Zbujanje ob petih, prigrizek in kavica, potem pa se na terasi ogrejem z vajami 1000 gibov, čeprav termometer kaže samo tri stopinje. Okusen zajtrk,
potem pa je treba spakirati in se posloviti od našega začasnega doma. Šofer gre kar na kolena v prtljažnik, da zloži naše torbe in kovčke, ob osmih krenemu četrtemu - zadnjemu dnevu našega vandranja naproti.
V kraju Podklanec pri Sodražici parkiramo ob cesti in se peš odpravimo do slapov v soteski Kadice.
Pozdravi nas že čisto jesensko obarvano drevo, v dolini pa konja in lično oblikovana hiška iz drv.
Po brvi preko vode, potem pa po ozki stezi v hrib.
Soteska je res divje lepa: slapišča, slap na levi, slap na desni, ti pa vmes. Krasen sprehod v divjino. Na poti nazaj pokukamo še k mizarju, ki zna izdelovati res raznolike stvari iz lesa in tudi glede strojev pogruntati kaj svojega.
Zdaj pa po poteh Martina Krpana! Označena Krpanova pot je dolga 19 kilometrov, s povirjem Iške pa 23, mi obiščemo le drobce na njej.
Odpeljemo se naprej v naselje Zavrh s 16 prebivalci, nekaj pa je tudi vikendašev - tudi iz Sevnice. Tu stoji kovinska skulptura bloškega vola, ki ga je napravil domačin Božo Strman - Mišo. Med znamenitostmi na Blokah najdemo zapis:
V starih časih je bilo trgovanje z živino dodaten vir zaslužka. Tudi različna dela na kmetijah so si lajšali s pomočjo živine. Največkrat je bil to vol, saj je bil silen in močan. Kmetje so hodili ponje na Dolenjsko, včasih tudi čez mejo. Če so imeli srečo, so jih kupili na kakšnih sejmih ali pa so barantali po kmetijah. Domov so pripeljali vse "skumrane" in jih z dobro bloško krmo vzredili in jeseni za boljši denar prodali na Mihaelovem sejmu. Zakaj je bloški vol del zgodovine? Zato ker je "prefriganim" kmetom s pomočjo narave tako dobro uspelo prodati težke vole za dober denar glede na to, da so jih kupili poceni in vse presušene. Danes na Blokah ni več volov, najdemo le še skulpturo v Zavrhu pri Sveti Trojici, ki spominja na življenje in delo kmetov v starih časih.
Peš se napotimo naokrog malo po ravnem,
nato pa navkreber do mesta, kjer naj bi stala Fajglova domačija - dom Martina Krpana (naselje Polšeče).
Še malo naprej pa stoji cerkev svetega Urha, ki so jo zgradili okoli leta 1740 iz materiala gradu Nadlišek Tabor in večkrat obnovili. Tabor je bil v 15. in 16. stoletju za Turke neosvojljiva trdnjava z obzidjem in vodnim jarkom, katerega ostanki so vidni še danes. Vse lokacije v zvezi z Martinom Krpanom so lepo označene in opisane na informativnih tablah. Od cerkve se odpirajo lepi razgledi, če dan ni preveč meglen.
Vračamo se k avtobusu na Zavrh in zapeljemo malo naprej, vendar ne daleč. Parkiramo ob cesti in skozi naselje Štorovo pešačimo proti naselju Gradiško.
Ob poti lahko posedimo pod Krpanovo lipo, ki je drevesna naravna vrednota z višino 22 metrov in obsegom debla 488 centimetrov. Pod to lipo naj bi Martin Krpan v svojih močnih rokah prvič začutil mehkobo ženskega oprsja. Bravo, Bločani! Dobro znate spletati zgodbe o svojem junaku.
V kraju Gradiško se ustavimo na krasno urejeni Borovščakovi domačiji, kjer ustvarjajo slikar Božo Strman - Mišo, njegov sin kipar in žena - mojstrica v kuhinji.
Čakajo nas različne vrste žgane pijače, domače sadje in suho sadje, domač kruh, pod ilustracijami zgodbe o Martinu Krpanu pa bloška specialiteta kavra: enolončnica s krompirjem, fižolom, korenjem in kolerabo. Nam so dodali še koščke klobase, za povrh pa še tople kvašene flancate - tašce.
Ko se okrepimo, začnemo raziskovati okolico: atelje v nekdanjem hlevu, kjer naj bi se rodila Krpanova kobila (priljubljeni Mišov motiv), peč za sušenje sadja, hišica za vnuke, skrbno negovano cvetje, zelenjavni vrt, sadovnjak ... Res je nekaj posebnega, ta domačija, in, kar je najvažnejše: živi. Polna je tudi drobnih domislic: na vratih stranišča recimo piše: Pozor, visoka napetost! Smrtno nevarno! Pred hišico za otroke so odtisi nog štirih vnukov, pred ateljejem zanimiva naprava za čiščenje čevljev ...
Po Krpanovi poti k Miši smo šli, kavro in tašce mi snedli smo vsi. Ti hojladrija, drija ...
Spet nazaj v Novo vas in na obisk Muzeja Bloški smučar. Za pet evrov vstopnine nam vodič zanimivo predstavi zgodovino bloškega smučanja. Kdo so bili prvi smučarji: Samiji s severa, Bločani?
Težko vprašanje, neizpodbitno pa je, da so Bločane spremljale smuči od rojstva do smrti, ker brez njih ni bilo mogoče pozimi nikamor priti. To lepo prikaže film, ki si ga ogledamo,
Judith pa se preobleče v Bločanko na smučeh in nam pričara stare čase. Prvo nedeljo v februarju od leta 1980 prirejajo Bloške teke, če je le dovolj snega, in s tem ohranjajo tradicijo svojega področja.
Naša zadnja turistična točka je Ribnica z okrog štiri tisoč prebivalci, ki jo Nejc mora predstaviti, čeprav izvira iz Kočevja in znane so razprtije med obema krajema. Ampak, kar dobro mu gre predstavitev tega nekdanjega trga (mesta od leta 2006), ki ga prvič omenjajo v 13., 14. stoletju. V potoku Ribnica je veliko rib in od tod tudi ime. Kamniti most je iz časa zasedbe Francozov, v obnovjenem gradu je muzej, cerkev svetega Štefana ima bogato zgodovino, pri njeni obnovi pa je sodeloval tudi Jože Plečnik. Zlata knjiga - v njo je kot odličnjak vpisan tudi France Prešeren, sicer pa je s krajem povezanih še veliko znanih oseb: Jakob Gallus, Janez Evangelist Krek, Stanislav Škrabec, Franja Bojc Bidovec, Bojan Adamič, Miha Mate, France Mihelič, Erika Žnidaršič, Janez Škrabec (podjetje Riko) ... Kraj je znan tudi po Ribniškem sejmu suhe robe in lončarstva, v bližnji Hrovači pa stoji Škrabčeva domačija z muzejem bivanske kulture konca 19. in začetka 20. stoletja. Preko leta se tu zvrstijo različne prireditve, tudi Fižolov dan.
Rokodelski center Ribnica z razstavami in delavnicami ohranjo tradicionalne dejavnosti tega področja.
Za evro in pol vstopnine si ogledamo delavnice, razstavo izdelkov in razstavo o ribniškemu rojaku profesorju doktorju Jožetu Ilcu. Ob nekaterih predmetih iz lesa se kar namučimo, da jim določimo namembnost. Iz trgovine je težko oditi ne, da bi človek kaj kupil.
Smučarji bloški so slavni, da, da; suha pa roba je v Ribn'c' doma. Ti hojladrija, drija ...
Posloviti se moramo od Nejca z željo, da še kdaj vandramo skupaj:
Preostane nam še samo povratek domov.
Vmes še kratek postanek, da se odžejamo:
Pri Rojcu v Laščah se pujsek vrti, pa kaj, ko prezgodnji za njega smo mi. Ti hojladrija, drija ...
Malo pred osmo zvečer smo v Sevnici - s prijetnim občutkom, da smo preživeli zanimive, bogate štiri dni. Vsa zahvala Vinku, Nejcu in šoferju ter vsem, ki ste pripomogli k temu, da smo se skupaj lepo imeli!
Zemljevid: Ljubo Motore. Proga četrtega dne je modra.
2 komentarja:
Vsega lepega je enkrat konec ..... ;)
Smo uživali in imeli 4 dni lepo. Sedaj se bomo v mislih in ob fotografijah vračali po prehojenih in prevoženih poteh in doživetjih ...
Upam, da kaj podobnega še kdaj ponovimo. Do takrat: OSTANIMO ZDRAVI!
Objavite komentar