Na pot krenemo okrog treh. Ob šestih je zunanja temperatura osem stopinj, zapisana je tudi temperatura cestišča, kar je pozimi res važen podatek. Po avtocesti se vozimo proti Tatram, ki se rišejo na obzorju, in razpoloženje raste: dovolj imamo ravnine. Cesta je speljana po hribčkih, okoli so vasice, nekaj gozdov, opazimo tudi leseno cerkev. Veliko je zelenih površin s travo, vmes je kukavičja lučca, na poljih pa rumena oljna ogrščica. Prihajamo na področje gorske verige Pieniny na Poljskem in Slovaškem, ki se razteza 35 kilometrov v dolžino in šest kilometrov v širino, sestavljata pa jo v glavnem dolomit in apnenec. Najbolj znani vrh Trzy Korony (Tri krone) je visok 982 metrov, najvišji vrh Wysoka /Vysoké Skalky doseže nadmorsko višino 1050 metrov. Reke in potoki so vklesali 15 sotesk, med njimi je ena najbolj znanih soteska reke Dunajec v Narodnem parku Pieniny (Pieniński Park Narodowy). Park od leta 1932 na meji s Slovaško obsega 23,46 kvadratnih kilometrov in ima sedež v kraju Krościenko nad Dunajcem. Čeprav je sorazmerno majhen, njegovo živalstvo (6500 vrst) in rastlinstvo (tudi 30 do 40 vrst rož na kvadratnem metru travnika) predstavljata veliko bogastvo.
Na reko Dunajec, ki se začne pri naselju Nowy Targ, kjer se združita kratki gorski reki Czarny Dunajec in Biały Dunajec (Črni in Beli Dunajec), smo pozorni pri njeni zajezitvi iz leta 1995. Ta je nastala zaradi reguliranja poplav, tu je tudi hidroelektrarna (92 megavatov) in veliko površin za oddih in rekreacijo. Posebni atrakciji sta tudi stari grad in razvaline še enega gradu. Površina jezera je navadno 11 kvadratnih kilometrov (9 krat 1,5 km), največja globina 50 metrov, povprečna globina 17,6 metrov, dolžina obale pa je 29,7 kilometrov. Zajezitev pa je povzročila veliko spremembo pri rastlinah in živalih v vodi in ob njej, slabše so tudi možnosti za samoočiščenje reke. Ob 7.45 smo na parkirišču vkrcavanja za spust po reki Sromowce Wyżne-Kąty. V sezoni prevoze opravljajo od pol devetih zjutraj do petih popoldne, zato imamo čas še za zajtrk. Stranišča še niso odprta, po grmovju iščemo nadomestne rešitve, kjer pa table svarijo pred nevarnostjo kač in klopov, pa še kopriv je veliko. Med prvimi smo pri blagajni, kjer plačamo 52 zlotov po osebi za prevoz do naselja Szczawnica in po dva zlota (polovična cena) za vstop v Park.
Na splav, ki je sestavljen iz petih ozkih čolnov, se lahko vkrca 12 oseb.
Tradicija spustov je že od leta 1830, Slovaki vozijo le na krajšem delu reke po drugi svetovni vojni in Poljaki jim očitajo preveliko obremenitev čolnov. 27 kilometrov je Dunajec mejna reka in obmejne kamne je mogoče videti zdaj na levi - poljski strani, zdaj na desni - slovaški, kjer je speljana tudi pot za kolesarje in pohodnike. Splavar nam razlaga, da morajo biti splavarji neporočeni fantje (?), usposabljanje za delo je dolgo, spusti pa naporni, ker morajo ob dobri sezoni opraviti tri vožnje na dan po tri ure. Na reki je lahko 5000 turistov na dan, običajno jih je 2000, lani so imeli zelo dobro sezono, to pa je okrog pet milijonov obiskovalcev. Vozijo od začetka aprila do konca oktobra, spuste odpovejo samo, če je voda preveč visoka (2,60m). Na klobuku ima venec iz školjk: včasih so vozili les do morja in so si za vsako vožnjo dodali po eno školjko. Danes naj bi školjke pomenile število osvojenih deklet. Na sprednjem delu splava so lepo naložene smrekove veje. Fant pravi, da za osvežitev turistov, če je prevroče, in nas takoj malo poškropi. Če bi se kdo utopil, je tako tudi blizu material za venec. V resnici veje preprečujejo, da ne bi voda preveč pljuskala v čolne. Že tako jo mora splavar nekajkrat metati ven s posebno posodo.
Najprej se vozimo po mirnem delu reke, mimo vasi Sromowce Niżne z moderno cerkvijo in mostičkom za prehod na Slovaško.
Občasno je nekaj brzic in plitvin, ki se jih je treba ogniti. Ob eni takih prilik našemu splavarju spredaj, ki tudi razlaga vse zanimivosti, zdrsne drog iz rok v vodo. Ni problema: še več drogov leži na dnu čolnov. Splavarji za nami drog ujamejo in nam ga vrnejo. Gotovo so si s tem prislužili kakšno pivo.
Peljemo se mimo pristana na slovaški strani.
Hribi okrog nas so vse višji: že so tu slikovite Tri krone in kasneje 300 metrov nad nami Sokolica - najprej od ene, potem od druge strani. Na enem mestu je reka široka 12 metrov in toliko tudi globoka, največja globina pa je 18 metrov. Dunajec ima v tej soteski nekaj manjših pritokov: Niagarski slapovi na slovaški in poljski strani. Seveda so poljski večji, pa so še vedno miniaturni. Do enega izvira ob reki pa splavarji ne vozijo žensk, ker, če piješ to vodo, dočakaš sto let, ženske pa že tako predolgo živijo. Ko je splavarja zadaj zažejalo, mu je prvi poslal plastenko z vodo nazaj proti toku. Ni mi jasno, kako je to mogoče. Veliko splavarjevih "štosov" ne bi razumeli, ker je govoril le poljsko, če ne bi imeli na splavu kanadskega para poljskega rodu, ki nam je prevajal v angleščino. Ko povemo, da se bomo povzpeli na Sokolico, nam splavar takoj predlaga, da nas izkrca na pomožnem pomolu na levi strani reke, kjer se ta pot začne. Sicer je pristan malo naprej na desni strani in je potem treba najeti posebni čoln za prečkanje. Še obvestilo prvemu čolnu po mobitelu in stvar je dogovorjena.
Mi pa smo do tu prevozili okrog osem kilometrov v sedmih velikih ovinkih s povprečnim padcem 20 metrov, na celotni poti pa voda pridobi padec 45 metrov. Zračne linije je pa manj kot tri kilometre. Reka Dunajec, ki je dolga 274 kilometrov, potem teče naprej in se izliva v reko Vistula, najdaljšo in največjo poljsko reko. To je tudi edini način, da nekaj vode iz Slovaške priteče v Baltik.
Na splav, ki je sestavljen iz petih ozkih čolnov, se lahko vkrca 12 oseb.
Foto: Vinko Šeško.
Na cilju splav razstavijo, naložijo na tovornjak in pripeljejo spet na izhodišče. 
Slika je posneta s fotoaparatom Nevenke Vahtar.
Del naše skupine se vkrca na en čoln, ostali pa s petimi drugimi turisti na drugega. 
Slika je posneta s fotoaparatom Vinka Šeška.
Splav upravljata dva splavarja v posebnih nošah z izvezenim telovnikom in posebnim klobukom, od dna pa se odrivata z dolgima drogovoma. 
Tradicija spustov je že od leta 1830, Slovaki vozijo le na krajšem delu reke po drugi svetovni vojni in Poljaki jim očitajo preveliko obremenitev čolnov. 27 kilometrov je Dunajec mejna reka in obmejne kamne je mogoče videti zdaj na levi - poljski strani, zdaj na desni - slovaški, kjer je speljana tudi pot za kolesarje in pohodnike. Splavar nam razlaga, da morajo biti splavarji neporočeni fantje (?), usposabljanje za delo je dolgo, spusti pa naporni, ker morajo ob dobri sezoni opraviti tri vožnje na dan po tri ure. Na reki je lahko 5000 turistov na dan, običajno jih je 2000, lani so imeli zelo dobro sezono, to pa je okrog pet milijonov obiskovalcev. Vozijo od začetka aprila do konca oktobra, spuste odpovejo samo, če je voda preveč visoka (2,60m). Na klobuku ima venec iz školjk: včasih so vozili les do morja in so si za vsako vožnjo dodali po eno školjko. Danes naj bi školjke pomenile število osvojenih deklet. Na sprednjem delu splava so lepo naložene smrekove veje. Fant pravi, da za osvežitev turistov, če je prevroče, in nas takoj malo poškropi. Če bi se kdo utopil, je tako tudi blizu material za venec. V resnici veje preprečujejo, da ne bi voda preveč pljuskala v čolne. Že tako jo mora splavar nekajkrat metati ven s posebno posodo.
Najprej se vozimo po mirnem delu reke, mimo vasi Sromowce Niżne z moderno cerkvijo in mostičkom za prehod na Slovaško.
Občasno je nekaj brzic in plitvin, ki se jih je treba ogniti. Ob eni takih prilik našemu splavarju spredaj, ki tudi razlaga vse zanimivosti, zdrsne drog iz rok v vodo. Ni problema: še več drogov leži na dnu čolnov. Splavarji za nami drog ujamejo in nam ga vrnejo. Gotovo so si s tem prislužili kakšno pivo.
Peljemo se mimo pristana na slovaški strani.
Hribi okrog nas so vse višji: že so tu slikovite Tri krone in kasneje 300 metrov nad nami Sokolica - najprej od ene, potem od druge strani. Na enem mestu je reka široka 12 metrov in toliko tudi globoka, največja globina pa je 18 metrov. Dunajec ima v tej soteski nekaj manjših pritokov: Niagarski slapovi na slovaški in poljski strani. Seveda so poljski večji, pa so še vedno miniaturni. Do enega izvira ob reki pa splavarji ne vozijo žensk, ker, če piješ to vodo, dočakaš sto let, ženske pa že tako predolgo živijo. Ko je splavarja zadaj zažejalo, mu je prvi poslal plastenko z vodo nazaj proti toku. Ni mi jasno, kako je to mogoče. Veliko splavarjevih "štosov" ne bi razumeli, ker je govoril le poljsko, če ne bi imeli na splavu kanadskega para poljskega rodu, ki nam je prevajal v angleščino. Ko povemo, da se bomo povzpeli na Sokolico, nam splavar takoj predlaga, da nas izkrca na pomožnem pomolu na levi strani reke, kjer se ta pot začne. Sicer je pristan malo naprej na desni strani in je potem treba najeti posebni čoln za prečkanje. Še obvestilo prvemu čolnu po mobitelu in stvar je dogovorjena.
Foto: Nevenka Vahtar.
Po dveh urah vožnje zapustimo reko, po kateri je za večje plačilo mogoče pluti do naselja Krościenko nad Dunajcem, vendar ta zadnji del ni tako zanimiv, ker je spet bolj po ravnem. 
Mi pa smo do tu prevozili okrog osem kilometrov v sedmih velikih ovinkih s povprečnim padcem 20 metrov, na celotni poti pa voda pridobi padec 45 metrov. Zračne linije je pa manj kot tri kilometre. Reka Dunajec, ki je dolga 274 kilometrov, potem teče naprej in se izliva v reko Vistula, najdaljšo in največjo poljsko reko. To je tudi edini način, da nekaj vode iz Slovaške priteče v Baltik.
Izkrcamo se na majhnem pomolu in takoj vidimo, da je do vrha Sokolice (747m) le tri četrt ure hoda, vendar je to čisti vzpon: treba je premagati kakšnih 300 metrov višinske razlike.
Pot po senčnem gozdu je lepo vzdrževana in s stopnicami ter ograjo, kjer je to potrebno.
Na čistini se nam odpre pogled na kraj Szczawnica - zdravilišče z 200-letno tradicijo, več izviri mineralne vode in okolico, ki je primerna za zimske športe. Za nas čudno ime Ščavnica, Poljaki pa tako imenujejo mineralno vodo. Tik pod vrhom Sokolice plačamo dva in pol zlota polovične vstopnine in se po zloženih kamnih napotimo na vrh z značilnim skrivenčenim borom.
Do tu smo bili na poti skoraj sami, od druge strani pa prihaja več pohodnikov in na vrhu, ki je v bistvu skalni greben z varovalno ograjo, je precejšna gneča. Sobota je in veliko je na vrhu domačinov vseh starosti, veliko tudi mladih.
Odpre se nam krasen razgled na reko, pa kateri smo še malo prej pluli.
V daljavi se kažejo Tatre, bliže zeleni porasli hribi.
Ko se pot malo zravna, posedemo in malicamo.
Potem pa eno uro navzdol: spet lepa široka pot z ograjo, v dolini pa cesta ob reki Dunajec.
Ta ravni del se malo vleče, ker je že pošteno vroče.
Z zanimanjem pa si ogledujemo različne stile hiš, urejenost vrtov, način sušenja trave. Kraj z okoli 4000 prebivalci je eden najstarejših na tem področju, saj njegovi začetki segajo v 12. stoletje. Tu je potekala važna trgovska pot proti Madžarski.
Središče kraja s cerkvijo ponuja trgovine, lokale, namestitev in različne aktivnosti za turiste: kolesarjenje, pohodništvo, pozimi zimske športe, blizu je zdravilišče ... Vendar se prebivalci niso hoteli združiti s Szczawnico v enotno naselje.
Emanuel nas je od mesta vkrcanja prišel po cesti (okrog 12 km) čakat sem. Zdaj pa preko hribov proti Zakopanom! Na avtobusu in še kasneje smo razigrani in pesniško navdahnjeni:
Pot po senčnem gozdu je lepo vzdrževana in s stopnicami ter ograjo, kjer je to potrebno.
Na čistini se nam odpre pogled na kraj Szczawnica - zdravilišče z 200-letno tradicijo, več izviri mineralne vode in okolico, ki je primerna za zimske športe. Za nas čudno ime Ščavnica, Poljaki pa tako imenujejo mineralno vodo. Tik pod vrhom Sokolice plačamo dva in pol zlota polovične vstopnine in se po zloženih kamnih napotimo na vrh z značilnim skrivenčenim borom.
Do tu smo bili na poti skoraj sami, od druge strani pa prihaja več pohodnikov in na vrhu, ki je v bistvu skalni greben z varovalno ograjo, je precejšna gneča. Sobota je in veliko je na vrhu domačinov vseh starosti, veliko tudi mladih.
Odpre se nam krasen razgled na reko, pa kateri smo še malo prej pluli.
V daljavi se kažejo Tatre, bliže zeleni porasli hribi.
Foto: Vinko Šeško.
Le s težavo si izborimo prostor za fotografiranje, mladi domačinki bi bilo treba skoraj ročno prestaviti z njunega položaja. Nekaj časa se vračamo po isti poti, potem pa zavijemo v smeri kraja Krościenko nad Dunajcem. 
Ko se pot malo zravna, posedemo in malicamo.
Potem pa eno uro navzdol: spet lepa široka pot z ograjo, v dolini pa cesta ob reki Dunajec.
Ta ravni del se malo vleče, ker je že pošteno vroče.
Z zanimanjem pa si ogledujemo različne stile hiš, urejenost vrtov, način sušenja trave. Kraj z okoli 4000 prebivalci je eden najstarejših na tem področju, saj njegovi začetki segajo v 12. stoletje. Tu je potekala važna trgovska pot proti Madžarski.
Središče kraja s cerkvijo ponuja trgovine, lokale, namestitev in različne aktivnosti za turiste: kolesarjenje, pohodništvo, pozimi zimske športe, blizu je zdravilišče ... Vendar se prebivalci niso hoteli združiti s Szczawnico v enotno naselje.
Emanuel nas je od mesta vkrcanja prišel po cesti (okrog 12 km) čakat sem. Zdaj pa preko hribov proti Zakopanom! Na avtobusu in še kasneje smo razigrani in pesniško navdahnjeni:
Mi smo pa s Seunce, Seunce, Seunce, pijemo z veunce cele noči. Od kod ste pa vi?
Mi smo pa s Krajnskega ..., pijemo lajnskega ... . Če nam kdo da.
Mi smo s Senovega ..., pijemo novega ...
Mi smo pa s Peclja ..., pijemo z reclja ...
Mi smo pa z Laškega ..., pijemo laškega ...
Mi smo pa z Brežc doma ..., pijemo, kar kdo da ...
Mi smo pa iz Toplic ..., pijemo kar z vedric ...
Za jutrišnji pohod v Tatre bi radi parkirali na parkirišču Palenica Białczańska, kjer pa ni nikoli dovolj prostora za vse avtomobile in avtobuse, še zlasti ne v popoldanskih urah. Avtomobili parkirajo na obeh straneh ceste, nas pa redarji pošljejo dva kilometra nazaj na parkirišče ob mejnem prehodu za Slovaško. Tu je bil včasih velik objekt, ki je zdaj zapuščen, postavljena pa so tri prostorna in čista stranišča. Emanuel nam skrči še pot do reke in čisto v redu bo ta prostor za eno noč, pa še zastonj je vse skupaj.
Malo raziskujem: odidem čez most na Slovaško, kjer stoji še eno veliko zapuščeno poslopje, v bližini gradijo nekaj novega, odprti sta dve trgovinici predvsem s slovaškimi pijačami. Plačati je mogoče z evri in zloti. Kontrole na meji ni nobene, ob reki pa kažipoti kažejo na precej dolge poti v slovaški del Tater.
Po večerji se z Vinkom odpraviva na glavno parkirišče dogovarjat za drugo jutro. Radi bi se zgodaj zjutraj s konjsko vprego odpeljali z našega parkirišča do jezera Morskie Oko. Ne da se nam skoraj dve uri in pol pešačiti po asfaltirani cesti (deset kilometrov ali osem po bližnjicah). Z vozniki se skušava dogovoriti, vendar so neomajni: prevoz je samo z glavnega parkirišča in se začne ob osmih. Zgodaj za pohode v višje hribe, kaj?
Pri avtobusu še malo igramo karte, hlad pa nas ob pol desetih prežene v postelje.
Malo raziskujem: odidem čez most na Slovaško, kjer stoji še eno veliko zapuščeno poslopje, v bližini gradijo nekaj novega, odprti sta dve trgovinici predvsem s slovaškimi pijačami. Plačati je mogoče z evri in zloti. Kontrole na meji ni nobene, ob reki pa kažipoti kažejo na precej dolge poti v slovaški del Tater.
Po večerji se z Vinkom odpraviva na glavno parkirišče dogovarjat za drugo jutro. Radi bi se zgodaj zjutraj s konjsko vprego odpeljali z našega parkirišča do jezera Morskie Oko. Ne da se nam skoraj dve uri in pol pešačiti po asfaltirani cesti (deset kilometrov ali osem po bližnjicah). Z vozniki se skušava dogovoriti, vendar so neomajni: prevoz je samo z glavnega parkirišča in se začne ob osmih. Zgodaj za pohode v višje hribe, kaj?
Pri avtobusu še malo igramo karte, hlad pa nas ob pol desetih prežene v postelje.
Po Dunajcu s flosi užitek je res: dva lušna fanta, mi pa tam vmes.
Na hrib po razglede, da gledaš še dol, na parkirnem je gneča, kaj pa pol. Gremo v daljine ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar