanju, kjer nastajajo zastoji zaradi del v krožišču, potem pa po dolini Mirne, zavijemo v Krmelj, potem naprej v Šentjanž in skozi naselje Hinje do rečice Hinje. Vinko in Ljubo dobro poznata te terene in kmalu parkiramo v senci ob vodi.
Oziramo se v slikoviti breg z naseljem Podboršt, potem pa se napotimo v drugo smer - ob toku vode. Ta izvira v dveh krakih v hribih pri Šentjanžu, pri vasi Koludrje se združita, rečica teče skozi Krmelj in se pri Tržišču izliva v reko Mirno. Po široki brvi stopimo na levi breg, po katerem poteka široka pot, prevozna s traktorji. Kmalu ugotovimo, zakaj: ob vodi so nanizani travniki (loke), ki so že pokošeni. S hriba tu in tam priteče voda, ki naredi luže in treba je po blatu, vendar ni prehudo.
Najlepše pa je hoditi po mehkih pokošenih travnikih. Levo in desno se dvigujejo gozdovi, smo sredi pravega zelenega bogastva v prijetni senci, dele travnikov pa osvetljuje jutranja sončna svetloba. Nekje levo nad nami je greben, kjer je bil včasih dnevni kop premoga (Tagbau), in smo ga že večkrat prehodili. Zadnji travnik in konec poti, od tu naprej je prostor le še za vodo, ki se ves čas prijetno razliva. Vinko in Slavica bredeta naprej in se v vodi prijetno hladita, ostali trije pa ob vodi. Vračamo se po isti poti in se na domiselno oblikovanem počivališču okrepčamo.
Foto: Ljubo Motore.
Foto: Vinko Šeško.
Brez kave tudi danes ne gre: privoščimo si jo v Medvedovem brlogu, potem pa domov, da se umaknemo vročini. Dobro je vedeti, da lahko v bližini najdemo kotičke za ohladitev.
Tokrat malo bolj zgodaj: skupina Posebna prijateljska potepanja se v Sevnici vkrca na vlak ob 6.45 proti Trebnjemu. Devet nas je, v Tržišču pa nas pričaka domačinka Mimi.
Najprej do velike pletenke, potem pa do lokala Mlinček, kjer nas Mimi kot dobra gostiteljica počasti s kavo. Nato krenemo mimo črpalke, trgovine in osnovne šole, on njej navkreber skozi Lanišče, kjer so včasih sejali lan. Od tu vidimo tri cerkve: Sveti Jurij, Sveta Trojica in Marijino vnebovzetje - veliko za kraj, ki ima samo okrog 200 prebivalcev. Po travniku se spustimo v dolino in v rosni travi operemo copate, potem pa v hrib v Kapljo vas.
Sonce nas že dobro ogreva, zato nam prija, da se umaknemo v gozd v senco in uživamo na lepi mehki poti. Že so tu prve hiše Škovca, malo sončne ceste in potem skozi gozd do Počivališča Trata. Da se ne bi prehladile (same ženske smo), dezinficiramo grla kar z dvema pijačama, da bi bolj držalo. Zdaj pa navkreber mimo odcepa k izviru Šahovec in v središče vasi z nekaj nad 60 prebivalci (Škovljani so to). Jaz pa imam nekam prazne roke, seveda: palice sem pustila na počivališču. Žalostno gledam navzdol, potem bo treba spet gor, ko me dve sopohodnici razveselita - prinesli sta mi palice. Proti jugu se oziramo še proti eni cerkvi - Marijinega vnebovzetja na Svetem Vrhu in načrtujemo obisk v prihodnosti.
Ustavimo se ob kozolcu, prirejenem za druženja, izkoristimo igrala (zlasti gugalnice), potem pa se čudimo, kaj vse so v vasi dosegli v zadnjih letih. Res je lepo urejena, celo fasade hiš so v glavnem enotnih barv, leta 2010 pa so dobili pečat gostoljubja in dosegli prvo mesto kot izletniški kraj v Posavju in tretje mesto v državi. Sprehodimo se po vasi in ustavimo pri Zasebnem etnografskem muzeju Leopolda Borštnarja, ki nam ne nudi samo ogleda zbranega kmečkega orodja in starodobnikov, v prijetni senci tudi v miru malicamo.
Zdaj pa po cesti navzdol, v glavnem po senci, kratek postanek na Postajališču Rina in še nekaj zgodovine. Včasih je bil tu bogat izvir vode, ki so ga leta 1919 uredili za uporabo v gospodinjstvu in napajanje živine. Leta 1940 je izvir usahnil, voda se je pokazala na drugi strani hriba (izvir Šahovec), tu pa se pojavi samo še ob večjem deževju. V okolici so opuščeni rovi rudnika cinkove rude iz 18. in 19. stoletja, ki so jo predelovali v topilnici v Krmelju. Sicer pa je bil Škovec kot Šibkovec omenjen že v 15. stoletju.
Še vedno se spuščamo po cesti, potem pa mimo ribogojnice in mimo njiv proti Tržišču. Nepokošena trava nam spet malo očisti obuvala, razveseli pa nas skupina makov v žitu. Pri osnovni šoli "zašpilimo klobaso", potem pa jo že po kar vročem soncu mahamo proti Železniški postaji Tržišče.
V senci čakamo na vlak, ki ima pol ure zamude, ampak pred eno smo v Sevnici.
Posnetki Marte Brežan:
Prijeten hlad v senci in poletno ogrevanje na soncu.
Ponedeljek ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica): zbiranje Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Najprej kavica in klepet, potem pa z enim avtomobilom, ker nas je samo pet, proti staremu delu Sevnice in po Drožanjski cesti do Kozinčeve hiše v zaselku Začel (Drožanje).
Parkiramo v senci in krenemo v gozd: najprej se malo dvignemo, potem pa po grebenu - ves čas po senci. Presodimo, kakšna bo letina v Venetovem vinogradu, ki se dviga nad njegovo zidanico posebne oblike. Oziramo pa se tudi proti jugu, v dolino: pod nami je Drožanjska cesta, nad njo grad, potem Konjsko in Lukovec nad Savo, zadaj v megli Gorjanci.
Po travniku in ob njivi pridemo do Cerkve svetega Martina in poklepetamo z domačini. Na spletu lahko preberemo:
Cerkev Sv. Martina je v osnovi zelo stara, saj ima še romansko ladjo. V pisnih virih se cerkev prvič omenja leta 1581. Leta 1737 so cerkev domnevno barokizirali, povišali in obokali. Leta 1805 je med nevihto udarila vanjo strela in uničila cerkev. Leta 1839 je zopet nastal silen orkan in zopet je bila cerkev oropana stolpa in zvonov. In zopet so revni, a dobri ljudje obnovili stolp in kupili nove zvonove. Cerkev ima tri oltarje. Veliki oltar Sv. Martina iz leta 1881. Levi oltar s sliko Sv. Mihaela je iz 18. stoletja, na desnem pa sta na sliki upodobljena škofa Sv. Gregor in Urban.
Gostoljubni Ljubotov bratranec nas povabi v svojo klet, kjer najprej spijemo "jegra" za zdravje, potem pa sledi pokušina belega vina, za katerega trte sadijo šele v zadnjem času. Med tremi vinogradniki se razvije prava strokovna debata. Tudi laiki smo se lahko kaj naučili.
Spet se malo povzpnemo in uživamo v pogledu na Žabjek s Cerkvijo svetega Lovrenca, potem pa spustimo med vinogradi v gozd. Po cesti zdaj ni več daleč do našega avtomobila, s katerim se mimo Cerkve svetega Roka spustimo v Sevnico. Za slovo pa še osvežujoča pijača v lokalu Kruhek.
Foto: Vinko Šeško.
Foto: Ljubo Motore.
Lepo, ne preveč vroče dopoldne, ker smo izbirali poti po senci.
Skupina Posebna prijateljska potepanja: dvanajst se nas pelje z vlakom v Ljubljano (odhod iz Sevnice ob 7.38), ena se nam pridruži v Ljubljani.
Nepričakovano se pripeljemo na glavno železniško postajo in si kar tam privoščimo kavo in priboljške. Do Bavarskega dvora se napotimo peš in tja kmalu pripelje avtobus linije 18, s katerim se zapeljemo do postajališča Večna pot. Malo nazaj in že smo na poti na Cankarjev vrh. K sreči je speljana po senci, se pa kar precej vzpenja.
Foto: Marta Brežan.
Spodnja posnetka: Marjetka Sagaj.
Pa ne dolgo: v manj kot pol ure smo pri Cerkvi Marijinega obiskovanja, izpred katere zremo proti Krimu. Spustimo se do Gostilne Rožnik, ki nas preseneti s ponudbo jedi z žlico (jota, ričet, golaž) in sladkih priboljškov. Seveda vse skupaj izkoristimo, tudi tekoče zadeve.
Spodnji posnetki: Marta Brežan in Nada Knez.
Naprej pa po široki poti v smeri Šišenskega hriba, ki ga pa ne osvojimo, prej zavijemo navzdol proti Tivoliju. Na robu gozda sledi kratek počitek, potem pa pod Tivolskim gradom po Jakopičevim sprehajališču, kjer so razstavljeni zanimivi posnetki izseljeniških srečanj in piknikov. Kar po tratah krenemo proti ribniku in se vmes ozremo na spomenika Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja.
Ribnik nas preseneti z bogastvom belih in rdečih cvetov lokvanja, vmes pa drsi po vodi družina labodov s štirimi še sivimi mladiči.
Tudi vrtnice zraven ribnika še lepo cvetijo in kar ne moremo se ločiti od vseh njihovih lepot. Lokal Čolnarna je lepo obnovljen in se v njem lahko okrepčamo.
Ozračje se je precej segrelo, zato nam je kar prav, da je postajališče linije 14 Pod Rožnikom v bližini in se lepo na hladnem zapeljemo do Bavarskega dvora. Od tam na Železniško postajo Ljubljana ni daleč, regionalni vlak ob 15.35 odpelje z nje in ne s "Vzhodne postaje" z nadomestnimi peroni, okrog petih smo v Sevnici.
Nekaj podatkov je pod videom. Video:
Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib obsega okrog 460 hektarov površine in je za Ljubljano poleg Golovca (827 hektarov) pomembna zelena površina. To je mestni gozd, gozd s posebnim pomenom, ki pa je pretežno v privatni lasti. V njem so živalski vrt, smučarski objekti, Koseški bajer v nekdanjem glinokopu, naravna rezervata Mostec in Mali Rožnik, pomembna mokrišča. V parku najdemo skoraj tri tisoč vrst organizmov. Veliko je pohodniških poti, na žalost niso označene, označena je le krožna učna Jesenkova pot. To območje obišče milijon in sedem sto tisoč obiskovalcev in obiskovalk letno, na dan 200 - 250, včasih zabeležijo tisoč do dva tisoč prehodov dnevno. Včasih je bilo tu zavetišče za gobavce in pribežališče mestnim prebivalcem v času epidemij.
Del Rožnika se imenuje Cankarjev vrh na nadmorski višini 394 metrov (višji je Šišenski hrib - 429 metrov). V Gostilni Rožnik, ki ima osnovo že v 19. stoletju, je od 1910 do 1917 živel Ivan Cankar in tu baje napisal delo Podobe iz sanj. V tem času so ga obiskovali prijatelji, med njimi tudi Oton Župančič. V manjši stavbi so uredili spominsko sobo, ki pa je le redko odprta, na dvorišču stoji tudi Cankarjev kip, ki ga je oblikoval kipar Frančišek Smerdu. V bližini se dviga Cerkev Marijinega obiskovanja z značilno rdečkasto barvo. Cerkev je tu bila že v 16. stoletju, to pa so zgradili v 18. stoletju, je baročna z opremo iz 19. stoletja. Travnik pod cerkvijo poznamo po prvomajskih praznovanjih, tu so do pred kratkim podeljevali tudi nagrado kresnik za najboljši roma preteklega leta.
Park Tivoli nosi ime po zabaviščnem parku v Københavnu na Danskem (iz leta 1843 - najstarejši na svetu), podobna pa sta tudi v Rimu in Parizu. V baročnem obdobju so v Ljubljani nekateri lastniki načrtno urejali svojo okolico. Načrt za prvi javni park pa je nastal v času Ilirskih provinc, oblikoval ga je francoski inženir Blanchard. Odprli so ga leta 1813. V njem so delali različni vrtnarji, županu Ivanu Hribarju je svetoval tudi Maks Fabijani. Med 1921 in 1939 je park preuredil Jože Plečnik. V njem so sedaj otroška igrišča, Kopališče Ilirija, Športna dvorana Tivoli, Cekinov grad (Muzej novejše zgodovine) in Tivolski grad (Mednarodni grafični likovni center). Ribnik ima bogato zgodovino: uredilo ga je nemško drsalno društvo za drsanje in čolnarjenje, leta 1906 ga prevzame občina. Med obema vojnama opustijo drsanje, kasneje tudi čolnarjenje. Danes so v njem okrasne in druge ribe, lepo so se razrasli lokvanji, med njimi plava labodji par. Ribnik vsebuje 5000 - 7700 kubičnih metrov vode, njegove mere so 140 krat 50 metrov, globina 0,9 - 1,3 metra. V bližini je rastlinjak in manjši botanični vrt, največ je nasajenih vrtnic.
Vremenska napoved za dneve od torka do petka: dež, torej ostane za potepanje ponedeljek. Pet se na zbere za vlak ob 7.38 z Železniške postaje Sevnica, ena se nam pridruži v Ljubljani. Ob desetih nas avtobus odpelje proti Volčjemu Potoku in v manj kot uri smo na cilju.
Vstopnina devet evrov in pol za upokojene in že smo v soncu obsijanem Arboretumu. Danes nas zanimajo predvsem vrtnice in prve so na vrsti tiste papeške, ki so jih vzgojili iz cepičev vatikanskih vrtov in poletne rezidence v Castel Gandolfu.
Foto: Marta Brežan in Marjetka Sagaj.
Rožni vrt je v obliki geometrijskega vzorca Trga svetega Peta v Vatikanu, krasi pa ga tudi kip Terezije iz Lisieuxa.
Ne pozabimo na orhideje, kaktuse in metulje,
potem pa se podamo v zgornji rozarij, ki ga urejajo že od leta 1963 in pričara bogastvo 600 vrst vrtnic (skupaj jih je v parku okrog 1.300 vrst). Najrazličnejše barve, oblike, tudi dišeče, nekatere plezajo po drevju in z njimi tvorijo razkošne šopke.
Foto: Marta Brežan.
V enem od ribnikov so zacveteli lokvanji, pri slapu pa se košatijo različne vrste host.
Nekaj se nas odpravi po gozdu na vrh hriba z ostanki gradu, ki je bil že v 17. stoletju razvalina. Povzpnemo se po 47 stopnicah na deset metrov visoki razgledni stolp, ki so ga postavili leta 2023. Z njega se nam odpira pogled proti jugu, proti severu pa se nam kažejo Kamniško-Savinjske Alpe s Kamniškim sedlom.
Spustimo se spet v dolino in sprehodimo še do travnika s spodnjim rozarijem. Razveselijo nas košati cvetoči grmi in spet vzpenjalke po drevesih.
V tako lepem okolju čas res hitro mine in že moramo na avtobus ob treh proti Ljubljani, potem pa z vlakom domov.
Dobra odločitev za obisk na dan, ki je bil s soncem obsijan.
Nekaj podrobnosti:
Posestvo Volčji Potok so imeli različni lastniki: ob koncu 16. stoletja družine Bonhomo, potem Burger, Gozani, leta 1882 pa ga je kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan I in leta 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike. Leta 1944 so partizani okrog 300 let staro graščino po nepotrebnem uničili in nanjo spominja kulisa. Po drugi svetovni vojni so področje nacionalizirali. V času druge svetovne vojne je Leon pred Nemci pobegnil v Ljubljano, po njej mu je uspelo ohraniti park in je bil nekaj časa neformalni upravitelj. Tu je leta 1949 tudi umrl in je pokopan na Homcu. Znan je njegov najmlajši sin Ferry Souvan (1919 - 1974), podjetnik, besedilopisec in skladatelj, ki je za Avsenike napisal veliko uspešnic: Tam, kjer murke cveto, Na Robleku, Pri Joževcu ...
Arboretum Volčji Potok, tudi Souvanov park, je načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin (dreves in grmovnic, ki služijo v raziskovalno-prosvetne namene). Nahaja se poleg istoimenskega naselja Volčji Potok (400 prebivalcev, res so ga v preteklosti kdaj ogrožali volkovi iz bližnjih gozdov), v bližini Radomelj. Osrednji slovenski arboretum je 1952 kot študijsko središče ustanovila Agronomska in gozdarska fakulteta v Ljubljani. Danes je Arboretum Volčji Potok samostojni subjekt in kulturno-prosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Razteza se na 88 hektarih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarov gozda, v katerem je zlasti pomembna v Sloveniji redka združba jelke in trokrpega mahu. V njem je 5000 dreves, 1300 vrtnic in dva milijona tulipanov ter narcis (300 vrst).
Razvaline srednjeveškega gradu so iz časa okrog leta 1500, ki so ga konec 17. stoletja že opustili. V Slavi Vojvodine Kranjske ga je leta 1689 omenjal že Valvasor. Vrh grajskega hriba z ostanki močnega zidovja je vreden ogleda, predvsem pa bodo z njim zadovoljni ljubitelji odprtih razgledov, saj so v marcu 2023 ob ruševinah gradu postavili nov razgledni stolp. Ta obiskovalcem ponuja pogled na ruševine in na širšo okolico Arboretuma Volčji Potok. Stolp je visok 10 m in je izdelan iz jeklene konstrukcije. Ima 4 nosilne stebre, 6 podestov in 47 stopnic. Projektno nalogo je sprejelo projektivno podjetje Ambient d.o.o., vodja projekta je bila Marija Magdalena Kregar, univ. dipl. inž. arh., načrt pa je izdelal Miha Jaklič, univ. dipl. inž. grad. Največje dovoljeno število ljudi na razgledni ploščadi je 12.
Skupina Posebna prijateljska potepanja: z vlakom ob 7.38 iz Sevnice v Maribor s prestopanjem v Zidanem Mostu. Kar 25 se nas nabere in zaradi zamude vlaka je treba na hitro spiti kavo na Avtobusni postaji Maribor, potem pa ujeti avtobus linije P11 za smer Razvanje. Izstopimo na zadnjem postajališču pred Botaničnim vrtom Univerze v Mariboru v naselju Pivola pri Hočah. Plačamo šest evrov vstopnine po osebi in se napotimo raziskovat področje, ki ga je začela zasajevati družina Ipavec v 19. stoletju kot zasebno zbirko. Iz tega obdobja so orjaške sekvoje: ko je leta 1994 Fakulteta za kmetijstvo dobila v upravljanje Pohorski dvor, je doktor Kranjčič sprožil postopek za odkup parcele z njimi in tako začel uresničevati zamisel o Botaničnem vrtu, ki danes obsega čez 15 hektarov. To je prijeten kraj za sprehode, oglede, kulturne in druge prireditve (Vrtnice in vino). Pohorski dvor s parkom je zrasel na osnovi gradu Homboš, ki je prvič omenjen v 12. stoletju, več lastnikov ga je večkrat dograjevalo in spreminjalo, po vojni je bil podržavljen, služil kot sanatorij za pljučne bolezni, pozneje pa tudi kot psihiatrična bolnica. Danes je sedež Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede z okrog 400 hektari zemlje.
Ob poti kmalu odkrijemo zrele jagode, mesojede rastline pa nas ne privlačijo preveč. Najprej se ustavimo v sobi z mizami, stoli in avtomati za pijače in prigrizke, ki jih komaj pripravimo do tega, da nas ubogajo. Meni poleg kave avtomat vrne še več kovancev, kot sem jih plačala. Tudi priložnost za stranišče je vredno izrabiti.
Med drevesi ne prezremo številnih gomil najbolj ohranjenega starejše železodobnega grobišča. Smo namreč na področju Paštele - ene najpomembnejših naselbin med Alpami in Panonsko nižino, ki je od devetega do šestega stoletja pred našim štetjem segala od Habakuka do Pivole. Nekaj gomil na polju so uničili z oranjem, nekaj z vojaškim skladiščem, v gozdu jih je pa še veliko ostalo.
V muzejčku je predstavljen delček načina bivanja v naselbini, ogledali pa smo si tudi film o njej. Raziskali so način prehrane: pivo iz zelišči, kruh iz enozrnice, smokve z medom in zmletimi orehi. Danes poskušajo spet saditi in sejati rastline iz tistega časa.
Po lepem sončnem vremenu se napotimo med gredicami različnih rastlin, ob robu nas spremljajo cvetoče grmovnice, na hribčku pozdravi pravi skalnjak.
Dva posnetka sta delo Helene Ševerkar.
Nad vse pa so lepi nasadi različnih vrst vrtnic. Ene se že osipajo, druge bahato cvetijo, popki nekaterih se šele pripravljajo na cvetenje. Koliko barv in oblik, pri nekaterih tudi opojnega vonja!
Sedemo na klopi v senco, da se oči odpočijejo od lepot,
potem pa sprehodimo po sadno-zelenjavnem vrtu, kjer že zori ribez, več vrst češenj - vse vabi, da sežeš po njih. Blagodejna senca iglavcev nas ohladi, navdušijo nas sekvoje in kleki, pa tudi druge različne vrste zelenih lepotcev.
Vračamo se mimo vrtnic in skozi gozd z gomilami, na koncu nas pozdravijo še zadnji cvetovi rododendronov.
Z avtobusom ob 13.45 se vračamo v Maribor, nekateri potem direktno na vlak,
nekaj pa se nas sprehodi po Lentu, kjer je vse pripravljeno za Žametno večerjo na prostem. Tudi mi sedemo k poznemu kosilu v lokalu blizu tržnice, na vlak odidemo ob 17.20 in smo okrog pol osmih v Sevnici.
Vstajanje ob šestih, ob sedmih vadba na obali ob butanju valov. Nekam čudno temno je še, ulice skoraj prazne. Ko v hotelu preveriva uro, vidiva, da sva eno uro prezgodnje, kriva pa je moja ura na mobitelu, budilka ni preklopila na novi čas. Kaj pa zdaj? Lahko, da kdo pride na vadbo ob pravem času. In res pride Hilda. Nič, gremo na obalo še enkrat in ponovimo vaje. Saj nama s Tončko dvojna doza ni nič škodila.
Zajtrk ob pol osmih v kletni jedilnici je zelo bogat, prostor pa tako velik, da že pri iskanju hrane izgubiš kakšno kalorijo. Ob osmih odhod: iskat nas pride avtobusek z 20 sedeži, kar je sicer dovolj, ni pa dovolj prostora med sedeži za nas, ki imamo daljše noge in jih moramo moleti na prehod. Pridruži se nam še lokalna vodička, ki nas pozdravi, odgovori na kakšno vprašanje, sicer pa bi naš vodnik David čisto lepo opravil vodenje brez nje.
25. maj je danes, dan mladosti je bil to včasih. Mladi po srcu ga proslavimo s pesmijo Lepo je v naši domovini biti mlad in svojevrstno štafeto: štafetna palica je plastična pollitrska steklenica z viljamovko, zavita v Oskarjevo rutico. Po avtobusu potuje iz rok v roke in vsak ji doda svoje lepe želje za potovanje. Davidu jo predamo s pesmijo:
Dragi Oskar, oj, dragi Oskar, ti obljubo damo,
da se s tabo, oj, da se s tabo še na pot podamo! (po melodiji, ki je bila včasih namenjena Titu)
Zaobljuba velja Agenciji Oskar, od vodnika pa je odvisno, kaj bo napravil z vsebino štafetne palice. Seveda jo odpre in ponudi po avtobusu za dezinfekcijo.
Sopotnike in sopotnice seznanim tudi s sestavljanjem kronike v verzih za vsak dan (melodija Gremo v Kamnik) in dvema prigodnima pesmima:
1. Mi smo mi, Oskarji, mi smo prva liga. Ko
divjamo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo,
ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
(Melodija: Mi smo mi, fantje vsi ...)
2. Ko Oskarji se na pot podamo, to je to, to
...
Ko Oskarji se na pot podamo, sonce sveti nam toplo.
Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato,
nič ...
Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, mi sonce v sebi nosimo.
Po cestah
ravnih in po ovinkih zdaj na pot, zdaj ...
Po cestah ravnih in po ovinkih naj
sreča spremlja nas povsod.
(Melodija: Bella ciao)
Zdaj pa na pot: po že znanih cestah se peljemo do mesta Candelaria, znanega romarskega kraja z Marijino cerkvijo Basilica de Nuestra Señora de Candelaria. Kip Marije so častili že Gvanči, mi ga nismo videli, ker cerkev odpirajo šele popoldne. Trg pred njo obkrožajo kipi mogočnih gvančev - kraljev, zdaj ga renovirajo. Ti prvotno prebivalci so živeli v preprostih bivališčih iz naravnih materialov, votlinah, ukvarjali so se predvsem z živinorejo. Družba je bila zelo hierarhična in se je delila na poglavarje - kralje devetih kraljestev (enakomerno porazdeljenih), potem na neke vrste plemstvo, vojake in duhovnike, kmete in pastirje. Značilen je bil matriarhat: dedovanje in nasledstvo sta se pogosto odvijala prek ženske linije, kraljice in ženske pa so imele pomemben vpliv. Španci so prvi otok (Lanzarote) zavzeli po letu 1402 in potem sledi dolgo stoletje bojev na večini otokov. Gvanči so bili zelo uporni in dolgo je trajalo, da so Španci obvladali otoke, nazadnje otok Tenerife - leta 1496. Španci so intenzivirali kmetijstvo, se začeli ukvarjati s pomorsko trgovino, začela so nastajati prva naselja. Tako je življenje teklo do konca 19. stoletja, ko so Kanarski otoki postali malce bolj turistično zanimivi, prvi so prihajali Britanci. Turizem se je zlasti razmahnil po koncu Frankove diktature. Obiskovalci pa so prihajali že od 18. stoletja dalje: botaniki, geografi, ki jih zanimala posebnost flore in favne.
V bližnji ulici si ogledamo slikovit prikaz Kristusovega življenja.
Vozimo se mimo Arone, ob poti je veliko tematskih parkov, vzpenjamo se med s cvetjem okrašenimi vasicami na južnih pobočjih, ki so vinorodna območja in področja intenzivne pridelave banan (v rastlinjakih več pridelka in bolj kontroliran je). Ustavimo se v kavarni La Paz nadvasjo Vilaflor, ki je najviše ležeča vas z malo manj kot dva tisoč prebivalci na dobrih 1.400 metrih in je obdana z borovimi gozdovi. Lokal je označen kot Churrerio, torej imajo značilne "ocvrtke" churros, ki smo jih lahko jedli pri zajtrku, zdeli so se pa nam preveč mastni. Znani so po celi Španiji, verjetno izhajajo iz goratih pastirskih predelov. Iz revnih močvirnatih delov vzhodne Španije izvira tudi paella: riž z dodatki. Na Kanarskih otokih pa je najbolj znana jed krompir v oblicah, kuhan v zelo slani vodi, ki ga postrežejo z dvema vrstama omake: bolj pekočo rdečo in manj pekočo zeleno na česnovi osnovi. Značilne so jedi s kozjim (kozličkov golaž) in zajčjim mesom v česnovi omaki ter enolončnice iz čičerike, druge zelenjave in mesa. Seveda pa je veliko jedi z morskimi sadeži. Zadiši nam zelenjavna enolončnica, h kateri pridajo še sladko banano, poplaknemo pa vse z belim vinom tega področja - vse za sedem evrov in pol.
Smo pa že med borovimi gozdovi, veliko je bilo pogozdovanja s tem endemitskim kanarskim borom (Pinus canariensis), ki je bolj odporen na sušo, visoke temperature in na požare (spet vzklije, ko v požaru izgubi iglice). Močno so ga izkrčili zaradi ladjedelništva in kmetijstva (plantaže sladkornega trsa) in zdaj na terasah predvsem uspevajo sukulente in opuncije, ki so prilagojene na suhe razmere. Veliko je bilo tudi požarov. Tu pade zelo malo dežja - samo v januarju in februarju, pa še to v obliki nalivov. Na višini med 600 in 1200 metri so uspevali lovorikovci (Laurisilva) zaradi vlage iz oblačnih meglic - tudi ti gozdovi so močno izkrčeni, še največ jih je v parkih Anaga, Teno in na otoku La Gomera. Naši grmi lovorikovca spadajo v drugo rastlinsko vrsto (invazivni in strupeni!). Malo više se sprehodimo do več kot 45 metrov visokega bora (Pino Gordo), ki naj bi bil star 700 do 800 let. Obkrožajo pa ga rumeni cvetovi maka. Nekaj starih borov, vendar mlajših, je še v okolici.
Kar dolgo se vozimo med bori do velike kaldere nekdanjega velikega vulkana (do višine okrog 1.800 metrov, kasneje 2.200 metrov), ki naj bi nastala pred 170 tisoč leti z njegovo zrušitvijo samega vase. Kaldera je elipsaste oblike: 16 krat 9 kilometrov z do 500 metrov visokimi stenami, v sredini pa je v času zadnjih dvesto tisoč let nastal stožec vulkana El Teide, ki je nazadnje bruhal leta 1909, trenutno je aktiven, vendar speč vulkan (iz razpok uhaja para z vonjem po žveplu). Ustavimo se na parkirišču v bližini vulkanskih osamelcev Roques de Garcia pod vulkanom El Teide. Vidimo različne vrste in tipe lave glede na vsebnost silicija in stopnjo viskoznosti: temnejša je mlajša, svetlejša starejša. Pot pod noge: najprej skoraj po ravnem, potem pa se pot vzpenja in so pragovi za prestopanje kar visoki in počasi napredujem, ker si ne upam preveč obremenjevati levega kolena. Poglede privlačijo tvorbe nenavadnih oblik na desni strani, ob poti pa veliko drobnega rumenega in modrega cvetja.
In najlepše od vsega: rastlina rdeča tajinasta - Tajinaste Rojo, Echium Wildpretii. Tudi do dveh metrov je visoka, z visokim ošiljenim stožcem, ki je poln drobnih rdečih cvetov. Endemit, ki raste samo tu, roza različica pa raste na otoku La Gomera, cveti pa smo konec maja. Po drugi strani vulkanskih osamelcev se spustimo do parkirišča s centrom za obiskovalce, od previdene ure in pol smo nekateri rabili za pohod dve uri, in vkrcamo se na avtobus.
Ta nas popelje do spodnje postaje žičnice (2.356 metrov nadmorske višine), ki nas za 43 evrov popelje pod sam vrh vulkana El Teide. Velika kabina za 44 ljudi nas v osmih minutah pripelje do zgornje postaje na višini 3.555 metrov, peš se je mogoče povzpeti še malo više - na skoraj 3.600 metrov. Za sam vrh je potrebno posebno dovoljenje. Zrak je tu že precej redek, mrzlo je (deset stopinj) in piha močan veter. Pogosto zaradi vetra žičnica ne dela. Imam čisto mehke noge, zato sedem in se malo okrepim s hrano, s sopotnicami pa tudi nazdravimo. Kamnine v Nacionalnem paku Teide so različne, cesta vijuga med tokovi lave, ob povratku se ustavimo še na enem značilnem prostoru z drugačnim peskom: svetlim poroznim plovcem in skalami ter svetlikajočim se lavinim steklom zaradi hitrega strjevanja lave. El Teide je strato vulkan (kompozitni vulkan): je visok, simetričen in stožčasto oblikovan ognjenik. Znan je po izjemno eksplozivnih izbruhih. Sestavljen je iz izmenjujočih se plasti strjene lave in pepela - plastovita struktura. Zaradi visoke vsebnosti kremena in plinov je magma zelo viskozna (gosta), kar povzroča visoke pritiske in eksplozivne izbruhe.
V Puerto de la Cruz se vračamo po bolj strmih cestah, v bližini katerih sta tudi še en center za obiskovalce in tudi astronomski ter meteorološki observatorij. Spet se peljemo skozi pas kanarskega bora: iz črnih debel od požara pred leti spet poganjajo sveže veje. Zaradi hitre rasti sadijo tudi evkaliptus, ki pa potrebuje precej vlage. Primož Roglič vsako leto trenira po tej cesti, bivajo pa v mestu Orotava.
V hotelu nama prija tuš, umijem si lase (v kopalnici je tudi fen), za hladno pijačo poskrbi hladilnik, velikega televizorja pa sploh ne prižgeva. Raje zvečer uživava v folklornem večeru raznolikih plesov z različnih Kanarskih otokov. Plesalci, plesalke in godbeniki so približno naših let, pa vendar poskočni in razigrani. Četrt čez enajsto končno zaspiva.
Štafeta uspela za mlade je vse, Marija deluje
popoldne šele.
Skoz' borove hoste, mim' rož in kamnin, potem pa po zraku v
višine letim.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine.
Kanarci in kam drugam, hitro se odloči kam.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
