Kljub temu, da nas je danes mentor Vinko izjemoma povabil na teren popoldne, se nas je zbralo 12 članov in članic študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica. Z avtomobili se zapeljemo skozi Blanco in Brestanico na Senovo, kjer se nam pridruži še Sonja. Zdaj pa na levo proti Bohorju: skozi Dovško, potem pa kar naprej, dokler na desni ne vidimo kažipota Jevša. Na zemljevidu piše Jelše, domačini rečejo Jeuša, kar bi lahko bilo Jevša ali Jelša. Po pravici rečeno: na teh hribih pod Oslico (enem od vrhov vzhodnega dela Bohorja na nadmorski višini 860 metrov) nismo videli nobenih jelš, te so navadno v dolinah ob potokih.
Mi pa se dvignemo do spomenika padlim borcem med drugo svetovno vojno in tam parkiramo. Zdaj pa pot pod noge!
Najprej se ob pogledu na levo hišo spomnimo, da je bil to dom našega dobrega planinskega prijatelja Vida, ki je žal že pokojni. Na desni novi hiši pa na hišni številki vidimo, da ta predel spada k naselju Reštanj.
Ob poti nas pozdravlja črni teloh, katerega bela barva cvetov je dobila rdečkast nadih. Veliko je jetrnika, ki nas zna očarati s svojo svetlo modro barvo.
Potem pa se pred nami odprejo travniki s križem na sredi in razgled od Ravnega Loga do Dobrave. Iščemo žanjevec in ga tudi najdemo.
Ni še v polnem cvetju, posamezni cvetovi pa nam mežikajo med suho travo.
Neverjetno veliko je spomladanskega svišča ali encijana, posamezno ali v skupini. Odpirajo se nam razgledi proti ostankom rudnika Senovo, kaže se nam Brestanica, zadaj v megli počivajo Gorjanci.
Nas pa zanima predvsem cvetje: veliko je pordelega teloha, rumenega petoprstnika, med drevjem prijateljujeta deveterolistna konopnica in tevje, odkrijemo celo posamezne cvetove kosmatinca.
Ko se nasitimo naravnih lepot, se vrnemo k avtomobilom in vrnemo na Senovo,
kjer nas Sonja v gostilni Senica preseneti z ogromno pico, h kateri se odlično poda tudi pivo. Lepo popoldne, ni kaj!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar