Dežuje. Če dež je, megla ali mraz - to hudega ni nič za nas: tako pojemo pri Društvu Šola zdravja in vadimo 1000 gibov pod napuščem Športnega doma Sevnica. Okrog pol desetih, ko čakam na vlak za Ljubljano, je že vedro. Dobro uro in pol vožnje med pogledi skozi okno in branjem knjige hitro mine.
Ljubljana me pričaka umita.
Že dolgo nisem hodila proti Bavarskemu dvoru in zdaj se čudim Pošti in Telekomu, ki dograjujeta svojo stavbo in z višino poskušata konkurirati Hotelu Intercontinental preko ulice. V bližini so še Pogačnikovi kamni, za Pivovarno Union za zagledam obris džamije - prava bela lepotica je.
Preko prometne Celovške in že sem v Tivoliju, ki se lepo nadaljuje na Rožnik, Šišenski hrib in Mostec. Prava zelena oaza! Pri Kopališču Tivoli že pridno igrajo tenis, jaz pa si na klopci privoščim malico.
Kot naročeno je blizu tudi igrišče za mini golf in Mini Cafe Golf, ki je prijeten lokal za kavico in še kaj sladkega.
Napotim se proti Cekinovemu gradu, baročni zgradbi, ki jo je dal postaviti Leopold Karl Lamberg v letih 1752 - 1755. Med različnimi lastniki (pri enem je nekaj časa kot domači učitelj stanoval France Prešeren) je bil od 1793 dalje tudi Lovro Szőgeny. Ljubljančani so njegov priimek poslovenili (Szőgenov - Cegenov grad) in od takrat je grad znan kot Cekinov grad. Druga razlaga pa je, da ga je ljubljanski trgovec Peter Kozler (avtor zemljevida Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin) leta 1865 kupil za cilinder cekinov. Od leta 1955 je namenjen muzeju, trenutno Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Na panojih pred stavbo je na ogled 280 prispevkov - stripov natečaja Življenje v času koronavirusa.
Stalna razstava Slovenci v XX. stoletju nas popelje skozi burne čase prve ter druge svetovne vojne in vse do leta 2008.
Do nje pridemo po stopnišču, na katerem so stopnice označene s prelomnimi dogodki naše zgodovine.
V tem nadstropju je tudi slavnostna dvorana z večkrat preslikano in obnovljeno poslikavo ter balkonom s pogledom na park.
Pritličje je namenjeno občasni razstavi Fotoaparat in vojna.
Fotografije iz časa druge svetovne vojne so neprecenljiv dokument tega časa.
Med njimi sem našla tudi Petkov posnetek 14. divizije na Radežu, za veliko fotografij pa avtor ni znan.
Spet se napotim po Tivoliju, ki je nastal iz parkov okrog gradu Podturn ter Cekinovega gradu. Meri približno 5 kvadratnih kilometrov in o njem piše Wikipedia:
Načrt za javni park je izdelal francoski inženir Blanchard. Park so odprli leta 1813. Kasneje so ga urejali Latterman, vrtnarji maršala Radetzkega in drugi. Po potresu je pri urejanju svetoval arhitekt Fabiani županu in vrtnarju Heinicu. Švicarijo je načrtoval arhitekt Koch, ledenico v bližini pa arhitekt Jager. Dobro stoletje kasneje, med letoma 1921 in 1939, je Jože Plečnik delno preuredil podobo parka. Danes ima park številne sprehajalne poti, cvetlične ureditve, fontane in kipe. Glavne točke parka so trije veliki kostanjevi drevoredi in Jakopičev drevored, ki ga je razširil in uredil Plečnik. Park so v prvi, še posebej pa v drugi polovici 20. stoletja dopolnjevali z različnimi objekti športno-sprostitvene narave. Tako so zgradili ribnik, ob preureditvi vrtnarije dodali botanični vrt, ohranili rastlinjak, med drugo svetovno vojno so uredili otroško igrišče, že prej letno kopališče Ilirija (1929), športno dvorano Tivoli (1965 - arhitekt Marjan Božič), pokrito kopališče s fitnesom in kegljiščem (1973; arhitekt Fedja Košir) ... Poleg tega v parku najdemo še odprta igrišča za tenis, košarko, kotalkanje in mini golf, trim stezo. V parku sta še dva pomembnejša baročna objekta: Cekinov in Tivolski grad. Skupaj z Rožnikom in Šišenskim hribom tvori Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib s 509 ha.
S travnika se odpira lep razgled na mesto, na desno se odpirajo poti kam više,
ob poti pa stojijo ostanki starih dreves, ki gostijo novo življenje.
Pozabavam se z Drevesnimi ugankami, ne zmenim se za povabilo na Trim stezo,
zamikajo pa me stopnice do Švicarije - bistroja in kavarne, včasih pa je bil to hotel.
In že je tu Grad Tivoli ali grad Podturn, ki ga je dal preurediti iz starejše zgradbe škof Hren leta 1611 in je služil za rekreacijo in kratkočasje jezuitom in gojencem. V 19. stoletju je bila tu vojaška bolnica, pa skladišča, vojašnica, kasneje gostilna in kavarna, po drugi svetovni vojni stanovanja, danes pa je v njem Mednarodni grafični likovni center z razstavami in koncerti. Stavbo stražijo štirje litoželezni psi, ki pa nimajo jezikov. Odpira se pogled na Jakopičevo sprehajališče in nasad rož, ki pa bi rabil pridne roke za odstranjevanje plevela. Podobno je tudi pri drugih rožah po Ljubljani.
V južnem delu parka se sprehodim mimo Rastlinjaka Tivoli z mnogo oleandri in nasadom vrtnic.
Zraven pa pravo bogastvo cvetov lokvanja na Ribniku Tivoli: največ je belih, družbo pa jim delajo tudi rumeni in rožnati. Približne mere: dolžina 140 m, širina 50 m, globina 0,9 - 1,3 m, prostornina 5000 - 7700 kubičnih metrov. Uredili so ga leta 1880 z izkopom in ga prvotno namenili čolnarjenju in drsanju, danes pa ga skoraj v celoti preraščajo lokvanji, med katerimi uživajo račke.
V bližini je postavljen kip Edvarda Kocbeka, ki sedi na klopi, na njenem naslonjalu pa je človeška figurica, mogoče vnuka, ki je baje izjavil, da je kip kot bi bil živ dedi.
Proti njemu pa jo po trati maha Boris Pahor kot nenavadno boemska pojava.
Veliko otroško igrišče,
potem pa proti Jakopičevemu sprehajališču, kjer je vedno kakšna razstava na panojih. Tokrat Nogometna zveza Slovenije predstavlja razvoj nogometa v Sloveniji.
Čisto zraven pa se razprostira lep del parka z nasadom vrtnic, pravkar pokošeno travo in razgibanim vodometom. Ravno pravo okolje za malico.
Pod železnico se sprehodim do srbske pravoslavne cerkve Cirila in Metoda, ki je značilen primer pravoslavne arhitekture pri nas v obliki grškega križa in petimi kupolami ter bogato notranjo poslikavo. Zgrajena je bila leta 1936, posvečena pa leta 2005. Pred njo stoji kip Vuka Stefanovića Karadžića, za njo pa nudi senco prijeten park.
Preko ceste ni mogoče zgrešiti velikega poslopja Narodne galerije, ki je osrednja galerija slovenskih likovnih del. Hrani največjo zbirko umetnin, ki so nastale na slovenskem ozemlju v obdobjih med srednjim vekom in modernizmom. Ustanovljena je bila leta 1918. Svoje prostore ima od leta 1933 v stavbi ljubljanskega Narodnega doma na Cankarjevi cesti. To je neoklasicistična palača z neorenesančno fasado, zgrajena leta 1896 po ideji nekaterih domoljubov. Imela je vrsto družabnih prostorov različnih društev, možnost prirejanja gledaliških predstav, restavracijo in velik vrt s plesiščem za palačo. V pritličju je bila tudi večja telovadnica. Za potrebe Narodne galerije so leta 1993 zgradili prizidek, v letih 2001 - 2002 pa še vmesni trakt.
Ko človek stopi skozi slovesni vhod, glavni je v vmesnem traktu, ga prevzame občutek spoštovanja do umetnosti, ki ga obdaja. Za udobnejši ogled je najbolje odvečno prtljago odložiti v omarico, potem pa lepo po vrsti.
Na desni si je mogoče ogledati predstavitev Zorana Mušiča (1909 - 2005), ki pa me ni preveč pritegnila.
Nabožna umetnost srednjega veka (1200 - 1600) iz različnih krajev Slovenije je deloma originalna (poraja se vprašanje, zakaj umetnine niso več na prvotnih mestih), deloma so to kopije,
recimo Mrtvaški ples iz Hrastovelj.
Po mogočnem stopnišču v prvo nadstropje, kjer so v starem delu zgradbe biseri iz obdobja med 17. in 19. stoletjem:
od Kavčičeve dramatične Salamonove sodbe do Tominčevih družinskih portretov z neverjetno prefinjeno izdelavo čipk na oblekah in neverjetnim odbleskom poliranih miz. Pa Pernhart in Karinger s krajinami ...
Pri toliko prostorih je treba kar paziti, da česa ne spregledaš. V prizidku nikakor ne gre izpustiti nove postavitve Stalna zbirka umetnosti na Slovenskem od leta 1870 dalje. Šubic in Pred lovom,
V prvem nadstropju vmesnega dela Umetnost nas vse povezuje: razstava udeležencev tečajev Narodne galerije in
lep pogled na Robbov vodnjak, ki je tu shranjen od avgusta 2008 in sega v višino dveh etaž. Ta vodnjak treh kranjskih rek je najznamenitejši ljubljanski vodnjak s skulpturami iz belega marmorja, dokončan leta 1751. Avtor vodnjaka, Francesco Robba, je zaradi dragega materiala ter dolgotrajnega postopka izdelave skoraj bankrotiral. V obliki personifikacij so upodobljene reke Sava, Krka in Ljubljanica. Stal je na Mestnem trgu pred ljubljansko Mestno hišo, na stičišču treh mestnih ulic, kjer je zdaj postavljena replika. (Wikipedia)
Pritličje vmesnega dela je namenjeno glavnemu vhodu, galerijski trgovini in kavarni, ki pa je trenutno zaprta.
Podaljšali pa so ogled razstave Srbski modernizem 1880 - 1950 kot ogledalo srbskega modernizma s številnimi avtorji in avtoricami.
Zunaj sije sonce, ulice se polnijo, jaz pa krenem mimo Opere, ki je zanimiva kombinacija starega iz leta 1892 in modernega prizidka iz leta 2011.
Še naprej do spomenikov Stanetu Kavčiču, Francetu Bučarju in Janezu Stanovniku.
Čisto blizu je Grobnica narodnih herojev,
zadaj pa mogočo poslopje Narodnega muzeja Slovenije, ki gosti tudi Prirodoslovni muzej Slovenije. Stalno razstavo sestavlja več zbirk. Geološko-paleontološka zbirka zajema mnoge fosilne ostanke, najdene na našem ozemlju. Zbirka mineralov barona Žige Zoisa, Hohenwartova zbirka konhilij (lupin mehkužcev) in zbirka žuželk Ferdinanda J. Schmidta so ustanovne zbirke z veliko zgodovinsko in znanstveno vrednostjo.
Biotsko raznolikost Slovenije obiskovalci spoznavajo ob alpski, barjanski, gozdni in morski diorami ter zbirki ptic, plazilcev, rib in okostij različnih vretenčarjev.
Največji vtis napravi okostje mamuta, ki je staro več kot 20 tisoč let. Kot občasni razstavi je mogoče obiskati dve temi - Naše malo veliko morje in Razsvetljeno naravoslovje: Scopoli in Zois.
Narodni muzej Slovenije obsega bogat rimski, srednjeveški in novoveški lapidarij; prikaze Prazgodovina, Antika ter Srednji vek. Najbolj so mi ostali v spominu:
najstarejše glasbilo na svetu - 60 tisoč stara neandertalčeva piščal, deblak z Ljubljanskega barja, kip Emonskega meščana,
ostanki iz vodne cisterne z Ajdovskega gradca, egipčanska mumija.
Dvorišče zgradbe so leta 1991 prekrili in trenutno so ga uporabili za slikoviti prikaz Ko zapoje kovina.
Današnja muzejska stavba je prva za muzej namensko grajena stavba na območju današnje Republike Slovenije in je bila za javnost odprta leta 1888, vhodna avla in stopnišče sta bogato poslikana (brata Šubic).
Brez vstopnine si je v novem zunanjem lapidariju iz leta 2006 v parku mogoče ogledati veliko ostankov iz rimskih časov.
Dovolj bo za danes!
Še sprehod po Slovenski cesti s čudovitim ozadjem Kamniško-Savinjskih Alp,
potem pa z vlakom domov. Vsaj še enkrat bom odšla odkrivat znamenitosti in lepote Ljubljane.
2 komentarja:
Romana .....
Hvala za sprehod in podroben opis Ljubljane. Čudovito si prikazala arhitekturo, okolico in notranjost le-teh! Lepo!
Hvala, Marta! V Ljubljani je res veliko zanimivega.
Objavite komentar