Devet članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica v dveh avtomobilih v prelepem jutro skozi Brestanico brzi do Senovega. V gostilni Senica spijemo jutranjo kavico ali kakav, potem pa naprej do Malega Kamna.
Tu parkiramo pri odcepu za Švarč, takoj za znamenjem, ki naj varuje obe vozili. Krajani že pripravljajo les za prvomajski kres, ki pa je nekam čudno blizu poslopij, pa tudi veliko kosov je takih, da bi jih bilo mogoče uporabiti za kurjavo. Še ni prevelike krize! Vedno me razveseli pogled na zelene ravnine Malega in Velikega Kamna, Koprivnice in naselij do roba, kjer se planota prevesi proti Podsredi. Še posebno zato, ker se je na Velikem Kamnu rodila moja mama. Domačin nam svetuje, kako priti do cerkve svetega Jošta, da ne bo preveč asfalta.
Ob cesti je vse belo od cvetja češnjevih in slivovih dreves, mogoče to napoveduje tudi dober pridelek tega sadja.
Na prvem križišču zavijemo v levo, se ne pustimo zavesti dobro uhojeni poti desno v gozd, vanj zavijemo šele ob naslednji priliki. Ozka stezica vodi strmo navzgor, krasi pa jo obilo pomladanskega cvetja, največ je pljučnika in spomladanskega grahorja. Ko že težko dihamo od vzpenjanja, se nam z desne priključi prava pohodniška avtocesta.
V polsenci z novimi listi ovenčanih dreves je dovolj prostora za razglede na Mali Kamen in Senovo,
kmalu tudi preko Armesa na grad Rajhenburg, hribe preko Save, Mohor in Grmado na Sremiču in na obzorju v rahli meglici na Gorjance. Lepa pot, ki se ravno prav hitro vzpenja, se konča na asfaltirani cesti, s katere prav dobro vidimo Reštanj in ostanke nekdanjega rudnika. Rudnik Senovo je dodobra zaznamoval zgodovino tega kraja. Desno od ceste je na zemljevidu označen Umekov vrh z nadmorsko višino 582 metrov, domačini pa celemu grebenu pravijo Švarč.
Po asfaltirani cesti nadaljujemo pot, nad gozdom na vrhu hriba pa se nam že kaže cerkev svetega Jošta. Ravno pravi čas naletimo na domačinko, ki nam svetuje vzpon po poti, ki pri hlodih ob cesti zavije v desno in navzgor. Zelo lepo uhojena je, zadnji del pa je treba strmo v hrib po travniku, ki med travo skriva kar nekaj že skoraj odcvetelih kosmatincev.
K počitku na nadmorski višini 725 metrov vabijo prijazne klopce na soncu pred cerkvijo, ki je bila prvotno gotska zgradba, v 18. stoletju pozidana v stilu baroka in obnovljena leta 1988, verjetno pa še kdaj drugič. Počakamo, da se zbere cela skupina, potem pa se nekateri odločimo za nadaljevanje poti na Ravni Log.
Ne hodimo dolgo in že se pred nami odpre ravnina s staro bukvijo in moderno anteno. Desno na robu gozda je lična zgradba z napisom "V slogi je moč" in podobo svišča (encijana), na drugem koncu pa propadajoča hiša. Mi pa kar naprej mimo hiš pod robom,
med pašniki z veliko pomladanske svišča in krasnimi razgledi proti Boču, Donački gori, Maclju, hribom v Hrvaškem Zagorju ... Pripešačimo vse do markirane poti na Bohor, kjer se pase čreda govedi. Do sem smo enkrat v dežju že prišli iz Kozjega. Tu se obrnemo in po isti poti vračamo. Izpustimo samo obisk cerkve svetega Jošta in se po cesti spustimo do Švarča. Srečamo redkobesednega možaka, ki se vzpenja s knjigo v roki, kasneje pa nas prehiti malo pred Malim Kamnom.
Foto: Vinko Šeško.
Ostale iz skupine najdemo v prijetni senci, kako počivajo na hlodu.
Tokrat v celoti izrabimo udobno široko pot v dolino, ki pa je malo daljša kot jutranji bolj direktni vzpon.
Avtomobila nas zvesto čakata pri znamenju in oba šoferja varno pripeljeta do gostilne Senica, kjer si privoščimo malico, se odžejamo s pivom in druženje zaključimo s kavo ter dobrimo željami ob mojem rojstnem dnevu.
Dragi "Ponedeljkovci", hvala za vse lepe želje in razkošen pomladni šopek!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar