S prijateljico Tilčko v prazničnih dneh navadno obiščeva Ljubljano, letos pa je zbolela in meni je zadišal Zagreb. Sreda je edini prosti dan, vremenska napoved pa ni preveč obetavna. V Sevnici je še vedno sonce, ko odhajam na brzi vlak, ki naj bi odpeljal kmalu po pol deseti. Ob nakupu karte po polovični ceni s kartico za starejše dobim tudi informacijo, da imajo vlaki iz Avstrije preko Jesenic več kot tri ure zamude. Torej še ni prišel niti tisti vlak ob pol osmih, pričakujejo ga tam po pol enajstih. Dovolj časa imam, da se vrnem domov in pobrskam po spletu. Tam izvem, da vlaki zamujajo zaradi poškodbe železniške proge v Avstriji, moj vlak še sploh ni omenjen, verjetno še ni preko meje. Ob pol enajstih sem spet na postaji in moram še malo počakati, da pripelje kompozicija s spalnikom, ležalnikom in dvema vagonoma. Kupeji so polni, ljudje stojijo po hodniku, razpoloženje je še kar v redu, če računam, da so nekateri na poti že tri ure in pol dlje, kot so načrtovali. Sprevodnika vprašam, če je v ostalih vagonih kaj prostora. Kar tako, ne iz potrebe. Bundo obesim na držalo pri oknu, tja utaborim še nahrbtniček, pojem banano in ploščico s semeni, da bi bila prtljaga še lažja, potem pa široko stopim za dobro ravnotežje in začnem brati knjigo. Pa ne dolgo: spet se pojavi sprevodnik in me povabi v spalnik, kjer v kupeju za tri osebe zmotiva "mladoporočenca" iz Velenja, ki pa nista več v pižami. Izvem tudi, da so na vlaku potniki kar dveh kompozicij.
Malo še poklepetamo, obmejna kontrola v Dobovi poteka hitro in malo pred dvanajsto smo na glavni železniški postaji v Zagrebu. V mogočnem postajnem poslopju, ki so ga gradili od leta 1890 do 1892 v neoklasicističnem stilu in je dolgo 186 metrov in pol, preverim vlak za povratek, potem pa na potep po mestu. Na nebu visijo težki in temni oblaki, po malem rosi in tako vreme ostane do večera.
Pri spomeniku kralja Tomislava, ki naj bi bil prvi hrvaški kralj iz začetka desetega stoletja, se začne Ledeni park: razgibano drsališče v obliki stadiona, pa tudi v vijugah okrog po trgu mimo vodometov. Po Trgu kralja Tomislava doni vesela glasba, razigranih mladih in starejših drsalcev je veliko, sceno pa dopolnjujejo lični paviljončki in stojnice. Z razgledne ploščadi se odpira lep razgled od umetniškega paviljona (Umjetnički paviljon) do železniške postaje.
Park Josipa Jurja Strossmayera (hrvaški škof, prosvetitelj, mecen in politik iz devetnajstega stoletja) je namenjen otrokom - vabi jih Rudolf s pisanim vrtiljakom in stojnicami, oder pa bo zaživel šele pozno popoldne. Stojnice na Zrinjevcu še tudi niso vse odprte, koncert za otroke bo ob petih, za odrasle pa ob šestih in osmih zvečer.
Na Trgu bana Josipa Jelačića vrvi od ljudi, najlepši pa je vzhodni del z Božićno bajko, kjer se v gozdu smrek, pokritih z umetnim snegom, stiskajo okusno urejene hišice, iz katerih omamno diši po klobasah, kuhanem vinu in podobnih dobrotah.
Blizu je tudi fontana Manduševac z velikim adventnim vencem, ki je zdaj že brez sveč. Josip grof Jelačić Bužimski (1801 - 1859), hrvaški ban, politik in general, budno zre s svojega konja na dogajanje okrog sebe na tem največjem trgu v Zagrebu z daljšo prekinitvijo po drugi svetovni vojni že od leta 1866. Na zahodno stran vodi živahna Ilica, meni pa pogled uhaja na vrh nebotičnika (Ilički ali Zagrebaćki neboder), ki so ga odprli leta 1959. Dvigalo me pripelje v 16. nadstropje na 60 metrov višine, kjer je lokal Zagreb 360 stopinj in razgledni hodnik okrog njega. No, ni čisto 360 stopinj, ker proti zahodu ni terasastega dela v celoti, pa tudi sicer so razgled popačili z metalno ograjo. Vstopnica za odrasle je 30 kun, velja pa cel dan: na roko ti pritisnejo nevidni žig, da se lahko vrneš še kasneje, recimo zvečer.
K sreči imam majhen fotoaparat in med kovinskimi palicami lovim razglede proti katedrali, Gornjemu gradu, železniški postaji. Lokal je zelo lepo praznično okrašen, ponuja pa tudi družabne igre in dostop do interneta.
Spet hodim po Ilici vse do Tomićeve ulice, kjer poteka zanimiv projekt Fuliranje - predstavljajo se kuharski mojstri.
Tu pa je še vzpenjača (ZET uspinjača), najstarejše zagrebško javno prevozno sredstvo iz leta 1890, ki v prazničnih dneh vozi še posebno pogosto in to zastonj. Sicer je cena 66 metrov dolgega prevoza na Gornji grad, ki traja dobro minuto, štiri kune. Takoj pri zgornji postaji se razteza Strosmayerovo šetalište, ki je v prazničnih dneh spremenjeno v Strossmartre s stojnicami, živahno glasbo in zanimivimi paviljončki v obliki velikih kroglic za jelko.
Že od tu se ponujajo lepi razgledi na mesto, jaz pa seveda splezam še na Kulo Lotrščak, najbolje ohranjen objekt mestnega obrambnega sistema iz 13. stoletja, ki so ga kasneje še pogosto dograjevali.
Dvajset kun je vstopnine, čaka pa te veliko kamnitih, potem pa še lesenih stopnic do vrha 30 metrov visokega stolpa, od koder je krasen razgled - res 360 stopinj, če se sprehodiš naokrog. V vmesnih etažah si je mogoče prebrati o zgodovini zgradbe, si ogledati stare posnetke in občudovati skoraj dva metra debele zidove. V bistvu se trdnjava imenuje po zvonu Campana latrunculorum - Zvon lopova, ki je včasih vsak večer pozvonil pred zapiranjem mestnih vrat. Od 19. stoletja naprej pa je v stolpu tudi top, ki se oglasi vsak dan opoldne, da si prebivalci Zagreba in obiskovalci lahko naravnajo ure.
Na platoju pri stolpu stoji še pisana postavitev s stojnicami. Zdaj pa po Ćirilometodski ulici mimo Grčkokatoliške konkatedrale iz leta 1886 in Mestne skupščine (Gradska skupština) s spominsko ploščo Nikoli Tesli na trg Svetog Marka.
Cerkev Svetega Marka z začetki iz sredine 13. stoletja in mnogimi kasnejšimi dozidavami in obnovami ima gotovo najbolj slikovito streho v mestu z grbom Hrvaške in Zagreba. Na žalost je zaklenjena in mi uspe samo malo pokukati vanjo. Še iz osnovne šole se spomnim podatka, da so na trgu pred njo mučili in z žarečo krono kronali vodjo kmečkega upora Matijo Gubca. Sprehodim se mimo enonadstropne stavbe iz konca 18. stoletja Banski dvori, ki je danes sedež hrvaške vlade, potem pa še na nasprotni konec trga, kjer stoji zgradba hrvaške skupščine (Hrvatski sabor) iz leta 1911. Malo nazaj in mimo baročne Cerkve Svete Katarine iz 17. stoletja na ploščad med Letnim kinom Gradec in Klovićevimi dvori - galerijo v nekdanjem jezuitskem samostanu iz 17. stoletja. Juraj Julije Klović (1498 - 1578) je bil je hrvaški slikar in miniaturist, ki je živel in delal večinoma v Italiji, imenovali so ga tudi "Michelangelo miniature”.
Ploščad je vsa v prazničnem vzdušju, z nje pa je tudi lep razgled na katedralo in Marijino župnijsko cerkev pri tržnici Dolac.
Čas je, da se sprehodim še tja in to skozi Kamnita vrata (Kamenita vrata). To je zgradba v obliki pravokotne trdnjave z današnjo obliko iz leta 1760, vrata pa so bila v mestnem obrambnem sistemu že v 13. stoletju in so še edina ohranjena v mestu. V njej je Marijina kapela z mnogimi tablicami zahvale in pa tipična srednjeveška trgovinica.
Spustim se po Radićevi ulici in povzpnem na tržnico Dolac, ki je še tudi popoldne živahna. V vogalu pri kipu branjevke me primami napis za zagorske štruklje, ki pa jih v lokalu ni več, se pa okrepim s čevapčiči v lepinji in toplim kakavom.
Z novo energijo nadaljujem raziskovanje mesta: po ulici Opatovina mimo stojnic, ki jih zapirajo, hiter pogled na Skalinsko ulico z mnogimi restavracijami, in že je tu Park Opatovina z zanimivim velikim grafitom Gulliverja med Liliputanci.
V bližini sta frančiškanski samostan in cerkev (Crkva Sv. Franje), ki ima osnovo v 13. stoletju, barokizirana pa je bila v 17. stoletju.
V njej si ogledam zelo lepe jaslice, potem pa nadaljujem pot proti katedrali. Na Kaptolu so v bistvu same cerkvene ustanove, zato človeka toliko bolj začudi, da je tu od leta 1950 tudi gledališče Komedija (Zagrebačko gradsko kazalište Komedija), v katerem smo se že večkrat zabavali, jaz nazadnje na predstavi Mamma mia. Dejstvo je, da Cerkev zahteva to zgradbo zase in, da bo gledališče imelo probleme s prostorom. Pred katedralo je zgrajeno prizorišče Betlehema za žive jaslice, poleg stebra z Marijinim kipom pa stoji mogočna smreka z 206 rdečimi srci iz lecta, na katerih so imena župnij v zagrebški nadškofiji. Katedrala Uznesenja Blažene Djevice Marije i svetih Stjepana i Ladislava je največji hrvaški verski objekt. Cerkev je na tem mestu stala že pred letom 1093, gradnja sedanje zgradbe pa se je začela v 13. stoletju in doživela v teku stoletij veliko sprememb in obnov. Tudi še sedaj je eden izmed zvonikov obdan z gradbenimi odri. Mogočna zunanjost in impresivna notranjost.
Ljudje največ obiskujejo jaslice in sarkofag blaženega Alojzija Stepinca. Mrak pada na ulice Zagreba, ko se po Vlaški ulici spustim na Trg Europe, kjer je še eno praznično prizorišče, njegova značilnost pa so velike skladovnice drv.
Tudi na Trgu bana Josipa Jelačića gorijo vse luči, zame pa je čas, da si ob kavi in jabolčni torti odpočijem v Mali kavarni. Zdaj pa je čas za večerni obhod: nebotičnik, Ilica, Tomićeva ulica, po 165 stopnicah ob vzpenjači,
Trg Svetog Marka,
Strossmayerovo šetalište, nazaj proti Zrinjevcu.
Tu še posebno izstopajo z lučkami okrašene platane, posebno romantične pa so tudi majhne laterne s svečami na mizicah pred stojnicami.
V Ledenem parku je še posebno živahno ob pisanih lučeh in veseli glasbi. Jaz pa se odpravljam spet na železniško postajo, kjer ima vlak iz Beograda v prihodu samo tri minute zamude. Kaj je to proti triurni dopoldanski! Vlak je poln, veliko je slovenskih družin, ki so prišle v Zagreb uživat menda v Evropi najlepša praznična prizorišča. Še prijeten klepet z nekdanjo učenko in njeno hčerkico, malo daljši postanek na meji v Dobovi in z manjšo zamudo sem v Sevnici. Bogat dan in lep dan! Kljub rosenju.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar