Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Ljubljana

Napovedujejo vroč dan, zato bi ga bilo dobro zgodaj začeti.

Namenjena sem v Ljubljano in iz Sevnice so v to smer res številni vlaki: ob delavnikih kar vsako uro. Izberem tistega okrog pol sedmih in malo po osmi uri sem že v Ljubljani.

Na Miklošičevi se okrepim s kavo, pred Prešernovim spomenikom pa nekaj posebnega:

vreme delajo sami. V bistvu iz tlaka poskakujejo vodne kapljice kot, da bi deževalo. Potem izkoristim toalete pod Tromostovjem, obvezno pa se je treba sprehoditi po tržnici.

Danes je tu gneča, pripravljajo stojnice za Odprto kuhno, kuhati pa še niso začeli. Pri gobah je največ lisičk, naprej pa obilica različnega cvetja.

Stojnice se šibijo pod sadjem in zelenjavo, tudi različne sadike so na voljo, tekstila, obutve na kupe ... Nič ne bom kupovala, se odločim.

Kar naravnost po Študentovski ulici na grad: najprej ob ograjah in zidu, poraslem z mahom in zelenjem, potem pa po ovinkih navzgor. Na klopci prija že malo prigrizniti.

Z ostankov srednjeveške trdnjave iz 15. stoletja (Bastija) se odpira lep razgled proti zahodu vse do Rožnika in naprej, s Kongresnega trga se sliši glas napovedovalca.

Sam grad pustim za kasneje, zdaj se posvetim Grajskemu griču: hodim po drevoredu,

mimo spomenika kmečkim uporom iz leta 1974 (kipar Stojan Batič),

potem pa so pred mano mogočne Šance: obrambni sistem iz 15. in 16. stoletja, ki ga je v letih 1934 do 1939 Jože Plečnik preoblikoval v spominski trdnjavski park.

Pretegnem se na Trim otoku pred Orlovim vrhom,

potem pa spustim do Grajskega vinograda. 1050 trt sort belpin in rdečegrajc so zasadili leta 2016, ko je bila Ljubljana Zelena prestolnica Evrope. Vinograd lepo vzdržujejo: mladice privezane, trava pokošena, na koncu vsake vrste cvetoča vrtnica. Občasno tu priredijo slovesne večerje.

Vračam se mimo Kapele svete božje matere Marije iz leta 1916 in sem vesela ob pogledu na otroke, ki uživajo v tem gozdu čisto blizu mesta.

Spet sem med divjimi kostanji drevoreda, ki so ga po trasi nekdanjega mestnega obrambnega obzidja zasadili leta 1905.

Na desno se mi odpirajo pogledi na mesto, pred gradom pa na razposajene otroke, ki se urijo v viteških veščinah v okviru organiziranega počitniškega varstva.

Posebna zgradba je namenjena vodnjaku (60 metrov globok jašek) s pohodnim gonilnim kolesom, ki je verjetno še iz rimskih časov. V srednjem veku je bil zasut, v začetku 19. stoletja pa očiščen in za dvigovanje vode so mu dodali leseno pohodno gonilno kolo, v katerega sta vstopala po dva kaznjenca in ga premikala s svojo težo. Kolo spada med evropske vrhunce tehniške dediščine.

Zdaj pa v grad! Nekatere stvari si je mogoče ogledati zastonj: dvorišče, razgledno teraso, sredjeveško orožje, kaznilnico, kapelo svetega Jurija, razstavo v peterokotnem stolpu, razstavo v galeriji, vodni zbiralnik. Za druge razstave je skupna vstopnica deset evrov (za upokojence sedem), seveda je mogoče dobiti tudi kombinirane karte z vzpenjačo, različnimi dogodki, vodiča, avdiovodnika ...

Najprej se povzpnem na teraso: ni še veliko obiskovalcev in v razgledu uživam sama. Res pa je, da pogled kam daleč in na gore zakriva megla.

Grajskega orožja v Erazmovem stolpu je malo, mimo avstroogrskega topa pa vodi pot do zanimive razstave Za devetimi gorami.

Na privlačen način z veliki panoji je predstavljeno slovensko pripovedno izročilo, posebni kotički pa poskrbijo za to, da mladim obiskovalcem ni dolgčas: pri brskanju med fižolom najdejo knjižice z zgodbami, na drugi strani lahko prisluhnejo pripovedim. Razstava bo odprta do maja naslednje leto, spremlja pa jo tudi bogat dodatni program.

V bližini je našel svoj prostor Lutkovni muzej s stalno razstavo lutkovne dediščine. Razgibana postavitev zgodovine lutkarstva, ki je še bogatejša, ko so na voljo interaktivne dejavnosti, zdaj zaradi koronavirusa niso.

Na poti v razgledni stolp pokukam še k prikazu ječ, kjer sta bila zaprta tudi Ivan Cankar in Hinko Smrekar,

potem pa se začnem vzpenjati po stopnicah zidanega stolpa, ki so ga v letih 1845 do 1848 postavili namesto lesenega. Včasih je bilo tu stanovanje požarnega čuvaja, ki je s topovskim strelom posvaril, če je v mestu začelo goreti. Stolp so leta 1982 povišali za 1,20 metra, razgledna ploščad je tako na nadmorski višini 400 metrov.

Razgledi na mesto se kažejo skozi line že prej, najlepši pa seveda na vrhu.

Čas je za spoznavanje zgodovine gradu, ki si jo je mogoče ogledati vsake pol ure. Zanimiv film z animacijskumi prikazi od mlajše bronaste in železne dobe do sedanjih zgradb iz 15. in pretežno 16. ter 17. stoletja.

Prvotno gotsko grajsko kapelo iz leta 1489 so kasneje znova pozidali v baročnem stilu in leta 1747 poslikali z grbi deželnih glavarjev. Taka posvetna vsebina v kapeli je v Evropi prava redkost.

Galerija trenutno gosti razstavo Laibach: Svoboda vodi ljudstvo - plakati 1980-2020 in posnetki nastopov te skupine. Prizorišče se razteza vzdolž zida Spanheimskega gradu.

V nekdanji smodnišnici so na ogled postavili razstavo Slovenska zgodovina, ki predstavlja pester prikaz burne preteklosti naše države.

V peterokotnem stolpu si ogledam še razstavo Tristo zajcev: ilustracije Ančke Gošnik Godec, Zvonka Čoha, Jelke Godec Schmidt in Ane Zavadlav za slovenske ljudske pravljice.

Obvezno se je treba spustiti še v Skalno dvorano - ne samo zaradi ogleda vodnega zbiralnika, tudi zaradi obiska stranišč.

Dovolj bo gradu.

Spuščam se po poti proti Gornjemu trgu in ob poti naletim na otroško igrišče, ki je verjetno doživelo že lepše čase, zdaj pa so ga začeli obnavljati. V senci med zelenjem sedem na klop in si privoščim malico.

Strmo navzdol po Ulici na grad pridem do Gornjega trga s cerkvijo svetega Florijana iz 17. stoletja. Ne zamika me desno Stari trg,

ampak krenem proti Ljubljanici,

potem pa proti Križankam. To je kompleks nekdanjega samostana nemškega viteškega reda (križnikov) s cerkvijo. Tu ima sedež Javni zavod Festival Ljubljana, v delu nekdanjega križevniškega samostana pa Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. Zunanji prostori služijo kot prostori za različne kulturne prireditve.

V bližini stoji Mestni muzej Ljubljana, ki obstaja od leta 1935. Zgradba je nekdanja Turjaška palača (tudi Auerspergova palača oziroma Auerspergov dvorec) in je bila dom ene najbogatejših kranjskih plemiških rodbin. Gradili so jo med letoma 1654 in 1658 s prezidavo srednjeveških hiš, ki so stale na tem mestu. Baročna zgradba je dobila svojo klasicistično fasado v 19. stoletju. Zadnja obnova zgradbe se je končala leta 2004. Od leta 1937 je v njej Mestni muzej Ljubljana (Wikipedia). V recepciji za osem evrov kupim vstopnico za enajst muzejev in galerij v Ljubljani,

potem pa najprej v klet, kjer je predstavljena Emona iz rimskih časov.

Zelo bogata in raznolika je postavitev razstave KNJIGA. ZNANJE. RAZUM. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800).

Knjig pa ne bi bilo brez tiska, ki ga predstavlja interaktivna soba s tiskarsko delavnico.

Za mesto najbolj pomembna pa je gotovo stalna razstava LJUBLJANA. ZGODOVINA. MESTO. Prikazuje razvoj Ljubljane od pradavnine do glavnega mesta samostojne države.

Zunaj je že pošteno vroče, zato iščem senco po Gosposki ulici do Kongresnega trga. Tam odkrijem, od kod napovedi, ki se slišijo vse do gradu.

Turnir svetovne serije v odbojki na mivki se odvija tu sredi Ljubljane. Dekleta v dvojicah igrajo ob burnem navijanju občinstva, ki ga je več v senci parka Zvezda kot na tribunah.

Mimo Tromostovja se po Trubarjevi, potem pa po Vidovdanski napotim proti Slovenskemu etnografskemu muzeju. Na Vidovdanski se spomnim pokojnega očeta, ki je tu v dijaškem domu stanoval v času izobraževanja za rudarskega nadzornika, stavba pa zdaj očitno propada. Takoj zraven je Tabor: na levi velik dom upokojencev, na desni znana Športna dvorana Tabor,

pred mano cerkev srca Jezusovega, ki so je zgradili v letih 1881 do 1883. Kje pa je muzej? Starejša, lepo obnovljena stavba to ni, na sliki je nekaj novejšega.

Predvsem pa je tu senčni vrt s stoli in ležalniki, kjer se mi prileže hladno pivo. Kavarna SEM. Seveda je, vhod v muzej pa takoj za vogalom.

Res je to moderni prizidek, v katerem v prijetni recepciji dobim vsa željena navodila.

Razstava BOSI. OBUTI. SEZUTI. me takoj pritegne, ker ne prikazuje le različnih vrst obuval, ampak tudi ljudi, ki so povezani z njimi in njihove zgodbe. Sestavlja jo šest sklopov: Noge na tleh in poteh. V korak s časom. Čevelj po meri noge, noga po meri čevlja. V svojih čevljih. Prostorske zgodbe. Razmisleki in spogledovanja.

Prava zakladnica slovenske in zunajevropske dediščine vsakdana in praznika je razstava Med naravo in kulturo. Predmeti življenja, predmeti poželenja. Voda in zemlja. Potrebno in nepotrebno. Družbeno in duhovno. Odsev daljnjih svetov. Etnoabeceda.

Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta je razstava o človeku in njegovem svetu. Jaz - posameznik. Moja družina - moj dom. Moja skupnost - moj domači kraj. Čez meje domačega kraja - moja odhajanja. Moj narod - moja država. Moja in tuja drugačnost - širni svet. Jaz - moj osebni svet.

Razstava Lectarstvo je krajcerkšeft - Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica in trgovina iz Ljubljane je zanimiv prikaz delavnice z nekaterimi pripomočki, trgovine in življenjske zgodbe.

Muzej ne želi samo ohraniti tradicije, loteva se tudi aktualnih tem - šal na račun koronavirusa.

Podaljšali so trajanje razstave Hrvaške otroške igrače med tradicijo in sodobnostjo Etnografskega muzeja Zagreb. Slikovita postavitev z grenkim priokusom, da je lesene igrače skoraj povsem zamenjala plastika.

Ogledujem si velik plato z lepo obnovljenimi starimi zgradbami in novimi prizidki ter ureditvami: Narodni muzej, Muzej sodobne umetnosti, Letni kino Slovenske kinoteke, Mirovni inštitut. Kaj je to bilo včasih? Šele ob pojasnilu muzejske uslužbenke se spomnim: vojašnice na Metelkovi, vendar, že v avstroogrskih časih. Danes je tu središče kulture, tudi alternativne (Metelkova mesto), pa tudi Hostel Celica v nekdanjih zaporih.

Dovolj je za danes, gremo domov! Bo treba še kdaj priti.

Železniška postaja Ljubljana je blizu, še hitro kavica za slovo, potem pa na vlak. Na žalost ni hlajen, zato imamo zastonj še savno.