Ponedeljkova skupina tokrat deluje v torek in zapelje se do Oplotnice, kjer ji pripada kavica, potem pa navzgor do naselja Kebelj, ki je že na nadmorski višini 678 metrov.
V zelo lepo urejenem kraju parkiramo kombi in najdemo oznake proti Črnemu jezeru. Dve uri in petnajst minut nam obljubljajo in jih kar dobro izkoristimo. Pogled naokrog je krasen: ponoči so nam dobro oprali naravo in vse se blešči v rosnih kapljicah. Sonce je že visoko, po dolinah pa nas rahle meglice spominjajo na jutro. Zakorakamo po poti med travniki in njivami, potem po po gozdu in kmalu se pred nas postavijo ruševine Zajčevega gradu (Kebeljski grad).
To je najviše ležeči grad na Pohorju s stolpom, ki je bil včasih visok 12 metrov, imel premer devet metrov, njegovi zidovi pa so bili debeli dva metra in deset centimetrov. Imel je stožčasto streho, grad pa je varoval globok jarek in nasip. Podzemni rov naj bi ga povezoval z Zbegovim gradom pod naseljem Kebelj. Veliko lastnikov se je zamenjalo v njem, danes pa je ohranjen samo del zidu, na vrhu katerega rastejo kar prava drevesa. Sledi sprehod malo navzdol in po ravnem, potem pa kratek čas po cesti. Smo na področju Nadgrada in Kota na Pohorju, kjer se med gozdovi širijo travniki in pašniki, po njih pa se pridni pasejo krave, ovce in koze. Kmetije so lepo urejene, poslopja in vrtovi okrašeni s cvetjem. Na razpotju se tri pohodnice odločijo za krajšo pot do Svetih treh kraljev, pet pa se nas napoti levo proti Črnem jezeru: nekaj časa navzdol, potem pa je treba pridobiti višino do 1240 metrov. Pot je lepa, ne preveč strma, vendar se ozračje segreva in kljub senci nam s čela že pošteno kaplja in curlja. Ko dosežemo cesto med Svetimi tremi kralji in Osankarico, je vzpona konec, med drevjem pa je vse več močvirnatih kotičkov.
Potoček si je našel pot med z mahom pokritimi bregovi in kar ne morem odvrniti pogleda od sveže zelenih mehkih površin. In že smo pri Črnem jezeru, ki ga krasijo različne trave, okvir pa mu nudi ruševje, ki prehaja v smrekov gozd.
Voda je temno rjavo-rdečkasta zaradi preperevanja organskih snovi in prihaja iz štirih virov, iz jezera pa odteka potok Črnava. Lesena brv preko njega je že močno preperela in kar nevarna. No, prav globoko z nje človek ne more pasti, bi bilo pa dovolj za kakšen zlom ali zvin. Sicer pa je jezero umetni zadrževalnik vode za potrebe plavljenja lesa po Lobniški riži. Les so po njej spravljali v dolino v letih 1838 - 1959, nasip in napravo za izpust vode pa so obnovili leta 1993. Malo uživamo ob jezeru, fotografiramo, potem pa krenemo proti Svetim trem kraljem. Lepo po ravnem in navzdol. Pridemo tudi do Urškinega križa, kjer je drvarica Urška Janžič februarja 1862 ali 1860 omagala v snežnem viharju in od slabosti izdihnila na sneženem štoru, ko je nesla živež možu v planino. Na smučiščih že lepo cveti resa, zbiralnik vode pa zagotavlja, da je mogoče za smučarijo pripraviti tudi umetni sneg. Pri Svetih treh kraljih nas čaka presenečenje: cerkev je še vedno enaka, zato pa je Penzion Jakec zelo zrasel.
Pravi hotel, ki ga še urejajo. Skoraj nismo upali stopiti z gojzerji v okusno opremljeno restavracijo, ampak vabile so borovničke, pa izvrstni pohorski lonec, različni posladki, temni teran... Franci, vse dobro do drugega leta! Potem bomo pa nazdravili za naprej. Vračamo se po najbližji poti na Kebelj, kjer nas kombi potrpežljivo čaka. Ampak, pred odhodom domov se je treba v bifeju še enkrat osvežiti. Krasen dan!
Več fotografij:
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar