Ob osmih, ko se Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica zbira na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), rahlo dežuje. Kar takoj gremo na kavo, osem nas je, na pot pa nas krene šest.
Z dvema avtomobiloma se zapeljemo do Radne, od tam pa pešačimo po cesti proti Lukovcu.
S ceste občudujemo razgled proti Boštanju in Sevnici,
na vrhu pa nas pozdravi zanimiv napis; tudi sicer nam v pozdrav zalaja pes skoraj pri vsaki hiši. Dvigamo se proti Dvorcu Jevša,
pod katerim z zanimanjem opazujemo kamerunske ovce, one pa nas. Celo nekaj nam želijo povedati, pa jih na žalost ne razumemo.
Razumemo pa prijazno povabilo Habinčevih, ki nam nudijo viljamovko in jeger od dveh hiš. Opremijo pa nas tudi s ključem za Cerkev svete Marije Magdalene.
potem pa strmo v breg pod jamami v skalah prisopihamo do Cerkve.
Občudujemo poslikave in posnamemo posnetka za spomin.
Pot nadaljujemo skozi gozd, pogledujemo proti vasi, potem proti Konjskemu,
Spet smo pri Habinčevih, kjer oddamo ključ, za "nagrado" pa se odžejamo z dobro kapljico.
Z novo pridobljeno energijo se spustimo do Radne, potem pa se še pred dvanajsto vrnem v Sevnico. Z dobro voljo smo pregnali dež!
LUKOVEC
Naselje z nekaj nad 180 prebivalci je baje dobilo ime po luknjah, ki so vse naokoli. Najpogostejši priimki so Lisec in Žnidaršič. Ljudje so si prijetno uredili hiše, zgradili kulturni dom in igrišče, lepo pa skrbijo tudi za cerkev. Značilni so kozolci.
Dvorec Jevša, nekdanja pristava Tariškega gradu na Radni, je zdaj stanovanjska hiša. Stavba je razglašena za kulturni spomenik. V Odloku o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Sevnica je zapisana naslednja obrazložitev: "Nadstropna stavba pravokotnega tlorisa s prizidanim nadstropnim stolpičem na južni strani. Osnova iz 16. stoletja, ohranjeni baročni detajli, polkrožen kamnit portal z letnico 1787 na sklepnem kamnu." Lado Šintler ve povedati zanimivo zgodbo, kako je njegov oče hotel po letu 1910 kupiti dvorec, pa ga je mati odvrnila od tega, ker je baje v njem strašilo. Lastniki so imeli izkušnje s strašenjem (verjetno so strašile miši in podgane), dali so za mašo in strahov ni bilo več.
Cerkev svete Marije Magdalene je verjetno dal zgraditi lastnik Tariškega dvorca
na Radni Leonard Fabijanič-Merherič v 17. stoletju, istočasno kot dvorec na
Jevši. Omenja jo Janez Vajkard Valvazor leta 1689, torej so bogoslužje
opravljali že pred tem letom. Dovoljenje za gradnjo (glede tega so veljali zelo
strogi predpisi) je dal stiški opat. Cerkvica slogovno predstavlja skromno
podeželsko stavbo, katere glavni prostor je pravokotna ladja. Ladja je
najstarejša in po svoji arhitekturi kaže na nastanek v 17. stoletju.
Prezbiterij in zakristija sta bili dozidana leta 1888, ko je bil narejen tudi
glavni oltar, ki stilno posnema baročne oblike. V sredini je kip Svete
Magdalene s križem v roki, ob straneh pa sta Sveti Joakim in Ana z Marijo. Ob
slavoloku na čelni strani visita namesto stranskih oltarjev v lesenih okvirjih
tiskani sliki Jezusovega in Marijinega srca. Stavba je dolga 12,20 m, široka
4,84 m in visoka 3,95 m. Cerkev je bila obnovljena leta 1998, ko jo je
blagoslovil pomožni Ljubljanski škof Alojz Uran. Leta 2013 je bila zunanjost in
notranjost cerkve na novo poslikana, 2016 (oboka) in 2017 (preklada) jo je
poslikal Tone Zgonec, manjkata pa še dva lesena kipa Marije Magdalene, ki ju bo
izdelal rezbar Zupančič z Lukovca. Žegnanje: 3.
nedelja v juliju.
Marija Magdalena je bila najprej grešnica, obsedena s
sedmimi zlemi duhovi in obsojena na smrt s kamenjanjem. Med pričevalce je
pristopil Jezus in nagovoril občinstvo: »Naj prvi vrže kamen v žensko (Marijo
Magdaleno), ki še ni nikoli grešil.« Vsi so začeli odhajati do zadnjega, Jezus
pa je risal po tleh s prstom. Ženska mu je poljubila noge, jih oprala s svojimi
solzami in obrisala z lasmi ter sledila njegovim potom (Vir: Wikipedia).
Umetnik jo je na desni strani preklade naslikal oblečeno le v svoje rdeče lase
in delno razkrito, potem na oboku sledi prizor izganjanja zlih demonov, ko je
njeno telo v krču in bolečinah. Na levi je prizor, ko se ji Kristus prikaže po
vstajenju, vendar ji veli, naj gre svojo pot. Naprej živi kot svetnica in kot
taka je s križem in lobanjami naslikana na levi strani preklade. Na sredini
preklade so angelčki: vsak ima drugačen obraz po resnični podobi in drugačen
položaj. Umetnik je poslikave delal s posebnega odra, na obokih večinoma pol
leže.
Tu je močna energija, ki je povezana z Litopunkturnim krogom v Sevnici, nekje pod cerkvijo je tudi podzemna jama.
Vir: Wikipedia in razlage posameznikov
Ni komentarjev:
Objavite komentar