Ob šestih zjutraj nas 14 od skupine Posebna prijateljska potepanja na Železniški postaji Sevnica nestrpno pričakuje mednarodni vlak proti Beljaku, s katerim bi se radi zapeljali do Jesenic.
Točen je in dovolj prostora za nas ima in še tri dodatne, ki vstopijo v Zidanem Mostu. Za višji rang vlaka plačamo po evro in pol, razdelim vstopnice za Vintgar po 15 evrov, ki jih je bilo treba kupiti v naprej na spletu in si rezervirati uro obiska. Kar veliko časa vzame pa tudi razdeljevanje vseh prinešenih dobrot (Ida, Irena, Cveta, jaz). Med vožnjo od Ljubljane naprej smo bolj pozorni na pokrajino, saj se po tej enotirni progi iz leta 1870 vozimo bolj poredko. Ustavimo se v Kranju, potem pa uživamo ob pogledu na čisto reko in veliko zelenja, v katerem opazimo tudi kamp Globoko. Na postaji Lesce - Bled vstopi veliko mladih z nahrbtniki, verjetno se s počitnic vračajo v Avstrijo. Na Jesenice pripeljemo z zamudo, še vedno pa imamo dovolj časa za vstop na vlak v smeri Nove Gorice z odhodom ob 8.52. Naprej proti meji z Italijo z vlakom ni več mogoče: promet na odseku od Planice do državne meje z Italijo je bil ukinjen leta 1956, 1. aprila 1966 pa je bil ukinjen tudi promet na odseku Jesenice - Planica, proga pa razdrta. Namesto vlakov zdaj tu vozijo kolesarji.
Z zanimanjem spremljamo vožnjo in postanke na postajah Kočna in Vintgar, uspe pa nam ujeti tudi pogled z železniškega mosta preko Radovne v Vintgarju. To je največji v celoti ohranjeni enoločni kamniti most v Sloveniji, zgradili so ga v letih 1904/1905 iz rezanega kamna. Sicer pa je bila Bohinjska proga zgrajena v rekordnem času šestih let (1900 - 1906).
Foto: Marta Brežan.
Izstopimo na Železniški postaji Podhom, napravimo skupinska posnetka, potem pa po razriti cesti odidemo do vhoda v Sotesko Vintgar.
Približno pol ure rabimo in dovolj časa imamo, da v Gostilni Vintgar v miru popijemo kavo in si privoščimo kaj sladkega.
Imamo vstopnice za vstop ob 10.26, 10.28, 10.36 in 10.37 in avtomati te ne spustijo pred tvojim časom, dopuščajo pa dvajset minut zamude. Smo eni redkih, ki imamo kode za vstop na papirju, večina jih pokaže kar z mobitelom. Dobimo čelade in se odpravimo na 1.600 metrov dolgo pot po soteski, ki jo je reka Radovna napravila med vzpetinama Hom (834 metrov) in Boršt (931 metrov) tudi do 250 metrov globoko. Včasih je tekla bolj v smeri vzhod, ko pa ji je pot zaprl Bohinjski ledenik, si je našla pot v smeri severovzhod in se pri Mostah pri Žirovnici izliva kot desni pritok v Savo. Zbira vodo iz dolin Krma in Kot, s Pokljuke in Mežakle.
Skoraj v strnjeni vrsti hodimo po lesenih mostovih in galerijah, ki so se v glavnem že posušile, pobočja pa so zavarovana z kovinskimi mrežami. Pri posebno zanimivih slapičkih in vrtincih zastanemo za posnetke, sploh družine in druščine si za to vzamejo več časa. V spodnjem delu soteske plošča na skali spominja na Jakoba Žumra, gorjanskega župana, ki je leta 1891 s fotografom in kartografom Benediktom Lergetporerjem ob nizkem vodostaju reke odkril njene lepote od Gorij do Blejske Dobrave. V dveh letih so za obiskovalce uredili več kot 500 metrov lesenih mostov in galerij, vpetih v živo skalo.
Tik pred izhodom nas čakata še dve poslastici: slap zajezitve za elektrarno pod železniškim mostom in Slam Šum, ki je s 15 metri eden najvišjih rečnih slapov pri nas.
Foto: Marta Brežan in Cveta Fakin.
Pred odhodom še fotografiranje v čeladah, potem pa se odpravimo proti naselju Blejska Dobrava in na Železniško postajo Vintgar. 25 minut piše na kažipotih, nekateri obljubljajo 200 stopnic, drugi 300, mi pa jih nismo šteli.
Nekateri se spustimo še pod slap in se povzpnemo po desni varianti, ki ima mogoče kakšno stopnico manj. Na levi strani v zgornjem delu poti zaslišimo vlak, ki tudi veselo zapiska - verjetno pred mostom. Na začetku vas Blejska Dobrava stoji kiosk s pijačami in posladki, malo naprej pa še manjši lokal.
Sprehodimo se skozi vas, občudujemo s cvetjem okrašene hiše, tudi gorenjski nagelj je vmes.
Mimo Cerkve svetega Štefana, potem pa desno v podvoz pod železnico in tam najdemo zatočišče na terasi zanimivo urejene Gostilne pri Jurcu.
Ob hladni pijači nekaterim prija za malico govnač - "speštan" krompir z zeljem, zraven pa pol hrenovke (osem evrov).
Deset minut hoje in smo na Železniški postaji Vintgar, ki je v resnici v Blejski Dobravi. Vlak za Jesenice ob 13.24 ima nekaj minut zamude, sprevodnica pa prijazno uredi, da nas mednarodni vlak iz Beljaka za Vinkovce malo počaka in se pripeljemo direktno v Sevnico okrog štirih popoldne.
Kdor zgodaj vstane ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar