Ko malo pred sedmo hitim s kovčkom proti Avtobusni postaji Sevnica, vidim ob cesti parkiran Mrgoletov avtobus, prav tisti, s katerim smo se vozili po baltskih državah in Poljski. Bo spet naš? In res je bil. 25 vandrovcev in vandrovk nas je zbranih in kar hitro vkrcamo prtljago in sebe, ker začne deževati. V glavnem se poznamo, le ena udeženka in en udeleženec sta nova, pa sta hitro naša.
Ob sedmih smo zbrani že vandrovci vsi, daj gas zdaj do konca: se nam že mudi. Ti hojladrija ... (Melodija: Po štajerskih cestah ...)
Dež nas spremlja ob reki Mirni, skozi Trebnje, Dobrnič, Žužemberk, Dvor, vse do Kočevja. Tam se nam pridruži odličen vodič in fotograf Nejc Trpin, ki ga poznamo že s potovanja po Omanu. Zunaj je samo 12 stopinj,
zato se ogrejemo s kavico v Gostilni Tušek (Gornje Ložine), kjer imajo pravi mali živalski vrt. Že kar prvi dan se tako srečamo z dvema medvedoma: kar od blizu, ampak skozi rešetke.
Ob pol desetih se odpeljemo proti Ribniškemu polju, ki je pri odcepu za Kočevsko Reko delno poplavljeno. Ko se vozimo skozi Gotenico, nam Nejc razlaga o zaprtem področju, ki je tu nastalo po drugi svetovni vojni, podzemnih bunkerjih kot zaklonišču za politični vrh, naseljevanju ljudi iz cele Slovenije v izpraznjene kočevarske vasi. Danes je tu policijska baza za urjenje, v bunkerjih pa filmski arhiv. Južneje v Škrilju so tudi bunkerji, ki si jih je mogoče ogledati po posebnem programu, ko obiskovalcem zakrijejo oči in jih tako vodijo na lokacijo.
To področje je bilo naseljeno že pred 3000 leti, Slovenci so sem prišli v 13. stoletju. Zaradi težkih razmer je bila poselitev redka. V letih 1330 - 1350 grofje Ortenburžani sem naselijo Kočevarje z Bavarske. Zanimivo, da je poštna številka Kočevja ravno 1330. Kočevarji krčijo gozdove, si uredijo vasi, zgradijo cerkve, imajo svoje šole (v Kočevski Reki je še leta 1923 pouk v nemščini), so nemški jezikovni otok na slovenskem ozemlju. V času druge svetovne vojne to ozemlje postane italijansko in Kočevarji se večinoma izselijo v Posavje, ob koncu vojne pa bežijo v Avstrijo in Nemčijo, kjer tudi ne najdejo doma. Veliko se jih izseli v Ameriko in njihovi potomci prihajajo kdaj iskat zarasle domove svojih prednikov. John Tschinkel je sam doživel ta čas in ga opisal v knjigi Zvonovi so umolkniki. Zanimivo in pretresljivo pričevanje.
Kočevska Reka z okoli 300 prebivalci je tu največje naselje. Pohvali se lahko z najdebelejšim orehom v Sloveniji (obseg: 434 cm, višina 15 metrov), ki je star okoli 400 let. Pod njim stoji klop z letnico 1696. Nedaleč stran so leta 1999 postavili namesto porušene stare novo cerkev svetega Janeza Krstnika, ki jo je z deli opremil kipar Stane Jarm. Ta se je rodil v Osilnici, živel in delal pa je v Kočevju. Na igrišču v tem naselju je bil 17. 12. 1990 tudi prvi postroj nove slovenske vojske.
Pod Kočevsko Reko leži tri kilometra dolgo in do šest metrov globoko Reško jezero (velikost 20 hektarov) nepravilne oblike, ki je nastalo z zajezitvijo ponikalnice Reški potok v sedemdesetih letih. Del ozemlja okrog njega je gozdni rezervat, pomemben za rastline in živali - redke ptice, med katerimi je tudi zaščiteni orel belorepec.
V naseljih je še nekaj hiš z značilno kočevarsko arhitekturo, na pomebnih točkah si lahko preberemo podatke na informacijskih tablah, za turiste pa iščejo nove možnosti, recimo Ranč Marina (naselje Koče), ki smo ga nekateri izmed nas že obiskali.
Nekdanja kočevarska vas Borovec ima zdaj okrog 54 prebivalcev in kar nekaj novih hiš vidimo. Znana je kot izhodišče proti Krempi (gozdni rezervat - 4,6 hektarov, rastišče narcis) in Pragozdu Krokar (77 hektarov strogega naravnega rezervata - prvinski bukovi gozdovi) z najvišjim vrhom 1122 metrov.
Ko si ogledamo informacije o razvoju Kočevskega, se napotimo proti Kremparskemu sedlu, dostop do površin pragozda je dovoljen le po Borovški naravoslovni poti. Dvigamo se skozi gozd, potem pa po travniku, kjer spomladi cvetijo narcise, zdaj pa tam kraljuje le mogočna bukev.
S sedla se zazremo v dolino Kolpe, potem pa se hitro vračamo, ker je samo enajst stopinj, temperaturo pa niža še veter. Po uri in pol smo spet pri avtobusu.
Jezero veliko, a orla tam ni. V naravo pod Krokarja dihamo mi. Ti hojladrija ...
Skozi gozdove se vozimo do "Osilniškega Vršiča" - prelaza Strma reber na višini 993 metrov. Pozdravi nas visoka postava Petra Klepca, ki ga poznamo iz zgodbe, kako je kot pastirček dobil silno moč od vile, ki ji je z leskovimi vejami napravil senco pred močnim soncem. Bil je tako močan, da je izruval smreko, z njo pridivjal v turški tabor in rešil vaščane pred temi sovražniki.
Cesta iz leta 2010, ki za 30 kilometrov zmanjša razdaljo med Kočevjem in Osilnico, pa je bila pravi gradbeni podvig: serpentine (19!) na dolžini dveh kilometrov premagajo skoraj 400 metrov višinske razlike. Tudi Nejc je sodeloval pri kartiranju zanjo. Z nje se odpirajo pogledi na dolino Čabranke, Osilnico, cerkev svete Gere na hrvaški strani in od nje še daleč naprej. Za motoriste in kolesarje je posebno privlačna, enkrat avgusta pa jo zaprejo za dirke na rolkah, s katerimi dosegajo hitrost tudi 65 kilometrov na uro. Pred Osilnico se žalostno zaziramo v ograjo na meji z bodečo žico na vrhu.
Osilnica je obmejno naselje na terasi ob Kolpi z okrog 80 prebivalci. Od leta 1994 je sedež občine, na katerem so zaposleni trije: županja, tajnik, fikus in ventilator pa samo pogodbeno - se poheca Nejc. Prvič je omenjena leta 1363, večkrat žrtev roparskih napadov Turkov in Vlahov. Zaradi trgovanja proti morju in Karlovcu dobi zgodaj mitnico.
V Selah pri Osilnici se ustavimo v Hotelu Kovač, kjer se okrepčamo s slastnim kosilom za 12 evrov. Poleg restavracije in sob je tu še mali bazen, savne, masaže, adrenalinski park, možnost raftinga, paintballa, lokostrelstva, pohodništva, gorskega kolesarjenja, opazovanja medveda ... Šolarjev za osnovno šolo ni več dovolj in jih vozijo v Faro, zaradi pomanjkanja denarja pa so za petnajst let ustavili tudi dela pri domu za starejše občane.
Po ridah navzdol na kosilo bi šli, Osilnica draga bogato gosti. Ti hojladrija ...
Zapeljemo se po dolini Kolpe in na levi strani občudujemo 600 metrov visoko Loško steno, ki smo jo gledali že s serpentin. Bosljive Loke z lepo cerkvijo svetega Vida se spomnim s planinskega izleta, ko smo se sem spustili iz Pragozda Krokar. Nejc pravi, da si tu včasih omrežje za mobitel dobil ravno sredi Kolpe.
V naselju Mirtoviči se v Kolpo izliva Mirtoviški potok, ki je danes že kar reka, toliko vode ima. Hodimo po ozki cesti mimo nekaj hiš, voda v strugi postaja vse bolj divja, steza vse ožja. Nazadnje se izgubi v vodi in ne moremo naprej. Bomo kdaj drugič ob nižjem vodostaju uživali v pogledu na skale, obraščene z mahom, v soteski z meandri, koriti, žlebovi, šumelišči - kaskadami.
Pri naslednjem postanku se povzpnemo do cerkve svete Ane iz 18. stoletja na griču z razgledom na zgornjo dolino Kolpe. To je bila včasih točka protiturškega tabora, v tretjem stoletju pa že pogansko svetišče. Cerkev ima značilno obliko tega področja: malo širši zvonik, dva zvonova.
Potok je reka, naprej ne pusti. Blagoslov Ane se tudi zgodi. Ti hojladrija ...
Veliko starih hiš ob Kolpi ima lesen zgornji del in zidan spodnji, ker je reka pogosto poplavljala. Pri obnovi v sodobnih časih so lastniki imeli težave pri pleskanju teh zidov, ker je barva odpadala. Ugotovili so, da zaradi veziva, ki je bilo v hišah, gradovih in samostanih pogosto jajčni beljak, pomešan s peskom. Taka stena je zdržala celo topovsko kroglo.
Nad vasjo Kuželj se dviga Kuželjska stena z oknom.
ustavimo pa se še pri Slapu Nežica pri naselju Tišenpolj. To je lehnjakov slap (raztopljeni apnenec se nalaga na rastline, zato je površina krhka in polna lukenj), ki je tokrat bogat z vodo. Zgodba govori o Nežici, ki je blizu Banje Loke napajala par volov, pa jo je z živino vred potegnilo v globino. Čez nekaj časa pa je Tišenpoljski potok naplavil volovski jarem, ovit z lasmi nesrečne deklice. V bližini je polnilnica vode Costella.
Ob Kolpi pa nas čaka še nekaj zanimivega: Grad Kostel. Tu je bila utrdba že leta 1336 To je tudi poštna številka občine, ki ima sicer cerkev, nima pa gostilne. Lastniki gradu so bili Ortenburžani, grad je imel le en stražni stolp, Celjski grofje pa so ga dozidali v enega največjih gradov na Kranjskem in obdali z obzidjem (do dva metra širokim). Tu je bil sedež sodišča in gavge. Od leta 1456 je last Habsburžanov. Pomemben je bil v času kresišč, ko so s kresovi opozarjali na vpade Turkov. Turkom je aprila 1578 uspelo priti v vas pod gradom s prevaro. Preoblečeni v hrvaške kmete in celo z dojenčki na rokah so se prikazali pred Kostelom s pretvezo, da so begunci in, da potrebujejo zatočišče. Prebivalci gradu so jih spustili noter, vendar so ti begunci ponoči od znotraj odprli vrata in spustili noter ostale Turke. Ti so oropali in požgali hiše, s seboj so odpeljali mnogo jetnikov, straža v gradu pa se je zbudila in obranila poslopje. Leta 1809 grad Napoleonovi vojaki uničijo po uporu kmetov zaradi dajatev. Zaradi pomembnega položaja na tržni poti sezidajo Spodnji grad, ki ga partizani leta 1943 požgejo, da se v njega ne bi naselili sovražniki. Material po vojni uporabijo za cesto Kočevje - Petrina. Parkiramo in se peš napotimo mimo pristave, v kateri smo planinci imeli pred leto kosilo, zdaj pa so tu apartmaji z zelo lepo urejeno okolico.
Posije sonce in nam osvetli cerkev in grad, ki smo ga poznali kot razvalino, V devetdesetih letih so ga začeli obnavljati po Valvazorjevi skici, pred tremi leti pa odprli za obiskovalce.
in na razstavo Sledi časa s skrbno urejenimi predmeti iz preteklosti, več kot 160 jih je. Načrtujejo tudi prireditve, poroke in še kaj. Z gradom pa je povezana tudi zgodba o navihanem vragcu, ki ga je na gradu zeblo, zato se je zatekel na eno domačijo na peč. To je v celoti zasedel, gospodinja pa mu je kuhala, najpogosteje fižol. Mehkega je pojedel, trdega pa pljuval po hiši. Gospodarju je bilo tega dovolj, spečega je strpal v vrečo in ga zanesel do Kolpe. Zalučal je vrečo v vodo, se odpravil domov in, ko je stopil v sobo, ga je vrag že čakal na topli peči.
Čudimo se nenavadno oblikovanemu stranišču, za spomin pa si kupujemo v glavnem pivo.
Nežica vode veliko ima, Kostel zgodovino in pivo nam da. Ti hojladrija ...
Okrog šestih zvečer se vozimo skozi Banje Loko, kasneje pa skozi Moravo, Kočevsko Reko, Gotenico, Grčarice, Ribnico, mimo Nove Štifte (romarska cerkev), skozi Sodražico (suha roba) v Loški potok. Nejc nam kaže Veliko goro in skale - Okameneli svati. Neki kmet si je zaželel poroko na Veliki gori. Na poti jih je zajela nevihta, eden svatov je zaklel, zato jih je bog vse spremenil v kamen. Na drugi strani doline je Mala gora s cerkvijo svete Ane, ki jo planinci že dobro poznamo s svojih pohodov. V zvezi z Ribnico je vredno omeniti grad, Plečnikovo cerkev, v bližnji Hrovači pa Škrabčevo domačijo. Prirejajo sejem suhe robe in Fižolov dan, na katerem po pokušnji fižola vabijo na koncert (!).
Pripeljemo se v Loški potok, naselje Hrib z okoli dva tisoč prebivalci. Navadno preberemo, da leži na robu uvale, bolj pravilno pa bi bilo kraškega polja. Hotel Oskar s 24 sobami in prostorom za 60 ljudi v jedilnici stoji ob glavni cesti in so ga zgradili leta 2012 kot Kulturno-turistični center, Agencija Oskar pa ga je junija 2020 vzela v najem za pet let z možnostjo podaljšanja.
Že na prvi pogled se ti priljubi s svetlimi barvami sten, umetniškimi slikami in drugo dekoracijo. Hitro dobimo ključe, z Branko imava zanimivo številko 111 na koncu hodnika in tudi balkon, obrnjen na ulico.
Se že kar mudi na večerjo ob pol osmih: brokoli juha, lazanja z zelenjavo in drugi kos z mesom, solata in "z malo sreče", kot pravi uslužbenec, tudi sladica . V kozarčku postrežejo tiramisu, pri katerem dobimo navodilo, naj z žličko sežemo do dna, da z omako iz pomarančnega soka in kanćkom vina oplemenitimo še ostale sestavine. Slastno! Pokusim tudi indijsko pivo iz koruze, riža in treh vrst hmelja - ni slabo.
Z Branko še malo klepetava, malo pred deseto pa se odločiva zaspati. Tu pa nastopi problem: cerkvena ura s hriba nasproti skrbno oznanja vsake četrt ure, odbije pa tudi vse polne ure. In to celo noč. Kljub temu nama nekako uspe tudi spati in ne ves čas kontrolirati te ure.
Hotel in večerja: prijetno je vse; ob uri z zvonika le gluhi zaspe. Ti hojladrija ...
Zemljevid: Ljubo Motore. Prvi dan smo obdelali črno progo, potem pa do Loškega potoka.
1 komentar:
Romana, blog je čudovit, bogat z vsemi opisi krajev in doživljajev ...... nekoč in tudi naših, ki smo potovali skupaj na tem avtobusu.
Objavite komentar