Včasih imamo toliko lepot čisto pred svojim pragom, pa jih hodimo iskat po širnem svetu. Ta resnica se nam je potrdila tudi danes, ko nas je deset članov in članic Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica raziskovalo Žigrski Vrh. Zberemo se ob osmih in s tremi avtomobili se zapeljemo do Lončarjevega Dola, čisto do konca strnjenega naselja, tam pa desno do Medvedovih.
Vozila pustimo tu počivat, mi pa se napotimo peš v desno po gozdni poti. Malo postrani, pa strmo navzgor, po mokrih poteh in globoko vsekanih nekdanjih kolovozih, po listju in ob zelenih blazinah maha.
Samo predstavljamo si lahko, kako težka je bila tu vožnja volov ali konj s polnimi vozmi lesa ali česa drugega.
Ko pridemo iz gozda, smo že na Žigrskem Vrhu, kjer se najprej oziramo po razkošnih razgledih,
Foto: Vinko Govekar.
potem pa uživamo gostoljubje naše planinske prijateljice Majde, ki nam postreže z dezinfekcijo, prigrizkom, čajem, kavo ..., res smo pri njej našli toplo zavetišče.
Po odmoru se sprehodimo še do konca grebena, kjer nas samo veter moti pri razgledovanju daleč naokoli. Le delček poti se vračamo po poti prihoda,
potem pa hodimo po široki grebenski poti, na vsaki strani pa se strmina spušča v globel.
Spet je tu globoko vsekani nekdanji kolovoz z obilico zelenega mahu.
Ko zapustimo gozd, se znajdemo pri idilični hiši Amine Mehanović, ki ima tu svoj Družinski svetovalno terapevtski center. Prijazno nas vabi na kavo, ampak mi smo se za danes že dovolj "pregrešili" z njo. Uradno smo v Stržišču, hiša malo naprej pa nas postavi pred uganko:
ima namreč dve hišni številki, eno z oznako Lončarjev Dol in drugo z napisom Podvrh. Verjetno je nekje na meji.
Iz gozda pogledujemo proti Marofu, Podvrhu in Trnovcu,
potem pa se po Cesarjevi dolini spustimo nazaj v Lončarjev Dol. Tam nas pozdravi moja nekdanja sošolka Silva, da si s spomini polepšava dan.
Na vsej poti pa so ga nam lepšali tudi spomladanski cvetovi.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar