Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: zbere se nas 19 dvonožnih članov in članic ter ena četveronožna - psička Fija. Hladno je, piha, više v hribih je sneg: torej gremo nekam blizu.
Kar peš se spustimo pod železnico, nato pa po Savski cesti in na brv preko Save.
Pogled na Boštanj je od tu vedno lep.
Prečkamo zelo prometno cesto in se po ulici pod tovarno Siliko in mimo Judeževih delavnic na Radni sprehodimo do mosta na Mirni.
Tu najprej občudujemo veliko deblo podrte vrbe ob nekdanji žagi, potem pa se posvetimo informativni tabli Naravoslovno - etnološke poti Azalea, ki prikazuje ročni lov podusti v 19. in 20. stoletju ob njihovem drstenju.
Sprehodimo se mimo lepo urejenih vrtov ob hišah Spodnjega Boštanja, ki ima tudi dva vodna izvira.
Cesta se vzpenja proti zaobljubljeni kapelici izgnancev 1941 - 1945, kjer se potrudimo za skupinskih posnetek.
Malo više sledi že naslednji postanek, ko nam Judith in Tone Zgonec ponudita "dezinfekcijo" in kekse. Zaskrbljeni smo ob propadanju nekdanje restavracije Panorama,
pa nas kmalu potolažijo lepi razgledi na Sevnico, Sveti Rok, Zajčjo goro in za njo zasneženo Lisco.
Tudi na poti do cerkve smo veseli zanimivih ureditev pri hišah in razcvetelih dreves ob cesti. Posebno so lepi kostanji z rdečimi cvetovi.
Pred župniščem se spustimo do izvira vode Vejar, ki so ga leta 1934 začeli uporabljati kot perišče. Naprej je še en izvir: Boštanj je res bogat z vodo.
Povzpnemo se nazaj do cerkve Povišanja Svetega križa, ki so jo zgradili leta 1853, posvetili pa 1857.
Sprehodimo se po njeni svetli notranjosti in se spomnimo, da je v njej obvezen obisk po božiču in ogled čudovitih jaslic.
Že se vzpenjamo mimo cvetočih vrtov proti pokopališču in od tam v gozd, kjer je rastišče rumenega sleča (Rhododendron luteum), po domače pontske azaleje. Le malo je v Sloveniji rastišč teh grmov z zlatimo cvetovi (Vrhek nad Tržiščem, Gorjanci) in ta so tisoč kilometrov stran od večjih sklenjenih območij razširjenosti. Zato je še posebno pomembno, da to naravno vrednoto državnega pomena, ki je tudi del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000 ohranimo in negujemo. Važno je, da se gozd ne razraste preveč in ne zasenči grmov.
Navdušeni smo nad popki, ki se komaj odpirajo, in nad bogato razprtimi in dišečimi cvetovi.
Foto: Nevenka Vahtar.
Ustavimo se na Gavgah, kjer so bile včasih vislice, se malo okrepčamo, v tem čudovitem okolju pa zazveni tudi pesem meni za rojstni dan.
Vračamo se mimo pokopališča do cerkve, potem pa navzdol med trgovine, kjer si v lokalu privežemo dušo z napitki.
Samo še preko mosta je treba, pa mimo Lidla in ob železnici na Savsko cesto, kjer ostrmimo nad glicinijo, ki je svoj življenjski prostor razširila visoko po vejah oreha. Narava je pa res občudovanja vredna!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar