Šele ob pol devetih gremo danes upokojenci na pot, ker naši cilji niso daleč. Po dolini Sevničine smo hitro na Planini, kjer nas nebo malo blagoslovi.
Prijetna in zgovorna vodička nas najprej zapelje pod streho na ogled zbirke NOB, pri kateri lahko podoživljamo težke čase druge svetovne vojne na Kozjanskem. V zelo zanimivo postavljeni etnografski zbirki doktorja Šmida pa iščemo predmete, ki jih poznamo iz naše mladosti, skušamo obuditi spomin na izraze in njihovo funkcijo.
Ker ni treba uporabljati dežnikov, se korajžno sprehodimo mimo cerkve in sramotilnega kamna - prangerja proti spodnji graščini in spomeniku pisateljice Anike Wambrechtsamer, ki je velik del svojega življenja preživela na Planini in jo najbolj poznamo po romanu Danes grofje Celjski in nikdar več. Nad nami se na strmi pečini pnejo razvaline planinskega gradu, nas pa zanima tudi kašča, ki so jo uredili za protokolarne namene. Podjetje Tajfun, ki veliko pomeni za kraj, ima za 50 let v najemu tudi področje gradu. Občudujemo razgled proti Lisci, Bohorju, Svetemu križu, potem pa se napotimo še do Turške lipe.
Pošteno si zaslužimo malico v Gostilni pri Olgi, kjer nam postrežejo z izdatno obaro, za povrh pa še s slastno skutino potico.
Polni novih moči se odpeljemo v Šentjur.
Naša prva postaja je postaja - železniška. Upokojeni železničar je v nekdanjem skladišču uredil bogat Muzej Južne železnice in prijazno nam razloži vse v zvezi z zgodovino naših železnic, naprave, ki so tu zbrane in fotografski material. Z nami je nekaj upokojenih železničarjev, pa tudi članov njihovih družin, zato je zanimanje za stvari res pristno. K muzeju spada tudi stara lokomotiva v posebni zgradbi in drevo, ki so ga posadili ob otvoritvi Južne železnice. Odhod opravimo po železničarsko: za vstop na avtobus dobimo posebno karto, prometnik pa nam po predpisih da znak za odhod.
V muzejski zbirki Rifnik in njegovi zakladi odkrivamo predmete iz nekaj stoletij pred našim štetjem in vodička nam zna pričarati vzdušje tistega časa. Na Zgornjem trgu so poleg cerkve v Šentjurju nanizane stare hiše, zanimive in različno vzdrževane. Na levi strani odkrijemo rojstno hišo narodnega heroja Dušana Kvedra - Tomaža in hišo, v kateri se je rodil doktor Josip Ipavec.
Na drugi strani ulice stoji bolje urejena rojstna hiša Josipovega očeta Gustava in strica Benjamina. Ta družina zdravnikov in skladateljev je dala Šentjurju pomemben pečat v drugi polovici 19. stoletja. Ogledamo si čakalnico, sobo za preglede, ki je danes poročna soba, ter spominski sobi. V ušesih nam zazveni znana pesem Slovenec sem, po stenah pa lahko občudujemo likovne predstavitve konj. Pri Ipavčevi hiši je še manjši prireditveni prostor in vrt z vodnjakom, ki ga je načrtoval Plečnik.
Poslovimo se od zanimivega Šentjurja, ki se v smeri proti Celju vse bolj širi tudi s trgovinami in manjšimi podjetji, ter krenemo skozi Celje do gostilne Hohkraut, kjer nas čaka okusno kosilo. Janez raztegne svoj meh, oglasi se prešerna pesem, tudi nekaj plesalcev se ojunači... Spet en krasen dan v organizaciji Društva upokojencev Sevnica.
Več fotografij:
Video:
Spletna stran:
Ni komentarjev:
Objavite komentar