Devet se nas zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) - Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica, v bistvu nas je deset, če štejemo še našega štirinožnega črnega pasjega prijateljčka, ki mu je ime Mišo. Z dvema avtomobiloma se odpeljemo na Sela, kjer nas nepričakovano pričaka gneča: nekaj avtomobilov in avtobus, iz katerega pravkar izstopa živahni živžav učencev in učenk prve triade Osnovne šole Blanca. Med njimi je tudi hčerka moje nečakinje in na hitro se dogovoriva, da se na Lovrencu še vidiva.
Mi se zapeljemo še malo naprej in parkiramo na gozdnem robu, drugi avtomobil pa nadaljuje pot do domačije Frecetovih.
Ob cesti nas pozdravijo cvetoče češnje, tam daleč spodaj se razkriva Razbor, za njim preko Save pa še Vrhovo. V strmini na nas zrejo plave očke zimzelena, vodni odtok krasi še drobno cvetje plezalk različnih barv.
Spešimo korak, da nas mladi pohodniki ne bi dohiteli in kmalu hodimo v pravem špalirju smrek in po travniku proti domačiji Frece, ki uradno spada pod Polano. Okolica poslopij je vsa v cvetju, z nezaupljivimi pogledi pa nas pričaka mladi gospodar, fant predšolske starosti.
Še kar v breg je treba, mladina pa v urejeni vrsti prodira za nami.
Zaradi spravila lesa je pot nekaj časa široka, nekaj podrtih dreves moramo tudi prestopiti, potem pa je steza ožja, ampak prijetna za hojo.
Ko pridemo iz gozda, se pred nami odpre čarobna dolina pod Kamrico s prijetno hiško.
Najprej se malo spustimo, korakamo po ravnem in spet zagrizemo v hrib.
Globoko v dolini ostaja dolina reke Save. Spet hodimo po gozdu in se nazadnje spustimo na cesto,
v dolino se nam odpira pogled na Radež - cerkev na Polani in pred nami je na hribu cerkev Svetega Lovrenca na Gori, kot so temu kraju včasih rekli.
Podružnično cerkev so najverjetneje postavili po letu 1545 in jo kasneje dopolnjevali. Trava je še vsa rjava, iz nje pa kukajo cvetovi žanjevca (kokoške in petelinčki), modre kroglice mračice in bahavi cvetovi velikega encijana - Clusijevega svišča.
Posamezni cvetovi, skupine po tri, pet, osem; široko odprti in nekaj sramežljivo zaprtih. Pravo bogastvo na nadmorski višini samo 722 metrov. Rastlina je zaščitena, rastišče na Lovrencu pa Botanični naravni spomenik, kjer je prepovedano stopiti preko zaščitne vrvi ali ograje, obnašanje obiskovalcev pa nadzira tudi Gorska straža. Tudi na pobočju nad kapelico raste veliko encijana,
vmes pa se že odpirajo tudi cvetovi opojne zlatice, ki raste samo v Zasavju in Posavju.
Foto: Vinko Šeško.
Na soncu pred cerkvijo se grejemo in malicamo, pridruži se nam še Franci, ki prispeva modro frankinjo za poplaknit. Sicer pa prostor kar vrvi od mladih in nas starejših: poleg naše skupine za cerkvijo na soncu uživa še skupina za boj proti osteoporozi.
Vračamo se po Srčkovi poti Koronarnega kluba Sevnica
in se oziramo nazaj na Lovrenc,
občudujemo Lokavec in se spominjamo preteklega ponedeljka s pogledom na Peklarjev hrib. Seveda ne spregledamo Lukčeve koče in Zagodetove kapelice,
gledamo hribe na severu in severovzhodu, potem pa se mimo Frecetove domačije spustimo k avtomobilu.
Kaj pa kava? Vinko nam jo skuha v Jurkovi koči na Lisci, kjer imamo pravi strokovni posvet glede postavitve kamina.
Med bloki v Sevnici pa se nadaljujejo lepote pomladi.
Video:
4 komentarji:
Zelo lepe slike in koristni opisi. Z možem se odpravljava za tri dni v vaše konce, upam, da še cveti encijan.
Še veliko lepih izletov in objav.
Teja
Hvala lepa! Upam, da bo še kaj cvetov ostalo po dežju v teh dneh. Vabi vas tudi azaleja - rumeni sleč v gozdu nad Boštanjem, če še ne poznate sevniškega gradu ... Uživajta!
Imela sva se zelo lepo. Z vlakom do Imena, nato čez Pilštanj do koče na Bohorju, 2. dan na Lisco in k Močivniku, včeraj pa na Lovrenc (nekaj rožic je še bilo) in v dolino na vlak. Še se bova vrnila, hvala za nasvet. Lep pozdrav.
Tole je pa bil pohod! Bravo. Vse lepo na vajinih poteh!
Objavite komentar