Vremenska napoved za Ljubljano: ob enajstih dopoldne nevihta. Vseeno grem: kar bo, pač bo. Vlak okrog pol osmi je točen, knjiga med vožnjo zanimiva, v Ljubljani smo nekaj minut čez deveto. Res je oblačno, zato se odločim, da ne bi hodila kam proti Rožniku, kot sem prvotno načrtovala.
Po Miklošičevi cesti ogledujem fasade in se čudim, kako se novejše meša s starim. Tudi poslopje pošte na Slovenski cesti je pogleda vredno. Pri Maximarketu je prijetna kavarna in slaščičarna, lepo je tu posedeti in opazovati mimoidoče ter omizja sivolasih pri klepetu za sosednjimi mizami. Dve evra za kavo z mlekom: no, ja, zaračunajo še okolje in bližino Državnega zbora Republike Slovenije.
Na drugi strani pa se dvigujejo zvoniki Nunske cerkve - Uršulinske cerkve svete Trojice, ki so jo zgradili v letih 1718 - 1726 in ima posebno zanimivo pročelje, obrnjeno proti Kongresnemu trgu. Njene notranjosti mi še ni uspelo videti, tudi tokrat nisem bila pri njej ob pravem času. V mogočni stavbi samostana iz začetka 18. stoletja red uršulink vodi Kulturni center, Angelin vrtec, Študentski dom Uršula ... Na mestu nekdanjih vrtov in nasadov dreves pa danes stoji trgovina Maximarket.
V delu renoviranega samostana je svoje prostore našel tudi Slovenski šolski muzej. Prijazna uslužbenka mi predstavi vsebino in zavrti posnetek učne ure iz starih časov, ki jo lahko izvedejo z najavljeno skupino.
Pripravljenih imajo več ur: od Nedeljske šole iz leta 1865 do telovadbe iz leta 1932. Pri vsebini lahko posežejo celo do rimskih časov.
Stalna razstava na slikovit in razgiban način prikazuje razvoj šolstva pri nas od leta 1848 do 1991, predstavitev starejših časov trenutno prenavljajo. Začasno razstavo V tem domu luč prosvete sije! so pripravili ob 100-letnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem. Na hodniku so postavljeni panoji premične razstave o razvoju glasbenega šolstva in periodnem sistemu.
Pri Kongresnem trgu me preseneti gradbišče na mestu nekdanje Tovarne Šumi: postavljajo nekaj modernega za poslovne prostore in luksuzna stanovanja. Kako bo to videti med samimi starimi zgradbami?
Zdaj pa po brvi preko Ljubljanice z lepimi razgledi proti Tromostovju, kjer so leta 1832 na mestu starejših mostov zgradili osrednjega kamnitega, med leti 1929 in1932 pa dodali še na vsaki strani po enega za pešce. Za slikovito ozadje pa za mostovi stoji Frančiškanska cerkev ali Cerkev Matijinega oznanjenja: gradnja 1646 - 1660 na mestu starejše cerkve.
Iščem vhod v Gledališki muzej, ki ga najdem v prvem nadstropju lepo ohranjene stavbe s prijetnim atrijem. Deluje v okviru Slovenskega gledališkega inštituta in ogledati si je mogoče razstavo HOJA ZA GLEDalIŠČEM – Od jezuitov do Cankarja. Priznam: če ne bi kupila vstopnice za enajst muzejev in galerij v Ljubljani, sploh ne bi vedela, da imamo v Sloveniji tak muzej. Zanimiv prikaz razvoja gledališča in značilnosti v posameznih obdobij.
Izstopim skozi glavni vhod/izhod na Mestni trg, kjer se vedno z zanimanjem ozrem v fasade starih zgradb.
Počasi se sprehodim do kopije Robbovega vodnjaka (original iz leta 1751 je od leta 2008 v Narodni galeriji), na katerem so poosebljene reke Sava, Krka in Ljubljanica - Vodnjak treh kranjskih rek.
V Mestni hiši pa so poleg zanimivo okrašenega atrija z Narcisovim vodnjakom vedno tudi zanimive razstave,
trenutno: Keramika v Magistratu 2020 - Dialog, Andrej Lamut: Mnemosis in Tea Curk Sorta: Paradigma linije (svojske oblike iz zvite žice). Sama zgradba ima osnovo v 15. stoletju, barokizirali so jo v 18. in dodali še dve sosednji hiši. Tudi sicer so jo večkrat prezidavali in prenavljali. Baje, da iz nje vodi skrivni izhod na Ljubljanski grad.
Mimo Stolnice svetega Nikolaja, ki so jo gradili na mestu starejših cerkva od 1701 do 1706, kupolo pa dodali leta 1841,
pridem do Zmajskega mosta, ki so ga odprili leta 1901 kot nadomestilo za leseni Mesarski most, poškodovan v potresu leta 1895. Značilni so štirje veliki zmaji in 16 manjših - simboli Ljubljane.
Pot nadaljujem po Poljanskem nasipu, kjer se čudim novogradnjam,
Ljubljanico pa prečkam po Žitnem mostu - brvi za pešce iz leta 2010 in opazujem ladjice, ki pristajajo spodaj. Zdaj pa na Tabor,
kjer si v Kavarni SEM najprej privoščim kavico in počitek na ležalniku.
Nenavadno izgleda zdaj kompleks nekdanjih vojašnic na Metelkovi: vsa poslopja, razen enega, so renovirana, večini so dodani moderni prizidki.
Tako je tudi pri Narodnemu muzeju Metelkova, ki ima stalne in občasne razstave.
Občasni sta trenutno Slovenska majolika z bogato zbirko majolik in vrčev ter Čarobni botanični vrt.
Prvo nadstropje predstavlja Galerijo stolov in svetil; vse, kar je potrebno za Slavnostni banket; Galerijo omar in ur; De voto (predmeti za bogoslužje) ter Borisa Gregorko (sokolskega tekmovalca, trenerja in organizatorja).
V drugem nadstropju so na ogled: Elipse umetnosti in glasbe, Vse za otroka, Sakralni tekstil in Vojska čuva sedem zakladov. Vse postavitve so pregledne, razgibano postavljane in izčrpno dokumentirane.
V sosednji stavbi ima prostore Muzej sodobne umetnosti Metelkova. Za razliko od drugih obiskanih muzejev in galerij je ta puščen v grobi obliki, vsebuje pa raznolike razstave in inštalacije. Moderne umetnosti ne razumem prav dobro in mi je všeč le, če je dekorativna, zato sem se po prostorih le sprehodila.
Na severnem koncu ploščadi Metelkova stoji še neobnovljen objekt in pa skupek poslopij Avtonomnega kulturnega centra Metelkova - "alternativni prostor drugačnosti". Res je drugačen od česarkoli.
Tokrat sem bila posebno pozorna na mešanje starega in novega: včasih bolj, pogosto manj posrečeno. Na vsak način pa se bo treba na to navaditi:
slikoviti novi bloki in prav blizu propadajoča vila, urejen park na vogalu Masarykove in Resljeve, takoj zraven pa veliko zaraščeno propadajoče področje ...
Vremenska napoved se ni izpolnila: v Ljubljani ni padla niti kaplja dežja, v Sevnici pa so me pričakale luže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar