Poleti sva si z Marto obljubili, da Sveti Jošt nad Kranjem obiščeva še jeseni. Z vlakom ob 6.15 se odpeljeva do Ljubljane, naprej pa z nadomestnim avtobusnim prevozom. Gorenjska je zavita v meglo, Kranj pa naju pričaka v soncu in tam na levi se blešči Stol s svežo kapo snega. Dovolj časa imava za uživanje ob kavi, potem pa počakava na kombi ob 9.23 do naselja Pševo, kjer se izkrcava čisto na njegovem koncu.
Potem pa kar v breg mimo kamnoloma, po ozki stezi ob ograji in že sva pri klopci. Pod nama se razprostira morje megle, iz katerega štrlijo nekateri višji hribi, najbolj značilni sta Šmarna gora in Grmada. Paziti je treba na korak med kamni in koreninami, na določenih mestih se pot zravna, pa spet dviguje.
Ko prideva do travnika, se pred nama razprostre pisana paleta jesenskih barv, vse je kot umito.
Zadaj pa novozapadli sneg na Stolu in Julijcih, ki ga občasno obsije sonce. Kot v sanjah tavava okrog in čakava, kdaj bo osvetlitev še močnejša, barve še izrazitejše.
Obhodiva Cerkev svetega Jošta in vse domove ob njej, potem pa se umakneva v Dom na Joštu ob toplo zakurjeno peč.
Desni posnetek spodaj: Marta Brežan.
Njihovi štruklji so res slastni, zalijeva pa jih še z domačim čajem. Kar ne moreva se posloviti od prijetnih prostorov in čudovitih razgledov, vendar treba je v dolino.
Lepo počasi se spuščava in uživava v drugačnih razgledih, saj se je megla povsod dvignila. Kombi pripelje pravočasno, dolgo pa čakava na nadomestni avtobusni prevoz iz Kranja v Ljubljano, vendar tudi pot domov hitro mine ob obujanju spominov in pregledovanju sijajnih posnetkov.
Skoraj poln avtobus - 40 slušateljev in slušateljic Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se odpravlja na strokovno ekskurzijo v Ajdovščino. Na postajališču Lom se okrepimo z rogljički in napitki, potem pa naprej proti našemu cilju. Neumorna Cveta nam razloži skrbno pripravljeni program in zgodovinske ter zemljepisne podatke o kraju, kamor smo namenjeni.
Spodnja slika foto: Janko Novak, levo zgoraj Branka Bogovič.
V Ajdovščini ob našem prihodu rahlo rosi, zato nam vodnik Patrik predstavi kraj in okolico kar v avtobusu, ki je parkiran ob izviru (sifonu) Hublja. Vode je ravno prav za sliko, kako mogočno bruha voda, na fotografiji pa je njena razsežnost in energija skoraj nepredstavljiva.
Zapeljemo se v mesto, se sprehodimo po parku, pogledamo izliv pritoka Lokavšček v Hubelj, potem pa se posvetimo ostankom nekdaj obzidanega mesta.
Spodnja slika: Janko Novak.
Praktična Cveta nam za vse v lokalu Ave naroči kavo, v miru posedimo in pokramljamo ob njej. Sledi voden ogled Pilonove galerije v dveh skupinah, v katerem temeljito spoznamo njegovo življenje, delo in pomen njegovega dela.
Okrepčamo se s poznim, res okusnim kosilom v Gostilni Anja v naselju Budvanje med Ajdovščino in Vipavo.
Res nas je vreme blagoslovilo z nekaj kapljicami dežja, zato pa se je na poti domov oddolžilo s sončno osvetlitvijo prelepe jesenske narave. Dodatno so nas ogrele lepe misli, ki nam jih je podarila Cveta. Cveta in ekipa, hvala za lep dan!
Običajna osma ura zjutraj za zbor Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica - na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Ob kavi dogovor za pohod: gremo na Telče in Pijano Goro. Osem nas je in dva avtomobila sta dovolj za prevoz, na Telčah pa se nam pridruži še deveta pohodnica.
Lepe jesenske barve nas razveseljujejo že v Sevnici, potem pa še naprej na Telčah, kjer parkiramo pred naseljem in pot nadaljujemo peš.
Najprej se ustavimo pri označbi nekdanje meje med drugo svetovno vojno, potem pa hodimo med lepo urejenimi hišami, se spomnimo nekdanje šole in obrata in se na koncu oglasimo pri Mrgoletovih. Gostoljubna gospodinja nas počasti s pijačo in sladkarijami, čudimo se uspehu njihovega prevozništva, saj imajo v pogonu kar 14 avtobusov.
Pot nadaljujemo na Pijano Goro, mimo spominske kapelice, se oziramo v dolino in v gozdu obrnemo po delno drugi poti nazaj skozi Telče do avtomobilov.
To pa še ni konec programa: oglasimo se na Bojniku (Otavniku) na prijetno druženje. Iz te zidanice še nikoli nismo šli lačni in žejni. Slavica in Tone, hvala lepa za gostoljubje!
Foto: Ljubo Motore.
Foto: Vinko Šeško.
Krasno dopoldne v barviti jesenski naravi in med pravimi ljudmi.
Danes odhaja skupina Posebna prijateljska potepanja bolj pozno od doma, ob 7.37. Prestopamo v Zidanem Mostu in na Pragerskem, kjer imamo kljub zamudi okrog 40 minut čakanja. Na postaji in okrog nje ni nobenega lokala, niti avtomata za napitke ne. Napotimo se proti cerkvi, tudi ta je zaprta, vztrajna skupinica pa odkrije lokal ob športnem igrišču in lahko si privoščimo kavo.
V Ormožu nam v podhodu zaželijo dobrodošlico prijazne poslikave, potem pa se nas osemnajst mimo Vinske kleti Puklavec (začetek leta 1967, družina Puklavec jo ima od leta 2009) napoti proti mestu. Marta gre raje na pohod ob Dravi in v Ormoške lagune. Vzpenjamo se in mimo Gradu Ormož zavijemo na desno v bolj industrijski del kraja. Pot se kar vleče, se pa splača: v Gostilni Prosnik nas čaka izdatna malica z zelo okusno juho po osem evrov.
Vračamo se skozi park in nekaj čez dvanajsto začnemo voden ogled Gradu Ormož, katerega začetki segajo v 13. stoletje, ponaša pa se z najvišjim grajskih stolpom - 45,68 metrov. Vstopnina za upokojene je sedem evrov po osebi, vodenje 40 evrov za celo skupino. Poberem po deset evrov in si nakopljem skrbi, kako bom vračala drobiž.
Vodič nas popelje po grajskih prostorih : jedilnica, salon, knjižnica z iluzionističnimi poslikavami iz 1810, ki so med najlepšimi v Sloveniji, in pohištvom ter slikami iz 19. stoletja. Posebno zanimiv je strop, ki navidezno viša prostor. V grajskem kinu so ohranjeni projektorji, eden med njimi je bil še na premog. V njem si ogledamo zgodovinski film Ormož, jugoslovanski Gallspah iz leta 1935, ki prikazuje nekdanji Ormož, grad, okolico in Majeričevo kopališče ob Dravi.
Z zanimanjem pregledujemo stare razglednice, potem pa se povzpnemo še na stolp in uživamo v razgledih. Za konec obudimo spomin na stare čase z ogledom filma Doroteja, ki pripoveduje zgodbo zadnje ženske, obsojene čarovništva na območju Ormoža. V filmu so leta 2025 zaigrali domačini.
Posnetek desno spodaj: Jakob Felbar.
Imamo še toliko časa, da se sprehodimo do Cerkve svetega Jakoba z začetkom leta 1271, v 14. stoletju je postala župnijska, v 16. renesančno predelana, v 17.in 18. stoletju izropana in onečaščena, leta 1736 ponovno posvečena in povečana. Vrata so zaklenjena, ko odhajamo, nas opazi župnik in nam jo odpre. Nekaj svojskega je cerkev zaradi poslikav in baročne prižnice. Tu rešim tudi problem vračanja drobiža od vstopnine - darujem ga cerkvi.
Foto: Marta Brežan.
Za sprehod ob Dravi nam zmanjka časa, le s ceste pogledamo njen tok, bolj natančno pa jo je raziskala Marta.
Vlak ob 15.43 ima zamudo, na Pragerskem ne čakamo dolgo na prestop, v Zidanem Mostu še manj, okrog pol sedmih smo v Sevnici.
Zanimiv dan, spomladi po moramo tudi ostali spoznati Ormoške lagune.
NEKAJ PODATKOV JE TUDI POD VIDEOM.
VIDEO:
ORMOŽ
Kraj z okrog 2.000 prebivalci leži v Prlekiji (ljudje govorijo "prle" za "prej"), pod obronki Slovenskih goric z vinorodnim Jeruzalemom, na naravni terasi nad Dravo. Jeruzalem so poimenovali križarji v 13. stoletju, ker se jim je zdelo področje tako lepo kot pravi Jeruzalem. Zaradi strateškega položaja je bil Ormož poseljen že pred našim štetjem, prvič je omenjen kot naselje v 13. stoletju (Gospodje Ptujski ga rabijo za boj proti Turki), leta 1293 postane trg (sejmi!), leta 1331 mesto. Doživi več požarov, napadov Turkov in Madžarov, mirneje je v drugi polovici 18. stoletja. Leta 1848 se je odvijala bitka pri Ormožu med Madžari in avstrijsko vojsko. Leta 1927 je bil ustanovljen sanatorij za zdravljenje revmatičnih bolnikov z mednarodnim slovesom.
V Ormožu ali okolici so se med drugim rodili: pisatelj Franc Ksaver Meško, pesnik in publicist Stanko Vraz, vojna poročevalka Karmen Švegl.
Akumulacija Drave s površino treh kvadratnih kilometrov je nastala z gradnjo Hidroelektrarne Varaždin leta 1975.
Od leta 1980 do 2007 je delovala v Ormožu Tovarna sladkorja, leta 2020 so jo dokončno ukinili, zdaj pa razmišljajo o novi. Ob Dravi so napravili bazene za odpadne vode, ki so jih uredili v naravni rezervat na 55 hektarih površine. Ormoške lagune obsegajo plitve bazene s trstišči, rogozom, poplavnim gozdom; vodo dobivajo iz "Ormoškega morja" - akumulacije Drave. Rezervat je raj za 220 vrst ptic, tu se dobro počutijo vidre, bobri in vodni bivoli.
Do Ormoža smo se najprej peljali po progi iz leta 1862 (drugi tir 1944), od Zidanega Mosta do Pragerskega iz let 1849 in 1846, naprej proti Čakovcu pa so progo zgradili leta 1860.
Dvanajst od skupine Posebna prijateljska potepanja nas v Sevnici vstopi na vlak ob 6.27, ena je že na vlaku, dve se pridružita na poti in dva šele v Ratečah.
Vlak ima toliko zamude, da v Ljubljani ne ujamemo avtobusa za Rateče ob 8.30, imamo pa dovolj časa za kavo in prigrizke. Avtobus ob 9.30 odpelje po voznem redu, na poti uživamo ob pogledu na s soncem obsijane gore in zelena polja pod njimi. V Ratečah smo četrt do dvanajstih, spet z malo zamude.
Srednji posnetek spodaj je delo Marte Brežan.
Kar takoj se odpravimo proti Planici. Na travnikih leži na pol posušena trava in ob hoji imamo v sončnem in toplem dopoldnevu pravo aromaterapijo. Ledine so suhe, nič vode ni na površini. V Planici nismo prepričani, če je Gostilna Kavka odprta - tega ne vedo niti na recepciji Nordijskega centra, niti na telefonski številki, ki je navedena na spletni strani o lokalu. Je treba pač preko doline preverit.
Spodnji posnetki: Marta Brežan.
Seveda se moramo še slikati s Prevčevima dvema, ki stojita kot leseni skulpturi ob izteku letalnice. Gostilna Kavka je odprta (od desetih do štirih popoldne), imajo tudi tople jedi: klobasa z zeljem, ričet, jota. Z mesom stane to dvanajst evrov, brez mesa malo manj, šmorn pa pet evrov 50. Vsem tekne okusna in hitro servirana hrana.
V Nordijskem centru pokukamo v tekaški notranji teren, kjer smuča samo invalid na posebnem vozičku s smučmi,
zapeljemo se tudi na teraso, za ogled muzeja pa nam zmanjka časa, ker naj bi sedežnica (pet evrov v eno smer) vozila samo do treh. Ker pa skakalci vadijo na treh skakalnicah, bo verjetno njen obratovalni čas daljši.
Spodnji posnetki: Marta Brežan.
V sedmih minutah se s sedežnico dvignemo na višino zaletišča letalnice, od koder zremo v dolino in proti Zelencem ter Podkorenu, žal pa zipline ne deluje.
Više moramo peš: po strmem vzponu se naša gozdna pot obrne navzdol in po grebenu se lepo po senci vračamo proti Ratečam. Nekaj vnetih gobark se razgubi v gozdu in to ne brez uspeha: najdejo kar nekaj gob.
Pri Zavetišču Slatna, ki ga ima v najemu Planinsko društvo Lisca Sevnica, se ustavimo in malo okrepčamo, potem pa naprej v dolino. Tam nas pozdravi trop ovac, mi pa lepo po kolesarski stezi na Avtobusno postajo Rateče. Malo moramo počakati na odhod avtobusa ob 17.10, šofer pa nas verjetno želi do Ljubljane speči, ker gretje dela na polno, klima pa tudi. Komaj ga pregovorimo, da ustrezno ukrepa.
Malo pred pol osmo smo v Ljubljani, ravno prav za vlak ob 19.55 proti Dobovi. V veselem razpoloženju se vračamo in v Sevnici smo okrog pol desetih - z malo zamude, seveda.
Lep jesenski dan v veseli družbi!
NEKAJ PODATKOV NAJDETE POD VIDEOM.
Video:
NEKAJ PODATKOV
Rateče so vas z okoli 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Imen aj bi dobile po pastirju Rateju, priseljencu s Koroške. Ležijo se v zgornjem delu Zgornjesavske doline na dolinskem razvodju med rekama Savo Dolinko in Ziljico, pritokom Drave, tik pred mednarodnim mejnim prehodom z Italijo. Skozenj naselje tečeta potoka Trebiža in Kravnjak, ki imata povirji na pobočjih vzpetine Peči (1510 m) na tromeji in Petelinjeka (1552 m) v skrajnem zahodnem delu Karavank. Pod vasjo so onstran glavne ceste z Jesenic proti Trbižu prodnate Ledine, kjer izgine potok Nadiža, ki priteče iz nasproti ležeče ledeniške doline Planice izpod Ponc (izvir pod Zadnjo Ponco). Ob obilnih padavinah tu nastane jezerce, iz katerega voda pod prodom odteka in spet pride na dan v Zelencih, kjer je stalni izvir Save Dolinke. Del vode pa lahko teče proti Dravi (bifurkacija ali veličanje, ko voda iz istega izvira izteka v različne reke). To močvirje oziroma nizko barje je izjemno bogat vodni biotop. Vas obdajajo njive, travniki in pašniki. Zaradi ostrega podnebja se prebivalci ukvarjajo predvsem z živinorejo, povezano s poletnim pašništvom na planinah. Večina kmetov je zemljiških dvolastnikov, travnike imajo tudi onstran meje v Italiji. Pomemben je tudi turizem. V kraju so številne počitniške hišice. Rateče so izhodišče za planinske izlete v Julijce skozi Tamar in Karavanke (Tromeja). Na začetku planiške doline so znamenite smučarske skakalnice, kjer so se začeli smučarski poleti. Tu so leta 1936 skakalci prvič poleteli prek 100 m, leta 1994 pa prek 200 m. V neposredni bližini mejnega prehoda obratuje smučišče Macesnovc s 1500 m dolgo progo, ki ustreza FIS pogojem. Na smučišču obratuje dvosedežnica z višinsko razliko 316 m, za otroke pa tudi nizkovrvni vlečnici v dolžini 120m in 180m. Proga je lahko v celoti pokrita s tehničnim snegom, ob spodnji postaji sedežnice je tudi majhna okrepčevalnica s teraso.
Kraj se prvič omenja v 14. stoletju. Župnijska cerkev svetega Duha je poznogotska, njeni začetki segajo v 16. stoletje, oltar je poslikal Leopold Layer (1752 - 1828), predvsem znan po sliki Marije v romarski cerkvi Brezje. Člani družine Layer so poslikali veliko cerkva in kapelic, v Napoleonovem času pa ni bilo veliko dela in zaslužka, zato sta z bratom ponarejala denar. Ujeli so ju, zaprli, brat je v zaporu umrl, Leopold pa se je zaobljubil, da bo naslikal Marijino sliko, če bo srečno prišel iz zapora. Avstroogrske oblasti so ga izpustile iz zapora, saj je poneverjal denar sovražnikov, izpolnil je obljubo: naslikal Marijo in poslikal še kapelico.
Poleg narave in športa, so Rateče bogate tudi s kulturnega in etnološkega vidika. Če želite, da vam bo v noge toplo tudi naslednjo zimo, si le priskrbite ‘žoke’, tradicionalno rateško obuvalo, pri katerem je notranji del narejen iz domače volne, zunaj obšit z blagom in usnjeno podplaten.
Biser ohranjene ljudske arhitekture je dvonadstropna zidana Kajžnkova hiša, dom nekdanje kmetije s hišo, ki jo krasi kamnit vhodni portal, v notranjosti pa se nahaja hiša s kamro, vežo, črno kuhinjo in kaščo. Na vzhodni fasadi je lepo ohranjena freska svetega Florjana, na južni pa sončna ura. Od leta 2006 je v njej stalna muzejska razstava ‘Etnološka dediščina Rateč’ s poudarkom na rateški noši, ki jo v živo med drugim predstavijo na avgustovskem Vaškem dnevu. V mansardi hiše je na ogled Jervahova mizarska zbirka.
V Kajžnkovi hiši hranijo tudi kopijo Rateškega rokopisa: tri molitve - očenaš, zdrava Marija in Apostolska vera (original hranijo v Celovcu), drugi najstarejši pisni zapis v slovenskem jeziku (prvi so Brižinski spomeniki - okrog leta 1000: spovedna molitev in pridiga o grehu in pokori; hranijo v Münchnu), ki so ga okrog leta 1380 našli pri cerkvi svetega Tomaža, starejši izmed dveh cerkva v vasi. Zasnova stavbe je poznoantična, ladja je romanska in sodi med najstarejše slovenske cerkve.
Slatna – nekdanjo vojaško postojanko nad Ledinami ima v najemu Planinsko društvo Lisca Sevnica.
PLANICA
Planica (tudi dolina pod Poncami) je ledeniška dolina v severozahodnem delu Julijskih Alp. Razteza se od naselja Rateče pa do planinske postojanke, Doma v Tamarju (štiri kilometre od Nordijskega centra), od tam naprej pa se dolina nadaljuje pod imenom Tamar. Planico na zahodni strani omejuje pogorje Ponc (najvišji vrh je Visoka Ponca s 2274 mnm), na vzhodu Ciprnik (1745 m) in Sleme (1815 m), na južni strani (v Tamarju) pa Mojstrovka (2366 m), Travnik (2379 m) in Jalovec (2645 m).
Nordijski center Planica pod Poncami je moderen skakalno-tekaški center v Planici, ledeniški dolini pod Poncami, ki leži približno 2 km od Rateč in 8 km od Kranjske Gore. Že Joso Gorec je v 30. letih prejšnjega stoletja imel vizijo o sodobnem skakalno-tekaškem centru. Decembra 2015 je bila njegova ideja uresničena. Gradnjo novega nordijskega centra je od leta 2009 vodil Jelko Gros. Planiški center je edini center na svetu, ki razpolaga z vsemi segmenti skakalnic na enem mestu (7 skakalnic in 1 letalnica), notranjim tekaškim tunelom in zunanjimi tekaškimi progami. V sklopu centra se nahaja tudi vetrovnik (vertikalni in horizontalni), spust po jeklenici (zipline) ter interpretacijski center z muzejsko razstavo o zgodovini smučarskih skokov in poletov.
V svetu smučarskih skokov Planica velja za zibelko smučarskih poletov, saj sta se prav tu zgodila dva najpomembnejša mejnika v zgodovini tega športa. Avstrijec Sepp Bradl je 15. marca 1936 na Bloudkovi Velikanki kot prvi človek v zgodovini preletel sto metrov in pristal pri 101,5 metra. Leta 1994 pa je finski čudežni deček Toni Nieminen na Letalnici bratov Gorišek kot prvi poletel čez 200 metrov in pristal pri 203 metrih.
Planica je svetovno znano prizorišče vsakoletnega zaključka sezone v smučarskih skokih oziroma poletih. FIS-finale v Planici vsako leto predstavlja športni vrhunec zime v Sloveniji, kjer se vsako leto zbere na deset tisoče obiskovalcev in ljubiteljev smučarskih skokov ter poletov. Leta 2023 je Planica gostila prvi največji športni dogodek v zgodovini samostojne Slovenije – Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju.
Letalnica bratov Gorišek vsako leto gosti svetovno serijo ekstremnega teka Red Bull 400 pod pokroviteljstvom znamke Red Bull. Gre za najbolj strm 400 metrski tek navkreber po hribu na svetu. Tekmovanja se udeleži več kot 1000 tekmovalcev z vsega sveta.
V sklopu nordijskega centra se nahajajo štirje segmenti skakalnic:
·otroške skakalnice (HS 15, HS 30 in HS 45 metrov)
·mladinski skakalnici (HS 61 in HS 80 metrov)
·Bloudkova Velikanka (HS 104 in HS 139 metrov)
·Letalnica bratov Gorišek (HS 240 metrov)
Tr Trenutna rekorda na njej: Domen Prevc (254,5 metrov) in Nika Prevc (242,5 metrov).
Vse skakalnice (razen letalnice) so prekrite s plastično maso.
Tekaški center
Pozimi skupna dolžina tekaških prog v destinaciji Kranjska Gora znaša okoli 40 kilometrov (med Kranjsko Goro, Ratečami, Planico in Tamarjem). Notranji tekaški tunel se nahaja v podzemni garaži nordijskega centra. Dolžina notranje tekaške proge znaša 600 metrov, temperatura zraka si giblje okoli -2°C.
Zgodovina
Njen idejni oče, začetnik ter pobudnik je Joso Gorec, takratni generalni tajnik ZSSJ in član športnega kluba Ilirija, ki je hotel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegova ideja je bila zgraditi moderno zimsko-letno športno letovišče, kamor bi prihajali od blizu in daleč. Najprej je dal zgraditi Dom Ilirija (Planica), ki so ga svečano odprli 20. decembra 1931. Njegova želja je bil tudi zgraditi največjo skakalnico na svetu, zato je svojega klubskega sodelavca Stanka Bloudka prosil naj izdela načrt za veliko 80-metrsko skakalnico. Skupaj sta poiskala lokacijo in jo trasirala. A zaradi pomanjkanja denarja sredi gradnje je Gorec zaupal dokončanje gradnje gradbeniku Ivanu Rožmanu, ki je narisal nov načrt za 90-metrsko skakalnico. Ta jo je v vsega dveh mesecih, od oktobra do decembra 1933, zgradil do konca, februarja naslednje leto pa je bila že otvoritev. Prva tekma v Planici je bila prirejena 4. februarja 1934 na Bloudkovi velikanki.
Njuno dediščino pa kasneje nadaljujeta brata Vlado Gorišek in Janez Gorišek z izgradnjo povsem nove in veliko večje Letalnice bratov Gorišek leta 1969. V Planici je človek prvič v zgodovini poletel preko 100 in 200 metrov. Skupaj pa je bilo v tej dolini na dveh skakalnicah doseženih skupno kar 41 svetovnih rekordov, največ od vseh krajev po svetu. 1930 – Planica dobi prvo 20-metrsko skakalnico, ki še danes stoji zapuščena, nahaja pa se nekje na sredini tik ob cesti med Bloudkovo velikanko in danes zapuščenima K50 in K70 skakalnicama pri železniški postaji v Ratečah.
Obiskovalce najbolj privablja spust po jeklenici (zipline), spektakularna pridobitev, s katero lahko vsak spozna, kako je leteti na največji letalnici na svetu. Dolžina poleta je 566 metrov, hitrost pa doseže kar 85 km/h. Višinska razlika med spustom je 202 metra.
Ob osmih zjutraj na parkirišču pri krožišču v Šmarju se kot običajno zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Devet nas je tokrat in kava danes ni le kava:
Foto: Ljubo Motore.
Elčki voščimo ob njenem devetdesetem rojstnem dnevu z darilom in posebno voščilnico.
Oblikovala jo je umetna inteligenca.
Z dvema avtomobiloma se odpeljemo po dolini Sevnične, potem pa zavijemo na levo v hrib mimo cerkve v Podgorju in še naprej do Zavetišča Darinke in Janka Avguštin, ker je cesta na Ivce (Njivice) že kar vredna svojega imena. Ob poti nas pozdravi kamen RADOGOST umetnika Simona Kurnika, ki pravi takole:
Radogost.
Bog gostoljubja, varuh popotnikov.
Nisem malo na poti in zaenkrat sem hvaležen dobrih izkušenj, da pa tako čim dlje ostane, pa malce dobrodelne aktivnosti, saj kdo ve, kdo vse ima prste pri tem.
V kamnu sem upodobil Radogostov ščit, ki varuje pohodnika in umestil vdolbino, ki lahko preseneti z dobrotami in gostoljubno pričaka mimoidočega. Kamen sem postavil na kraju, kjer ne manjka gostoljubja - Darinkino zavetišče na Ivcah in se nahaja ob markirani poti - Podgorje- Lisca.
Še nekaj s spleta.
Na določenih upodobitvah ima Radogost v roki tudi meč, ki priča o tem, da je tisti, ki nekoga sprejme v Radogostovem imenu, moral biti pripravljen svojega gosta braniti za ceno lastnega življenja. Zgodba govori o trgovcu, ki je večkrat prečkal slovansko ozemlje. Prikupil se je nekemu kmetu z darili in ta ga je sprejel v Radogostovem imenu. Ko je trgovec prenočeval pri gostitelju, se je v vas prikradla tolpa razbojnikov, ga oropala in odpeljala njegovo hči, ki je potovala z njim. Velika sramota je padla na kmeta in na celo vas. Kljub nevarnosti so se vsi vaščani zbrali, izsledili tatove in uspeli trgovcu vrniti tovor ter otroka. Tako so pokazali spoštovanje božanstvu. Trgovec je iz hvaležnosti vso svojo lastnino razdelil med vaščane in se v vas večkrat vrnil z darovi .
Takoj izrabimo gostoljubje in si postrežemo s "ta kratkim", obilje na vrtu pa samo občudujemo.
Zdaj pa peš: vzpenjamo se proti vrhu Ivc (875 metrov) in ob poti videvamo vse več marel, ki jih, seveda, ne pustimo v gozdu. Na vrhu malo počivamo na klopci in uživamo v razgledih. Ob spustu smo pozorni na ruševine nekdanje hiše, spustimo se do spomenika padlim borcem Kozjanskega odreda in obudimo spomine:
Nemci so omenjeno domačijo požgali 17. avgusta 1944 med vdorom v »republiko Jurklošter«, prvo osvobojeno ozemlje na Kozjanskem. Nasproti jim je prišel 1. bataljon Kozjanskega odreda in na Ivcah (na spomeniku piše na Njivicah) se je vnel boj. Partizani so se morali umakniti, a za njimi je ostalo pet ranjencev z bolničarko. Ranjence so Nemci poklali, bolničarko pa živo vrgli v gorečo domačijo. (Vir:https://pohribih.blogspot.com/2024/04/?m=0 )
Napotimo se še desno na Vedonov hrib, kjer nas razveselijo bujni jesenski podleski, pred časom posajeni orehi pa ne uspevajo preveč. Trenutno leseno omizje še stoji, podobno pa so pred časom ukradli neznani storilci.
Foto: Ljubo Motore.
Vrnemo v v Darinkino in Janko zavetišče, kjer Mimi čestita Elčki s posebnim darilom, Marjana pa nas pogosti s slastnimi "krem rolicami". Vse skupaj je treba tudi malo zaliti.
Foto: Vinko Šeško.
Bilo je to krasno dopoldne z ravno prav toplim sončnim vremenom.
Danes je za skupino Posebna prijateljska potepanja na vrsti veliki krog po železnici: Sevnica - Ljubljana - Ilirska Bistrica - Reka (Rijeka) - Zagreb - Sevnica.
Dvanajst se na ob 6.13 na Železniški postaji Sevnica vkrca na vlak in z nekaj zamude smo v Ljubljani, kjer se nam pridruži še trinajsta članica. Vlak za Reko odpelje z zamudo in to samo do Ilirske Bistrice, kjer zaradi del na progi prestopimo na avtobus. Mejo prečkamo na prehodu Jelšane - Rupa. Ker smo na avtobusu, ki pelje naravnost na Reko in ne zavija v Matulje/Opatijo,
smo na cilju celo dve minuti pred predvidenim prihodom vlaka ob 11.14. Do Ilirske Bistrice smo se peljali z našo kartico za zastonjske prevoze, plačali smo samo dodatek za mednarodni vlak (dva evra, podobno smo napravili za relacijo Dobova - Sevnica)); v naprej smo kupili senjorsko karto do Reke (4 evre 80) in tako od Zagreba do Dobove (4 evre 50). Na Reki moramo kupiti karto za Zagreb, tu pa se malo zaplete: karta po sistemu Vlakom na more naj bi stala 8 evrov 85 (na mednarodnem voznem redu piše evro manj), uslužbenka želi, da nam izda karti 2 x 6 potnikov in eno posamično, pa tudi, da denar zberemo. Pobiramo zaokroženo po devet evrov, na koncu pa trdi, da manjkajo trije evri in nekaj centov. Ker je denar že v njenem predalu, ne moremo preveriti in doplačamo, kar zahteva. Šola za drugič!
Zaželimo se kave in najbližja možnost je na terasi restavracije na Železniški postajo Reka. Ponujajo tudi malice (marende) od sedem do dvanajst evrov in večina se odloči zanje. Na žalost prepozno ugotovimo, da obroke z zrezki pripravljajo sproti in zapravimo celo uro našega dragocenega časa.
V preostali uri se napotimo na Korzo: mimo lepo ohranjenih stavb vse do Rječine, kjer z mosta zremo na Trsat.
Vračamo se ob morju, da prekontroliramo, če so naše jahte varno zasidrane, potem pa že hitimo na vlak.
Odhod vlaka za Zagreb ob 13.40, celo pot smo skoraj edini v vagonu in lahko po mili volji skačemo od okna do okna in lovimo poglede na morje, most na otok Krk, traso železnice, ki se z nadmorske višine nič vzpne na čez 700 metrov, z grmovjem in gozdom pokrite predele ... Skrbno spremljamo vse postaje, ugotavljamo, da so nekatere prav zapuščene sredi gozda, vse pa imajo hrvaško zastavo. Vmes tudi veselo zapojemo, da nam čas hitreje mine. V Zagrebu nismo točno ob pol sedmih po voznem redu, kljub temu pa imamo več kot pol ure časa do odhoda mednarodnega vlaka ob 19.39.
Foto: Nada Knez in Marta Brežan.
Večina izjavi: "Nismo fejst, smo pa fest žejne!", zato v postajni restavraciji sežemo po pivu. Nekateri pa se celo sprehodijo po Zagrebu.
Na vlaku moramo dobro paziti, da ne zasedemo kakšnega rezerviranega mesta. Za vse najdemo prostor in vlak odpelje po voznem redu. V Sevnici smo malo pred deveto.
Vtisi Marte Brežan.
Neverjetno, kakšno daljavo je mogoče opraviti v enem dnevu!
Nekaj podatkov najdete pod videom.
Video:
NEKAJ PODATKOV
Progo do Postojne so zgradili do leta 1856, od Pivke do Reke pa leta 1873, Italijani so jo elektrificirali leta 1938. Ta del je dolg 54,4 kilometra in poteka preko kraškega terena s številnimi useki in nasipi. Na progi so trije predori, najdaljši med njimi je dolg 624 metrov. Mednarodni vlak od Ljubljane do Reke vmes ustavi na šestih postajah, vožnja naj bi trajala dve uri in 57 minut. Mejo prečka pri naselju Šapjane.
Progo Reka - Zagreb so odprli leta 1873 za povezavo notranjosti s pristaniščem in razvoj trgovine. To je enotirna proga, dolga 229 kilometrov in ima 46 postaj. Potniški vlak jo prevozi v štirih urah in 50 minut, običajno pa vožnja traja več kot pet ur. Trenutno pripravljajo na nekaterih odsekih "bližnjice", ker sedanja trasa zavije precej proti jugovzhodu.
Ilirska Bistrica ima okoli 4.300 prebivalcev, je sedež občine, omenjena leta 1300, mesto od leta 1952. V njej sta osnovna šola in gimnazija. Leži pod kraškim robom Snežnika, na njenem področju so odkopali ostanke iz rimske dobe, vidni pa so tudi temelji gradu iz 12. stoletja. Znana je po predelavi lesa že od 15. stoletja. V 17. stoletju se je tu vrtelo okrog štirideset vodnih koles za žage in mline, v 19. stoletje je bilo še 29 žag, ki so letno predelale do tri tisoč voz lesa. Po prvi svetovni vojni je Ilirska Bistrica spadala po Italijo, leta 1944 so jo bombandirala zavezniška letala. V mestu deluje tudi Primorsko numizmatično društvo, ki izdaja kovance "bistriški belič" kot lokalno plačilno sredstvo, ki ga sprejemajo nekateri lokali in podjetja.
Reka (Rijeka): tretje največje mesto na Hrvaškem - za Zagrebom in Splitom. Ima okrog 108 tisoč prebivalcev, imela pa jih je že 168 tisoč. Naselbina na tem mestu je obstajala že v prazgodovini, v njeno zgodovino so se vpisali Rimljani, Langobardi, Franki, Slovani, Frankopani na Trsatu, Habsburžani - v sporu z Beneško republiko (veliko vlagali), med vojnama pod Italijo in Nemčijo, od leta 1947 Jugoslavija (Hrvaška). Tu so delovali tudi mnogi Slovenci: Valvazor, Trubar, Čop; Janez Trdina je bil ravnatelj gimnazije ... Na Korzu stojijo imenitne stavbe, tudi grajski stol z mestno uro (v 17. stoletju je tu potekalo obzidje), mestna hiša, malo bolj zadaj okrogla Katedrala svetega Vida (reški jezuiti gradili sto let - od 1638), v bližini Avtobusne postaje Reka stoji slikovita Cerkev Lurške Marije, ki jo trenutno obnavljajo. Bliže morja lahko najdemo Gledališče Ivana Zajca in lokal, kjer so na stebrih tabli z opisom brodoloma Titanica in reševalne ladje Carpathia/Charpatia. Ta je prva prišla na pomoč brodolomcem s Titanica in rešila 706 brodolomcev. Natakar si je za spomin vzel rešilni jopič s Titanica, ki je zdaj v reškem muzeju. Na ladji Carpathia je bilo 84 mornarjev iz Istre in Kvarnerskega zaliva.
Trsat se dviga na 138 metrov visoki vzpetini na drugi strani - nad sotesko Rječine. Poleg trdnjave so tu frančiškani zgradili Cerkev blažene device Marije in samostan - današnji videz iz leta 1824. To naj bi bil hrvaški Nazaret: angeli naj bi v 12. stoletju sem prenesli Marijino hišo, potem naj bi jo prenesli v italijanski Loreto (13. stoletje), nad njo zgradili cerkev, da je kdo ne bi več premikal. Trsat je znani romarski kraj, na njega vodi tudi 561 stopnic, ki jih nekateri romarji premagajo po kolenih.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!