Konjsko, Lukovec, Log - 9. 3. 2022

Ob devetih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) se nas zbere pet od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica, 

Foto: Nevenka Vahtar.

pri brvi preko Save pa nas čakata še dve. Z mislijo na osmi in deseti marec se posladkamo, potem pa prečkamo Savo in se napotimo proti Siliku. Na toplem soncu razmišljamo o širitvi te tovarne in njenih vplivih na okolje. Spomnimo se tudi zgodovine obeh gradov, potem pa pri križu krenemo s ceste na gozdno pot. S hojo se še dodatno ogrejemo, razveseljuje pa nas tudi vse lepši razgled. 

Mehka pot med njivami in travniki nas pripelje do naselja Konjsko. Sprašujemo se, če je dobilo ime po konjih, iz virov pa vemo, da so med drugo svetovno vojno ljudi od tod izselili in na tri kmetije so prišli Kočevarji, ki smo jih mogoče v preteklosti preveč negativno ocenjevali. 

Spustimo se v dolino in potem spet koramo navkreber do Zemljakove domačije, kjer nas, začuda, ne pozdravi pes. Malo naprej se čudimo, ker vidimo preko Save kar tri cerkve naenkrat, še više pa so razgledi še širši. 

Počasi pridemo do Cerkve svete Marije Magdalene, 

Foto: Nevenka Vahtar.

Lojzka je ljubeznivo poskrbela, da je odprta in si jo lahko ogledamo.

Naloženi hlodi nam pridejo prav, da se okrepčamo in malo odpočijemo. Steza vodi potem navzdol pod cerkvijo in nad njo se odpirajo zanimivo oblikovane luknje. Ob tem omenimo še Žrelo s kar veliko jamo: ob vseh teh luknjah ni čudno, da se kraj imenuje Lukovec. 

Na obeh straneh pa obilje teloha, tudi navadni volčin že cveti, zvedavo pa si nas ponekod ogledujejo modre očke jetrnika. 

Foto: Nevenka Vahtar.

Ob hoji skozi naselje smo kritični zaradi poslopij tesno skupaj, 

moderne hiše pa so pokvarile tudi pogled na skupino kozolcev. Takoj za njimi krenemo na desno nad vinograde, potem pa ob njih v dolino, 

kjer že poganja tudi čemaž. Presenečeni smo nad urejenim nogometnim igriščem, 

dva kamnoloma pa očitno nista več v obratovanju.

Spet je čas za malo počitka ob kavi v lokalu na Logu, 

potem pa pot pod noge ob Savi nazaj v Sevnico, kjer smo okrog dveh popoldne. 

Krasni razgledi, sončen dan brez vetra, zanimiva družba - kaj več bi se lahko želeli.

Več podatkov za radovedne spodaj.

Več posnetkov.

Več posnetkov Nevenke Vahtar.

Video:

KONJSKO, LUKOVEC, LOG

Radna ima okrog 80 prebivalcev. Včasih so to področje imenovali Tariška ali Teriška vas, mogoče po vojskovodji Tariku. Leta 1696 je Ernest Engelbert plemeniti Merherič-Fabjančič pozidal dvorec Teriška vas (Volavški gradič) kot nadomestilo za Rekštajn. Ko je ta postal premajhen, verjetno Tariški grad leta 1725, kot pristavo pa Dvorec Jevša. Sledila je cela vrsta lastnikov. Grad s sadovnjakom, nekaj gozda in njiv je končno kupil profesor bogoslovja Ivan Smrekar iz Ljubljane, ki ga je prodal salezijancem za nizko ceno deset tisoč kron in ti ga imajo v lasti od leta 1907 do začetka druge vojne. Med drugo svetovno vojno ga zasedejo Nemci. Takoj po vojni postane državna last in je v njem nekaj časa skladišče streliva, od 1946 je bila v gradu nižja gimnazija z dijaškim internatom, od 1957 kmetijska šola z internatom. Na začetku šole so na podstavke položili deske in si tako pripravili sedeže za pouk, namesto zvonca pa so udarjali kar po tulcu od granate. 12. 11. 1964 odprejo Osnovno šolo Sava Kladnika Sevnica in grad 1965 prevzame tovarna Jutranjka. Pred dvorcem je stal grajski park z drevesi, ki so bila odstranjena v letu 2003. Po propadu Jutranjke leta 2003 poslopja kupi firma Siliko. 

Siliko je eden najpomembnejših proizvajalcev brizganih tehničnih predmetov v osrednji Evropi. V tej poslovni enoti podjetja, ki ima sedež na Vrhniki, poteka intenzivna serijska proizvodnja. Marsikateri delavec ali delavka poudarja, kako visoke so delovne norme. Vsi skupaj pa upamo, da niso resnične govorice, da nameravajo podreti stari grad in verjetno tudi novejšo zgradbo desno od njega. Moti tudi onesnaževanje zraka.

Konjsko z okoli 70 prebivalci. Ljudi iz teh krajev so Nemci v drugi svetovni vojni izselili in ponekod naselili Kočevarje, tudi na Konjsko so prišle tri družine. Ob tem ne smemo pozabiti, da so Kočevarji staroselci, ki so jih v letih 1330 - 1350 grofje Ortenburžani naselili na kočevsko območje, med vojno pa so se morali umakniti od tam, kasneje v Avstrijo in Nemčijo. V bistvu so ostali brez doma in domovine in danes največ njihovih potomcev živi v Ameriki. Zanimiva je avtobiografska izpoved Zvonovi so umolknili, ki jo je v angleščini napisal John Tschinkl, imamo pa tudi slovenski prevod.

Pri Zemljakovih med Konjskim in Lukovcem nas navadno pozdravi pes, družina je v sorodu s pokojnim patrom Zemljakom, ki je bil včasih trapist na rajhenburškem gradu, kasneje pa kaplan  brestaniške župnije.

Lukovec je kraj z nekaj nad 180 prebivalci, najpogostejši priimki so Lisec in Žnidaršič. Ti so si prijetno uredili hiše, zgradili kulturni dom in igrišče, lepo pa skrbijo tudi za cerkev. Značilni so kozolci. Z grebena Jevša lahko občudujemo razgled od Bohorja do Kuma, za katerim se bleščijo Alpe v sneženi obleki, bliže pa je Zemljakova domačija med Konjskim in Lukovcem in za njo hiše na Rtičah.

Cerkev Svete Marije Magdalene je verjetno dal zgraditi lastnik Tariškega dvorca na Radni Leonard Fabijanič-Merherič v 17. stoletju, istočasno kot dvorec na Jevši. Omenja jo Janez Vajkard Valvazor leta 1689, torej so bogoslužje opravljali že pred tem letom. Dovoljenje za gradnjo (glede tega so veljali zelo strogi predpisi) je dal stiški opat. Cerkvica slogovno predstavlja skromno podeželsko stavbo, katere glavni prostor je pravokotna ladja. Ladja je najstarejša in po svoji arhitekturi kaže na nastanek v 17. stoletju. Prezbiterij in zakristija sta bili dozidana leta 1888, ko je bil narejen tudi glavni oltar, ki stilno posnema baročne oblike. V sredini je kip Svete Magdalene s križem v roki, ob straneh pa sta Sveti Joakim in Ana z Marijo. Ob slavoloku na čelni strani visita namesto stranskih oltarjev v lesenih okvirjih tiskani sliki Jezusovega in Marijinega srca. Stavba je dolga 12,20m, široka 4,84m in visoka 3,95m. Cerkev je bila obnovljena leta 1998, ko jo je blagoslovil pomožni Ljubljanski škof Alojz Uran. Leta 2013 je bila zunanjost in notranjost cerkve na novo poslikana, leta 2016 (oboka) in 2017 (preklada) jo je poslikal Tone Zgonec, manjkata pa še dva lesena kipa Marije Magdalene, ki ju bo izdelal rezbar Zupančič z Lukovca. Žegnanje: Sveta Marija Magdalena - 3. nedelja v juliju. 

Avtor poslikave Tone Zgonec je predstavil zgodbo Marije Magdalene, ki je bila najprej grešnica, obsedena s sedmimi zlemi duhovi in obsojena na smrt s kamenjanjem. Med pričevalce je pristopil Jezus in nagovoril občinstvo: »Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo Magdaleno), ki še ni nikoli grešil.« Vsi so začeli odhajati do zadnjega, Jezus pa je risal po tleh s prstom. Ženska mu je poljubila noge, jih oprala s svojimi solzami in obrisala z lasmi ter sledila njegovim potom (Vir: Wikipedia). Umetnik jo je na desni strani preklade naslikal oblečeno le v svoje rdeče lase in delno razkrito, potem na oboku sledi prizor izganjanja zlih demonov, ko je njeno telo v krču in bolečinah. Na levi je prizor, ko se ji Kristus prikaže po vstajenju, vendar ji veli, naj gre svojo pot. Naprej živi kot svetnica in kot taka je s križem in lobanjami naslikana na levi strani preklade. Na sredini preklade so angelčki: vsak ima drugačen obraz po resnični podobi in drugačen položaj. Umetnik je poslikave delal s posebnega odra, na obokih večinoma pol leže. 

Tu je močna energija, ki je povezana z Litopunkturnim krogom v Sevnici, omenjajo podzemno jamo, ki je nekje pod cerkvijo.

Dvorec Jevša, nekdanja pristava Tariškega gradu na Radni, je zdaj stanovanjska hiša. Stavba je razglašena za kulturni spomenik. V Odloku o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Sevnica je zapisana naslednja obrazložitev: "Nadstropna stavba pravokotnega tlorisa s prizidanim nadstropnim stolpičem na južni strani. Osnova iz 16. stoletja, ohranjeni baročni detajli, polkrožen kamnit portal z letnico 1787 na sklepnem kamnu." Oče Lada Šintlerja je hotel po letu 1910 kupiti dvorec, pa ga je mati odvrnila od tega, ker je baje v njem strašilo. Lastniki so imeli izkušnje s strašenjem (verjetno so strašile miši in podgane), dali so za mašo in strahov ni bilo več.

Log: v bližini vasi so do leta 1890 kopali svinčevo rudo, danes pa je jugozahodno od jedra večji kamnolom. Vas šteje okoli 240 prebivalcev. Kraj ima okoli 90 družinskih hiš. Cerkev Najdenje svetega Križa: najstarejši del cerkve je ladja, ki sodi še v gotiko. Delno zazidano okno v južni steni ima značilni gotski profil, freske na južni zunanji strani sodijo v drugo polovico 15. stoletja. Zvonik je bil prizidan kasneje, navedena pa je letnica 1739.  Okoli cerkve je pokopališče. V naselju je športno igrišče, manjše podjetje, gostilna. Zanimiv je stari kamniti most, žal je pod njim "parkiran" novodobni čoln, ki tja res ne spada.

Če v ovinku ceste na Lukovec zapustimo cesto in se začnemo vzpenjati po ozki stezi ob potoku, smo v Žrelu. Desno je golosek, kjer je verjetno nevarnost zemeljskih plazov. Na levi strani malo nad stezo lahko najdemo jamo Žrelo nad Radno. Leta 2002 je bila v 15 m dolgi jami stara postelja z razpadajočim jogijem, nekakšna mizica, nekaj oblačil in posod ter precej lesa. V niši v steni je bilo kurišče. Kaže, da je v jami občasno nekdo prebival. Nekaj let kasneje je bila  navlaka pospravljena. Jamo imenujejo tudi Ravbarska luknja, to bi dalo misliti, da so se tu v preteklosti skrivali ravbarji. Nekateri trdijo, da je bila pod zemljo povezana z dvorcem na Lukovcu (Jevši). Baje je naselje tudi dobilo ime po  luknjah, ki so tu okrog. V jami je trenutno samo nekaj smeti, zanimivo pa je, da ima na desni strani tudi naravno okno.