15. 10. 13

Ferski otoki in Islandija - 28. 8. 2013


Zgodaj zjutraj oblaki narišejo na nebo in gladino reke Selfljót neverjetno lep vzorec. Kako primerno za to okolje (Kjarvalshvammur pri kmetiji  Ketilsstaðir), saj smo pred hišo, kjer je v letih 1948 - 1968 večkrat bival eden največjih islandskih umetnikov slikar Jóhannes Sveinsson Kjarval (1885 - 1972). Tu je ustvarjal čudovita dela, užival in okolje je dobro vplivalo nanj ter njegovo zdravje. Prikazoval je lepote te dežele in vplival na odnos Islandcev do nje. Rojen in živel je v revščini, trdo delal, se šolal na Danskem, se poročil z Danko in kasneje ločil. Za mnoge je veljal kot posebnež, klovn. Nekaj časa je tu živel v šotoru, potem pa je prosil kmeta, če lahko postavi hiško. Kmetica je skrbela za hrano, otroci ga niso smeli motiti, bil pa je dober do njih in jim dajal čokolado in posušene ribe. Po njegovi smrti je razpadajočo hišo in dve drugi manjši poslopji prevzel muzej. Danes je v hiši stara postelja in druga borna oprema, v manjšem poslopju pa čoln. Informativna tabla lepo predstavi tega umetnika, njegovo življenje in delo. Njegova dela so razstavljena v umetnostni galeriji Kjarvalsstaðir v Reykjavíku.



Dopoldne imamo še čas, zato se peš za tri ure odpravimo preko višavja z redkimi jezerci, ovcami, reso in borovnicami, mimo samotne kmetije do reke Lagarfljót, ki izteka iz jezera  Lögurinn in je ena glavnih rek vzhodne Islandije. 



Razen ene hiše daleč naokrog ni nobenega znaka življenja, zanimiva pa nam je tudi miniaturna njivica krompirja in še manjši borov gozdiček. 




Imamo zanimivo spremljevalko domačinko - divjo gos, ki je očitno navajena ljudi. Pešači z nami, pa tudi malo leti, vmes malica sočno travo, na povratku pa ima z našo skupino velike težave. Raztegnemo se, vmes so vrzeli, ona pa teka od ene k drugi skupini, kot bi hotela ugotoviti, če zadnji rabijo pomoč. Saj dobro poznamo socialni čut in navado gosi, ki letijo v obliki črke V in pomagajo druga drugi.
V mestu Egilsstaðir imamo dve uri časa, da zapravimo zadnje islandske krone, kupimo hrano in spominčke, potem pa se zapeljemo čez prelaz mimo jezerc in slapičev, s pogledom na lise snega v hribih in se spustimo v Seyðisfjörður, 


kjer nas že čaka trajekt. Vendar ni še čas za odhod: parkiramo pred igriščem za golf, prerazporedimo prtljago in skuhamo kosilo. Danes je posebna priložnost: praznujemo slovo od Islandije in Marjanin rojstni dan. 


Ta že toči Jägermeister, pripravljeno ima pecivo na lepo vezenem prtičku, Vinko ji preda voščilnico z drobnim cvetjem, vsi pa ji tudi zapojemo:

Marjana zdaj naša svoj praznik slavi, srečo ji voščimo zbrani mi vsi;
zdravja, veselja in varen korak, zadovoljstvo prinese trenutek naj vsak.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine! 
S tabo še kam drugam, glej, da boš povedla kam.

Še predaja tortice in že se mastimo: obloženi kruhki s prekajenim lososom, 



zarebrnice s krompirjem, pecivo, torta, vino ... Obiskat in z nami poklepetat pride tudi rojak Nicholas, potem pa nas policija opozori, da nismo na javne parkirišču. Tudi sicer je čas, da krenemo v pristanišče. Uslužbenec nam karte prinese kar v avtobus, vkrcamo se in odhod je celo malo pred predvidenim časom. 



Zremo v brazdo peneče se vode, ki ostaja za nami, in se poslavljamo od te prelepe dežele. Kmalu najdemo dve skupini Slovencev in z njimi izmenjamo vtise, nekateri pa se mrzlično hitijo tuširat. Počasi, počasi: najprej večerja, ki nam pripada, potem uživanje ob hladnem pivu ... Mirna vožnja nas zaziba v sen. In kot smo želeli: na povratku imamo vsi ležišča v istem "kvartu".

Video:


Ni komentarjev: