Ob petih zapustimo naselje Białowieża in spet krenemo na pot proti jugu. Naš zanesljivi šofer Emanuel se je že kar specializiral za zgodnje odhode. Danes je to še posebno upravičeno, saj je do naslednjega ogleda okrog 250 kilometrov. Malo še poležavam, ob pol šestih pa vstanem. Sonce sije, ob pol sedmih je 12 stopinj, v zeleni pokrajini vse več rženih polj, nasadov ribeza in jablan, drevoredi ob cesti pa so tako že običajni. Okrog osmih se začne malo oblačiti, pripeljemo do vasi Pieszowola in potem skoraj zgrešimo odcep do začetka poti Perehod.
En kilometer slabe in ozke ceste nas pripelje do parkirišča z lepo urejenim počivališčem, ognjiščem, na katerem gostoljubno plapola ogenj, informativnimi tablami in
zakamufliranim straniščem. Pri ognju je tudi uslužbenec parka s psom in avtomobilom.
Pri parkirišču bujna trava valovi v vetru. Ampak, kaj nam to vse pomaga, če pa so lepi leseni oboki vhoda prenizki za naš avtobus. In, kako bomo obrnili?
Uslužbenec parka nam pri tem pomaga in končno je avtobus obrnjen prav za povratek. Sprašujemo ga, če lahko plačamo vstopnice za park, pa pravi, da ob povratku.
Razgledamo se po informativnih tablah in ugotovimo, da je Perehod - pet kilometrov dolga pot okrog ribnikov le zelo majhen del narodnega parka Poleski Park Narodowy.
Na zemljevidu je čisto na severu, desno od napisa Poleski. Ideje za ta park so bile že med obema vojnama, po vojni naj bi bil to krajinski park, od leta 1990 ima status narodnega parka. Njegova površina znaša 97,62 kvadratnih kilometrov, leži blizu ukrajinske meje, ne morejo pa se pohvaliti z veliko obiska. Močvirja, šotna močvirja in jezera dajejo zavetje ribam, dvoživkam, plazilcem, želvam, bobrom, losom, divjim prašičem, volkovom in 150 vrstam ptic. Med njimi so tudi orli, žerjav pa je v znaku parka in posebno zanimivo ga je opazovati spomladi, ko osvaja svojo drago. Med ribami je neka posebna vrsta, ki leže svoja jajčeca v živo školjko. Rastline so tako tiste, ki so značilne za Severno Evropo, kot take z atlantskega področja, veliko je orhidej. Med njimi so tudi mesojede z lepljivimi listi ali posebnimi pastmi, ki posesajo žuželko. Baje je med gobami ena tako velika kot žoga.
En kilometer slabe in ozke ceste nas pripelje do parkirišča z lepo urejenim počivališčem, ognjiščem, na katerem gostoljubno plapola ogenj, informativnimi tablami in
zakamufliranim straniščem. Pri ognju je tudi uslužbenec parka s psom in avtomobilom.
Pri parkirišču bujna trava valovi v vetru. Ampak, kaj nam to vse pomaga, če pa so lepi leseni oboki vhoda prenizki za naš avtobus. In, kako bomo obrnili?
Uslužbenec parka nam pri tem pomaga in končno je avtobus obrnjen prav za povratek. Sprašujemo ga, če lahko plačamo vstopnice za park, pa pravi, da ob povratku.
Foto: Vinko Šeško.
Ura je devet in skrajni čas za zajtrk in tako pripravimo predstavo, kako izgledajo slovenski vandrovci skupini otrok, ki se pripeljejo s poljskim avtobusom. Ta je dovolj nizek, da lahko zapelje skozi vhod parkirišča. 
Razgledamo se po informativnih tablah in ugotovimo, da je Perehod - pet kilometrov dolga pot okrog ribnikov le zelo majhen del narodnega parka Poleski Park Narodowy.
Na zemljevidu je čisto na severu, desno od napisa Poleski. Ideje za ta park so bile že med obema vojnama, po vojni naj bi bil to krajinski park, od leta 1990 ima status narodnega parka. Njegova površina znaša 97,62 kvadratnih kilometrov, leži blizu ukrajinske meje, ne morejo pa se pohvaliti z veliko obiska. Močvirja, šotna močvirja in jezera dajejo zavetje ribam, dvoživkam, plazilcem, želvam, bobrom, losom, divjim prašičem, volkovom in 150 vrstam ptic. Med njimi so tudi orli, žerjav pa je v znaku parka in posebno zanimivo ga je opazovati spomladi, ko osvaja svojo drago. Med ribami je neka posebna vrsta, ki leže svoja jajčeca v živo školjko. Rastline so tako tiste, ki so značilne za Severno Evropo, kot take z atlantskega področja, veliko je orhidej. Med njimi so tudi mesojede z lepljivimi listi ali posebnimi pastmi, ki posesajo žuželko. Baje je med gobami ena tako velika kot žoga.
Sonja ponovno sprašuje uslužbenca, ki odhaja s skupino otrok na ogled, če lahko plačamo vstopnino (6 zlotov, za upokojence in otroke pa 3), in spet pravi, da kasneje.
Tudi mi krenemo po lepo vzdrževani in označeni poti mimo ribnikov.
Travo na poti so gotovo pokosili prav za nas, okrog nas je vse zeleno, vmes nas razveselijo rumene perunike, prave poljane kukavičje lučce, tu in tam zvončnice, na vodi pa običajni in miniaturni lokvanji. Skoraj dve uri uživamo ob pogledu na to bogastvo rastlin, poslušamo žabe in ptice,
razgledamo pa se tudi z dveh razglednih stolpov. Pri ognju ni več avtobusa in otrok, pa tudi uslužbenca s psom ne. Kako bomo pa zdaj plačali vstopnino? Sonja pesni:
Tudi mi krenemo po lepo vzdrževani in označeni poti mimo ribnikov.
Travo na poti so gotovo pokosili prav za nas, okrog nas je vse zeleno, vmes nas razveselijo rumene perunike, prave poljane kukavičje lučce, tu in tam zvončnice, na vodi pa običajni in miniaturni lokvanji. Skoraj dve uri uživamo ob pogledu na to bogastvo rastlin, poslušamo žabe in ptice,
razgledamo pa se tudi z dveh razglednih stolpov. Pri ognju ni več avtobusa in otrok, pa tudi uslužbenca s psom ne. Kako bomo pa zdaj plačali vstopnino? Sonja pesni:
Čakam te tutaj, plačaš, ko prideš nazaj. (poljska beseda tutaj pomeni tukaj)
Sede ob ognju si podajamo slano in sladko pecivo ter vino in govorimo:
Tutaj, naprej daj! Tutaj glaž daj! Tutaj, dober vinček daj!
Drugo sliko je posnela Nevenka Vahtar.
Zapojemo in imamo pravi žur:
Perehod - lep sprehod, užitek je ta pravi: voda, ptice, žabice - malo se ustavi.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Le nekaj čez sto kilometrov je do naslednjega narodnega parka: Roztoczański Park Narodowy. Malo pred drugo uro smo v kraju Zamość z okoli 65 tisoč prebivalci. Mora biti zanimivo mesto, ampak mi izkoristimo le Lidl za nakupe in občudujemo slikovite bloke, ki imajo ozadja balkonov pobarvana v najrazličnejših barvah. Prijetnih 22 stopinj na soncu.
V kraju Zwierzyniec z nekaj več kot tri tisoč prebivalci najdemo izobraževalni center in muzej, kjer plačamo vstopnino za park (normalna štiri zlote, polovična za nas dva zlota), svetujejo pa nam tudi pohod na Bukowo Góro.
Parkiramo na neuglednem travnatem parkirišču blizu jezera z vodometom in se odpravimo na pohod mimo vhoda v narodni park in direkcije.
Najprej se vzpenjamo med borovci, potem se začne bukov gozd in stopnice. Na poti je tudi spomenik padlim in veliko kamnov - energetskih točk.
Vrh je na nadmorski višini 310 metrov in z jase se nam odpre prelep pogled na slikovite gričke s polji in travniki ter vas Sochy, ki je kot v nekakšnem jarku. V bistvu je ta pogled prava osvežitev ob vsej ravnini, ki smo jo doživljali v preteklih dneh. Malicamo, potem pa se bolj navdušeni fotografi podajo med gričke, ostali pa se vračamo po malo daljši poti (tri kilometre), po cesti mimo štirih ribnikov Echo na rečici Świerszcz.
Tu naj bi bili značilni poljski konji, ampak mi smo jih videli samo na informativnih tablah. Bukowa Góra je bil prvi zavarovani del hribovitega področja Roztocze že leta 1934. Področje je okrog 180 kilometrov dolgo in 14 kilometrov široko, sega do mesta Lviv v Ukrajini, hribi pa se dvignejo na največ okrog 400 metrov nadmorske višine. Poljski del je zaščiten kot narodni park od leta 1974, nad 90 procentov površine pa pokriva gozd. Značilnosti parka so raznolikost flore (920 vrst rastlin, približno 1000 vrst gob) in favne (3630 živalskih vrst, med njimi nižinske ovce in tarpan - posebna pasma poljskega konja) ter dvanajst tipov prsti. Turistom je na voljo preko 50 kilometrov stez za pohode in kolesarjenje.
Od ribnikov se vračamo k avtobusu po široki gozdni poti.
Seveda ne smemo ignorirati pivovarne, ki so jo zgradili v začetku 19. stoletja, nekaj časa je bila zaprta, zdaj pa je del pomembne pivovarske družbe Perla. Dvorišče je lepo urejeno z informativnimi tablami, parkirana kolesa čakajo na izposojo, glede na filmsko platno predvidevam, da predvajajo tu tudi filme na prostem. Pokusimo njihovo pivo po pet zlotov: izbiramo lahko med navadnim, pšeničnim, mešanim in lagrom. Prav prileže se.
Po slastni večerji s popečenimi hrenovkami in solato se sprehodim po naselju. V 16. stoletju ga je ustanovila družina Zamoyski, ki je stoletja igrala pomembno vlogo v poljski politiki. Jan Zamoyski (1542 – 1605) je tu leta 1589 kupil gozdove, zgradil palačo in imel lovski rezervat. V 19. stoletju so palačo porušili, ostal pa je rezervat in naselje okrog njega. Turški in tatarski ujetniki so leta 1740 v kraju izkopali ribnik s štirimi otočki. Na enem izmed njih so v letih 1741 - 1747 postavili najprej kapelico v baročnem stilu,
Seveda ne smemo ignorirati pivovarne, ki so jo zgradili v začetku 19. stoletja, nekaj časa je bila zaprta, zdaj pa je del pomembne pivovarske družbe Perla. Dvorišče je lepo urejeno z informativnimi tablami, parkirana kolesa čakajo na izposojo, glede na filmsko platno predvidevam, da predvajajo tu tudi filme na prostem. Pokusimo njihovo pivo po pet zlotov: izbiramo lahko med navadnim, pšeničnim, mešanim in lagrom. Prav prileže se.
Po slastni večerji s popečenimi hrenovkami in solato se sprehodim po naselju. V 16. stoletju ga je ustanovila družina Zamoyski, ki je stoletja igrala pomembno vlogo v poljski politiki. Jan Zamoyski (1542 – 1605) je tu leta 1589 kupil gozdove, zgradil palačo in imel lovski rezervat. V 19. stoletju so palačo porušili, ostal pa je rezervat in naselje okrog njega. Turški in tatarski ujetniki so leta 1740 v kraju izkopali ribnik s štirimi otočki. Na enem izmed njih so v letih 1741 - 1747 postavili najprej kapelico v baročnem stilu,
ki so jo kasneje razširili v cerkev Svetega Janeza Nepomuka. Danes je do nje mogoče priti po romantičnem mostu. Poslikane notranjosti pa nisem videla, ker je ta "cerkev na vodi" zaklenjena.
V bližini je veliko poslopje, ki je kraj žalostnega spomina: tu so bili nacistični uradi za deportacijo. Skozi zbirno taborišče je šlo od 20 do 24 tisoč Poljakov in mnogi od njih so našli smrt v koncentracijskih taboriščih Auschwitz in Majdanek. Zwierzyniec je bil tudi kraj, kjer so rasno presojali ukradene otroke v procesu etničnega čiščenja.
Foto: Vinko Šeško.
Po klepetu s tistimi, ki so si privoščili daljši sprehod, in občudovanju osvetljenega ribnika s cerkvijo se okrog desetih spravimo na ležišča.
Pot je prav ozka, ne maraj za to: lepote narave se hitro odpro.
Še Bukowa gora moči novih da, pogled na vse gričke očara te ta. Gremo v daljine ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar