Metlika - 20. 4. 2023

Zaradi močnega dežja pretekli teden je obisk Metlike na vrsti danes. Na lepše z Jelko se začne na Železniški postaji Sevnica, kjer se nas na vlak proti Trebnjemu ob 9.50 vkrca 17, v Tržišču pa se nam pridruži osemnajsta popotnica. 

V Trebnjem nekaj časa počakamo na vlak za Metliko, vendar s tem prestopanja še ni konec: od Uršnih sel do Črnomlja se moramo zaradi del na progi peljati z avtobusom.

Foto: Drago Slukan.

V Metliko se tako pripeljemo s polurno zamudo, 

skrajni čas za kosilo je in k sreči Gostilna Budački ni daleč. Domačin Tone Bezenšek, upokojeni zgodovinar in geograf, nas prijazno vodi do tja in potem še ves čas obiska. Štiri različne malice so na voljo, vsaka stane šest evrov in pol, k mojemu golažu se odlično prileže kozarec metliške črnine.

Med hišami z lepo urejenimi vrtovi nas pot vodi do trgovskega središča, mimo vinske kleti, potem pa naprej do starega središča mesta. 

To leži na pomolu med rečico Obrh in suho dolino, hiše so nanizane kot ogrlica nad strmino. 

Pred gradom stojijo spomeniki zaslužnih mož, mi poznamo samo Otona Župančiča. V Belokranjskem muzeju je vstopnina za upokojene štiri evre, 

Foto: Drago Slukan.

pokažejo pa najprej film o Beli krajini. Vodička Mateja nas popelje skozi 7000 let zgodovine: od kamene dobe pet tisoč let pred našim štetjem, preko obdobja kovin z značilnmi predmeti iz skeletnih in žarnih grobov v velikih gomilah (nakit, orožje - obredno uničeno, orodje), replika antičnega mitreja, vklesanega v živo skalo, hišaste žare, oljenke, amfore ... Za arheološkim delom si ogledamo še kulturno-zgodovinskega: 

pisanice, izrezljane preslice, laneno platno, petje ob skupnem delu, belokranjska noša v belem, pisana iz Žumberka. Srednji vek pomeni nastanek mest Metlike in Črnomlja, to je obdobje turških vpadov, priseljevanja Uskokov, mešanja ljudi z različnimi jeziki in veroizpovedmi, razvijanja obrti in ustanavljanja cehov (uporaba slovenščine v 16. stoletju). Slovenščino v šole in civilno poroko prinesejo šele Francozi. Krizne čase, ko trtna uš uniči pridelek, možje pa gredo s trebuhom za kruhom, rešujejo ženske, ki znajo izdelovati lonce ali kaj drugega za prodajo. Razvilo se je tudi medičarstvo in svečarstvo. 

Iz kmečkega okolja lahko vidimo krušno peč, Bohkov kot, votivne podobe, čelesnik za osvetljevanje s trskami, žrmlje, nečke, omaro za hlajenje živil, zajca za sezuvanje, otirač (brisačo) za celo družino s šivom po sredini: zgoraj za obraz, spodaj za ostale dele telesa. Prikazan je tudi salon meščanske družine in nekdanja metliška lekarna. Od leta 1850 naprej so poleg požarne brambe nastala tudi številna druga društva, podjetnik in fotograf Muha je vse to zabeležil na steklene plošče. Pomembna je bila gradnje železnice za Karlovac od 1912 do 1914, vse so delali na roke, predor iz dveh smeri in zgrešili so se samo za dva centimetra. V prvi svetovni vojni je bilo 700 žrtev. Od telovadnih društev so bili tu Orli in Sokoli, slednji delujejo še danes. Po kapitulaciji Italijanov leta 1943 nastane v Beli krajini osvobojeno ozemlje z začetki pravne države, kulturnih institucij ... Slovenke smo dobile volilno pravico.

Z vodičko Jadranko si ogledamo Galerijo Kambič:

Belokranjski muzej Metlika je leta 2003 s hvaležnostjo in veliko odgovornostjo prevzel donacijo žal takrat že pokojnega metliškega rojaka akademika prof. dr. Vinka Kambiča, mednarodno uveljavljenega zdravnika otorinolaringologa, in njegove soproge operne pevke Vilme Bukovec Kambič. Zbirko nacionalnega pomena sestavljajo kulturnozgodovinski predmeti (pohištvo, ure, svetila, slike na steklo, umetnoobrtni izdelki) in likovna dela različnih slovenskih umetnikov (od generacije realistov in impresionistov do zdaj  živečih ustvarjalcev). Galerija Kambič domuje v rojstni hiši akademika Kambiča v Metliki, ki jo je skupaj s svojo bogato kulturno zbirko namenil svojemu rojstnemu kraju. 

Povzpnemo se spet na trg, se tam malo spočijemo in okrepčamo, 

potem pa nas domačin popelje do izvira Obrha in ob njem (sem prihajajo tudi bobri) spet na Železniško postajo. Vlak z odhodom ob 17.10 nas že čaka, tokrat nam ni treba z nadomestnim prevozom - avtobusom, moramo pa prestopiti v Trebnjem in ob 19.19 smo v Sevnici.

Kratko, a sladko in zanimivo!

Več posnetkov, več podatkov pod videom.

Video:

METLIKA

Metlika je obmejno mesto s 3300 prebivalci v severovzhodnem delu Bele krajine, sedež istoimenske občine. Mestno naselje se je razvilo na stiku ravnine ob reki Kolpi z gričevjem, ki se proti severu zlagoma dviga proti Gorjancem, na križišču cest, ki potekajo proti Novemu mestu, Črnomlju in Karlovcu. V mestu je kraški izvir potoka Obrha, ki se pri Rosalnicah izliva v Kolpo, južno od njega pa navadno suha struga potoka Sušice.

Ozemlje na robu Bele krajine, kjer stoji današnja Metlika, je bilo poseljeno že v prazgodovini in antiki, o čemer pričajo arheološke najdbe. Do leta 1200, ko je Kolpa postala mejna reka Kranjske, je območje spadalo pod Hrvaško. Srednjeveško naselje z imenom Novi trg je nastalo pri današnjih Rosalnicah in se prvič omenja leta 1300. To je mestne pravice dobilo že pred letom 1335 od goriško-tirolskega grofa Henrika II., vendar listina o podelitvi mestnih pravic ni ohranjena. Leta 1365 je mestne pravice naselju ponovno potrdil goriško-tirolski grof Albert IV., med njimi so bile zlasti pomembne pravica do mestne samouprave, do obzidja, do sejmov. Pozneje so habsburški vladarji Metličanom te pravice samo še potrjevali, vse do 19. stoletja. Metlika je še skoraj dvesto let obdržala sedež marke (krajine) in s tem poseben status. Leta 1408 so naselje prvič napadli Turki, njihovi vpadi pa se se kasneje še pogosto ponavljali. Zaradi lažje obrambe so se prebivalci preselili na območje današnjega mestnega jedra, kjer so zgradili grad, v pisnih virih prvič omenjen leta 1456. Staro središče Metlike se je tako izoblikovalo na pomolu med Obrhom in nekdanjo strugo potoka Bojnice, ob vznožju hriba Veselice (233 m.n.m.), kjer je bila komenda, zgrajena v začetku 14. stoletja, saj je leta 1268 cerkveno organizacijo v Beli krajini dobil Nemški viteški red. Komenda je izposojena beseda, ki pomeni najmanjšo upravno enoto viteškega reda, nekdaj tudi posestvo premožnega viteškega reda. V gradu je bil sedež glavarja Metlike in Vojne krajine.

Do ustanovitve Karlovca (1579) je bila Metlika ena glavnih obrambnih trdnjav Kranjske in Vojne krajine pred osmanskimi Turki, zatem pa je izgubila vso pomembnost za oskrbovanje Vojne krajine, skupaj s sosednjim Črnomljem. Tako sta obe mesti imeli povsem drugotno vlogo, ki je skupaj z zamrtjem trgovine, protireformacijo in siceršnjimi nesrečami povzročila njun zaton. Vse do sredine 19. stoletja sta bili mesti brez večje pomembnosti na južni meji dežele Kranjske.

V 16. stoletju, z nastopom protestantizma, so v mestu odprli tudi prvo šolo. V tem času je bila Metlika tudi območje za prosti pretok knjig. Koncem 17. stoletja je Metliko prizadel še močan potres, leta 1705 pa je mesto v celoti pogorelo. Pomen Metlike se je povečal v času francoskih Ilirskih provinc. Leta 1850 so v Metliki ustanovili mestno godbo, leta 1865 pa narodno čitalnico. Leta 1869 je bila na pobudo tedanjega metliškega graščaka Jožefa Savinška v Metliki ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem. Meščani so ustanovili tudi Prvo dolenjsko hranilnico in posojilnico. Malo pred koncem stoletja je bila v Metliki zgrajena stavba osnovne šole.

Zaradi nazadovanja gospodarstva koncem 19. in v začetku 20. stoletja se je pričelo izseljevanje, večinoma obubožanih kmetov, predvsem v Ameriko. Leta 1906 je bilo ustanovljeno delavsko izobraževalno društvo Danica, leto pozneje pa Belokranjski Sokol, v katerega so se vključili predvsem izobraženci in napredni meščani. Leta 1907 je bil ustanovljen Godbeni klub, ki je imel kvaliteten godalni orkester.

Po prvi svetovni vojni je Metlika gospodarsko in kulturno dobro napredovala. Uredili so električno napeljavo in vodovod, čez Kolpo je bil zgrajen nov železni cestni most. V Metliki je bilo ustanovljeno »Tujskoprometno in olepševalno društvo«, ki je skrbelo za turizem in lepši videz mesta. Leta 1931 je postala Metlika središče lastnega okraja, ki pa je bil po petih letih ukinjen. Tik pred drugo svetovno vojno je bil zgrajen sokolski dom, ki je pozneje postal pomembno kulturno središče.

Leta 1941 so Nemci napadli Jugoslavijo in okupirali tudi Metliko, kasneje pa so jo prepustili v upravo Italijanom. 8. septembra 1943 je Kraljevina Italija kapitulirala in Metlika je postala središče dokaj obsežnega partizanskega osvobojenega ozemlja, ki ga je nato sovražnik poskušal kar nekajkrat zasesti. Najhujši boji za mesto so leta 1944 potekali med 10. in 16. julijem. Sovražnik 16. julija vdrl v Metliko, požgal 33 hiš in vsa gospodarska poslopja v okolici. Metlika je bila dokončno osvobojena 9. maja 1945.

Po letu 1588 je Metlika postala pomembno prometno vozlišče, s cestami, ki potekajo proti Novemu mestu, Črnomlju in Karlovcu. Leta 1914 je bila do Metlike zgrajena železnica, ki se na hrvaški strani nadaljuje do Karlovca. V bližini, na Kolpi, je bil do vstopa Hrvaške 1. januarja 2023 v skupno schengensko območje, ko je bila mejna kontrola po 32. letih ukinjena, tudi mejni prehod Metlika.

Po drugi svetovni vojni je Metlika doživela velik napredek – razvila se je predvsem industrija. Tako je dobila Metlika naslednje tovarne: Beti, Novoteks, Komet, Novoles, dobi novo železniško postajo, moderno vinsko klet in postane vinarsko središče Bele krajine, zgrajena je bila nova šola, športna dvorana, preurejen je bil kulturni dom. Zgrajen je bil nov gasilski dom, poslovni center in avtobusna postaja. V Metliki delujejo naslednje kulturne inštitucije: Belokranjski muzej, Slovenski gasilski muzej in Ljudska knjižnica Metlika. Leta 1962 je bila v tekmovanju za najlepše slovensko mesto šesta.

Galerija Kambič

Zbirko nacionalnega pomena sestavljajo kulturnozgodovinski predmeti in likovna dela različnih slovenskih umetnikov – od generacije realistov in impresionistov do zdaj živečih ustvarjalcev.

Belokranjski muzej Metlika

Stalna razstava Belokranjskega muzeja v metliškem gradu ima naslov Življenje ljudi v Beli krajini od prazgodovine do sredine 20. stoletja.

Na Mestnem trgu so rojstna hiša kiparja Alojza Gangla (1859–1935) in književnika Engelberta Gangla (1873–1950), nekoč delujoča Wachova lekarna (1886), v katero je vzidan relief Svete Trojice, ki je zaščitnica lekarniške dejavnosti in prva Narodna čitalnica na Dolenjskem (1865).

Cerkev svetega Nikolaja se omenja že leta 1334. Ker je zaradi turškega vpada leta 1578 zgorela, so zgradili novo, vendar je tudi ta leta 1705 zgorela, skupaj s celotnim mestom, župniščem in arhivom. Na razvalinah so zgradili novo cerkev v baročnem slogu, ki so jo posvetili leta 1759. Veliki baročni oltar in dva stranska oltarja sta delo neznanega dolenjsko-posavskega mojstra. Manjša stranska oltarja je naredil domači podobar Jernej Jereb. Na banjastem stropu so freske, ki jih je poslikal italijanski mojster Domenico Fabris. Friderik Baraga, ki je bil v Metliki kaplan, je pri Josipu Egartnerju naročil križev pot, ga plačal in lastnoročno obesil.

Grad Metlika

Metliški grad stoji v starem delu Metlike in je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1456. Danes pa je v njem urejen Belokranjski muzej. Med turškimi vpadi v 15. in 16. stoletju, ko je bil grad v lasti grofov Alapov je imel grad ključno vlogo pri obrambi pred Turki. Kasneje je bil grad last Frankopanov, kasneje pa zagrebškega kapitlja. Grad je v 18. stoletju dvakrat zajel požar (1705. in 1790. leta). Leta 1792 je poškodovani grad kupil ljubljanski gostilničar Jožef Savinšek in ga temeljito prenovil. Grad je bil v lasti družine Savinšek do leta 1899, ko ga je vnuk Jožef vitez pl. Savinschegg zaradi dolgov prodal. Kasneje je grad zamenjal še nekaj lastnikov, danes pa je v njem urejen muzej. Belokranjski muzej, katerega sedež je grad od leta 1951, ima urejenih nekaj stalnih zbirk. Kulturnozgodovinska zbirka prikazuje zgodovino Bele Krajine, rimsko in srednjeveško zgodovino prikazuje lapidarij (zbirka kamnitih spomenikov in obeležij), v gradu pa je urejena tudi etnološka zbirka, ki prikazuje način življenja v Beli Krajini. V grajskih stajah in drugih bivših gospodarskih poslopjih pa domuje Slovenski gasilski muzej Metlika. V grajskih prostorih sta še poročna soba in grajska klet z vinogradniško zbirko. Grad je enonadstropna stavba z osrednjim dvoriščem, ki ga z dveh strani obdaja arkadni hodnik. Vhod na dvorišče se nahaja v dvonadstropnem vhodnem stolpiču. Grad ima petkotno osnovno ploskev, na katero je postavljena enonadstropna stavba z dvema obrambnima stolpoma, ki se dvigata vrh skalnega pomola nad potokom Obrh.

Vinska vigred

Vinska vigred je metliška tradicionalna turistično - gostinska prireditev. Čez dan poteka kulturni program z različnimi nastopajočimi folklornimi in tamburaškimi skupinami, pevskimi zbori, etno skupinami, godbo na pihala, otroškim in športnim programom... Osrednji dogodek na večerni otvoritvi je izbor in kronanje kraljice metliške črnine. Obiskovalci si, poleg degustacije vin lahko ogledajo razstavo potic ter obiščejo delavnice peke belokranjskih pogač, tudi razstavo domače obrti. V večernih in nočnih urah se na treh trgih zvrstijo različni glasbeniki zabavne, pop in rock glasbe, ki poskrbijo za zabavo obiskovalcev. V nedeljo je na prireditvi predvsem družinski dan, ko so številne aktivnosti in delavnice prilagojene otrokom, družinam in seveda tudi vsem ostalim, ki lahko obiščejo številne stojnice. V okviru prireditve potekajo tudi ocenjevanje vin Zveze društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije, ter različna strokovna predavanja in izobraževanja s področja vinogradništva, kletarstva in vinarstva.

Pridi zvečer na grad

Poletne mednarodne prireditve s tem naslovom na metliškem gradu organizirajo od leta 1993 (do leta 2012 4000 nastopajočih in 80.000 obiskovalcev), ki so namenjene vsem starostnim skupinam in se večinoma odvijajo na grajskem dvorišču. Sklop prireditev predstavlja kvaliteten program z domačimi in tujimi izvajalci. Prireditve obsegajo tako dramske igre, koncerte, monokomedije, intervjuje, poezijo in drugo.

Metliški Vuzem

Vsak velikonočni ponedeljek folklorno društvo Ivan Navratil popoldne na trgu pod gradom izvede predstavitev belokranjskih plesov, poimenovanih Metliško obredje. V belokranjske narodne noše oblečeni pari pojejo in plešejo znane belokranjske ljudske plese, tudi Belokranjsko kolo, Ali je kaj trden must in Rešetca. Izvajajo še fantovske petelinje boje in postavijo takoimenovani »stolp«, ki je sestavni del belokranjskih plesov. Pri prireditvi sodelujejo številni meščani.

Vir: Wikipedia