Dolina Vrata - 12. 8. 2026

Dvanajst se nas iz skupine Posebna prijateljska potepanja "vkrca" na Železniški postaji Sevnica na vlak ob 5.09, ki ima nekaj minut zamude. 

Na poti se nam pridružijo še trije in vsi skupaj v Ljubljani izkoristimo čas do odhoda avtobusa proti Ratečam za napitke in prigrizke. Avtobus odpelje točno ob pol osmih in veselo drvimo proti sončni Gorenjski, 

le gore še niso čisto jasne. Do postajališča Dovje/Mojstrana se pa nabere toliko zamude, da ne ujamemo turističnega avtobusa ob 9.20 za Dolino Vrata.

Levi posnetek: Marta Brežan.

Pot pod noge po cesti in potem korakamo po kolesarski stezi na trasi nekdanje železnice do parkirišča Na Prodih pri nekdanji železniški postaji Mojstrana. Prav nam pride stranišče, avtobus ob 10.15 je pa tudi točen in ne čakamo preveč dolgo.

V središču Mojstrane se avtobus napolni do konca: sedeži in stojišča. Pri zapornici opazimo, da je pri Aljaževem domu na voljo samo še 18 parkirnih mest (od menda 150), zato pa so tako pomembni zastonjski prevozi z avtobusom do Aljaževega doma in kombijem med Slovenskim planinskim muzejem v Mojstrani in Slapom Peričnik.

Desni posnetek: Marta Brežan.

Še pred enajsto smo na parkirišču in se oziramo v skale Stenarja in njegovih sosedov. 

Srednji posnetek: Jakob Felbar, desni spodnji: Marta Brežan.

Sprehodimo se do Aljaževega doma in pošteno okrepimo z jedačo in pijačo: k mojemu ričetu se je domače pivo prav prileglo.

Okrog dvanajstih gremo na sprehod mimo bodečih než, ciklam in brusnic. 

Posnetek levo zgoraj: Marta Brežan.

Samo do spomenika padlim vodnikom in malce naprej, da obudimo spomine na vzpone po Tominškovi poti in Čez Prag na Triglav.

Umaknemo se spet v senco, čeprav ozračje po dežju preteklo popoldne ni preveč vroče, pokrajina okrog nas pa je lepo umita. 

Ustavimo se še pri kapelici, natočimo svežo vodo in se malo dezinficiramo. Avtobus proti Mojstrani ob 13.15 je ravno prav poln, ko pa izstopimo pri Slapu Peričnik, se naj zgrne množica obiskovalcev in obiskovalk.

Posnetek desno zgoraj: Marta Brežan.

Najprej občudujemo Slap s ceste, potem pa se napotimo po desni, zložnejši poti do razgledne ploščadi, nekateri pa prav do slapa in pod njega.

Avtobus čez eno uro že pripelje skoraj poln, nas pa je še za kakšen avtobus. Potrpežljivi šofer počaka, da se vsi zrinemo gor, gotovo nas je bilo okrog sto na avtobusu z okrog 50 sedeži. Srečno se pripeljemo do postajališča ob glavni cesti, ampak nekaj minut prepozno za prvo avtobusno zvezo proti Ljubljani.

Posnetek na levi: Marta Brežan, na desni Jakob Felbar.

Senco najdemo pri lokalu Aljažev hram, ki pa je ravno ob sredah zaprt. Nič ne de: na plan pridejo lastne zaloge in nihče ni lačen ali žejen.

Avtobus proti Ljubljani ob 15.36 ima nekaj minut zamude, vendar smo še dovolj zgodaj v Ljubljani za vlak ob 17.55. Ta nas pripelje v Sevnico ENO MINUTO PREZGODAJ - tri minute pred pol osmo.

VIDEO:

DOVJE, MOJSTRANA IN DOLINA VRATA

Kaj imata Dovje in Mojstrana skupnega? Vsaj skupaj spadata v občino Kranjska Gora, tvorita skupno krajevno skupnost in imata skupno planino Dovška Rožca. Ko smo bili pred nekaj leti na tej planini pod vzpetino Baba (zadaj pa je še višja Kepa), je pastir skrbel za 95 glav goveje živine od desetih gospodarjev. Skuhal nam je kavo, dodal pa mleko iz tetrapaka, ker ne pase molznic. In tako se je pohvalil: Grem malo više, ležem na Babo, voham Rožco in skozi Luknjo gledam v Zadnjico. Sicer pa domačini pravijo tudi: Grem v Kot, ležem v Krmo in se pokrijem z Vrati. Pa imamo vse tri ledeniške doline, ki so v bližini.

Dovje je razloženo naselje z gručastim jedrom in dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Skupaj z bližnjo Mojstrano tvori krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. Leži v Zgornjesavski dolini na rečnem vršaju, ki ga je nasulo več potokov izpod karavanške Kepe. Naselje je nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi Zgornjesavsko dolino od Jesenic proti Kranjski Gori. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca in Vatiš. Prebivalci se preživljajo z živinorejo (poleti še vedno pasejo na planinah), nekateri pa so zaposleni na Jesenicah in v sosednji Mojstrani. Dovje je v zgodovinskih virih izpričano leta 1029 kot Lenginvuélt, leta 1065 kot Lenginvelt in leta 1318 kot Langenuelt. Slovensko ime temelji na prevodu nemškega imena (dobesedno 'dolga njiva'), domnevno z razvojem narečja iz *dolgē (polje), ki se nanaša na uporabo okoliških zemljišč. Župnijska Cerkev svetega Mihaela je z začetka 14. stoletja. Na Dovjem je 38 let župnikoval skladatelj in gornik Jakob Aljaž (1845 - 1927). V župnišču mu je posvečena spominska soba, ob magistralni cesti med Mojstrano in Dovjem stoji njegov spomenik. Za kaj vse je zaslužen Jakob Aljaž: za en goldinar je odkupil zemljišče na vrhu Triglava, da je ta ostal slovenski, potem pa je imel velike težave s Krajnskim avstrijsko-nemškim planinskim društvom. Vztrajal je in postavil stolp, ki so ga v šestih delih izdelali v Šentvidu pri Ljubljani, po železnici pripeljali do Mojstrane, en teden ga je šest nosačev nosilo na vrh Triglava in 7. 8. 1895 so ga v petih urah postavili. Aljaž je sodeloval tudi pri gradnji koč, kapelice v Vratih, skomponiral pa je tudi melodijo Oj, Triglav moj dom, ki je himna slovenskih planincev in planink ter prevedel Sveto noč.

Mojstrana je gručasto naselje s skoraj 1.100 prebivalci v Občini Kranjska Gora v Zgornjesavski dolini pod cesto Jesenice - Kranjska Gora, na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Triglavske Bistrice. Ob slednjem se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata. K naselju spadajo zaselki Šraj, Ros in Peričnik. Skupaj z Dovjem tvori Krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. V naselju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med planoto Mežaklo (1593 m) in triglavskim pogorjem v dolino Zgornje Radovne, od tam pa v ledeniški dolini Krmo in Kot. Razvoj naselja je povezan s fužinarstvom in nahajališči železove rude v bližini, pa tudi s cementarno, ki je propadla po prvi svetovni vojni. Danes se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, povezano s poletnim planinskim pašništvom, ter z delom v domači kovinski, lesni in tekstilni industriji in na Jesenicah. V bližini je manjša hidroelektrarna. Pomemben je turizem, tu je osrednje izhodišče za vzpone v Julijce in Karavanke, poleg naselja je smučišče z vlečnico. Ogleda vredne zanimivosti so Cerkev svetega Klemena iz 17. stoletja, Triglavska muzejska zbirka oziroma Slovenski planinski muzej, orjaški vaški oreh z obsegom 470 cm, park Triglavski gaj, Šmercova hiša, Ambrožčeva hiša, Trg olimpijcev, visoka slapova Spodnji in Zgornji Peričnik v dolini Vrat, ostanki akvadukta za nekdanjo cementarno, Aljažev dom in spomenik padlim partizanom gornikom v dolini Vrat, severna stena Triglava, ledenik Zeleni sneg in ob njem Triglavsko brezno. Iz Mojstrane in Dovjega izhaja kar 21 udeležencev olimpijskih iger, med njimi: smučarski skakalec Janez Polda, smučarja Jure Košir in Alenka Dovžan in športna plezalka Martina Čufar. V ostenju Grančišča sta dve atraktivni zavarovani poti - ferati, ki omogočata nove izkušnje v skalnem kraljestvu. Izbiramo lahko med dvema različnima feratama, ki imata skupno to, da je zelo kratek dostop do stene in vstop v smer. Dober pogled nanju se nam odpre pri Slovenskem planinskem muzeju. Prva ferata (Aljaževa pot) je lažja in ocenjena na B težavnost, dolga 300 metrov, primerna tudi za tiste, ki se še urijo v skalnem svetu. Druga ferata Pot mojstranških vever'c je težja in ocenjena na C/D težavnosti, dolga 250 metrov, primerna za tiste, ki imajo v takem svetu že kar nekaj izkušenj. Ferata zahteva znanje in fizično moč. Obe ferati nas pripeljeta na vrh Grančišča, od tam pa nas najprej preseneti pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke. Pot navzdol poteka po označeni sprehajalni poti skoraj do izhodišča.

Slovenski planinski muzej v Mojstrani so odprli 7. 8. 2010, 115 let po postavitvi Aljaževega stolpa. Markantna stavba spominja na obliko visokogorskega planšarskega zavetišča ali skalno gmoto. Osnova za razstave je bila Triglavska muzejska zbirka, ki je bila na ogled v Mojstrani od leta 1984. Celotna zbirka Slovenskega planinskega muzeja obsega trenutno skoraj 5000 enot, od tega je razstavljenih 450 predmetov. Poleg predmetnega gradiva hranijo v depojih Slovenskega planinskega muzeja še zbirke arhivskega gradiva, starih razglednic in fotografij (okrog deset tisoč izvirnih fotografij, tudi digitaliziranih) ter Planinske vestnike od prve številke do danes. V strokovni muzejski knjižnici hranijo predvsem starejše strokovne in leposlovne publikacije (okrog tisoč enot). Imajo pa tudi zbirko dokumentarnih in igranih filmov z gorniško, alpinistično in s planinsko vsebino. Stalna zbirka prikazuje predmete, ki spominjajo na naše gornike (pohodna palica Jakoba Aljaža, pipa Piparjev - na njihovo pobudo je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, cepin Tomaža Humarja, smuči Dava Karničarja), razvoj Slovenskega planinskega društva, znane vodnike in njihovo opremo (planinski čevlji, krošnja, rovnici). Zanimiva je predstavitev nagačenih živali v gorah, njihovih sledi in oglašanja. Posebno skrb so posvetili rastlinam gorskega sveta, sploh zavarovanim. Ogledati si je mogoče priprave za reševanje, na strop je obešen celo helikopter nekdanje Milice. Skrbno izdelane makete prikazujejo nekdanje planinske koče, zanimive pa so tudi vpisne knjige. Če si vzameš več časa, si lahko nadeneš ene od slušalk in prisluhneš glasbi, poeziji in pripovedim v zvezi z gorami. Občasne razstave prikazujejo različne teme, trenutno osvajanje Himalaje. Za otroke in otroke po srcu je na voljo posebna igra. V parku si lepote gora lahko ogledaš na panojih, poprosiš pa lahko tudi za ključ in pokukaš v bivak, ki je stal pod Rokavi od leta 1936 do 2015, in ima še vso staro opremo, posnetek pogovora v njem pa žal ne dela.

Virtualni sprehod po Muzeju.

Vrata so naša najbolj znana in verjetno najbolj priljubljena alpska dolina. V svojem zatrepu se zaleti v široko Triglavsko severno steno. Če bi se dolini Vrat radi bolj posvetili, se sprehodimo po poti Triglavske Bistrice, ki poteka od Mojstrane do Aljaževega doma (10 km, 3 ure). Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845 - 1927), tako imenovanemu Triglavskemu župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora. Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904. Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila. Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-Matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Novi Šlajmerjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmerjeva vila. Edo Šlajmer je bil znani kirurg, tudi podprl ustanovitev Gorske reševalne službe, vilo je postavil leta 1907. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976 - 1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978. V bližini stoji tudi Gustlnov dom: nov, energetsko učinkovit in varčen objekt z možnostjo prenočevanja. Dom je poimenovan v spomin na Avgusta Delavca, vsestranskega planinskega zanesenjaka iz Mojstrane. Bil je soustanovitelj alpinističnega odseka PD Dovje-Mojstrana, alpinist, gorski reševalec, dolgoletni predsednik društva, ustanovitelj Triglavske muzejske zbirke v Mojstrani ter častni član Planinske zveze Slovenije. Za svoje predano delo na področju planinstva je prejel tudi številna priznanja.

Kapela svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih je bila blagoslovljena 29. julija 1928. Blagoslovil jo je takratni ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Načrti zanjo so sicer obstajali že okoli leta 1925. Prvotna zamisel Jakoba Aljaža je bila kapela v obliki rimskega Panteona, lepo umeščena v »Aljažev naravni park v Vratih«. Toda ravno zaradi 1. svetovne vojne in drugih težav, ki so nastopile pred in po njej, je bila gradnja kapele izvršena šele dobro leto po Aljaževi smrti. Ob Aljaževi 80-letnici je Aljažev klub Slovenskega planinskega društva sklenil, da pozida kapelico v Vratih in tako uresniči enega od mnogoterih načrtov dovškega župnika. Znani radovljiški arhitekt in Aljažev prijatelj Ivan Vurnik mlajši je naredil načrte za sedanjo kapelo ter jih Aljažu podaril kot darilo. Današnja kapela nima oblike rimskega Panteona, temveč je precej manjša. Kljub temu lepo spada v gorsko idilo. Okolica s kapelo, Aljaževim domom in Triglavom v ozadju je zato enkratna podoba naravnega parka, kot si ga je Aljaž nekdaj zamislil. To lepo kuliso radi uporabijo za številna snemanja TV-oddaj planinskega in duhovnega značaja. Kapela sicer ni doživela podobne usode kot njena soseda na Kredarici, ni pa bila daleč od tega. Da se to ni zgodilo, je precej pripomoglo nasprotovanje nekaterih domačinov, ki so takrat delali v Aljaževem domu. Tako se je kapela izognila uničenju in dolga leta služila kot neke vrste »mrtvašnica« ponesrečenih planincev, ki so jih prinesli iz triglavskega pogorja. Bilo pa je v njej tudi skladišče. Da svete maše niso bile zaželene, priča zgovoren zapis tedanjega župnika na Dovjem, gospoda Alojza Avguština, ki je deloval na Dovjem od leta 1951 do 1983. Kapela je doživela nekaj prenov ostrešja ter utrditev tlaka zaradi posedanja griča, na katerem stoji. Po letu 2000 je dobila elektriko ter še nekatero drugo cerkveno okrasje, ki je bilo v celoti dar planincev in drugih prijateljev gora. Zato je kapela med drugim prizorišče sklepa vsakoletnih tradicionalnih Aljaževih dni konec avgusta ter srečanja ob obletnici ponovne postavitve križa na Škrlatici. Bogoslužje je od začetka junija do konca septembra vsako nedeljo ob 16. uri ter nekaterih drugih godovih in priložnostih.

Slap Peričnik je zaščiten kot naravna dediščina. V preteklosti so želeli moč njegove vode izkoristiti za proizvodnjo električne energije, vendar so se te ideje zaradi naravovarstvenih režimov opustile. Zanimivost slapu Peričnik je njegova spreminjajoča se pot – med »rezanjem« skalnate stene je večkrat zamenjal svojo smer. To se danes lepo vidi v obliki žlebov, ki jih je voda izoblikovala v konglomeratno steno.  V preteklosti se je struga nad spodnjim Peričnikom zamašila, zato je voda začasno tekla kot dvo pramenski slap. Peričnik je po nečem tudi svetovna znamenitost posebne vrste: le pod malokaterim slapom se lahko tudi sprehodimo, tako da gremo za slap. Če želimo prečiti zadaj za, oziroma pod slapom na drugo stran, moramo biti zelo previdni, saj je steza mokra in spolzka. Ko govorimo o slapu Peričnik, govorimo o dveh slapovih: zgornjemu slapu, ki je visok 16 m in spodnjem slapu, ki je visok 52 m. Ob obeh vodi urejena strma pot. Zanimiv je tudi pozimi, ko del vode zamrzne.

Viri: različne spletne strani in Wikipedia.

Sveti Jošt nad Kranjem - 6. 8. 2026

Na potovanjih navadno pišemo kroniko dogajanj v verzih, ki jo tudi zapojemo. Tako je bilo tudi na potovanju Čarobni Tenerife z Agencijo Oskar in ti so želeli, da verze objavijo na spletu. Za nagrado so mi poslali bon za dve porciji štrukljev v Domu na Svetem Joštu nad Kranjem. Vsega tega pa res ne bi mogla pojesti, zato sem na pomoč poklicala prijateljico Marto, ki mi tudi sicer vestno pomaga načrtovati in izvajati program skupine Posebna prijateljska potepanja.

Zjutraj sva ravno prav zgodnji, da na Železniški postaji Sevnica namesto vlaka ob 6.28 ujameva še regionalnega ob 6.15, ki ima zamudo, pripelje pa naju direktno do Kranja malo po osmi uri. 

Dovolj časa imava za kavo do prihoda kombija ob 9.23 za smer Planica pri Kranju na bližnje postajališče ob glavni cesti. Vozilo je zelo ohlajeno in večino časa sva edini potnici, potem pa se nam pridruži še mlad fant. Vozimo se skozi naselje Stražišče, ki je zraslo v pravo mesto z označenimi ulicami, potem pa se začnemo vzpenjati po ovinkih in skozi vas Pševo, ki je zelo raztegnjeno in ima nekaj čez sto prebivalcev. Wikipedia navaja:

Pševo je vas na uravnavi v severovzhodnem delu Škofjeloškega hribovja nad Sorškim poljem in je 9 km oddaljeno od Kranja. Dostop je po asfaltirani cesti iz Kranja preko Stražišča. Območje Jošta, kjer leži tudi vas Pševo, je od 12. do 19. stoletja spadalo pod upravo freisinških škofov. Do konca 20. stoletja je bilo Pševo majhno naselje z le nekaj hišami, v zadnjih 30 letih pa je bilo okolje močno pozidano, predvsem s počitniškimi objekti. V vasi je bila nekoč tudi šola, ki pa je bila leta 1958 pripojena Osnovni šoli Lucijana Seljaka in je postala podružnica, leta 1969 pa je bila popolnoma ukinjena zaradi premajhnega števila otrok. Pševo je vas z gručastim jedrom starejših hiš, višje ob cesti pa se vrstijo novejše hiše. V zgornjem delu vasi je stavba nekdanje šole, danes Dom krajanov, poleg nje pa gasilski dom Prostovoljnega gasilskega društva Jošt. Ljudje so večinoma zaposleni v dolini, s kmetijstvom se jih ukvarja še le peščica. Število kmetij je v zadnjem letu močno padlo. Pojavljajo se dodatne dejavnosti (obrt, žganjekuha).

Izkrcava se na koncu vasi, kjer je na prijaznem kozolčku smerokaz za Jošt in kodeks obnašanja na tem področju. Steza naju popelje navzgor mimo manjšega kamnoloma, ves čas je v glavnem dobro markirana. Ob poti naju že na začetku robide povabijo k malici. Pot je na nevarnejšem odseku zavarovana s kovinsko ograjo, ko se zravna, sva pa že pri prvi klopci z razgledom preko Sorškega polja vse do Šmarne gore in Grmade. Na nekaterih mestih je treba paziti na korenine, pa, da ne zdrsnež po pesku, potem pa spet ravni odseki ves čas po senčnem gozdu in z vonjem ciklam. 

Ko prideva na travnik, se pod nama odpre široka vijuga ceste, s klopce pa vidiva hribe od Lubnika, preko Starega vrha, Ratitovca in Jamnika. Še malo naprej in sva že tik pod zgradbami na Svetem Joštu nad Kranjem. 

Napraviva krog okrog kapele, cerkve in se zazreva proti Ljubljani, na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, v meglici pa se skrivajo tudi Julijci. Starejši domačin nam pomaga prepoznavati gore, pohvali pa se tudi, koliko udarniških ur je napravil, ko so leta 1950 gradili Smučarski dom. 

Ta je zdaj v najemu Agencije Oskar: lepo je urejen v smučarskem stilu, okusno dekoriran (visoke grede z zelišči, hortenzije ...) in ima bogato gostinsko ponudbo. Streže pa prijazni natakar, ki je tudi vodnik z odličnim znanjem angleščine in francoščine. 

Ob slastnih štrukljih se prav prileže malinca iz zmiksanih malin in limone. V porciji so štirje štruklji, ponujajo štiri okuse: Marti so všeč orehovi, jaz kombiniram skutine in borovničeve, čokoladne pa obe ignorirava. Še kava in čas je za povratek.

Navzdol hodiva počasi in previdno, saj imava dovolj časa. Na postajališču počakava že znani kombi s šoferjem, katerega delavnik traja od petih zjutraj do petih zvečer. Na Železniški postaji Kranj je dovolj časa za pijačo, vlak ob 16.33 ima zamudo, v Ljubljani pa regionalni ob 17.20 še več in ga še ujameva. V Sevnici sva malo pred pol osmo.

Sveti Jošt nad Kranjem bova gotovo še obiskali.

Gremo na Jošta uživat razgled; cerkev, kapelca in Dom še od spred'.
V njem štruklje odlične z malinco zalij, pri Oskarju to se gotovo dobi.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine,
na Jošt zdaj in še drugam - hitro se odloči kam. (Melodija: Gremo v Kamnik …)

NEKAJ PODROBNOSTI JE POD VIDEOM.

Video:

SVETI JOŠT NAD KRANJEM

Sveti Jošt nad Kranjem je naselje v Mestni občini Kranj na Gorenjskem. Ime je dobil ime po zavetniku domače romarske cerkve, svetem Joštu. Do leta 1955 se je naselje imenovalo »Sveti Jošt«. Ime je bilo spremenjeno na osnovi povojnega Zakona o imenih krajev in oznakah trgov, ulic ter zgradb iz leta 1948, kot del obsežne kampanje slovenskih komunističnih oblasti, da se iz imen slovenskih krajev odstranijo vsi verski elementi. Od leta 1955 do leta 1990 se je naselje imenovalo »Jošt nad Kranjem«. Leta 1990 so naselju vrnili prvotno ime in ohranili desni prilastek, tako se naselje imenuje »Sveti Jošt nad Kranjem«. 

Na vrhu 847 metrov visoke istoimenske vzpetine se nahaja cerkev sv. Jošta, ki je zgrajena v baročnem slogu. Na Joštu so poleg cerkve še gostišče, Krekov dom, Finžgarjev dom, kapela Marije Snežne ter taborniški dom Puščava. Na Jošt je možen dostop iz Kranja po asfaltirani cesti skozi vasi Pševo in Javornik. Peš se je možno na vrh podati z različnih smeri (Pševo, Zabukovje, Rakovica, Besnica ...)

Na pobočju Jošta naj bi bile prve naselbine v času železne dobe, našli so tudi ostanke urejenih selišč. Sveti Jošt se prvič omenja leta 973 v darilni listini Otona II. freisinškim škofom, ki so obvladovali loško gospostvo. Med kranjsko in loško mestno upravo je prihajalo do sporov za pašne pravice na Joštu, ki so si jih lastili tako Kranjčani kot Ločani. Z daritvijo je tako Oton II. rešil spor in ozemlje je vse do leta 1803, ko je konec loškega gospostva, spadalo pod upravo freisinških škofov. 

Še pred letom 1600 so na Joštu postavili prvo gotsko cerkev, ki pa je bila manjša kot današnja. Okrog leta 1600 so cerkev prezidali, v času romanja na Jošt pa so temeljito predelali in barokizirali. Ob koncu 18. stoletja pa se je začel zaton šentjoške cerkve in leta 1786 so jo nameravali celo podreti. Vasi pod Joštom so istega leta zaprosile za samostojno duhovnijo pri sv. Joštu, a do ustanovitve ni prišlo. Za slavo sv. Jošta je v veliki meri zaslužen duhovnik Simon Vačavnik. V njegovem času je cerkev dobila svete stopnice. V ta namen je Vačavnik dvakrat romal v Rim po kamenčke iz originalnih svetih stopnic. Prvič se je vrnil brez uspeha, drugič pa je papež prošnji le ugodil. Svete stopnice predstavljajo stopnice v Pilatovi hiši, ki naj bi jih prehodil Kristus. Poleg teh na Svetem Joštu so v Sloveniji še na Žalostni gori pri Mokronogu in na Gradu nad Slovenj Gradcem. Postavljene so v počastitev Kristusovih muk in, če greš po njih po kolenih, dobiš odpustek.

Na prelomu iz 16. v 17. stoletje so pod vrhom gore zgradili nadstropno zidano hišo, imenovano Puščava (zdaj Taborniški dom) z zanimivimi freskami na njej. Blizu stojita tudi dve kapelici: Kapelica pri Svetem studencu - zgrajena v času romanja na Jošt. Romarji so se tu odžejali, pomolili in nadaljevali pot na vrh. Kapelica pri Puščavi - vanjo so romarji polagali lesene križce, ki so jih naredili med potjo.

Leta 1899 je na gori služboval pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar. Na gori je dokončal pisanje družabnega romana Kvišku. Pred 1. svetovno vojno je Janez Evangelist Krek, pisec Majniške deklaracije, na Joštu prirejal socialna srečanja za izobražence.

Na vrhu gore je nekoč stala tudi velika mežnarija, dom za prenočevanje romarjev in duhovnikov. 11. julija 1944 so jo razstrelili partizani.

V povojnih letih se je na Joštu začel razvoj smučanja in tako so leta 1950 zgradili Smučarski dom, v katerem je danes gostišče.

Cerkev sv. Jošta je dvostolpna, dolga 27.40 metra ter široka 12.5 metra. Prvič se omenja okrog leta 1600, čeprav je bila zagotovo zgrajena že prej. V 18. stoletju je bila barokizirana, dodali pa so ji svete stopnice, ki vodijo do kapele Matere Božje. V letih 1730 do 1770 je bil Jošt sloveča božja pot, kasneje pa je slava zamrla. Cerkev ima bogat pozlačen oltar ter preprost križev pot iz leta 1854, ki ga je izdelal Franc Wissiak. V stranskih oltarjih sta sliki Valentina Metzingerja. Za glavnim oltarjem so še vidni ostanki gotskega prezbiterija. Žegnjanjska maša je vsako prvo nedeljo po Velikem šmarnu. V zvoniku se nahaja bronast zvon s Prešernovimi verzi, ki ga je Anton Samassa leta 1834 ulil iz brona topov, potegnjenih iz dna morja, kjer so ležali od bitke pri Navarinu. Poje v glasu des'. Prešernovi verzi pa se glasijo:

Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije

kraljestvo v Heladi končal je Navarin.

Ga kupi romar, ga Samassa v zvon prelije,

glasim zdaj božjo čast iz svet'ga Jošta lin.

Družbo mu delajo še trije novejši zvonovi livarne v Žalcu, ki pojejo v glasovih B°, e' in ges'. Veliki zvon je bil ulit leta 2000 in je s težo 2654 kg najtežji zvon žalske livarne.

(Vir: Wikipedia)

Rogla - 5. 8. 2026

Direktni vlak proti Mariboru ob 5.23 in skupina Posebna prijateljska potepanje na njem. Do Celja se na nabere 15 in dovolj časa imamo za premik na Avtobusno postajo Celje. Proti Zrečam se odpeljemo ob 7.15 in še pred osmo smo na cilju. Nekaj minut čakanja in naprej proti Rogli: odhod ob 8.08. S skupino Šole zdravja iz Šoštanja dobro napolnimo avtobus, ki nas v dobre pol ure pripelje na 1517 metrov nadmorske višine na planje, obdane s smrekovimi gozdovi.

Posnetek na sredini in oba na desni: Marta Brežan.

Le nekaj stopinj manj je ogreto ozračje kot v dolini, zapiha pa prijeten veter in sence se bomo držali. Napravimo načrt za teh nekaj ur na Rogli, med tem pa nas prijetno presenetita dve prijateljici in en prijatelj iz Posavja. Oboji smo srečanja zelo veseli in celo malo skombiniramo poti.

Najprej pa kavica na terasi Picerije Planja. Irena odide proti Lovrenškim jezerom, ostali pa počasi proti Pesku. 

Najprej si ogledujemo lesene skulpture, potem pa nam različne lepote ponudi narava: velika mravljišča, počesano travo, gosto borovničevje, ki pa je v glavnem že obrano. 

Foto: Marta Brežan in Jakob Felbar.

Naša pot je složna in široka, ko smo na križišču z bolj strmo Jezernikovo, 

se spomnimo tega povodnega moža in njegove skrbi za naravo. V jezi naj bi tudi zagrabil hribček in ga vrgel v dolino - tako naj bi nastala Pekrska gorca, na mestu hribčka pa jame za Lovrenška jezera.

Kočo na Pesku obnavljajo, kakšno pijačo pa je mogoče dobiti v prikolici na travniku in ležalnik tudi. Mi se odločimo za nadaljevanje poti do spodnje postaje Mašinžaga, kjer izkoristimo gostoljubje restavracije ob robu gozda pri zbiralniku vode. 

Na voljo je velika terasa pod milim nebom in okusno urejena jedilnica v notranjosti. Kuhinja ponuja značilne pohorske jedi, večina se odloči za pohorski lonec ali ajdove žgance z ocvirki in gobovo juho. Servirajo v lepi pikčasti emajlirani posodi, hladne pijače za zraven je pa tudi dovolj.

Posnetek v sredini zgoraj: Jakob Felbar.

S polnimi želodci pa res ne moremo hoditi v hrib: uporabimo šest sedežnico, ki prevaža pohodnike in kolesarje samo poleti, pozimi imajo prednost smučarji. Šest evrov stane vozovnica v eno smer, problem pa je, kako jo dobiti, če nimaš bančne kartice za avtomat. Z gotovino je mogoče plačati samo na zgornji postaji in osebje nekaterim zaupa, da lahko plačajo šele na koncu vožnje. Med vožnjo v gozdu vidimo razgibano kolesarsko stezo z lesenimi mostovi, na sredi široke smučarske proge se vijuga pot za trikolesnike, na skrajni desni pa vidimo stebre in žice Letečega tobogana. Res so dobro izkoristili teren tudi poleti. Nedaleč stran je tudi Adrenalinsko sankališče Zlodejevo, na drugi strani vasica lesenih hiš, nekaj se pa nas zanima za Pot med krošnjami Pohorje.

Dvanajst evrov stane vstopnica za starejše in z zanimanjem se napotimo mimo fotografij podobnih stolpov kot je tu, pregledamo tri poučne postaje o kamninah, rastlinstvu in živalstvu; preizkusimo pa tudi tri adrenalinske postaje. Z vrha se nam odpre širok razgled, je pa ozračje rahlo megličasto. 

Posnetek levo: Darinka Sivec, desno zgoraj: Ivica Romih.

Zanimivo nam je tudi, kam kažejo puščice in, kako daleč je do določenih mest. Darinka se pogumno odloči za spust po toboganu za dva evra - celo ponovi ga.

Samo še za osvežilno pijačo imamo čas, potem pa napolnImo avtobus za povratek v dolino ob 14.15. V Zrečah nas objame vročina, je pa avtobus za Celje ob 15.13 hlajen in vlak naprej ob 16.36 tudi. Malo pred šesto smo v Sevnici.

Nekaj stopinj pa je le bilo hladneje v objemu gozdov kot v dolini.

NEKAJ INFORMACIJ NAJDETE POD VIDEOM!

Video:

ROGLA

Same Zreče zagotavljajo 4.000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje: okrog 2.800), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3.000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.

Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.

Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden  vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev... Leta 2025 so na višini 30 metrov namestili dva trampolina.

Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo ("volkovje") pod vitkimi smrekami stojijo nešteta mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.

Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. 

Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.

Hoteli, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice, vasica z igrišči za palčke - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo. Mašinžaga ni živahna samo pozimi, poleti dela sedežnica, proga za trikolesnike, kolesarska proga in Leteči tobogan. Posebna pridobitev pa je tudi Pot med krošnjami Pohorje. Pohodniki in smučarji so prihajali na Pohorje že nekdaj: leta 1928 so odprli Kočo na Pesku, leta 1934 postavili leseni stolp (leta 1956 jeklenega, visokega 30 metrov), leta 1952 Staro kočo na Rogli. Prav pa se je začel zimski turizem tu razvijati leta 1973 z ureditvijo smučarske proge Zlodejovo in leta 1974, ko Unior začne z gradnjo prog. Pri razvoju ima veliko zaslug Marjan Osole ("oče zreškega turizma"), ki je bil 21 let direktor Uniorja.

Viri: spletne strani in Wikipedia.

Gozd Martuljek - 29. 7. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja gre spet zgodaj na pot: ob 5.10 se nas na Železniški postaji Sevnica sedem vkrca na vlak, eden je že na vlaku, dve vstopita na Bregu, ena v Radečah in ena v Zidanem Mostu - za ducat se nas nabere. 

V Ljubljano prispemo z minimalno zamudo, zato imamo dovolj časa za kavo in prigrizke, na avtobusu v smeri Rateče ob 7.30 pa je tudi dovolj prostora za nas.

Gorenjska se nam kaže v soncu, Kamniško-Savinjske Alpe sicer niso preveč jasne, Julijske pa bolj. 

Levi zgornji posnetek: Marta Brežan.

Še pred deseto smo v Gozdu Martuljku pred čudovito kuliso Martuljkove (Martuljške ali Špikove) skupine. Prijetno sveže je še in kar takoj se odpravimo najprej po kolesarski stezi, potem pa po Gozdni učni poti Rute z informativnimi tablami in oznakami za drevesa in grme. Preberemo si lahko tudi dve zgodbi:

Na levi strani nam večino časa šumlja potok Martuljek, 

ki ga po mostu prečkamo in potem spremljamo po soteski s sto metri visokimi stenami. Voda se preliva preko jezov, se vrtinči v tolmunih, nanesla je veliko kamnov različnih velikosti in drevesnih debel. Pot je ponekod zelo ozka, v strmine vodijo lesene stopnice, mreže so kot varovanje pred padajočim kamenjem. Spet most, potem pa stopnice strmo navzgor. 

Tu končno uzremo spodnji slap v dveh delih: 29 in 25 metrov v višino in z veliko količino vode. Ob poti navzgor pridemo bliže in drobne kapljice nas osvežijo pri vzponu po kar zahtevni poti s koreninami, visokimi kamni, predeli, kjer jo je voda zdrla. 

Skrajno levi zgornji in srednji spodnji posnetek: Marta Brežan.

Oddahnemo si, ko se pot malo zravna in privoščimo si nekaj minut počitka. 

Na križišču poti izberemo smer proti Brunarici pri Ingotu na planšariji v Jasenjah. Še pred njo slišimo čudne zvoke črpalke za vodo ("oven" ali "koštrun") in so jo od blizu ogledamo. Pot nadaljujemo mimo pašnika, kjer živina počiva v senci in se čudimo materi lipi s sedmimi hčerami. 

Foto: Marta Brežan. Finžgar je skrajno desni spodaj.

Ustavimo se pri Finžgarjevi kapelici, kjer nam prijazni skrbnik pokaže fotografijo zaslužnih za njo. Blizu nje stoji še spomenik ponesrečenim planincem,

Foto: Jakob Felbar.

Slika na sredini: Marta Brežan.

Vrnemo se k Brunarici pri Ingotu, kjer se veliko obiskovalcev krepča z jedačo in pijačo. Mi si v glavnem izberemo joto z mesom, ki jo zalijemo s pivom. Osebje se trudi, da ne čakamo predolgo, zadovoljni pa smo tudi z lepo urejenimi sanitarijami.

V dolino se vračamo po zgornji poti, v prijetni senci gozda pa se ustavimo še pri mizi s klopmi, da se malo posladkamo. Pa še zapojemo:

a)Bi se mi potepali, mi smo prva liga, ko hitimo naokrog, napor je ena figa.

Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

Avtobus in pa vlak, vrtijo se kolesa, noge še dodajamo na poti v nebesa. Pa zakaj... 

Narava da, kultura ja, medsebojna sreča; prijateljska potepanja - se obzorje veča. Pa zakaj ...

(Melodija: Mi smo mi, fantje vsi) 

b)Ko na potep se mi podamo podamo, to je to, to je to, to je to, to, to,

ko na potep se mi podamo, sonce sveti nam toplo. 

Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato, nič zato, nič za to, to, to,

če tudi dež je, al' sneg, al' toča, mi sonce v sebi nosimo. 

Po cestah ravnih, tirih, ovinkih, zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot,

po cestah ravnih, tirih, ovinkih naj sreča spremlja nas povsod.           (Melodija: Bella ciao)

Pot navzdol je kamnita, ponekod zdrta in moramo paziti na vsak korak Pri prostoru s pripravljeno kopo se malo odpočijemo in se čudimo stranišču, ki je dobro prezračeno. Ozračje se je že dobro segrelo, k sreči zapiha veter in laže prečkamo travnike brez sence.

Približno pol ure imamo še do odhoda avtobusa proti Ljubljani ob 15.27 in v Gostilni Jožica nam hitro postrežejo, čeprav imajo veliko dela s serviranjem kosil. V avtobusu, ki ni preveč poln, se malo ohladimo, v Ljubljano pa se pripeljemo z dvajset minut zamude in komaj še ujamemo vlak ob 17.55.

V Sevnici smo okrog pol osmih: malo utrujeni, ampak polni lepih vtisov.

Nekaj podrobnosti je pod videom.

Video:

GOZD MARTULJEK

Kraj ima okrog 640 prebivalcev in se tako imenuje od leta 1955, prej je bil to Gozd ali Rute, še danes se deli na dva dela: Zgornje in Spodnje Rute. Je sedež krajevne skupnosti, spada pa pod občino Kranjska Gora. V preteklosti so se ljudje ukvarjali z živinorejo in planinskim pašništvom, zdaj predvsem s turizmom: hoteli, kamp, privatne sobe. V Zgornjih Rutah stoji Kapela srca Jezusovega iz leta 1913. Gozd Martuljek se je začel hitro razvijati z zgraditvijo železnice leta 1870, ki pa so jo leta 1966 opustili in njena trasa služi kot kolesarska steza.

Martuljkova, Martuljška ali Špikova skupina gora nudi enega najlepših razgledov v Julijskih Alpah. Zlahka prepoznamo značilno obliko Špika (2.472 metrov), zraven Frdamane police in druge vrhove, bolj v ozadju Široko peč in najvišji Oltar (2.621 metrov). Na tem področju ni planinskih koč, zavetje pa lahko nudijo štirje bivaki: Za Akom, Pod srcem, Na Jezerih in najvišji Matevžev bivak (na nadmorski višini 2.180 metrov). 

Vodo zbira potok Martuljek, ki se pri Gozdu Martuljku izliva v Savo Dolinko. Na svoji poti izpod gora oblikuje dva velika slapova. Spodnji slap ima dva skočnika: 29 in 25 metrov, voda potem nadaljujejo pot po35 0 metrov dolgem kanjonu z do sto metrov visokimi stenami. To je ostanek ledeniške morene in stene so zaradi grobozrnate kamnine zelo krušljive. Zgornji slap pada v štirih stopnjah: 34, 14, 5 in 48 metrov; ko pridemo do njega, vidimo to zadnjo stopnjo.

Vmes je Planšarija v Jasenjah: pred 40 leti so tu pasli govedo trije gospodarji. Za 14 dni so se preselili sem in ročno kosili travnike. Družinski člani so prišli vsak dan s hrano (vsaj uro daleč!) pomagat obračat in grabit seno. Tega so shranili na senike in ga pozimi vozili s sanmi v dolino. Kmetje so se postarali, nasledniki so odšli v službe in opuščali planine. Zadnja košnja gospodarjev je bila sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja, potem so nekaj časa še samo pasli, nekaj let pa je planina samevala: seniki so se podrli, travniki zarasli. Naslednik enega gospodarjev je leta 1992 začel planšarijo oživljati, očistil drevje ter grmovje in zdaj spet pase živino. Brunarica pri Ingotu pa postreže lačnim in žejnim obiskovalcem.

Na koncu travnikov so bogoslovci ljubljanske nadškofije leta 1924 zgradili bivalno brunarico, leta 1926 pa še kapelo Marije Snežne. Nemci so leta 1942 požgali vse pastirske zgradbe, pustili pa so senike in kapelico. Po drugi svetovni vojni je Fran Saleški Finžgar izprosil pri oblasteh, da so spet postavili bivalni objekt, zato se kapelica po njem imenuje Finžgarjeva kapelica, on je imel tu tudi svojo biserno mašo. Duhovniki še vedno prihajajo sem dopustovat in maševat; ob letošnji stoletnici kapele bo še posebno slovesno. Je pa v lasti Škofije Novo mesto. Akademska slikarka Veselka Šorli Puc je nad vhodom kapele izdelala vitraž s stiliziranimi gorskimi rožami in Marijinem monogramom. Akademski slikar Tomaž Perko je leta 2017 na notranji steni kapele naslikal veliko podobo Marije Snežne med belimi vrhovi Martuljških gora in zelenimi gozdovi. Poleg kapele stoji spomenik ponesrečenim planincem.

Most na Soči - 22. 7. 2026

Vlak ob 6.13 za Ljubljano in na Železniški postaji Sevnica nas vstopi 21 od skupine Posebna prijateljska potepanja, ena je že na vlaku, tri se nam pridružijo v Zidanem Mostu, potem pa enega izgubimo v Ljubljani. Regionalni vlak za Beljak nas pripelje direktno na Jesenice, sicer z nekaj minutami zamude, vendar sprevodniki uredijo, da nas vlak proti Novi Gorici počaka. Pa še novejši Stadler je, ne tista odslužena ropotija. Med vožnjo vneto urejamo naročilo malic, ne pozabimo pa tudi opazovati in občudovati slikovite pokrajine, ki drsi mimo nas.

Od Jesenic naprej se vozimo po progi, ki so jo kljub zelo naporni trasi zgradili v šestih letih (1900 - 1906). Pomenila je pomembno povezavo med Dunajem in Trstom, danes pa je tudi turistična atrakcija s 37 predori, 27 viadukti, 39 mostovi in petimi galerijami na dolžini 89 kilometrov med Jesenicami in Novo Gorico. Pozorni smo na most nad Vintgarjem iz rezanega kamna, ki se dviga 33 metrov nad gladino Radovne. Sicer pa je najvišji most tisti preko Idrijce pri Mostu na Soči. Skozi drevesne krošnje ujamemo tudi bežne poglede na Blejsko jezero in že je tu Bohinjska Bela z vojašnico in kamnitim Babjim zobom. Pri Bohinjski Bistrici se spomnemo smučanja na Kobli, potem pa zdrsnem v temo predora, ki je najdaljši železniški predor v celoti na slovenskem ozemlju (6.327,3 metre). Karavanški je seveda daljši (7.976 metrov), vendar je delno v Avstriji. Ob dograditvi leta 1906 (na otvoritvi je bil tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand) je bila njegova dolžina 6.339 metrov, sedanjo dolžino pa je dobil leta 1945, potem ko so nemški vojaki ob umiku razstrelili severni portal. To je dvotirni enocevni predor, čeprav je prvotni načrt predvideval izgradnjo dveh enotirnih predorov, med seboj oddaljenih 30 metrov in s prečnimi povezavami na vsakih 200 metrov. Pri gradnji so imeli težave zaradi vdorov vode, zaradi tega so leta 1938 odstranili drugi tir. Predor ima velik pomen za povezavo Gorenjske proti Novi Gorici. Na drugi strani se pripeljemo v Baško grapo - Podbrdo, nad katerim je tudi prelaz Petrovo brdo, planincem znan kot izhodišče poti na Porezen. Grahovo je področje, kjer so snemali film Na svoji zemlji. Zanimiv nam je tudi pogled na naselje Bača, kjer se rečica Bača, ki jo proga na razdalji 22 kilometrov prečka kar na enajstih mostovih, izliva v Idrijco.

Železniška postaja Most na Soči stoji v bistvu v kraju Postaja in od vsakega ter do vsakega vlaka vozi avtobus iz Tolmina ali v Tolmin. Dobre pol ure si privoščimo za kavo v postajnem lokalu, spoznamo, da imamo tudi pri nas "čučavce", potem pa se približno dva kilometra sprehodimo ob Idrijci do Mosta na Soči z okoli 400 prebivalci. Kraj ima šolo z muzejsko zbirko, vrtec, dve cerkvi, spada pa pod občino Tolmin. Najprej hodimo po asfaltirani cesti, ko pa ta zavije na levo pod železnico, se napotimo po senčni peščeni cesti. Pogledi nam med zelenjem uhajajo na čudovito zeleno reko pod nami, skale nad njo in naselje na vrhu njih. 

Med prvimi hišami naletimo na domiselne okraske in napise, z mosta pa ogledujemo izliv Idrijce v Sočo.

Zdaj pa k jezeru! Nastalo je leta 1936 z zajezitvijo Soče v kraju Podselo za Hidrolektrarno Doblar  in kasnejšo razširitev za boljši izkoristek vode (leta 1939 in 2002). Dolgo je okrog sedem kilometrov, na najširšem delu meri  600 metrov, vsebuje pa 9 210 000 kubičnih metrov vode. Jez je visok več kot 40 metrov, voda pa je napeljana na turbine po 3.567 metrov dolgem kanalu s premerom 5,6 metra. Doblar I in Doblar II s svojimi štirimi agregati skupaj letno proizvedeta približno 350 GWh, Nuklearna elektrarna Krško pa jih je samo v marcu 2026 - 520 GWh.

Pridemo do turistične ladjice Lucija, kjer nas že čaka šegavi kapitan z nekaj turisti. Po dogovoru s Pizzerijo Jezero dobimo pice, ki se jih kar takoj lotimo. Velike so, težka je borba z njimi. Kapitan nas pozdravi, potem pa razlaga, da je voda pod nami globoka pet metrov; če ima kdo kdaj kakšne posebne načrte s taščo, naj jo raje zapelje skoraj do jeza, kjer je globina 42 metrov. Za devet evrov (upokojenska karta z dodatnim popustom za skupino, polna cena je dvanajst evrov) se eno uro vozimo po jezeru, mogoče je dobiti pijačo po dostopnih cenah (pol litra piva ali radlerja stane štiri evre), skuhajo pa tudi kavo.

Sirena naznani odhod in zapeljemo se proti mostu in pod njim. Na levi vidimo izliv Idrijce v Sočo, nad njim se dviga naselje s Cerkvijo svete Lucije, katere začetki segajo verjetno v leto 1612. V prvi svetovni vojni je bila močno poškodovana, leta 1927 je začel z obnovo akademski slikar Tone Kralj. Med starimi hišami je ena bela, kjer stanuje naš kapitan: on in ameriški predsednik stanujeta v "beli hiši". Počasi drsijo mimo nas zeleno obrasli bregovi, tu in tam se pokaže proga na mostu, vidimo tudi vlak, ki naj bi bil tu ob 12.26, pa ima zamudo. Pod jezom vozi pod gladino jezera. Na enem mestu ob jezeru  se pokaže velika luknja. V njej naj bi včasih živel zmaj, ki je ugrabil eno princeso. Ta je tako močno jokala, da je nastalo to jezero. Po jezero je priveslal princ: lep, bogat, močan, bradat in z očali (kot kapitan), presekal je zmaja na pol in rešil princesko Lucijo, po kateri se je včasih imenoval kraj, zdaj pa ladjica. Zmajeva kri je bila zelena, od tod barva vode. Par se je zaljubil, poljubil, zaročil in, ko je princu zmanjkalo izgovorov, sta se tudi poročila. Ko je princ pred oltarjem rekel ja, se je princesa spremenila v zmaja, princ pa v copato. Princeska je bila srečna, princ pa poročen: zato je to zgodba, ki ima skoraj srečen konec. Kasneje nas kapitan pokaže zmaja: izbere tri udeleženke, ki si morajo zakriti oči, med počasnim štetjem do pet on pred nje postavi veliko ogledalo, ko odprejo oči, v njem zagledajo troglavega zmaja. Pokaže nam tudi "Most vzdihljajev", ki pa je za razliko od beneškega, povezan z romantično zgodbo: lepega sončnega dne sta en gospod in ena gospa zaveslala pod ta most, ne vemo, kaj sta tam počela. Slišali so se samo vzdihljaji, vendar se nikar ne zgražajmo, saj sta bila oba poročena, vendar ne drug z drugim. Kapitan nam razloži še razliko med moškimi in ženskami: razlika je v urejenosti, pa tudi, da gre pri moških vse skozi eno uho noter, skozi drugo ven, pri ženskah pa skozi obe ušesi noter in skozi usta ven. Na vodi je tu in tam kakšen čoln, pa sup, od živali pa kakšna račka, nekaj ptic se preletava v zraku. Takoj se vidi, da so moškega spola, ker imajo zaprte kljune. 

Z nami je Anica Gačnik, mojstrica recitacij, ki nam obudi spomin na Simona Gregorčiča:

SOČI

Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibélke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
na dno razpenjenih valov!

V PEPELNIČNI NOČI

Polnôčni zvón z visôkih lín
  krepkó zaklenkal je!
Potihnil glas je vijolín,
  strunár odbrenkal je!

Plesíšča in gledíšča se
  povsód zapírajo,
v odprta pa svetíšča se
  zemljani zbírajo.

Glej, bôžji hràm tam sréd polján
  dviguje se v nebó,
oj bôžji hràm takó prostrán
  in pa krasán takó!

Kot réke v morje vanj nocój
  krdela silno vró,
svetíšče polno je takój —
  in duri se zapró.

Tu v blagru ino v svili vse
  nocój košáti se,
diší ti po kadíli vse
  in svéti v zlati se.

Več biserjev ko v dnu morjá
  pred tábo se iskrí,
in več, ko zvézd je vrh nebá,
  tu jasnih je očí.

Tu gibki udje, vzôrna rast,
  tu lét in líca cvét,
  tu zêmlje slást, bogastvo, čast...
  o, ti presréčni svét! —

A čuj!... Nék duh zakliče mi:
  "Kar zrèš jih pred sebój,
zapíši mej mrlíče mi
  s pepelom tem nocój!"

In stópil sem pred žrtvenik,
  kot bi duhovnik bil,
pepel iz óljčnih je mladík
  nanj dèl cerkovnik bil.

Pepela zdaj na téme sem
  najprvo sêbi vsul,
vtopíl se v misli néme sem,
  le Bog je sam jih čul.

Pozvál na to krdela sem
  in príšla so hruméč,
zaznámoval jim čela sem
  pretèč in pa svarèč:

"Oj, gréšniki mazíljeni,
  proč króno in škrlát,
saj bóste vsi prisíljeni,
  vkloníti smrti vrat.

Sedaj vi národom ste strah,
  strah tudi vas bo zmel,
to žêzlo prah, prestól bo prah,
  vi bóste prah, pepel!

Vi, ki zaklade zbirate
  iz bližnjikov krví,
ki réveže zatírate —
  prah bóste tudi ví!

Ti ròj, ki noč in dan prežíš,
  da brata v past bi vjél,
ti smrti v zanjke se vlovíš,
  prah bodeš in pepel!

In tí, ki z umom, cvétom let
  zdaj bahaš se vesél,
glej, prédno ti odpade cvet,
  prah bódeš in pepél!"

Prišèl še mnog, še mnog je tròp,
  mar bo se kak otél?
Ne! Vsem podpisal sem pokòp:
  "Prah boste in pepel!"

Na zadnje roj še priskakljá,
  neskrbnih, jasnih líc,
číst, kakor angelji nebá,
  in lépši od cvetíc.

Zaplakal nad tem krasom sem,
  češ: tudi ta bo strt!
Še té... tresóčim glasom sem
  Zaznámoval za smrt...

Končano! - Ne! - Čuj, duri tam
  ječé zaškrípljejo,
in nôve trume v bôžji hram
  skoz njé se vsípljejo.

Na teh ni srebra ne zlatá,
  in blesk jim je neznán,
na licih tóžnih se pozná
  le sled solzâ in rán.

To pač je siromakov ród,
  molčé je zunaj stal,
in mírno čakal, da gospod
  prostôra bi mu dal.

Sedaj, ko próst mu je pristòp,
  korák priblíža svoj,
jaz pa spoznám trpínov tròp,
  oh, bil je - národ moj!

Odlôžil sem tedaj pepel,
  v klečéče vprl okó,
za blagoslov sem róke vspel
  ter kliknil sem krepkó:

Le vstani, vbôrni národ moj,
  do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
  tvoj je - vstajenja dán!

Še fotografiranje nekaterih s kapitanom, po koncu vožnje pa se sprehodimo do trga, kjer se posladkamo s sladoledom. 

Želimo priti do razgledne točke: gremo mimo rojstne hiše dirigenta Marka Muniha, osnovne šole z oddelkom Muzeja Tolmin, mimogrede si ogledamo Cerkev svete Lucije. Ob pokopališču se vzpnemo do Cerkve svetega Mavra (prvič omenjena leta 1192) in uživamo ob pogledu na jezera. Ob tem tudi pesnimo in pojemo.

MI BI VSI SE POTEPALI – melodija: Mi smo mi, fantje vsi …                                           

Mi bi vsi se potepali, mi smo prva liga. Ko hitimo naokrog, napor je ena figa.

Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!

Avtobus in pa vlak: vrtijo se kolesa, noge še dodajamo na poti v nebesa. Pa zakaj ...                 

Narava da, kultura ja, medsebojna sreča - prijateljska potepanja: se obzorje veča. Pa zakaj ...

Ob spustu zavijemo še k ostankom Rimske hiše iz tretjega stoletja našega štetja. Sicer pa so Rimljani tu živeli od prvega do petega stoletja našega štetja. Kraje iz preteklosti povezuje kulturnozgodovinska pot Čez Most po modrost, označena s simpatično sovico z grške obredne skodelice (peto stoletje pred našim štetjem), ki so jo izkopali blizu Mosta na Soči.

O zgodovini kraja lahko v Wikipediji preberemo:

Kraj leži ob sotočju rek Idrijce in Soče in ob umetnem jezeru za HE Doblar. Večini je ta kraj znan kot Most na Soči, toda to je šele od leta 1952. Prej se je ta kraj imenoval SVETA LUCIJA, po zavetnici Sv. Luciji, kateri je posvečena župnijska cerkev. Ker pa tistim, ko so začeli pisati zgodovino šele po letu 1945, ime Sveta Lucija ni bilo všeč, ker je to ime krščanske mučenke iz 3. stoletja, so ime kraja spremenili v Most na Soči in to je ostalo danes. Bogate arheološke najdbe uvrščajo Sveto Lucijo med najpomembnejše prazgodovinske naselbine v Sloveniji. V starejši železni dobi – med 8. in 4. stoletjem pred Kristusom je tu nastalo naselje, ki po izkopaninah  sodeč ni bilo majhno. Ostaline nekdanjih kultur je sredi 19. stol.  prvi zbiral, hranil in o njih je pisal župnik Tomaž Rutar. Grobišča so sistematično začeli raziskovati ob koncu 19. stoletja. Tako je bilo do danes kontrolirano izkopanih okoli  7000 grobov. Med arheološkimi raziskavami  Goriškega muzeja pa so  pod vodstvom Draga Svoljška na desnem bregu reke Idrijce  odkrili  skoraj 40 stanovanjskih  hiš in  delavnic.  Izmed teh  si danes lahko ogledamo temelje starejše železnodobne hiše (5. st. pr. Kristusom) v krajevnem arheološkem muzeju v novi osnovni šoli. Ostaline rimskodobne hiše  (3. st. po Kristusu) pa lahko vidimo v novem naselju.

Čas za povratek: po široki senčnati poti proti Bači, vendar jo moramo prej zapustiti in se spustiti na prometno cesto proti Idriji in Ljubljani. Prečkanje je kar nevarno, ker za pešce ni prehoda. Levo od mosta stoji spomenik iz prve svetovne vojne. Je eden večjih in so ga postavili še med vojno v spomin na 15. korpus avstroogrske vojske. Še preko mosta, pogled na Idrijco, osvežitev v lokalu in točen vlak ob 15.21. Spet je ravno prav hladen Stadler in ni pretirano poln.

Na Jesenicah nam izkušena sopotnica pomaga kupiti dodatne karte za mednarodni vlakna avtomatu, ker blagajna ne dela več. Dodatek po novem stane dva evra, na vlaku pa je zanj treba plačati štiri evre. Vlak z Beljaka je natrpan, dobimo pa sedeže, ker mladi potniki in potnice vedo, kaj je kultura. Zamujamo, zato uspemo priti šele na vlak za Dobovo ob 19.55, zaenkrat še s perona 98. Naslednji teden teh začasnih peronov za vlake proti Zidanemu Mostu ne bo več, ostanejo samo še za Dolenjsko.

Okrog pol devetih smo v Sevnici: lepo smo izkoristili sončen, ne preveč vroč dan.

Video: