Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje tokrat zgodaj na poti: 17 nas odpotuje ob 5.53 z regionalnim vlakom do Ljubljane (prihod po voznem redu 7.09), tam imamo dovolj časa za kavo in kakšen priboljšek, ker vlak za Sežano odpelje ob 7.59. Med vožnjo klepetamo in komentiramo železniške povezave, spomnimo se nekdanjega viadukta v Borovnici in občudujemo varovalne zidove ob progi. Imamo nekaj minut zamude, zato nam ni treba dolgo čakati na odhod vlaka na Jesenice preko Nove Gorice ob 10.10. Trije postanki in pol ure vožnje, na kateri blizu Železniške postaje Kopriva občudujemo jesenske barve ruja, v nje pa se odevajo tudi vinogradi.
Zdaj pa zares v stari del skozi mogočna vrata v obzidju.
Kar takoj si preberemo informacije o venčkih svetega Ivana, potem pa pod Cerkvijo svetega Danijela
mimo vinike v žarečih barvah in domačega umetnika, ki prodaja drobne spominke v garaži,
pridemo do Kraške hiše (Štanjel 23). Gospod Vojko iz Grajžarjeve hiše nasproti (Štanjel 24) nam za tri evre po osebi pokaže značilno hišo iz 14., 15. stoletja, ki so jo obnovili leta 1973.
Po najstarejši ulici se vrnemo do Kraške hiše,
in na vrhu hriba najdemo grobnico družine Fabiani na pokopališču pri Cerkvi svetega Gregorja.
Skozi Kobdilj s strnjeno skupini hiš nas vodi pot do Železniške postaje Štanjel,
na njej pa pogledujemo še nazaj proti staremu naselju na hribu.
Pol ure še čakamo na vlak za Sežano ob 16.12, ki je točen, v Sežani čakamo samo nekaj minut in se ob 16.48 odpeljemo proti Ljubljani.
Kako čudovit dan!
Štanjel [štánjeu̯] je slikovito kraško naselje s 357 prebivalci v občini Komen (ta leži deset kilometrov zahodno). Deli se na staro jedro (Gornja
vas), ki je terasasto razporejeno proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn, in novejše razloženo naselje hiš pod njim (Dolnja
vas). Značilnost naselja so ozke ulice s
kamnitimi hišami, ki vsebujejo raznolike kamnoseške izdelke. Izjemnost vasi dajejo
obzidje z vhodnimi stolpi, grad (muzej), gotska cerkev z značilnim zvonikom in Ferrarijev vrt.
Zaradi prometno-geografske in strateške razgledne lege je bil
Štanjel pomemben že od mlajše železne dobe dalje. Naseljen je bil že pred tri tisoč leti z Gradiščarji (Kaštelirji) na vrhu griča. Naselje je razcvet doživelo v rimski dobi, ko se je širilo po gozdiču proti vrhu Turna in so se Gradiščarji pomešali z Rimljani. V 11. in
12. stoletju je bil grič na novo utrjen – še danes so vidni ostanki stolpa na
vrhu Turna. Potem pa se je naselje širilo navzdol.
Veliko je gotskih elementov, ki dokazujejo, da je naselje že v srednjem veku doseglo današnji obseg (5. do 15. stoletje). Najstarejši ostanki gradu segajo v srednji vek, dozidali so renesančne obrambne stolpe. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel ob koncu 15. stoletja zavarovali z obzidjem. Novo podobo so gradu dali grofje Cobenzli ob koncu 17. stoletja. 10. oktobra 1944 so partizani minirali grad in enajst poslopij, ohranjeni so bili samo obodni zidovi, prenova je bila po načrtih arhitektke Nataše Suhadolc Šumi. V prenovljeni polovici gradu so uredili zbirko del kraškega slikarja Lojzeta Spacala. Kasneje so jo dopolnili z zbirko lokalne zgodovine. V grajski dvorani imajo koncerte in poroke. V pritličju gradu je gostinski lokal.
Poseben pečat kraju je dal Fabianijev (Maks Fabiani – arhitekt, urbanist, župan: 1865 – 1962, rojen in pokopan v Kobdilju) tržaški prijatelj in sorodnik zdravnik Enrico Ferrari. Ferrari se je zaljubil v Štanjel. Govoril je dobro slovensko in vsako poletje tu preživel po več mesecev. V Štanjel je redno prihajal tudi vse druge proste dneve. Leta 1924 sta skupaj s Fabianijem pričela velikopotezno delo, ki je trajalo vse do leta 1942. V tem času sta pod obrambnim zidom na južni strani naselja uredila obsežen park. Ferrari je imel zaposlenega stalnega oskrbnika. Pri gradnji parka pa je bilo občasno zaposlenih tudi po dvajset in več delavcev. Kamenje, ki so ga rabili pri gradnji, so vozili iz kamnoloma pri naselju Tupelče. Ferrari je v Štanjelu kupil sedem hiš in skoraj vsa prosta zemljišča okoli vasi vse do Podlasov tako, da je v smeri proti Gornji Branici lahko hodil malone pol ure po svoji lastnini. Fabiani pa je med vojnama pomagal prenoviti tudi grad in številne hiše v vasi in v bližnjem Kobdilju. Med letoma 1935 in 1945 je bil župan Štanjela, dosegel je, da je italijanska država odkupila grad, ki je postal občinsko in družabno središče z županstvom, šolo, vrtcem, kinodvorano, ambulanto. Znana je zgodba, da naj bi tik pred koncem vojne nemška vojska hotela porušiti grad Štanjel, kar naj bi z intervencijo preprečil arhitekt Maks Fabiani. Ta naj bi se skliceval na znanstvo s Hitlerjem iz obdobja, ko je ta želel postati slikar na Dunaju. Poveljujoči častnik je baje poklical v Berlin in menda dobil odgovor, »naj staremu gnjavežu ustreže«. Zgodba je bolj kot ne le legenda, saj je Fabianijevo znanstvo s Hitlerjem bilo verjetno le bežno, čeprav si je ta želel študirati arhitekturo na Dunaju. Po vojni je Fabiani pomagal domačinom pri pridobivanju sredstev za obnovo s strani zavezniške vojaške uprave. Ko je ta del Krasa pripadel Jugoslaviji, se je naselil v Gorici, tam umrl in bil pokopan, kasneje so njegove ostanke prenesli v družinsko grobnico v Kobdilju.
Po drugi svetovni vojni so naselje zelo počasi popravljali. Številni domačini so se izselili, ker je bila vas do 2014 brez vodovoda. Sedaj stari in številni novi naseljenci prenavljajo posamezne hiše. Ob značilnih kraških motivih, vodnjakih in šapah so na cerkvi in v ulici ob Kraški hiši spominske portretne glave Tarasa Ševčenka, Josipa Abrama in Antona Mahniča. Manjka pa dostojen spomenik Maksu Fabianiju. Ob kipu Ševčenka se vsako leto marca ob obletnici njegovega rojstva zbirajo predstavniki ukrajinske diaspore v Sloveniji.
Ledenica ali Gledanica – najvišja točka na vrhu hriba Turn, kjer so ostanki rimskega obrambnega stolpa.
Poznogotska cerkev sv. Danijela z značilnim limonastim zaključkom zvonika iz leta 1609.
Stolp na vratih ali Kobdiljski stolp (drugi vhodni
stolp v Štanjel).
Kraška hiša (Štanjel 23, ključ nasproti), domnevno najstarejša stavba (14., 15. stoletje), tako imenovana »romanska« hiša, ki odraža arhitekturne značilnosti prvotnih kraških hiš, grajenih v času romanike in gotike. Ni pa značilna kraška, te so imele balkon in vrt, dvorišče. Obnovljena 1973. Na hiši so še ohranjeni obnovljeni kamniti žlebovi, po katerih je pritekala deževnica v bližnji vaški vodnjak. Strehe so bile najprej slamnate, zaradi mnogih požarov kasneje iz kamna. Imajo zelo strm naklon, da se teža (70 ton) porazdeli na stene. V 14. stoletju hiša ni bila napravljena za bivanje, zgolj za zatočišče. Kasneje so jo dvignili še za eno nadstropje: v pritličju je gospodarski del, v prvem nadstropju pa spalni in kuhinjski del. Tu je živelo tudi 15 ljudi. Umrljivost je bila velika, otroci so delali že od petega leta naprej. Opremo v Kraški hiši je uredil Goriški muzej: ognjišče je ostalo od snemanja filma, značilna je mevtrga, posoda za praženje ječmena, postelja z ličkanjem, skrinja z rdečo zvezdo. Poslikave so ostale v zahvalo od delavcev, ki so stanovali tu, ko so poslikali cerkev (1609 za časa grofa Cobenzla). Cerkev ima značilno obliko zaključka zvonika: Turke naj bi pri obleganju oblika premotila, da je to minaret in kraj že zavzet. Marija Terezija je uvedla pravilo, da morajo biti ognjišča zidana in zunaj hiše (izpahnjena) - izpahnjence. V spodnjem delu so pripomočki za vinogradništvo (gojili že Rimljani, tudi Gradiščarji, posebna vrsta vina pikolit), preša - stara 220 let, pripomočki za obdelavo volne, pripravo krme, prenašanje listja (miniaturne zdaj izdelujejo kot košarice za kruh), voziček za prevažanje stvari na trg v Trst ali Reko, posebna pletena krogla za sušenje orehov ali lešnikov.
Hiša nasproti, v njej je Grajžarjeva marenda, je večja in bogatejša: 27 oken, 13 vhodnih vrat, kar je bil problem v času Marije Terezije, ki je uvedla davek na okna (veliko so jih zazidali). Na fasadi sta dva spomenika: pesnika Tarasa Ševčenka in prevajalca njegove poezije duhovnika Josipa Abrama. Tu se na obletnicah zbirajo Ukrajinci, ki živijo v Sloveniji.
Ferrarijev vrt je park, ki ga je Maks Fabiani med leti 1924 - 1942 uredil za svojega svaka (nečaka?) zdravnika Enrica Ferrarija in je kot najpomembnejša parkovna ureditev iz časa med obema vojnama uvrščen med spomenike državnega pomena in ima danes status parka. Značilni mostiček je bil napravljen iz prvega cementa cementarne Anhovo leta 1922. Zdravnik je želel poleg vile zgraditi sanatorij za pljučne bolnike, kraj pa naj bi dobro deloval tudi na ženske, ki niso mogle zanositi (sveži zrak, teran, domačini?). V zvezi s Fabianovo vilo pa je znano tudi literarno delo italijanskega pisatelja Renata Ferrarija (sin sestre Maksa Fabianija 1908 - 2002) Ljubezenska zgodba pod staro murvo o Maksovih starših. Pisatelj je pokopan v Fabianovi grobnici na pokopališču pri Cerkvi svetega Gregorja v Kobdilju. Vila je zdaj v lasti družine Malgaj, ki vzdržuje vinograd, goji vrtnice, organizira poroke ... Družina Ferrari je svojo vilo v Štanjelu predala takratni občini, kasneje so jo najemniki odkupili.
Spomeniki: bronasti portreti (na hiši nasproti Kraške hiše) Josipu Abramu (prevajal Ševčenka), Tarasu Ševčenku in na cerkvi škofu Antonu Mahniču.
Fabianijeva pot: krožna pešpot med Štanjelom in Kobdiljem.
Avstro-ogrsko vojaško pokopališče v spodnjem delu vasi.
Stara parna lokomotiva na železniški postaji.
Znameniti vaščani
Maks Fabiani, slovenski arhitekt in urbanist, Josip Abram,
slovenski pisatelj in prevajalec.
Znamenitosti: Grad Štanjel, delno rekonstruiran po načrtih arhitektke Nataše Šumi Suhadolc.
Galerija slikarja Lojzeta Spacala (v Gradu).
Center za obiskovalce (v Gradu): 12.00 – 18.00 (izven sezone do 16.00)
Restavracija Grad Štanjel: 9.00 - 16.00, sreda zaprto.
Panorama Štanjel: terasa (petek, sobota, nedelja), samopostrežni vinotoč
terana in vitovskega (korak od Cerkve svetega Danijela)
Lojze Spacal (1907 – 2000), rojen in živel v Trstu, slikar, grafik Krasa.
Venčki svetega Ivana
Na nedeljo pred dnevom svetega Ivana, ki ima god 24. junija, v
Štanjelu organizirajo delavnico izdelovanja venčkov za vse, ki se želijo
naučiti te veščine. Na god svetega Ivana pa venčke obesijo na vrata domov, kjer
visijo celo leto. Nato pa jih po stari navadi skurijo na kresu in obesijo nove.
Kranceljčki, kot jim tudi pravijo, naj bi hišo varovali pred zlimi silami, tudi
pred točo in kačami in zlemi jeziki. Če se je bližala izjemno huda nevihta, so par rožic iz
venčka vrgli na ogenj, kar naj bi varovalo pred ujmo. Zelo pomemben je tudi
izbor rastlin, ki jih ženske vpletajo v venček. Najpomembnejša rastlina je
ostra homulica ali rumeni križci, kot jim pravijo na Krasu. Venček iz drobnih
rumenih cvetov je prava umetnina. Izdelava tovrstnega venčka traja tudi več ur,
zato si ženske danes pomagajo tudi z drugim poljskim cvetjem. Skrbno spletene
venčke, ki jih družno pripravijo na delavnici, skupaj razobesijo na vrata hiš,
kjer bodo viseli do prihodnjega kresa.
Lipa
Štanjelski grof se je bal roparjev, zato je dobil tri kovače
in jim naročil, da morajo v treh dneh skovati železna vrata. Hiteli so in jih
tudi naredili, vendar jim je zmanjkalo časa, da bi jih postavili, prehitela jih
je noč. Zato jim je grof naročil, naj varujejo vhod v mesto. Kovače je bilo
strašno strah, da pridejo ravbarji. Zato so se spravili na lipo, ki je stala
tam zraven. Tudi za vrata so se bali, zato so jih z vrvmi privezali na lipo.
Potem so bili tiho.
Tisto noč so res prišli ravbarji v Štanjel in ukradli grofu
cekine. Ko so se vračali, so na mizo pod lipo stresli cekine in jih šteli. Na
sedem delov so delili, toliko jih je bilo. Če si jih tako pogledal, so si bili
zelo podobni, samo eden je imel navado, da je zmeraj držal jezik ven iz ust.
Eden od kovačev se je začel premikati. Druga dva sta mu kazala, naj bo tiho.
»Ne morem več tiščati!« »Tišči, tišči,« sta mu dopovedovala.
A ni mogel in se je polulal. Razbojnika, ki je štel denar, je
to nekoliko zmotilo in je rekel: »Nocoj je pa močna rosa.« Potem je štel
naprej. Čez nekaj časa je začel drugi kovač mencati: »Joj, ne morem več, moja potreba
je še hujša kot tvoja. Smo morali pojesti vse tiste češplje! Zdaj je po nas!«
Ni več zdržal, je popustil. »Danes pa pada tudi mana!,« je rekel eden od
razbojnikov, drugi še opazili niso, tako so bili zaverovani v cekine. Mine
nekaj časa, ko potoži tretji kovač: »Joj, ne morem več držati teh težkih vrat!«
Oni spodaj so ravno končali s štetjem. Takrat so železna vrata štrbunknila
ravno na tistega razbojnika, ki je držal jezik zmeraj ven iz ust in so mu ga
prebila. Kovači na lipi so se ustrašili, zakaj ta s prebitim jezikom jih je
opazil. A ni mogel povedati! Drugi razbojniki so tekli, ta pa za njimi … hotel
jim je povedati, da kazen ni prišla z neba, samo z lipe.
Grof je vse tri kovače bogato nagradil. Sedem razbojnikov pa
verjetno še zmeraj teče, če se niso vseeno kje ustavili.
O nabritem tlačanu
Biriči so po vseh vaseh, ki so pripadale štanjelski graščini,
pobirali desetino. Vsi so dali, kolikor je bilo določeno, a eden se je uprl.
Biriči so to nesli na nos graščaku, ki se je grozno razjezil. Ukazal je temu tlačanu, da mora priti na točno določen dan na grad in ne sme biti ne oblečen ne nag, ne obut in ne bos, ne sme priti peš, niti se ne sme pripeljati. Če bo to izpolnil, mu bo odpustil, sicer ne bo več videl belega dne. Ko je prišel dan, se je kmet takole oblekel: spodaj je bil gol, čez rame si je odel pelerino, imel je čevlje, a brez podplatov, jahal je na kozi, a z eno nogo tancal po tleh. Graščak mu ni mogel nič, ker je videl, da je naletel na enega, ki ga je bolje pustiti na miru …
1 komentar:
Bil je en čudovit in poseben dan raznih lepih doživetij ...
Objavite komentar