Sedmega aprila ob sedmih zjutraj se sedem članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica zbira na rondoju v Šmarju za torkov pohod, ker je bil v ponedeljek praznik, ki smo ga slavili vsak po svoje. Če bi bila še temperatura vsaj sedem stopinj, bi bilo še bolje, ampak je le minus nič stopinj in občasno zapiha še strupeno mrzel veter. Odločitev je padla: gremo pogledat, če Blagajev volčin ali kozlovc že cveti. V Wikipediji lahko preberemo: "Blagajev volčin je bil odkrit leta 1837 na Gori pri Polhovem Gradcu, ime pa je rastlina dobila po slovenskem botaniku Rihardu Blagaju. Prvi je to vrsto volčina opisal Henrik Freyer, nahajališče pa si je ogledal saški kralj Friderik Avgust II. V spomin na ta dogodek je Rihard Ursini grof Blagay postavil spomenik, rastline pa se zaradi tega obiska prijelo tudi ljudsko ime »kraljeva roža«. Blagajev volčin je v Sloveniji zavarovan od leta 1898." Da ga vidimo, nam ni treba v Polhograjske Dolomite, dobro poznamo njegovo rastišče nad Gračnico. Torej odbrzimo skozi Radeče, po tisti zoprno ozki cesti do Zidanega Mosta, potem pa do Rimskih Toplic, kjer zavijemo desno proti železniški postaji, pa tam spet desno proti Gračnici, mimo tovarne otroškega pohištva, potem pa v hrib po makadamu do prostora, kjer je mogoče parkirati vsaj dva avtomobila. Levo od tega parkirišča v strmini navadno v tem času cvetijo nežni beli cvetovi Blagajevega volčina.
Tokrat nas pozdravijo že na robu gozda,
med drevjem pa tekmujejo z bledo rumeno deveterolistno konopnico. Nekateri cvetovi volčina še niso odprti, nekaj jih je rjavo obžganih od mraza.
Zadaj pa velika zaplata cvetoče rese. Gozd je, posebno na drugi strani, še vedno poškodovan zaradi neurij, narava pa si bo verjetno počasi opomogla. Od tod navadno krenemo peš na Veliko Kozje, danes pa nam zaradi vetra ni preveč do hoje. Po makadamski cesti se zapeljemo do križa na križišču, od koder krenemo na bližnji Peklarjev hrib (658 metrov nadmorske višine).
Občudujemo obrobe iz rese, na vrhu pa najdemo spet veliko Blagajevega volčina, tudi med reso, nasmiha se nam tudi šopek žanjevca.
Foto: Ljubo Motore.
Ko se vrnemo do križa, nas kljub vetru premami pot po gozdu in med resjem, tako se povzpnemo do kmetije Gračnica 20,
ki je okrašena s cvetočimi narcisami. Poklepetamo z gospodarjem, potem pa se vrnemo k avtomobilom. V kratkem času smo užili veliko lepot cvetja, se nadihali svežega zraka in zaslužili tople napitke v Rimskih Toplicah.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar