Prikaz na Taninu kaže ob osmih zjutraj, ko se zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, minus štirinajst stopinj.
Osem nas je: primerno oblečenih in zavitih ter trdno prepričanih, da nam mraz ne more priti do živega.
Napotimo se pod železnico in po cesti na nasip ob Savi, kjer se nekaj račk ogreva s telovadbo na in ob ledenih ploščah. Nam pa sneg škrta pod nogami: kar čuden občutek je to, saj smo bolj navajeni kakšne snežne brozge z ulic.
Pod Vrtačo prečkamo železnico in se začnemo po gozdni poti vzpenjati proti Pečju.
Foto: Vinko Šeško.
Polagoma, bolj strmo, skoraj po ravnem, potem pa med hišami strmo navzgor.
Pogled nam uhaja v dolino Save in proti Logu, ki ga že malo sramežljivo obseva sonce.
Ne da se nam še v dolino, zato se mimo lične hišice dvignemo še više v hrib in občudujemo razglede proti Svetemu Roku, Lamperčam, ostalo pa je odeto v rahle meglice. Drevje in grmovje je lepo osenčeno s snegom, tudi po tleh ga je dovolj za doživljanje zimske idile.
Po cesti se vračamo v stari del Sevnice, kjer se ogrejemo ob kavi in kakavu. Nekam čudno močni sta danes ti pijači! Kriv je pa Tone, ki nam je za aperitiv ponudil dezinfekcijo. Spet se vrnemo na nasip ob Savi, sončni žarki so že toplejši, nabirajo pa se že tudi oblaki. Lepo smo izkoristili dopoldne in potrdili tisto našo misel:
Kaj sneg in mraz ter malo moče,
mi v vsem uživamo, če se nam zahoče.
Video:
1 komentar:
Krasni zapis,in kako se še strinjam z motom.kaj nam mraz in malo moče..mi v vsem uživamo,če se nam zahoče..Tako je in nič drugače
Objavite komentar