Rogatec - 10. 10. 2024

Na lepše z Jelko: vlak ob 7.32 proti Ljubljani, prestop v Zidanem Mostu in pred pol deveto smo v Celju. 16 nas je in na Avtobusni postaji nestrpno čakamo na avtobus ob 9.10 za Rogatec. Kakšnih 20 minut zamude ima in poleg nas se z njim peljeta samo še dva potnika na krajših relacijah. Z zanimanjem si ogledujemo jesensko pokrajino in po nekaj več kot eni uri smo na cilju. Izstopimo, ko pa šofer izve, da smo namenjeni v Muzej na prostem, ki je kakšnih dvajset minut stran, nas zapelje kar tja.

Foto: Marta Brežan.

Za skupno vstopnino z Dvorcem Strmol 7,20 evrov poslušamo nekaj uvodne razlage, potem pa dobimo audio vodiče za samostojni ogled. 

Vsebina je zelo lepo pripravljena, pri vsaki točki je najprej uvodni zvočni posnetek, potem pa natančna razlaga. 

Sprehodimo se tudi do razglednega stolpa: na desni se pasejo krave, na levi konji. Vidimo pa tudi šolo in vrtec in kar dve nogometni igrišči. 

Za vsem tem pa kraljuje Donačka gora.

Pod brajdo pred "pušenšankom" se okrepčamo z ričetom (šest evrov), vlivankami s skuto (tri evre), dobimo pa lahko tudi domače vino iz brajd (jurka, izabela, bela izabela), zadiši po domačem čaju in kavi. 

Na stranišču pa smo deležni celo poezije,

K lepo urejenemu kraju spada tudi dvopasovna kolesarska steza s posebnim pasom za pešce in po njej se sprehodimo do Dvorca Strmol. Tam nam vodička Irena pove nekaj o zgodovini kraja, potem pa popelje po muzejskih prostorih. Ustavimo se v grajski črni kuhinji v najstarejšem delu stolpa iz 15. stoletja, kjer so pripravljali veliko mesa (divjačine), danes to navado obujajo s srednjeveškimi pojedinami z rokami. Tu pripravljajo tudi hrano za poroke in druge slovesnosti. 

V kraju je bilo veliko kamnosekov, še danes izdelujejo bruse in na hodniku nad kuhinjo je nekaj primerkov obdelanega kamna. 

Zraven je razstava del likovne kolonije z dvemi deli Petra Veneta, Lojzeta Konca in enim Rudija Stoparja 

ter spominska soba Branka Hofmana, ki se je rodil v Rogatcu. Novinar, urednik Večera, vodil Državno založbo Slovenije ... Od njega se spomnim dela Noč do jutra o Golem otoku. 

Priložnostno razstavlja tu Igor Zimic zelo slikovite stvaritve.

Še više so uredili poročno dvorano, prostor za literarne večere, obnovili kapelo 

in veliko poročno dvorano iz časa zadnjih lastnikov. Predvsem so imenitna obnovljena vrata iz orehovega lesa. V dvorani prirejajo plese, tudi srednjeveške, pa tudi druge prireditve in koncerte (zaključni koncert Glasbene šole). V dvorani so na stenah našli tri sloje poslikav: baročni, renesančni in iz obdobja klasicizma. Obnovili so to zadnjo varianto, ker je večina drugih gradov v Slovenji obnovljena v prvih dveh. Prostori za druženje so opremljeni s pohištvom iz drugih gradov.

Na podstrešju je prikaz kuhinj in kuhinjske opreme iz različnih obdobij: črna kuhinja, 1850, 1950 ... 

Na Dvorcu je tudi Rokodelski center z različnimi delavnicami in pokukamo tudi v enega izmed teh prostorov.

Sprehodimo se skoz Trg, kjer so nekatere hiše lepo obnovljene, druge pa na to še čakajo. Na sredini se dviga Kužno (Marijino) znamenje in ob njem vodnjak. Na avtobusnem postajališču počakamo na avtobus za Celje ob 14.20, izstopimo pa že v Grobelnem, da ne bi v Celju zamudili vlaka za domov.

ČUDOVIT DAN!

Informacije o zanimivostih so pod videom.

Več posnetkov

Video:

ROGATEC

Rogatec je obmejno gručasto središčno naselje z dobrimi 1500 prebivalci v severovzhodnem delu Zgornjesotelskega gričevja, med Donačko goro na severu in reko Sotlo na jugu, tik ob slovensko-hrvaški meji. Je sedež istoimenske občine. Ime Rogatec je slovensko in se imenuje po Donački gori (Rogaški gori), ki naj bi imela obliko roga.

Starejši del naselja leži v tesni dolini potoka Draganje, ki se tu izliva v Sotlo. Novejši del se razširja ob cesti in železniški progi iz Celja, ki sta speljani ob Sotli do Dobovca pri Rogatcu ter se nadaljujeta v Hrvaško, proti Krapini. V Rogatcu je bil na Sotli meddržavni mejni prehod, na hrvaški strani pa naselje Hum na Sutli. Z vstopom Hrvaške 1. januarja 2023 v skupno schengensko območje je bila mejna kontrola po 32. letih ukinjena.

O zgodnji poselitvi območja pričajo najdbe kamnitih in bronastih sekir, rimskih kovancev in drugih predmetov, najdenih v okolici. Najdbe pod Donačko goro dokazujejo, da so na tem območju ljudje živeli že pred 3000 leti. Rogatec se v zgodovinskih pisnih virih prvič omenja leta 1130, kot trg se omenja v letih 1283 in 1344 (velik gospodarski razcvet s trgovino in obrtjo, križišče pomembnih prometnih poti - rimska cesta proti Ptuju), v 15. stoletju pa večkrat celo kot mesto. V 16.stoletju dobi grb od cesarja Ferdinanda in s tem trške pravice in sejme. Rogatec je v zgodovini dvakrat pogorel, zato nobena od sedanjih hiš ne sega pred leto 1800. V središču Rogatca stoji Marijino ali Kužno znamenje. Stari grad (danes samo ruševina) je varoval srednjeveški trg, kasneje tudi dvorec Strmol.

Dvorec Strmol je markanten dvorec v treh nadstropjih v neposredni bližini središča Rogatca, obdan s parkom. V zgodovinskih pisnih virih se prvič omenja leta 1436, ko je še bil obrambni stolp, ki so ga Celjski grofje podelili Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem. Kasneje se je razvil v graščino. Skozi čas je dvorec menjal številne lastnike. Tako so ga ob koncu 16. stoletja kupili Dornbergi, ki so grad povečali in ga zaradi nevarnosti Turkov obdali z obrambnimi stolpi. Kasneje pridejo Auerspergi in za njimi Frankopani. Leta 1620 je lastnik postal Jurij Reising von Hartenstein, ki odstrani obrambne stolpe in zidove ter stavbo spremeni v dvorec z renesančnimi prvinami. Iz tega časa je tudi zunanja poslikava - podobna je na Samostanu Olimje in na Gradu Miljana na Hrvaškem. Leta 1730 ga je podedovala Marija Izabela Petazzi (baročni pečat v štukaturah zgornjih nadstropij in poslikavi kapelice) in ga dala v zakup za več desetletij družini von der Durr und Egkh. Sedanjo podobo je dobil Dvorec šele v 19. stoletju. Leta 1804 ga je kupil baron Wintershofen, leta 1807 so ga prevzeli Attemsi, zadnji plemiški lastniki so bili knezi Windischgrätzi, v zgodovinskih virih se navajajo Alfred Jožef Windischgrätz in njegov sin Alfred August Windischgrätz z ženo, princeso Gabrijelo von Auersperg.

V 16. stoletju so ob prvotnem stolpu prizidali še en stolp ali trakt in celotno zgradbo obdali z obzidjem in obrambnimi obzidnimi stolpiči. S prezidavo je bila stavba sklenjena iz obliko črke T v tlorisu in je izgubila prvotno utrdbeno vlogo. Konec 17. stoletja so obrambne stolpiče podrli, obzidje pa nadomestili z nizko zidano ograjo. Višino prvotnega stolpa so prilagodili ostali stavbi in ob njej pozidali manjšo enonadstropno stavbo z notranjim dvoriščem. V tej stavbi je bilo v 19. in v začetku 20. stoletja okrajno sodišče, o čemer pričajo še ohranjene ječe. Imeli pa so tudi Urad za kontrolo meril. Ob Dvorcu je bil zasnovan tudi lep angleški park z obzidanim studencem. Močan vpliv baroka s štukaturami, freskami in privlačno poslikavo fasad ga uvršča med pomembne fevdalne objekte na Slovenskem. Po drugi svetovni vojni so bila v njem socialna stanovanja in začel je propadati. Obnovljen je bil v letih 1995 – 2003 in 2014. Ob vznožju je bilo včasih grajsko gospodarsko poslopje z vinsko kletjo. V obnovljeni grajski pristavi je zdaj sedež Občine Rogatec

V njem je sedaj muzej z različnimi zbirkami, slavnostna občinska sejna soba, večnamenska dvorana, restavracija, kapela, vinarna ... Ima status kulturnega spomenika in je v lasti Občine Rogatec, z njim pa upravlja Javni zavod za kulturo, turizem in razvoj Rogatec. 

Nadžupnijska cerkev sv. Jerneja je stala že v romanski dobi, sedanja pa je bila na njenem mestu zgrajena v 18. stoletju in je baročna.

Cerkev sv. Hijacinte na griču nad trgom je posvečena spokornici sv. Hijacinti Marescotti in je bila med 1730 in 1738 zgrajena po načrtih stavbnega mojstra Andreasa Hofferja.

Špornova kapela je bila včasih trinajsta postaja križevega pota. Šporn je bil premožen meščan, imel je hotel in konje za prevažanje pošte.

Muzej na prostem Rogatec je največji slovenski muzej na prostem. Prvotna ideja domačinov je bila o ohranitvi rojstne hiše pesnika, pisatelja, prevajalca in urednika Cicibana Jožeta Šmita (1922 - 2004). Velika je bila, ker je bilo pri hiši devet otrok, bogata je bila: imeli so celo dve peči. Leta 1981 so jo prenesli na današnje mesto, potem so dodali še dva hleva, svinjak (štalenci), kozolec toplar, repliko kovačnice, trgovino iz 18., 19. stoletja, stranišče, viničarsko hišo, čebelnjak, značilni vodnjak, zelenjavni vrt, zeliščni vrt in na hribu razgledni stolp. Zaradi izjemnih lastnosti (kulturnih, etnoloških, krajinskih in zgodovinskih) ima izjemen pomen za celotno Slovenijo in je bil leta 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. V njem je predstavljeno življenje kmetov in obrtnikov v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja, predvsem s pobočij Boča, Donačke gore in Maclja.

Poleg razstavljenih stavb in opreme v muzeju prirejajo razne delavnice, na katerih obiskovalcem, predvsem mladim predstavljajo delo, življenje in običaje naših prednikov.

Stanovanjsko hišo so kot prvi objekt postavili na sedanje mesto leta 1981 in je še vedno osrednji objekt muzeja. Pripadala je Šmitovi družini iz Tlak in je bila v celoti prenesena na območje muzeja. V tej hiši se je rodil tudi slovenski pesnik in prevajalec Jože Šmit. Je v celoti izdelana iz lesa in krita s slamnato streho. Stene so ometane z ilovico in prebeljene z apnom. Tla so ilovnata.

Gospodarsko poslopje je zidano v nadstropje. Namenjeno je bilo različnim namenom. V levem delu je bila vinska klet. Nad njo je bil pod, kjer so s cepci mlatili žito. V desnem delu je bil hlev (»štala«). V hiši je bil ilovnat pod, štala pa je imela lesene podnice, delno tudi zato, da se je hlev lažje čistil. Na sprednjem delu so late kot v kozolcu, ob sprednji steni je stiskalnica za grozdje.

Kozolci so slovenska posebnost, saj je v Sloveniji najbolj razširjen. V Rogatcu stoji najpopolnejši tip – dvojni kozolec ali toplar. Kozolec je bil namenjen sušenju sena in drugih pridelkov (koruze, ...). Pod kozolcem so kmetje spravljali vozove in razno orodje. Kozolec v muzeju je bil postavljen leta 1892 (o tem priča vrezana letnica na tramu) v vasi Prišlin na Hrvaškem. Posebnost so podporne rozete. Izdelane so v obliki stiliziranih S-linij in okrašene s šesterokotnimi rozetami (enako kot nosilni tram v hiši).

V svinjaku je prostora za štiri prašiče. V podaljšku svinjaka je listnica. Sprednji del nadstropja ima late kot kozolec. V pokritem hodniku se še danes suši slama za popravljanje slamnatih streh. Na latah se suši repno in korenjevo listje za borno prehrano svinj pozimi. Svinjak, ki je razstavljen v muzeju so zgradili v petdesetih letih 20. stoletja po tradicionalni zasnovi.

Čebelarstvo je vedno imelo pomembno vlogo v življenju Slovencev. Med so uporabljali kot sladilo, zdravilo in pomirjevalo. Iz voska so delali sveče. Iz medu so pekli pecivo in pripravljali različne pijače. Tudi Rogatec ima bogato čebelarsko tradicijo. Med obema vojnama je bila tudi v Rogatcu lectarija. Že v 19. stoletju je samostojen čebelnjak postal sestavni del kmetije. Na tem območju pod Donačko goro se do druge svetovne vojne niso uveljavili po ostali Sloveniji razširjeni panji »kranjiči« (uporabljali so predvsem slamnate koše – »korbiče«) in zato bi tu zaman iskali poslikane panjske končnice.

Poljsko stranišče na »štrbunk« je bilo iz higienskih razlogov ločeno od stanovanjskega poslopja in praviloma povezano z gnojiščem.

Vodnjaki panonskega tipa so bili razširjeni od Dunaja do Romunije. V nižjih predelih pod Donačko goro je bilo treba kopati le nekaj metrov do podtalnice. Kamen na drugi strani vzvoda je deloval kot protiutež in olajšal dviganje vedra z vodo.

V muzeju je rekonstrukcija Morderjeve kovačnice iz Dobovca. Stavba je enocelična. Ima pokrito lopo pred vhodom, ki je tudi ob dežju omogočala da so bili konji med podkovanjem na suhem. V kovačnici so predstavljeni vsi potrebni kovaški pripomočki.

Rogatec je obdan z vinogradi. Delu podeželskega prebivalstva je pridelava vina pomenila dodaten zaslužek ali celo osnovo za preživetje (viničarji). Stavba v muzeju je posnetek originalne stavbe v vasi Dobrina pri Žetalah. Namenjena je gostinsko turistični dejavnosti muzeja. Okoli stavbe so brajde z vinsko trto.

Znane osebnosti: Janko Šanda, duhovnik, pesnik, literarni kritik; Branko Hofman, književnik.

Grad Rogatec (nemško Rohitsch) se nahaja nad istoimenskim trgom Rogatec v istoimenski občini in je danes v razvalinah. Domnevno je na mestu kasnejšega gradu stala utrdba kot sedež gospostva že v 10. stoletju, katere lastniki so bili grofje Breže-Selški. Prvotni grad je torej takrat že stal, v pisnih virih pa na njega naletimo šele leta 1192 kot »purch ze Rohacz«. Do konca 13. stoletja so na njem gospodovali vitezi Rogaški (leta 1197 sta omenjena Bertold in Štefan de Rohas). Bili so ministeriali krških škofov, ki so to posest grofice Heme Breže-Selške pridobili preko krškega samostana. Za njimi so bili graščaki znameniti vitezi Liechtensteinski. Grad s celotno posestjo, sicer krški fevd, je leta 1301 kupil svobodni gospod iz Savinjske doline Ulrik II. Žovneški za 700 mark srebra od Otona Lichensteinskega (sin pesnika Ulrika). V lasti Žovneških oz. Celjskih grofov je ostal vse do njihovega izumrtja 1456, ko so ga pridobili Habsburžani. Grajsko jedro je nastalo v romanski dobi, temu so v gotski in renesančni dobi prizidali nova poslopja, temeljito pa so ga obnovili po letu 1574, ko je pogorel. Po obnovi je postal mogočna utrdba z dvojnim obzidjem. Med kasnejšimi lastniki srečamo Schrotte, Welzerje, kneze Eggenberge, grofe Leslie in Attemse, ki so grad opustili po letu 1810.

https://www.mesanonazaru.si/blog/muzej-na-prostem-rogatec

Odsek proge med Grobelnim in Rogatcem je bil zgrajen leta 1903. Leta 1930, po združitvi v Kraljevino SHS, so jo podaljšali do Krapine na Hrvaškem in jo tako povezali z leta 1886 zgrajeno lokalno progo iz Zaboka. Po razpadu Jugoslavije so Hrvati opustili promet na odseku med Đurmancem in državno mejo (ponovno vzpostavljen v decembru leta 2014). Začetna železniška postaja je Grobelno, medtem ko je končna Rogatec. Iz Rogatca se proga nadaljuje ob desnem bregu Sotle do mosta pri Dobovcu, kjer dokončno zapusti ozemlje Slovenije. Že pred tem kar šestkrat na kratkih odsekih prečka državno mejo, ki (zaenkrat) ne poteka natančno po strugi Sotle.

Hum na Sutli (1200 prebivalcev): občina steklarske tradicije. Vetropack Straža: steklarna od 1860 za potrebe polnjenja v Rogaški Slatini. 960 ton embalažnega stekla dnevno, tri peči, 12 proizvodnih linij, 669 zaposlenih.