Nas sedem od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica se nas zbere ob pol osmih na Železniški postaji Sevnica in se z vlakom ob 7.42 odpeljemo v Jevnico.
Že kar takoj zagledamo naš cilj na hribu: Sveti Miklavž, do katerega naj bi bilo dve uri hoda.
Hladno jutro je, še posebno, ko po lesenem mostu prečkamo Savo. Ne tresemo se pa le od mraza, most pod nami se trese od nas in avtomobilov - naenkrat lahko vozi preko eno vozilo. Na levi strani Save se začne naselje Senožeti in hitro najdemo Kavarno Lunca pri Mercatorjevi trgovini, da se pogrejemo s kavo.
Nadaljujemo pot skozi naselje in se začnemo vzpenjati po cesti.
Kmalu nas zamika gozdna pot, ki se res prileže nogam.
Potem pa je treba spet po cesti do Velike vasi in skozi njo. Veliko novih hiš opazimo, pa tudi res velikih novogradenj.
Zdaj pa v gozd in po zanimivo speljani poti se kar krepko vzpenjamo. Včasih je treba visoko stopiti, paziti na kakšno korenino, ko pa se naveličas strmine, je nekaj odsekov bolj položnih.
Ko stopimo iz gozda, nas preseneti naselje okrog velike vrtače, do cerkve pa se je treba še malo potruditi v breg.
Krasen razgled se nam odpre na Veliko vas pod nami, proti Ljubljani pa je megleno. Na drugi strani kukam proti Kresnicam in kamnolomom nad njimi, malo naprej pa se nam kaže Limbarska gora nad Moravčami. Na severni strani cerkve je še kar nekaj zaplat snega.
Sveti Miklavž je zavetnik čolnarjev in splavarjev, zato so cerkev zgradili brodarji v drugi polovici 15. stoletja kot "čuvarja zgornje Save". Prvotno cerkev v Veliki vasi so požgali Turki, zato so novo postavili na manj dostopnem kraju, kjer pa je še pred tem stal poganski tempelj.
Na glavnem oltarju vidimo svetega Miklavža s še nekaterimi svetniki, stranska oltarja sta posvečena sveti Luciji in Nedolžnim otročičem. Freske, ki naj bi bile iz 15. stoletja, še niso v celoti odkrite. Imamo srečo, da mojster iz Moravč dela v cerkvi stopnice na kor in je bila cerkev odprta.
Foto: Vinko Šeško.
Na soncu in prijetnih klopeh ob cerkvi malicamo, potem pa se v šali sprašujemo, koliko je ura, ko v cerkvi zvoni poldne.Na povratku pazimo na korak in brez problemov pridemo v Senožeti, kjer se spet oglasimo že v znanem lokalu, da se malo okrepčamo.
Foto: Vinko Šeško.
Ker se bližata osmi in deseti marec, kupimo za ženske rožice, moška pa dobita pivo v pločevinki.
Leseni most nas tudi tokrat zdrži, na vlak nekaj čez dve pa počakamo samo nekaj minut. Enonadstropni je in nas popelje do Litije, kjer prestopimo na tistega za Dobovo. Okrog treh smo že v Sevnici.
Krasen dan: ogrevali smo se najprej s hojo, potem pa je pomagalo še sonce.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar