Spet zbujane ob petih, "predzajtrk" z banano in oreščki, kavica,
potem pa 1000 gibov s Tončko na terasi v meglenem jutru. Šest stopinj je, potem se temperatura spusti na tri in počasi spet dviga do 19 čez dan. Po zajtrku se ob osmih odpeljemo v megleno jutro, ampak nad meglo se kaže nebo brez oblačka in na obzorju Bohinjske gore in Krn. Ponekod se na travnikih kažejo lise slane.
Najprej se ustavimo pri Bloškem jezeru, ki postaja popularno zadnja leta, uredili pa so ga leta 1970 z zajezitvijo potoka. Veliko je en hektar, globoko pa povprečno dva metra: primerno za plavanje poleti in drsanje pozimi, za ribolov pa skoraj celo leto. Nekateri ga imenujejo tudi Volčje jezero, ker leži v naselju Volčje.
V vodi se ogledujejo okoliška drevesa, na vodi smuča leseni medved, drugi z brega namaka trnek, okrog jezera pa stojijo igrala, lesene klopce in gugalnice.
bolj enoten pa se nam zdi Glamping Lake Bloke s prijetnimi lesenimi hišicami in skulpturami. Le ime nam ne gre v račun: angleško, kaj sploh glamping je? Izraz naj bi imel osnovo v "glamourous camping" - luksuzno kampiranje (glamurozno). Verjetno ustreznega izraza v slovenščini še dolgo ne bomo imeli, ker raje prevzemamo tuje.
Bloško jezero za uživanje je: za mlade in mlajše, za sive lase. Ti hojladrija, drija ...
Postanek za kavico imamo v Novi vasi z okoli 300 prebivalci, ki je središče občine Bloke. Preko nje poteka veliko pohodniških poti, znana pa je tudi po Muzeju Bloški smučar, ki ga bomo obiskali naslednji dan. V tem kraju se je rodil Božidar Lavrič, utemeljitelj sodobne slovenske kirurške šole.
Vozimo se skozi Lož in Stari trg pri Ložu do naselja Kozarišče (okrog 250 prebivalcev), ki je bilo omenjeno že leta 1275, ime pa izhaja iz "kozar" - rejec koz. Predvsem nas zanima Grad Snežnik z originalno opremo iz 19. stoletja, nekaj pa jo je tudi iz Predjamskega gradu. V Wikipediji lahko preberemo:
Grad Snežnik je bil zgrajen v bližini nekdanje rimske postojanke v Šmarati, od koder so prenesli nagrobnike in jih vzidali v notranjo steno gradu. Grad je v arhivskih virih prvič omenjen leta 1269. Nastanek gradu sega v leto 1461, ko se omenja dvor Sneberk. Najprej je bil last oglejskih patriarhov, pozneje pa drugih rodbin (Schnebergi, Lambergi, Eggenbergi, Lichtenburgi, Schönburg-Waldenburgi). Trinadstropno stavbo obdaja renesančno obzidje. V drugi polovici 19. stoletja sta bili njegova notranjost in zunanjost močno predelani. Iz tega obdobja je večina grajskega pohištva, prav tako grajski park z oblikovanimi prvinami krajinskega sloga, ki se je tedaj začel uveljavljati tudi na Slovenskem. Osnovno kompozicijo oblikujejo štirivrstni ter številni dvovrstni kostanjevi in lipovi drevoredi ob poteh do gradu, med njimi so jase ter sprehajalne in jezdne poti. Tik ob gradu sta dve umetni jezerci, ki ju napajata izvira Obrh in Brezno. Leta 1868 so v grajski pristavi odprli prvo gozdarsko šolo v današnji Sloveniji, ki je vzgajala kadre za gospodarjenje z gozdovi.
Grad kar sije v svoji lepoti in se ogleduje v vodi pod sabo.
Vodička nas popelje po prostorih in razloži zgodovino in pokaže razkošno opremljene prostore zadnjih lastnikov: dnevni saloni, spalnice, jedilnici, gledališka soba, egipčanska soba, zanimive so lovske trofeje. Veliko je občudovanja vrednih omar, domiselno so uredili ogrevanje. V kleti so uredili prostore za občasne razstave, trenutno je tema Oblo in oglato. V gradu prirejajo tudi različne druge kulturne dogodke in poroke.
V bližnji pristavi sta od leta 1980 na ogled Lovska zbirka in polharski muzej.
Grad je Snežnik po opremi bogat, v stari pristavi pa polhi, divjad. Ti hojladrija, drija ...
Na povratku opazimo na travniku ostrnice,
potem pa se za slabo uro ustavimo v Ložu za kosilo in počitek. To naselje z okrog 550 prebivalci ima mestne pravice že od leta 1477, od industrije pa je znana Kovinoplastika (okovje, kotniki). Na hribu nad Ložem lahko obiščemo razvaline srednjeveškega gradu, na drugem hribu pa je lepo vidna božjepotna cerkev svetega Križa na Križni gori (z nadmorsko višino 856 metrov), ki je bila naseljena že v prazgodovini in je zaradi razgleda vedno imela velik strateški pomen. Hrana in mrzlo pivo se pri 19 stopinjah prav priležejo.
Zdaj pa v Križno jamo! To je svetovno znana kraška jama s podzemnimi jezeri, sigastimi pregradami, ostanki jamskih medvedov; predvsem pa v Sloveniji edina naravno ohranjena turistična jama brez električne razsvetljave in betonskih poti. Skupaj ima kar 45 jezer, 22 je prevoznih s čolnom, globina vode je pa do sedem metrov. V njej živi sedem vrst netopirjev, v njo zaidejo ptice, polhi ... Lobanje jamskega medveda so našli leta 1847, v štirih letih so izkopali več kot 2000 kosti in sestavili dve popolni okostji, ki ju hrani Dunajski naravoslovni muzej. Jama je služila kot brlog več deset tisoč let, lobanje iz nje so stare 45 do 146 tisoč let, največja je dolga 56 centimetrov, saj so bili nekateri medvedi težki do 1.500 kilogramov. V njej so našli pet tisoč let staro keramiko, ker je služila tudi kot skrivališče. Prvi obiski jame segajo v leto 1557.
Plačamo osem evrov vstopnine, se preobujemo v škornje, dobimo svetilke in se v dveh skupinah odpravimo v jamo na uro in pol dolgi ogled. Takoj začutimo moč vodnega toka, ob katerem hodimo, voda pa prihaja z Bloške planote, ponikne in potem pride na površje in odteče v Cerkniško jezero.
Domov se vračamo preko Travne gore, kraške planote, ki je severni del pogorja Velika gora (največja nadmorska višina 1030 metrov). Stalnih prebivalcev tu ni, je pa veliko počitniških hišic in planinska koča, ki išče oskrbnika ter še ena nova. Še kar naprej prodiramo po gozdni cesti, skoraj smo prepričani, da smo se izgubili, ko zagledamo kažipot za Ogenjco - naš naslednji cilj. Parkiramo in se peš napotimo kakšnega pol kilometra po gozdni cesti, potem pa po poti. Brez oznak bi se tu gotovo izgubili, je bilo pa to primerno področje za skrivanje partizanov.
Ustavimo se pred kočo - muzejem, kjer si na tablah lahko preberemo, kaj se je tu dogajalo. Pa mi imamo vendar Nejca! Ta nam razloži, da je bila tu na osvobojenem ozemlju partizanska bolnica - malo više, označena je samo lokacija. Na tem odmaknjenem kraju jo je postavil doktor Aleksander Gala - Peter z domačini. Ena je bila še v okolici Sodražice, potem pa v Kočevskem Rogu.
V bližini je še kraška jamo z ozkim vhodom meter krat meter za morebitni umik v sili. Partizani so napadli vlak pri Verdu, na katerem so bili ljudje, ki so jih peljali v Italijo v internacijo. Pri tem je bilo veliko ranjenih, nekaj jih je prišlo tudi v to bolnico. Med njimi tudi Ernest Senčar, ki mu to ni bilo po volji in je med roško ofenzivo poleti 1942 bolnico izdal. 29. julija so zaradi nevarnosti ofenzive 16 ranjencev preselili v jamo, naslednjega dne pa so se dogovorili, da nikakor nočejo priti v roke sovražnika, naj jih raje bolničarka postreli. Izdajalec se je pod pretvezo umaknil iz jame, našel pot do italijanskega tabora in jim povedal za bolnico. To so Italijani 31. julija požgali, vendar pa v njej ni bilo nikogar več, našli pa so tudi vhod v jamo in zaslišali strele, ko je bolničarka postrelila ranjence in na koncu še sebe. Trije so vseeno preživeli in so jih odpeljali v internacijo. Izdajalca so kasneje odkrili in vojaško sodišče ga je obsodilo na smrt.
Med skalami se sprehodimo do vhoda v jamo: tu so na kamnih imena ranjencev in bolničarke, zraven pa Prešernov verz:
Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.
Zatopljeni vsak v svoje misli se vračamo k avtobusu in nadaljujemo pot proti Loškemu Potoku.
Križna je jama bogastvo voda, Ogenjca jama pa mislit' nam da.
Današnjega programa pa še ni konec: nekaj se nas odloči, da obiščemo okrasni vrt družine Knavs, ki je prav v naselju Hrib - Loški Potok, na hribu.
Uredila sta ga Lidija in Peter Knavs in ni čudovit samo zaradi različnih zasaditev, ampak tudi poletne kuhinje, ribnika, kotičkov, ki vabijo k počitku, klopc z razgledi na Tabor z obema cerkvama, drobnih okraskov, ki so v prijetnem sožitju z naravo. Gostiteljica nam za pet evrov vstopnine razkaže svoja bogastva, prijazno razloži podrobnosti, na koncu pa nas pogosti še z aperitivom. Nekaj posebnega za telo in dušu.
Pri večerji: juha, zrezek, priloga, solata, nam ponudijo še nekaj v stilu "bistveno je očem skrito". Na krožniku je na pol prepognjena palačinka, ob njej bela proga smetane, v notranjosti pa je skrit sladoled. Namesto piva si tokrat izberemo črno vino, k sladici pa dišeči rumeni muškat. Elčka nas vabi na teraso, da zapijemo njena dva praznika, poklepetamo in se lepo imamo. Fotografe Nejc vabi na predstavitev, štiri zagrete pa se odločimo, da preizkusimo obe stezi na kegljišču. No, keglji niso vedno padali prav poslušno, edino devetko pa je vrgla Branka, ki trdi, da še nikoli prej ni kegljala. Glasne pa smo bile tako, da je baje odmevalo po celem hotelu. Me nismo nič krive, verjetno slaba izolacija.
Zemljevid: Ljubo Motore. Današnja pot je rdeča.
3 komentarji:
Lepo potepanje ..... ni, da ni ..... ;)
Zelo zanimivo in poučno... Hvala
Hvala lepa, Marta in Lina! Tako si želim naša vandranja ohraniti v spominu.
Objavite komentar